DISPRAKSIJA: ČE BI UČITELJ PREŽIVEL EN DAN V MOJIH ČEVLJIH ...

(Napisal dvanajstleten učenec z dispraksijo.)

Prevod iz angleščine. Originalni zapis je objavljen na spletni strani www.fantasticdyspraxic.co.uk (POVEZAVA).

Vir: Pixabay

Če bi kot moj učitelj preživeli dan v mojih šolskih čevljih: 

... bi vas ves dan skrbelo, da boste pozabili k pouku prinesti prave stvari, in skrbelo bi vas, ali boste oddali domačo nalogo pravočasno in na pravem kraju.

Skrbelo bi vas, da se boste predolgo preoblačili za uro športne vzgoje.

Vzeli bi si čas, da bi razmislili, kaj potrebujete za učno uro, potem ko bi prispeli utrujeni od hoje do učilnice. Učitelj se razjezi na vas, ker se obirate in ker začnete zadnji, in to vam spelje pozornost od dane naloge. Videli bi, kako težko in počasi si organiziram pisanje na listu.

Potrebovali bi dvakrat toliko časa kot drugi, da bi prepisali s table, zato bi se učitelj vznejevoljil. Odločili bi se, da mi boste odslej dajali tiskane izročke.

Dobili bi disciplinski ukrep, ker ste iz torbe vzameli škarje namesto prve stvari na seznamu, ki ga je narekoval učitelj in si ga ne morete zapomniti; od zdaj naprej bi vse sezname in navodila napisali na tablo, da bi mi bilo lažje.

Veliko truda bi vložili v domačo nalogo, potem pa dobili slabo oceno iz vedenja, ker ste odgovorili na napačna vprašanja v knjigi. Odločili bi se, da boste odslej preverjali, ali sem si pravilno zapisal, kaj je za domačo nalogo, preden bom odšel iz učilnice, ali namesto mene pisali v mojo beležko za domače naloge.

Skrbelo bi vas, kako se počutijo vaši prijatelji, ko jih vedno znova razočarate pri ragbiju. Groza bi vas bilo trenutka, ko učitelj naroči učencem, naj izberejo svoje ekipe, ker veste, da boste doživeli ponižanje - izbrani boste zadnji.

Skrbelo bi vas, da boste prepozno prišli k pouku.

Utrujeni bi bili od celodnevnega prenašanja šolskih knjig za ves dan, ker bi vas skrbelo, da med odmorom ne boste utegnili priti do omarice in nazaj.

Bili bi nesrečni, ker ne morete dojeti, kaj razlaga hitro govoreči učitelj.

Ne bi dohajali učitelja, ki vam daje list za listom, ne da bi vam pustil dovolj časa, da jih prilepite v zvezek. Lepljenje delovnih listov v zvezek bi vam vzelo dvakrat toliko časa kot drugim, še posebej, če bi jih morali obrezati, da bi se prilegali zvezku. Izgubili bi vsaj enega od teh listov papirja.

Pri praktičnem pouku naravoslovja bi se skrivali v ozadju in pustili sošolcem, da opravijo vse delo, ker bi vi lahko polili kemikalije, ko bi jih prelivali, in ker ne morete slediti vsem navodilom, ki jih dajejo tako hitro.

Skrbelo bi vas, da bo učitelj, ki vas res ne mara, našel razlog, da vam da slabo oceno iz vedenja, ker vas preprosto ne razume. Veste, da če bo dovolj dolgo čakal, mu bodo vaše dispraktične lastnosti dale povod, ki ga išče.

Nejevoljni bi bili sami nase, ker bi bila umetnina, s katero ste se trudili več tednov, polita z vodo iz kozarca, ki ste ga po nesreči prevrnili.

Groza bi vas bilo pregleda vaše mape za vpenjanje, ki je kaotično dezorganizirana, saj so listi papirja v njej obrnjeni na glavo in vstavljeni od zadaj naprej, ker mapo pogosto odprete obrnjeno narobe. Te mape zahtevajo veliko koordinacije in organizacije, ki nista vaši močni točki.

Ne bi mogli do konca pojesti kosila, ker ne morete jesti hitro, ostati sami pri mizi pa ne želite. Zaradi verbalne dispraksije je žvečenje trdo delo in prehranjevanje s priborom zahtevna dejavnost, pospremljena z neredom. Vedno ko bi bilo možno, bi izbrali hrano, ki jo lahko jeste z roko.

Pri pouku tehnike bi bili frustrirani, ker učitelj kritizira vašo natančnost, namesto da bi poiskal načine, kako naj vam jo pomaga doseči. Spoznali bi, da imam odlične zamisli, vendar jih ne morem uresničiti, ker ne morem dobro nadzorovati svojih prstov.

