sreda, 27. december 2017

PRAVICA ODITI JE NAJOSNOVNEJŠA ČLOVEKOVA PRAVICA


"Svoboda, da odnehaš – odideš od ljudi in situacij, ki ti niso v prid, je osnovna človeška pravica. V človeških skupnostih je več nasilja in zatiranja takrat, ko ljudje nimajo možnosti oditi drugam."

Pripravila sem izvleček iz članka Petra Graya:
Pravica oditi (odnehati, odstopiti, odpovedati, končati ...) je najosnovnejša človekova pravica (The Most Basic Freedom Is Freedom to Quit).

Tematika spodbuja k razmisleku o morebitni ukinitvi osnovnošolske obveznosti.



osnovnošolska obveznost
Vir: pixabay.com

"Svoboda, da odnehaš – odideš od ljudi in situacij, ki ti niso v prid, je osnovna človeška pravica.

V človeških skupnostih je več nasilja in zatiranja takrat, ko ljudje nimajo možnosti oditi drugam. Politične ureditve, ki močno omejujejo in tlačijo svoje prebivalstvo, morajo hkrati prepovedati odhajanje iz države, drugače kmalu ne bi bilo več komu vladati. Primer so države nekdanjega vzhodnega komunističnega bloka ali današnja Severna Koreja. V kolikor država noče ali ne more zapreti meja, se mora vsaj malo potruditi za ustvarjanje znosnih pogojev, sicer bodo državljani odšli po svetu, najboljši in najsposobnejši odidejo prvi. Tak primer je danes Slovenija.


Enak princip velja za odnos med delodajalci in zaposlenimi. Če imajo delavci pravno in ekonomsko možnost zapustiti delovno mesto, mora delodajalec ponuditi ugodne delovne pogoje, da bo sploh še kdo delal zanj. Kjer pa delovnih mest izrazito primanjkuje, lahko pride do izkoriščanja, in tudi ta pojav v naši državi na žalost še predobro poznamo. Možnost pustiti delo pomeni razliko med zaposlitvijo in suženjstvom. Samo določen del delodajalcev s svojimi delavci postopa korektno zaradi osebnih človeških nagibov; drugim pa človeškosti primanjkuje in posežejo po umazanih sredstvih, če jim razmere to dopuščajo.


Kaj so posledice tega, da otroci ne morejo pustiti šole?

Otroci so na splošno večkrat žrtve brutalnosti kot odrasli, ker nimajo možnosti oditi drugam, tako kot jo imajo odrasli.

Če je šolanje obvezno, potem je šola, po definiciji, zapor. Zapor je kraj, kjer človek biva pod prisilo, brez možnosti svobodne izbire, kaj bo delal, kje in s kom. Otroci ne smejo oditi iz šole, znotraj nje pa ne smejo oditi stran od morebitnih zlobnih učiteljev, od morečih in nesmiselnih nalog ali od krutih vrstnikov. 


Veliko besed smo že potrošili o problemu medvrstniškega nasilja v šolah in drugih problemih, kot je splošno nezadovoljstvo učencev, zdolgočasenost in cinizem. Nihče še ni našel rešitve zanje in nihče je ne bo našel, dokler ne damo otrokom svobode oditi. Edini način za odpravo teh problemov je odprava prisile.


Ko bodo otroci imeli možnost pustiti šolo, bodo šole prisiljene postati bolj prijazen kraj, če bodo hotele preživeti. Otroci se radi učijo, ampak tako kot vsi mi, sovražijo prisilo, stalen nadzor in nenehno presojanje. Radi se učijo na svoj način, ne na načine, ki jim jih drugi vsilijo. Šole bodo postale moralne ustanove šele, ko njihove ’stranke’ ne bodo več zaporniki. Če bodo učenci imeli možnost pustiti šolo, jim bodo te morale zagotoviti temeljne človekove pravice, kot je pravica soodločanja v stvareh, ki jih zadevajo, svoboda govora, pravica do zbiranja, in pravica do izbire svoje lastne poti do sreče. Takšne šole ne bodo v ničemer podobne morečim ustanovam, ki jim danes pravimo ’šole’.


Prava šolska reforma je mogoča šele, če bo obiskovanje šole stvar izbire. "



Se strinjate?
Na kaj vse pomislite ob izpostavljeni dilemi?


