Vsi, ki se tako kot jaz radi učite, zagotovo poznate tisti dober občutek, ko osvežimo nekatera znanja, pridobimo nekaj novih in vse skupaj na novo povežemo med seboj. Kot smetana na torti pa je spoznati nove ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi sami, deliti z njimi izkušnje in zgodbe, prepletati misli in ideje, iskati odgovore in nove poti. Skupina, ki se je zbrala na seminarju Samopodoba in uspešnost učenca, me je v tem pogledu izredno navdušila.
Anekdote v potrditev ’teorije’ in primerov, ki sta jih podajali predavateljici, so kar deževale:
-Učiteljica matematike na predmetni stopnji se spominja fanta, ki sicer ni bil izrazito slab učenec, a prišlo je obdobje krize, ko mu pri matematiki ni in ni šlo. Učiteljica mu je poskusila pomagati na različne načine, veliko sta delala skupaj ... a jima kljub vsemu trudu ni uspelo. Na koncu šolskega leta mu je morala s težkim srcem zaključiti negativno oceno. Na zadnji dan pouka ji je učenec prinesel darilo, ki ga je kupil sam, in se ji iskreno zahvalil za njeno pomoč. (Kljub negativni oceni!) Pristen človeški stik seže onkraj formalnosti, kakršne so šolske ocene.
- »V oddelkih, kjer sem pred leti učila angleščino, sta bili tudi dve učenki z enakim imenom. Ena je imela zelo dobre ocene, druga pa se je borila za zadostne. Staršev nisem dobro poznala, ker sem takrat nadomeščala neko drugo učiteljico. Ko je prišla mama ene od teh dveh deklet na govorilno uro, sem začela v prepričanju, da govorim z mamo uspešnejše učenke, hvaliti njene odlike. Ob njenem začudenem pogledu sem se zavedla, da sem se zmotila, a se hkrati tudi odločila, da ne bo prineslo nikomur nič dobrega, če svojo zmoto priznam; tako sem govorilno uro tudi zaključila v zelo pozitivnem tonu, rezultat pa je bil neverjeten: šibkejša učenka je od takrat naprej pokazala neprimerljivo boljše dosežke pri mojih urah, nikoli ni znala manj kot za štirico.«
-Strinjali smo se, da starši ne želimo hoditi na roditeljske sestanke, kjer poslušamo zgolj niz formalnosti, od letnega delovnega načrta do statistik izostankov in učnega uspeha, manjka pa globlji pogovor o naših otrocih kot osebah, o razredu kot skupini. Udeležba je zaradi tega marsikje slaba. Učiteljica matematike nam je povedala, kako sama kot razredničarka na sestankih s starši vedno spregovori o tem, kako razred funkcionira, kaj je dobro, kje so še izzivi ... O otrocih govori predvsem kot o ljudeh, ne kot o zbirki statističnih podatkov, in starši so redno prisotni v večini, v štirih ali petih primerih oba starša!
Ugotavljali smo večinsko nagnjenost k temu, da izpuščamo priložnosti za pohvalo, spodbudo … in se osredotočamo na slabo:
-E-asistent ima tudi rubriko za pohvale, a se je le redkokateri učitelj poslužuje. Elektronskega pomočnika samodejno uporabljajo zgolj za sporočanje slabih vedenj, dobro pa kot da je neopaženo ali pa samoumevno.
- Na eni od delavnic za starše, ki se je je udeležila učiteljica, je le-ta zbranim staršem predlagala, kaj narediti na govorilnih urah, ko jih učitelj(ica) začne z naštevanjem otrokovih slabosti: Ko pridete na pogovorno uro, začnite pogovor tako: »Kaj mi lahko dobrega poveste o mojem otroku?« To je spodbuda, da bi se (tudi takšne) učiteljice začele osredotočati na tisto, kar je dobro. Tisto, na kar se osredotočamo, raste. Seveda je prav in potrebno spregovoriti tudi o izzivih, ki še čakajo na zmago – vendar šele na drugem mestu!
POMEN VKLJUČENOSTI V PROCES
Vsi potrebujemo in si želimo povratnih informacij; realna pohvala deluje blagodejno in vzpodbudno; na osnovi realne kritike, če je podana na primeren način, lahko prav tako rastemo in se izboljšujemo. Dobro se je zavedati, da lahko druge tudi prosimo za povratne informacije, da bi pridobili sliko o svojem delu – kaj je dobro in kaj bi lahko še izboljšali. Tako bi bilo zelo na mestu, če bi učitelj (občasno) zbiral povratne informacije od učencev glede izvedbe učnih ur: kaj jim je bilo všeč, kaj pa bi raje spremenili. Ni ravno konstruktivno, če so učenci vedno le prejemniki ocen, kritik in pohval (povratnih informacij drugačne, bolj opisne vrste pa sploh kritično primanjkuje), nikoli pa niso resno zaprošeni, da podajo njihovo mnenje o tem, v čemer so vsak dan udeleženi. S tem odrasli del učnega okolja sporoča, da otroci (in mladostniki) niso kompetentni sogovorniki.