Testi bi vam povzročali tesnobo, saj veste, da se boste morali učiti vsaj štirikrat dlje kot drugi, ker je vaš spomin tako slab.

Ugotovili bi, da se ničesar ne spomnite “avtomatično”, temveč morate ves dan o vsem premišljevati.

Pozornost bi vam ušla in pri pouku se ne bi mogli zbrati, če bi bil v učilnici ali zunaj nje hrup.

Če način poučevanja ne bi bil privlačen, bi se odklopili, in da bi se ponovno “aktivirali”, bi morali nekaj vrteti po rokah. V bodoče bi mi v takšnih trenutkih dali kakšno zaposlitev, na primer razdeljevanje učbenikov, da bi me ponovno aktivirali.

Ves dan bi se spotikali in se zaletavali v najbolj nepričakovane stvari. Včasih bi bil rezultat jeza drugega učenca, drugič polomljene stvari, jeza učitelja, telesne poškodbe ... vedno pa zadrega.

Spoznali bi, kako pomembni so zame odmori, in ne bi več podaljševali vaših učnih ur.

Zgodaj bi šli v posteljo, ker bi bili tako izčrpani od dneva.

Spoznali bi, da bi nekaj spodbudnih besed v mojem življenju pomenilo veliko, saj bi mi dalo energijo, da bi si še naprej prizadeval.

Ne bi več uporabljali besed: “Len je.” Zdaj bi se zavedali, da je ravno nasprotno - da sem eden najbolj delavnih učencev, kar ste jih srečali.

Poklicali bi mojo mamo, da bi se pogovorili, kaj lahko naredite, da bi mi v šoli bolj pomagali.

Vzljubili bi mojo domišljijo, in nenadoma bi spoznavali čisto nove načine, kako nekaj narediti. Končno bi videli moj potencial.

Spoznali bi, da ko končno uspem spraviti nekaj v svoj dolgoročni spomin, se lahko domislim osupljivih načinov uporabe te informacije.

Radi bi imeli osebo, kakršna sem - prijazna, pozorna, polna domišljije in vztrajna (to je težko črkovati!).

Spoznali bi, da imam v šoli nekaj čudovitih prijateljev, ki mi pomagajo spopadati se z dnevom, in vedeli bi, da jih ne bi zamenjal za ves svet.

~George, star 12 let. Imam dispraksijo, diagnozo sem dobil pri šestih letih.


VABLJENI NA ZANIMIV DOGODEK V MARIBORU (več o moji knjigi pa najdete TUKAJ):

DELO Z OTROKI S POSEBNIMI POTREBAMI: PRIMANJKUJE ZNANJA, SRCA ALI OBOJEGA?

Pedagoške fakultete zavračajo očitke, da so njihovi diplomanti preslabo usposobljeni za prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami in za delo z njimi. Dekani vseh treh fakultet so napisali skupno sporočilo za javnost, ki ga lahko preberete na tej povezavi. Na kratko: dekani navajajo, da so s študijskim letom 2009/10 v vse študijske programe bodočih vzgojiteljev in učiteljev vključili predmet s področja inkluzivne pedagogike. Po formalni plati so torej naredili svoje, vprašanje pa je, če že sam obstoj predmeta zagotavlja tudi zadovoljivo znanje in usposobljenost diplomantov. Študenti in bivši študenti pogosto povedo, da takšen predmet ni bil dovolj obsežen oziroma poglobljen, predvsem pa premalo praktično naravnan. Pomanjkanje praktičnih izkušenj diplomantov izpostavljajo učitelji mentorji, ostali (starejši) učitelji, ravnatelji in diplomanti sami.

Na drugi strani je trditve dr. Leonide Zalokar, direktorice Zavoda Planina, podprl tudi Bojan Bogataj, dolgoletni ravnatelj Vzgojnega zavoda v Logatcu. Priporočam vam branje kratkega članka Ko pridejo diplomanti delat v vzgojni zavod, prvo leto doživijo šok, kjer je izpostavil bistvene probleme in zelo praktične predloge. 

Vir: pexels

Opažanja profesorice defektologije

Jerneja Terčon je profesorica defektologije, ki na področju razvojnih motenj dela z otroki, starši in šolami, poleg tega je tudi mamica treh otrok, od katerih je eden diagnosticiran z ADHD in aspergerjevim sindromom. O svojih izkušnjah piše na blogu Zavod Izjemen.Si. Nekaj drobcev iz njenih prispevkov na blogu in iz facebook razprav:

- Slaba praksa ne pride od pomanjkanja pridobljenega znanja in kompetenc v okviru formalnega izobraževanja, temveč od osebnih karakteristik, vrednot in pripravljenosti na nadaljnje usposabljanje. Kakšen učitelj je poslušal že stotine predavanj o vedenjskih težavah, a jih v resnici nikoli ni zares slišal. Tisti, ki delamo z otroki s čustveno-vedenjskimi težavami, avtizmom, ADHD in podobnim, imamo redno komunikacijo s šolami, nudimo posvete in tudi brezplačna izobraževanja. Veliko je nevladnih organizacij, ki prav tako delajo na tem – brezplačno. A vedno se najde kakšen "poseben" učitelj, ki po 5 urah naših predavanj reče, da ne ve, zakaj bi rabil to znanje, ker je itak vse krivda staršev.