V prejšnji objavi sem zastavila vprašanje, kaj naj bi bil namen šolanja. Predlogi se niso ravno vsuli, kar napeljuje na misel, da morda ne vemo, čemu potrebujemo šole; oziroma da nismo navajeni razmišljati o tem, saj smo na obvezno osnovno šolo navajeni kot na dejstvo, ki je pač tukaj, če to hočemo ali ne.

Morda pa zato, ker ne poznamo resničnega namena šole, starši tako pogosto sprašujejo:
Pa zakaj se morajo to učiti?




četrtek, 21. december 2017

KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA?


Peter Gray, avtor bloga Freedom to Learn, je letos spomladi prišel na idejo, da svoje bralce vpraša za mnenja, kaj naj bo namen šolskega sistema, če bi ga zdaj začeli graditi povsem od začetka.
Najprej pa je na kratko opisal, kaj je bil namen, ko so prvič v zgodovini vpeljali obvezno šolanje.

Prevod članka sledi pod sliko.

Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem Diti Škalič
. 💙

šolski sistem
Vir: www.pexels.com

~~~Ljudje, ki so začeli prve razširjene sisteme obveznega šolanja – sisteme, ki še vedno služijo kot model za naše šole danes – so imeli zelo jasno idejo o namenu. Ti ljudje so bili protestantski kleriki v Evropi in ameriških kolonijah med protestantsko reformacijo v poznem sedemnajstem in zgodnjem osemnajstem stoletju. Jasno so povedali, da sta namen šolanja indoktrinacija in trening ubogljivosti.

Trdno so verjeli, da so otroci po naravi grešni in da je edina pot do odrešitve z biblično indoktrinacijo in zatiranjem svobodne volje (več o tem lahko preberete tukaj). Šole, ki so jih ustvarili, so bile zasnovane za ta namen. Načrtovali so, da bodo vse otroke poučevali iste lekcije, ki so večinoma izvirale iz evangelijev, in da bodo otroke, ki se ne bodo naučili teh lekcij, kaznovali, tiste, ki se bodo, pa nagradili, oziroma jih vsaj ne bodo kaznovali.


Ker so se morali vsi učiti istih stvari, je bilo smiselno posesti otroke v vrste v prostoru, kjer so poslušali predavanja učitelja, takrat imenovanega »master« (beseda ima več pomenov: gospodar, lastnik, mojster, učitelj ...) ali brali lekcije v knjigi, in jih potem testirali, vse z enakim testom, da bi se prepričali, da so se naučili vse, kar so se morali. Vse, kar so poučevali, je veljalo za Resnico, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da šola ni kraj za spraševanje ali razpravljanje o lekcijah, temveč samo kraj za pomnjenje lekcij. Glavni cilj šolanja je bil, da bi otroci postali ubogljivi, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da je osnovna naloga vsakega učenca brez vprašanj narediti, kar je rekel učitelj, kakor je rekel učitelj, takrat, ko je rekel učitelj.

Danes večina ljudi, vključno z večino učiteljev in šolskih uradnikov, ne razmišlja o indoktrinaciji in treningu poslušnosti kot glavnih funkcijah šol, vsaj izražajo ne takega prepričanja. Ampak osnovna struktura šol se ni spremenila. To je res temeljni problem našega izobraževalnega sistema in razlog, da ne deluje dobro. Razvili so ga, da bi služil določenemu namenu, toda danes veliko ljudi v povezavi s šolanjem meni, da bi sistem moral služiti drugim namenom.
 

Vsako vprašanje o reformi šolskega sistema bi se moralo začeti z vprašanjem: 
Kaj so prave funkcije šol? 
Zakaj hočemo šole? 
Kakšnemu namenu bi morale služiti? 

Privzemimo, da varstvo otrok ni edini namen in da bi šole morale igrati nekakšno vlogo v izobraževanju. Kakšna vloga bi morala to biti? Z drugimi besedami, kaj želimo, da bi se otroci v šoli učili? Katere značajske poteze želimo, da šole gojijo?
 