S tem, ko se jih ne sprašuje po mnenju o kvaliteti prejetih ’storitev’, je izpuščena tudi ena od priložnosti, da bi se počutili upoštevane in vključene v proces učenja, kar bi seveda bistveno povečalo motivacijo za sodelovanje v procesu.
Vključenost dosežemo tudi z uporabo aktivnih metod poučevanja, kakršna je na primer »Cocktail Party« ali Zmenek, ki smo jo na seminarju praktično preizkusili in se pri tem precej zabavali.
Zmenek je le ena od metod, ki jih je možno vključiti v poučevanje/pouk z namenom, da razbijemo monotonost podajanja znanja izpred table, hkrati pa v učencih spodbudimo pozitivno energijo za nadaljnje delo. Učitelji si lahko dovolijo stopiti iz okvirjev in občasno preizkusiti bolj dinamične načine poučevanja, kajti vsi ljudje delujemo preko več čutnih kanalov, ne samo slušnega ali vidnega. Če je učiteljem 'dolgočasno' petič v enem dnevu podajati isto snov, je zelo verjetno dolgočasno tudi učencem – to začutijo. Vključimo jih tudi tako, da jih vprašamo, kaj se jim zdi pomembno pri tem, kar so se naučili, kako bodo to uporabili, in ali se jim sploh zdi uporabno; ali celo, na kakšen način bi si želeli spoznati naslednjo učno snov.
Predavateljici menita, da se učenci počutijo bolj vključene in motivirane tudi, če poznajo strukturo in namen – cilj posamezne učne ure kot tudi šolskega predmeta v celoti. V učni snovi lažje vidijo smisel, če imajo pred očmi (na plakatu ali tabli) seznam glavnih ciljev in veščin, ki jih bodo osvojili tekom šolskega leta, in podobno še za posamezno učno uro; da vedo, kje so in kam gredo.
 |
| Navdušeno učenje po metodi 'zmenek' |
OTROKOVA SAMOPODOBA JE KLJUČNEGA POMENA
... za njegovo uspešnost in psihično odpornost.
Od udeležencev seminarja smo ponovno slišali sicer že znana zaskrbljujoča dejstva: Med otroki in mladimi je vse več psihosomatike in hudih duševnih stisk. Svetovalni delavki na gimnaziji imata ’kavč v svoji pisarni vedno poln’, še zlasti zdaj, proti koncu šolskega leta; profesor na nižji poklicni šoli je razrednik oddelka, iz katerega je trenutno hospitaliziranih kar pet dijakov. Učiteljica matematike opaža, da so v šestem in morda sedmem razredu otroci še vedoželjni, v osmem in devetem pa vse bolj apatični. Sporočilo predavateljic: to lahko preprečujemo na veliko načinov, katerih osnova je dober stik med pedagogom in učenci.
Po drugi strani smo ugotavljali, da številne možnosti spodbudnega vpliva na razvoj samopodobe mladih, številne možnosti biti jim v oporo, jim približati in olajšati učenje …, v šolah na splošno ostajajo neizkoriščene. Govorim o takšnih možnostih, ki so izvedljive za vsakogar, potrebna je le volja malo pobrskati za znanjem in idejami, ter volja ’biti človek’. Učitelji so v otrokovem / najstnikovem svetu pomembni odrasli in prenašajo nanje pomembna sporočila tudi s svojim zgledom in dejanji. Njihovo poslanstvo je zelo močno.
In po tretji strani sem v tej skupini spoznala približno deset pedagoških delavcev, ki so me navdušili z izjemno širokim znanjem in vpogledom, z njihovimi osebnostmi, s predanostjo in žarom. Njihovo delo je hkrati lepo in težko; vidijo številne težave in prepreke, počutijo se obremenjeni, a niso resignirani. Nekako uspevajo ostajati izven območja izgorelosti, včasih na meji. Voditeljici seminarja pravita, da na vseh svojih izobraževanjih srečujeta takšne izjemne pedagoge. Moja želja je, da vsaj nekatere od njih, ter njihovo delo, čim prej predstavim tudi na tem blogu.
***Postanite idejni podpornik ali aktivni član projekta Navdih za boljše šolstvo.***