- Človek ne more verjeti, kakšne hude posledice lahko pusti slaba praksa in kakšne pozitivne učinke ima dobra praksa - pri istem otroku. V dobri praksi otroci in mladostniki kar cvetijo, v slabi pa lahko hitro uvenejo ... Ko to doživiš kot starš otroka s posebnimi potrebami, pa bi najraje vse slabe prakse zravnal z zemljo. Takšnim "posebnim" strokovnim delavcem tudi 100 izobraževanj ne pomaga! Na predavanjih in delavnicah le poslušajo (tudi to ne nujno), a sporočila ne slišijo!

- Noben izobraževalni sistem ne zagotavlja dovolj znanj in kompetenc po koncu formalnega izobraževanja. Učenje učiteljev se ne sme nikoli zaključiti. Zato so na voljo tudi različna dodatna izobraževanja in usposabljanja, aktivi, konference, navsezadnje tudi lasten študij virov in literature."

- Otroci se z ADHD rodijo, ker je to nevrorazvojna motnja (so nevrorazlični, tako kot tisti z motnjo avtističnega spektra, z različnimi dis* ipd.). Nekateri otroci lahko kažejo podobne znake kot tisti z ADHD, a je to posledica drugih stanj, vplivov iz okolja. Tudi zato lahko hitro pride do napačnih ocen in napačnih pristopov.

- V šolskem sistemu se otroci z ADHD bolje znajdejo, če je pouk dinamičen, izkustven, če imajo določene prilagoditve in če imajo razumevanje. Jaz to pri mojem ade hade aspi sinu pogosto opažam. Ko je bil pouk frontalen, so bile stalno pritožbe v šoli. Letos pa je pouk dinamičen, omogoča učenje po različnih učnih stilih, zato je kar vzcvetel. Pa še učiteljica pravi, da ni nič poseben. Zato, ker mu da možnost in ker ga sprejema!

- Nekateri so razumevajoči, nekateri skrbni in takoj pripravljeni na pomoč in prilagoditve. Srečujem srčne učitelje, ki znajo res dobro delati z otroki s posebnimi potrebami. Klima v razredu/skupini, na šoli/v vrtcu je inkluzivna, otroci in starši pa zadovoljni. Nekateri pa so prave cvetke… Pa ne pozitivno. Slišala sem, da so za počasnost otrok z dispraksijo krivi starši, ker vse naredijo namesto njih. Problem ade hade otrok je, da od njih ne zahtevamo mej. Navaditi bi se morali vztrajnosti, pa bi motnja pozornosti izginila. Rešitev za aspije pa je, da se jih čim prej izloči, ker so nevarni sebi in okolici.

- Moj sin je bil v preteklosti namreč pogosta tarča bullyev. Ko sem tem kvazi strokovnjakom dopovedovala, da je modrice dobil od sošolcev, so mi zatrjevali, da je tak prišel od doma.

Vir: pexels

Izkušnje staršev in otrok

Zgodb je toliko, kot je teh otrok. Ko jih spoznavamo, se pokaže, da pomanjkanje znanja morda ni glavni problem. Saj, če je pedagoški delavec iskreno zavzet, da bi razumel težavo določenega učenca in mu jo pomagal preseči, je znanje dosegljivo, na tak ali drugačen način. Ne na povsem lahek način, a vendar je. Če oziroma dokler primanjkuje znanja, že sočutje in poskus razumeti ter pripravljenost pomagati lahko naredita ogromno. 

Mislim, da je največji problem takrat, ko ima pedagoški delavec problematične osebne predpostavke (stališča, predsodke, stereotipe) o področju posebnih potreb, ali/in druge neustrezne osebne karakteristike, predvsem pomanjkanje sočutja in empatije. Vse te osebne karakteristike so na splošno dokaj trdovratne … in kot opaža tudi Jerneja Terčon, se strokovno znanje čez to oviro le stežka prebije, če se sploh. Tako pridemo vedno znova do ugotovitve, da je kritično nujno treba uvesti ustrezne vstopne kriterije za pedagoške poklice.