Predstavljajte si, da ste po čudežu del komisije, odgovorne za razvoj šolskega sistema za današnji čas - povsem od začetka. Vi in ostali člani komisije se zavedate, da preden boste zasnovali strukturo, potrebujete jasno predstavo o namenu šol. Predstavljajmo si, da ste toliko idealisti, da verjamete, da bi namen moral imeti nekaj opraviti z izobraževanjem (v nasprotju z nameni, kot je na primer zaposlovanje učiteljev ali podpiranje industrije učbenikov in testov). Prosili so vas, da na naslednji sestanek pridite s kratko pisno izjavo o tem, kaj bi po vašem mnenju moral biti ta namen (ali več namenov). 

Ne pozabite, da na tej točki ne razmišljate o strukturi šol, temveč samo o funkciji. Kakšen je njihov izobraževalni namen? Kaj bi po vašem mnenju moralo pomeniti biti »izobražen« v današnjem in jutrišnjem svetu ter zanj?~~~

Gray je junija napisal povzetek kvalitativne analize odgovorov, ki jih je prejel. Članek lahko preberete tukaj, če razumete angleško. Če bo zneslo, ga bomo tudi prevedli in objavili. Ampak, zakaj pa ne bi zbrali tudi naših, slovenskih predlogov? Napišite svojega v komentar, lahko tu na blogu ali na facebooku, kjer to berete. Če bo predlogov vsaj nekaj, bomo naredili povzetek in ga primerjali z ameriškim. 👍👍👍


torek, 19. december 2017

PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?


V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 


šolski sistem
Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 

Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 





Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 


Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)


Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!


Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 

Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 

Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ
.










petek, 8. december 2017

ŠEST TEŽAV DANAŠNJEGA ŠOLSKEGA SISTEMA




Vedno več nas čuti, da je z našim šolskim sistemom nekaj narobe. Ampak kaj? 

Poglavitne slabosti v samo šestih minutah nazorno predstavi video, ki smo mu dodali podnapise v slovenščini. Lahko si ga ogledate na TEJ POVEZAVI. Za tiste, ki raje berete kot gledate posnetke, pa je tukaj vsebina videa v pisni obliki:


~Otroke pošiljamo v šolo, da bi jih pripravili na resnični svet, ki se zelo, zelo hitro spreminja. Naše šole pa se že stoletja niso veliko spremenile. Vodilni misleci po vsem svetu se strinjajo, da je trenutni izobraževalni sistem nastal v industrijski dobi, predvsem z namenom ustvarjati tovarniške delavce, in ta miselnost množične proizvodnje in množičnega nadzora iz industrijske dobe je v šolah še vedno globoko zakoreninjena. 


šolski sistem
Izrez iz videa



Vrednote iz industrijske dobe
 

Otroke izobražujemo v paketih in njihovemu življenju vladamo z zvonci. Učenci ves dan ne počnejo ničesar drugega kot sledijo navodilom. Sedite, vzemite knjige, odprite jih na strani štirideset, rešite problem številka tri, nehajte se pogovarjati. V šoli te nagradijo za to, da delaš natančno to, kar ti rečejo. To so vrednote industrijske dobe, ki so bile res pomembne za tovarniške delavce. Njihov uspeh je bil odvisen od tega, da so sledili navodilom in delali natančno to, kar so jim naročili. Kako daleč pa lahko v današnjem svetu prideš samo s sledenjem navodilom? Sodobni svet ceni ljudi, ki znajo biti ustvarjalni, sporočati svoje ideje in sodelovati z drugimi. Toda naši otroci v sistemu, ki temelji na vrednotah industrijske dobe, ne dobijo priložnosti za razvoj teh veščin.


Premalo avtonomije in lastnega nadzora
 

V šoli naši otroci ne izkušajo nobene avtonomije in lastnega nadzora. Vsako minuto otrokovega življenja natančno obvladuje sistem. Ampak v današnjem svetu, če opravljaš pomembno delo, sam razpolagaš s svojim časom. Sam odločaš, kaj boš naredil in kdaj. Življenje v šoli pa je nekaj povsem drugega. Sistem našim otrokom pošilja nevarno sporočilo, da niso sami odgovorni za svoje življenje; da morajo samo slediti tistemu, kar jim servirajo, namesto da bi prevzeli odgovornost in iz življenja naredili največ. Strokovnjaki verjamejo, da je avtonomija za otroke izrednega pomena. Torej ni čudno, da naše otroke šola dolgočasi in demotivira. Si lahko predstavljate, kako bi se počutili, če bi vam za vsako minuto vašega življenja narekovali, kaj naj počnete?