~Kadar sem prišla na govorilno uro, sem izvedela vse o svojem otroku: Nima vsega prepisanega, pisati začne prepozno, potem neha prej kot ostali, naloge ne dokonča, pisava grda, tiskana, večkrat pogleda skozi okno, zmeraj ima nekaj v levi roki (to ga sprošča - radirka, šilček, žogica, ravnilo...), navija si lase na palec, pri testu ne začne takoj, pozabi se podpisati, reši samo prvo stran, druga ostane prazna. (V odločbi je zapisano, da ima možnost podaljšanega časa pisanja testa, a mu ta učitelju tega ni niti enkrat omogočil). Kar je bilo v testu rešeno (prva stran), je bilo brez napake - vse pravilno, a zadnja stran z nič točkami mu je prinesla nezadostno. To se je ponavljalo iz testa v test, tudi snovi je imel vse manj zapisane in vse bolj nerazumljivo. Sledilo je učenje tekoče snovi in pa tiste za nazaj, vsak dan z večjo muko. Saj bom itak spet pisal cvek, ker ne morem tako hitro rešiti testa, je bilo slišati iz otrokovih ust. Grem na sestanek. Učitelj mi pove, da so otroci kot je moj samo razvajeni, nevzgojeni, leni, da bi jih bilo treba le malo bolj trdo prijeti in po riti … O tem in podobnem sem poslušala kar nekaj minut, pa še to, da on ne more mojemu sinu omogočiti podaljšanega časa, ker ko bo enkrat pisal pozitivno, se bo nehal učiti. Situacija pri sinu se je obrnila na bolje, ko ga je - po naključju - naslednje šolsko leto učila druga učiteljica. Fant je začel hoditi celo k dopolnilnemu pouku, sam od sebe, ker mu je bil všeč njen pristop, znala je z njim in to je to. Pravilen odnos.~ (vir: fb skupina) 


~Moja izkušnja pa je hvalabogu nasprotna, do sedaj. Šola se je pri hčerkini disleksiji, diskalkuliji in slabi prostorski predstavljivosti sama angažirala in kljub temu, da komisije nekaj časa niso delovale, sami izvajali vse, kot da bi imela odločbo. Tudi dve uri dodatne strokovne pomoči in prilagojen čas pisanja.~ (vir: fb skupina)


~Veliko učiteljev je, ki ne upoštevajo odločbe, in veliko takih, ki nimajo posluha za takšne otroke. Imam otroka z odločbo, motnje koncetracije. Vedno sem skušala na lep način z njimi reševat probleme glede odločbe, a jo še zdaj ne upoštevajo v celoti, niti po tem ne, ko je bila inšpekcija na šoli. Odgovor našega ravnatelja je, da takih otrok ne morejo ujčkati do 18. leta.~ (vir: fb skupina) 
 

~Vendar pa - naše šole in na splošno naš celoten izobraževalni sistem ve o ADHD veliko veliko premalo. Ne samo, da pedagogi ne vedo, mnogi NOČEJO VEDETI. Zatiskajo si oči in namerno ne vidijo, kaj počnejo otrokom. Ker če bi videli, bi morali celo kaj spremeniti, spremembe pa niso zaželjene. Pri nas je sprememba pristopa doma dala rezultate, na katere niti pomisliti nisem upala. Ostal pa je problem, da je šola vsak dan posebej podrla, kar smo doma s trudom zgradili. Pogovori niso zalegli nič, prošnje nič, ponujeno strokovno pomoč zunanjega tima so zavrnili, ko smo jo zgrda vsilili, je bila sprejeta kot "vmešavanje", skratka bitka s šolo še vedno ostaja. V teku časa smo uspeli doseči, da je otrok preskočil razred in ga vsaj snov precej bolj zanima, že zaradi tega manj moti pouk. Katastrofa so vsi dnevi aktivnosti, ko ni trdne strukture in ko učiteljica pač noče priznati, da ima v razredu otroka s težavami in noče delovati preventivno ter upoštevat namigov, ki jih dobi. Tako dá otroka, ki sploh ne more čakati, čakat 45 min in več. Otroku se seveda strga. Naredi si hlev - ampak naslednji dan si ga bo naredila ponovno. Ker ne razume, da otrok NE ZMORE čakat, da rabi med čakanjem neko zaposlitev, karkoli, ni izbirčen, vse vzame. Samo da nekaj dela. Ampak ne - ona ga bo naučila čakat. Doma smo veseli, če počaka 3 minute in čas čakanja podaljšujemo po 5 sekund na mesec. Pač, napredek ni skokovit, je pa in to stalen. Kljub vsemu se doma ne damo. Vztrajamo, delamo, garamo. Zdaj že drugo leto obiskujemo tudi posebno senzorično terapijo, ki otroka uči občutiti telo in mu je v veliko pomoč pri težavah s pisanjem, saj piše težko in okorno. Zelo se pozna in upamo, da se bo še poznala, čeprav je star že 11 let. 
Delo po Greenovi metodi je pri nas prineslo res osupljive rezultate. Pedopsihiatrinja ga letos ni prepoznala. Ni mogla verjet, da je to isti otrok. Res, da ima za sedenje še vedno klinasto blazino, ima tudi mehko žogo, ki jo gnete v dlani, kadar čuti, da mu je težko, za oboje smo v šoli bíli neverjetne križarske vojne, da pripomočka lahko uporablja. Vendar je otrok neprimerno bolj umirjen.~ (vir: MedOverNet, oktober 2011)


-Moj sin ima aspergerjev sindrom. Veliko, zelo veliko problemov se manifestira na podoben način in tako, kot opisujete sami (nanaša se na predhodni prispevek). Dokler šolski delavci ne želijo ali ne zmorejo uvideti, da otrok, ki je na videz enak drugim, v sebi pa močno drugačen, ni tak, ker bi bil "žleht", ampak je to posledica razvojne motnje, je dialog res zelo zelo otežen. Sama skušam razumeti učitelje, da niso usposobljeni za delo s takšnimi otroki, ampak ... ali starši smo? Ne, nismo, a smo se morali naučiti določenih stvari, pridobiti nekatera znanja in prav bi bilo, če bi tako ravnali tudi učitelji. Konec koncev, otrok z ADHD, aspergerjem in drugimi motnjami je vse več in če se učitelji ne bodo priučili z dodatnimi specialnimi znanji, kako bodo delali s temi otroki? (vir: MedOverNet, november 2011)


Zaključna misel 

"Vse izmerimo, opredelimo, da ja ne bi kdo ostal brez pomoči in podpore, birokratsko in strokovno korektno(?) zapišemo, a hkrati pozabimo na ključno - če ni odnosa (in zadaj človeka!), nobena lestvica, razvrstitev in ne vem kakšna pomoč nima učinka - in to je občutek sprejetosti, priznavanja drugačnosti in biti ob tem, ko si drugačen, še vedno sproščen (občutek, da sem OK)."

-Tina Bregant, nevropediatrinja in specializantka fizikalne in rehabilitacijske medicine, sodelavka Familylab Slovenija

Še dve resnični zgodbi:

ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

NIČ NE BO IZ NJEGA!

NIČ NE BO IZ NJEGA!

Jure (ime je izmišljeno) je bil bolj tih in vase zaprt otrok. V OŠ je vstopil s šestimi leti s skupino vrstnikov, s katerimi je bil že v vrtcu, kot ena prvih generacij devetletke. Oddelek je prevzela učiteljica, ki ni imela nobene topline in razumevanja za otroke.

Pri dečku so se že v predšolskem obdobju pokazale precejšnje težave s pozornostjo in še nekaj drugih posebnosti, tudi s področja motorike. Obravnavan je bil na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. V vrtcu zaradi tega ni bilo posebnih težav, saj so vzgojiteljice normalno komunicirale s starši. 

Učiteljica v OŠ pa je zahtevala in pričakovala od vseh prvošolcev, da si bodo zapomnili njena ustna navodila, kaj je potrebno prinesti od doma, sporočiti staršem in podobno. Dala je vedeti, da jih ona pove samo enkrat, ne da bi jih tudi kam napisala ali o njih obveščala kolegico v oddelku podaljšanega bivanja. Juretu to seveda ni uspevalo in videti je bilo, kako se mu kopiči stres zaradi nenehnega neuspeha. Zato je mama izpisala Jureta iz podaljšanega bivanja in hodila ponj takoj po pouku, da bi ji lahko učiteljica vsak dan sproti po pouku povedala, kar je bilo potrebno.

Vir: Unsplash

Nekaj časa je to še nekako šlo, a je v drugem razredu učiteljica nehala komunicirati z mamo, češ da si bo zdaj otrok pa že moral zapomniti njena navodila, če noče “posledic”. Zaradi zdravstvenih (psihomotoričnih) težav pa si otrok ne glede na “posledice” večinoma ni zmogel zapomniti ali zapisati navodil. Vse bolj je učno zaostajal in v razredu so se pričeli tudi sošolci obregati vanj in ga ustrahovati. Jureta so pripravili do tega, da se je moral fizično braniti, da bi si zagotovil varnost in mir. Učiteljica je z neverbalno govorico dala staršem jasno vedeti, da do otroka občuti močna negativna čustva in ga niti slučajno ne bo branila pred vrstniškim nasiljem in drugimi “posledicami”.