Nepravo učenje 

 
Večina učenja, ki se danes odvija v šolah, ni pravo učenje, ker se zanaša na pomnjenje in učenje na pamet. Sistem opredeljuje generičen nabor znanja, ki ga morajo imeti vsi otroci, in potem vsakih nekaj mesecev s testi meri, koliko so si zapomnili. Vemo, da tako učenje ni pristno (avtentično), ker večino pozabijo že dan po izpitu. Učenje je lahko veliko globlje in bolj pristno. Lahko je veliko več kot samo pomnjenje. Toda pomnjenje je edino, kar merimo, in rezultati testov so edina stvar, ki jo cenimo. To je za učence, starše in učitelje ustvarilo skrajno nezdravo kulturo. Otroci gredo skozi neskončne ure inštrukcij in vse noči ostajajo pokonci, da memorirajo neuporabna dejstva, ki jih bodo zelo kmalu pozabili.



javni šolski sistem
Izrez iz videa


 

Ni prostora za strast in interese
 

Imamo skrajno standardiziran sistem, kjer se mora vsak otrok učiti isto stvar, ob istem času in na isti način kot vsi drugi. To ne spoštuje osnovnega dejstva o tem, da so učenci ljudje – da je vsak na svoj način enkraten in drugačen. Vsi imamo različne strasti in zanimanja in ključ do izpolnitve v življenju je, da najdeš svojo strast. Ampak ali današnje šole pomagajo otrokom najti in razviti svojo strast? Videti je, da v trenutnem izobraževalnem sistemu ni prostora za najpomembnejša vprašanja v otrokovem življenju: »V čem sem dober? Kaj želim početi v življenju? Kakšno je moje mesto v svetu?« Kaže, da sistemu ni mar. Toliko je zelo nadarjenih ljudi, ki so bili v tradicionalnem šolskem sistemu neuspešni! Na srečo jim je uspelo preseči ta neuspeh. Toda tega ne zmore vsakdo. Nimamo meril za to, koliko talenta, koliko potenciala v trenutnem sistemu ostane neopaženega.


Razlike v načinih, kako se učimo
 

Vsi se razlikujemo tudi v tem, kako se učimo, koliko časa potrebujemo, da se nekaj naučimo, ter katera orodja in pripomočki za nas najbolj delujejo. Toda v sistemu ni prostora za take razlike. Zato, če si pri učenju nečesa nekoliko počasen, veljaš za neuspešnega, a potreboval si samo malce več časa, da bi dohitel druge.


Predavanje
 

V trenutnem sistemu otrokom predavajo več kot pet ur na dan, vendar ima predavanje nekaj velikih pomanjkljivosti. Sal Khan iz Khanove akademije predavanju pravi »v temeljih razčlovečujoča izkušnja. Trideset otrok s prsti na ustnicah, ki ne smejo biti v interakciji drug z drugim.« Poleg tega so različni učenci v vsaki učilnici na različnih stopnjah razumevanja. Karkoli počne učitelj, bodo neizogibno tam učenci, ki se bodisi dolgočasijo, ker že vedo več, bodisi so zmedeni, ker zaostajajo. Zaradi interneta in digitalnih medijev imajo naši otroci vse informacije sveta na dosegu roke. Tehnologija je omogočila, da se kdorkoli nauči karkoli, vendar sistem iz strahu pred izgubo nadzora ne izkorišča teh neverjetnih virov.

Naš sistem izobraževanja, ki se je razvil v industrijski dobi, je postal zastarel in neučinkovit. Če želimo pripraviti otroke na sodobni svet, če želimo, da je učen
je privlačno in učinkovito, ni dvoma, da moramo bistveno spremeniti sistem izobraževanja.~



Vas je tematika pritegnila? 
Pokukajte v revolucionarno knjigo Šola, kam greš? - 1. del (kliknite TUKAJ).
 

Knjigo lahko naročite s sporočilom na e-naslov marjana.skalic@gmail.com (na voljo so še zadnji izvodi po simbolični ceni 10.50 evra).
Drugi del ni več na voljo za nakup, imajo pa ga v nekaterih knjižnicah.


kritika šolskega sistema


Še en video s podnapisi v slovenščini:
Ameriški novinar v finski šoli