Šola je kot obogatitveni program ponujala športne urice v podaljšanem bivanju. Starši so Jureta vpisali, v upanju, da bo motorično napredoval, ker je bil pri igrah z žogo in kolektivnih športih "nepremičnina". Ko je mama po pouku prihajala ponj, je večkrat videla, da v času dodatnih športnih uric nekaj počne sam, drugi pa so se kaj igrali. Po dveh mesecih je našla svojega otroka, kako se sam samcat vrti okoli droga v kotu igrišča, ostali pa igrajo nogomet, in se odločila, da se pozanima, kako kaj gre. Približala se je učiteljici, ki je vodila to obogatitev, za katero so plačevali. Prijazno je povprašala, kako kaj njen sin sodeluje. Učiteljica jo je pogledala s tistim priprtim hudobnim pogledom in revsknila vanjo: "Kaj bi pa radi slišali?! Nimam vam kaj povedat. Popolna ničla je. Za nič ni nadarjen in nič ne bo iz njega." In ji obrnila hrbet, češ da je "pogovor" zanjo zaključen.

Vir: Unsplash

V mesecu decembru v tretjem razredu OŠ se je pripetil dogodek, ki je Jureta in njegovo družino globoko pretresel. Zjutraj ga je mama kot običajno pospremila do vhoda v razred, sama pa odšla z dojenčkom v nosilki in s psom na krajši sprehod. Ob vrnitvi domov je našla vhodna vrata stanovanja odprta na stežaj, predsobo razmetano, Juretova torba je ležala sredi predsobe, njega pa ni bilo nikjer, niti ni bilo odziva na mamino klicanje. S pomočjo sosedov so takoj preiskali ves blok od vrha do tal in pregledali še okolico, a ga ni bilo nikjer. Po vrnitvi v stanovanje ga je mama končno odkrila v omari, kjer se je skrival in se tresel od groze. Skušala je izvedeti, kaj se je zgodilo, a otrok od šoka sploh ni mogel govoriti.

Ko je mama prišla v šolo in zahtevala pojasnilo, je bilo to nadvse prostodušno: »Šli smo v gledališče, Jure pa ni prinesel denarčka za vstopico, kot sem naročila. Zato smo ga pač pustili zunaj pred šolo. Saj menda zna sam domov.« Devetletnega otroka je učiteljica razredničarka mirno pustila na cesti pred šolo, pri devetih stopinjah pod ničlo - ker si ni zapomnil, naj prinese v šolo tedanjih 10 tolarjev! To ravnanje se niti ravnateljici niti šolski svetovalni delavki, psihologinji, ni zdelo nič takega; niti ni nobena od pedagoških delavk videla potrebe, da bi se staršem in otroku opravičili. V pogovorih se je pojavljal argument, da “otrok mora občutiti posledice, da si bo za drugič zapomnil.« Poudarjali so tudi, kako je denar zelo pomemben in da se mora otrok tega naučiti. Večina šol pa je takrat že ukinila prinašanje gotovine, da bi omejili izsiljevanje za denar med otroki. Stroške so staršem zaračunavali na položnici.

Reakcija šolske inšpekcije, ko jim je Juretova mama opisala dogajanje, je bila: ne verjamemo, da se je to res zgodilo! Pojdite in uredite s šolo kar sami! Popolnoma šokirani in pretreseni starši niso posredovali naprej. Vedeli so le, da tej šoli in tem osebam svojega otroka ne zaupajo več. Razmišljali so tudi o šolanju na domu, na koncu pa se je izteklo tako, da so našli drugo šolo, kjer je že ob prvem pogovoru ravnatelj pokazal razumevanje in ponudil pomoč. Jureta je vključil v razred odlične učiteljice, ki je fanta znala sprejeti takšnega kot je in mu nuditi ustrezne pogoje, da se je odprl in začel učno napredovati. Na tej šoli je Jure končal svojo osnovnošolsko obveznost, nato zacvetel na strokovni srednji šoli, zdaj pa je uspešen študent na fakulteti.


Še ena zgodba:

ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

PROBLEMI INTEGRACIJE: DRUGAČNI SMO VSI, NE LE NEKATERI

Gostujoči prispevek
PIŠE: Boris Hartman


"Vsi otroci so razvojno različni in enkratni, za vse je potrebno enakovredno poskrbeti in jim nuditi možnosti, da se v skladu s svojo različnostjo polno razvijejo."
 

vir: pexels

 
 
Bela knjiga naj bi predstavljala podlago za ZOFVI in področne zakone. In če "Bele knjige" oziroma teleološka izhodišča šolanja napačno interpretirajo priporočila mednarodne skupnosti ali pa jih sploh ne upoštevajo, potem ni čudno, če se ustvarijo šolski zakoni, ki promovirajo storilnost in neupoštevanje naravnega razvoja otrok.

Mednarodni konsenz glede izobrazbe za vse "EFA - Education for all", ki so ga definirali mednarodni dokumenti pred letom 1995, je predvideval uzakonjanje šolskih sistemov z vgrajenimi pravicami do kakovostnega šolanja za vse otroke. Kljub temu pa je mednarodni dokument, ustvarjen v Salamanci (1994), ponesrečeno poudaril še posebno skrb za "otroke s posebnimi potrebami".

Tako so se na široko odprla vrata za uveljavljanje principa integracije, ki ga je Bela knjiga 1995 takoj "pograbila" in to je zvenelo takole : "Povečati je treba tudi možnosti za varstvo, vzgojo in izobraževanje razvojno drugačnih otrok ter otrok s posebnimi potrebami …". Nerazumljivo je, kateri otroci so razvojno drugačni in kateri razvojno drugačni so "otroci s posebnimi potrebami???" Ali so res lahko eni še bolj drugačni od drugačnih? Ali gre za tipizacijo in posebno klasifikacijo že po naravi različnih otrok? Pojem integracije je imel tako že v samem štartu "dvoličen" pomen. Od takega teoretiziranja me pogosto zaboli glava. Vsi otroci so razvojno različni in enkratni, za vse je potrebno enakovredno poskrbeti in jim nuditi možnosti, da se v skladu s svojo različnostjo polno razvijejo.

Na kratko povedano predstavlja integracija asimilacijo otrok s "posebnimi potrebami v razvoju" v "mainstreaming" šolanje. To pomeni v jeziku Bele knjige (1995), da je potrebno "…dosledneje uveljaviti razne oblike in metode dela z njimi ter pospešiti njihovo integracijo v skupni sistem edukacije". In sedaj pride na vrsto največji nesmisel: "Posebno pozornost je potrebno posvetiti rahljanju stereotipov o normalnosti in deviantnosti pri celotni populaciji šolskih otrok….". Rahljanje stereotipov o normalnih in deviantnih otrocih, klasifikacija in sortiranje v "predalčke" seveda traja še danes in bo verjetno trajalo, dokler se bodo tiskale Bele knjige. Še večji problem ima Bela knjiga 2011.

Vir: pexels

Princip integracije je v bistvu dokaj nasilen princip. INTEGRACIJA naj bi poskušala določenega otroka, ki ima medicinsko ali socialno kategorizacijo posebnosti, "stlačiti" v predvideni storilnostni okvir šole in ga "obdelati" z enakimi izobraževalnimi načrti in enako strategijo poučevanja kot učence v "mainstreamingu", torej ne glede na individualne naravne danosti.

Če bi opredelili pojem INTEGRACIJE sociološko, bi lahko rekli, da večina sociologov veže na pojem integracije asimilacijo. To pa pomeni, da pri integraciji otrok, ki se ga vključuje v večinsko skupnost "normalnih", ta izgublja svojo identiteto oziroma naravno originalnost (različnost).
"Posebnega otroka" se poskuša prilagoditi (konformirati) večini "normalnih" in se ga tekmovalno primerja s to nesrečno številčno oceno. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, do kakšnih anomalij (stigmatizacije, tipizacije, stereotipizacije, ...), lahko prihaja ob takšnem konformiranju otroka. 


Tlačenje vseh otrok v isti okvir ima hude posledice. Vsak dan nastajajo nove, nepredstavljivo boleče zgodbe ...


-ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

-NIČ NE BO IZ NJEGA!

OTROCI Z UČNIMI TEŽAVAMI, STARŠI Z UČITELJSKIMI TEŽAVAMI IN UČITELJI S STARŠEVSKIMI TEŽAVAMI

Avtor tokratne objave je Matjaž Marussig (pripombe v oklepajih so moje). Najprej pa se nam Matjaž predstavi:

Sem oče zdaj že srednješolca, s katerim sem predelal kompletni devetletni kurikul osnovne šole. Sem tudi vodja sekcije Staršev mladine in otrok s SUT v društvu Bravo. Ta dva stavka verjetno povesta vse. Morda se spomnite javne debate, ko se je sindikat učiteljev uprl, da bi učitelji prevzemali delo kolegov medtem, ko bi jih nadomeščali. Izgovor je bil nekako v tej smeri, da pač niso usposobljeni učiti toliko različnih predmetov. No, jaz sem to naredil za vseh 9 let. Res, da samo za enega otroka, vendar obstaja bistvena razlika v vsebini besed »učiti« in »naučiti«. Prav to se je tudi dogajalo; sin se je v šoli učil, doma smo ga morali pa naučiti. Čeprav se stavek sliši kot izrabljena fraza, pa lahko zatrdim, da se dobesedno zažre v človeško psiho. Pri tem smo se spopadali le z disleksijo, v vsem ostalem je sin prekašal celo mene, priznam. Poudariti pa moram, da smo se učili na eni izmed treh najbolj uspešnih šol in tudi do otrok najbolj razumevajoči šoli - vendar pa vsi skupaj nismo zmogli prestopiti množice birokratskih nebuloz, ki so celo zakonsko podprte. Kaj to pomeni? Pojmi nestrokovnost kurikula, nepoznavanje razvojnih razlik, neupoštevanje priporočil stroke, vmešavanje politike v šolstvo in degradacija učiteljev so kar zakonsko utemeljeni. To pomeni, da ima naš birokratski aparat izjemno veliko časa ukvarjati se z natančno napačnimi zadevami. Rezultanta vseh sil pri teh dejanjih pa vedno pokaže na otroke in mlade. Posledično seveda tudi na starše. Starši neredko ne uspejo razumeti celotnega dogajanja, to pa pripelje do konfliktov na relaciji starši - šola – otroci, česar rezultat ponovno odnesejo otroci. Danes je čas, ki prehiteva svojo lastno generacijo in zaradi tega se naši otroci za svoje preživetje šolajo stihijsko. Po drugi strani so obremenjeni s prastarim načinom učenja, ki jih le še bolj upočasnjuje. Globoko sem prepričan, da se posledice že kažejo v obliki nezmožnosti tekmovanja na globalnem nivoju, pa ne šolskem.
Teksti, ki jih bo objavljala Marjana so stari nekaj let. Vendar čakam, da bodo objavljeni in prebrani. Tako boste določene zadeve lažje razumeli in si boste lažje izoblikovali svoje mnenje. Popolnoma razumem, da se z marsičem ne boste strinjali in zelo sem vesel, da bo do tega prišlo, kajti moj cilj je poiskati »resnico« oz. objektivne razlage. Današnja tehnologija omogoča komentarje oz. povratne informacije. Po objavi pa bom napisal v razmislek nov članek. V nekaj letih so se časi namreč tako močno spremenili, da so postale ideje o spremembi šolskega sistema odveč in bolj kot ne izguba časa. Osebno vidim pot šolanja naših otrok v popolnoma drugih smereh, a o tem kasneje.

Matjaž Marussig

Vir:

CC BY 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=36139

 

OTROCI Z UČNIMI TEŽAVAMI, STARŠI Z UČITELJSKIMI TEŽAVAMI IN UČITELJI S STARŠEVSKIMI TEŽAVAMI 

ali 

STAR BLOG - PA VENDAR

Ne morem si kaj, da ne bi objavil članka, pod katerim bi se podpisal marsikateri starš, učitelj in zelo verjetno tudi kak osnovnošolec, ki je imel to srečo, da se je v osnovni šoli naučil podpisovati. Zadnji trend naraščanja otrok z učnimi težavami je podoben trendu rasti nezaposlenih, ki za svoje stanje krivijo že davno končano svetovno krizo. Nekaj mojih spodnjih trditev bo pač zabolelo nekaj bralcev in navdihnilo nekaj več motivacije tistim, ki preventivno ne povedo ničesar. Ker sem trenutno tudi vodja združenih staršev otrok z učnimi težavami v nekem društvu, moram obelodanit tudi to, da moje stališče ni tudi stališče tega društva.


Ni časa in posluha za posameznike

Šolski sistem, ki mora izobraziti letno okrog 100.000 otrok, se s posamezniki ne zmore zares ukvarjati. To pomeni, da se bo populaciji, ki se v Gaussovi krivulji nahaja na levem in desnem skrajnem koncu, gladko odreklo. Nenazadnje je take populacije morda slabih 15%. Osnovni model šolstva je od Marije Terezije naprej ostal praktično nespremenjen. (S tem mislimo na model, ko učitelj odpredava snov in nato preverja, kako dobro jo učenci znajo reproducirati; medtem ko naprednejši pedagoški sistemi omogočajo otrokom, da v večji meri sami iščejo znanje, učitelj pa ima pri tem vlogo spremljevalca in usmerjevalca.)

Našega klasičnega šolskega sistema torej ne zanimajo individualni pristopi, pač pa ali je kumulativa za državo dovolj usposobljena, da bo lahko opravljala svoje osnovne naloge, s katerimi bo kolikor toliko masovno konkurečna drugim narodom. Težava pri takem sistemu je v tem, da se pri malih narodih v primerjavi z velikimi ne obnese. Nekaj sto milijonov povprečno usposobljenih državljanov proti nekaj milijonov državljanov, ki to niso, je dovolj za uspešno in konkurenčno državo. Ni pa dovolj par sto tisoč povprečno usposobljenih, ki bi konkurirali milijonski usposobljeni množici. A tudi za majhne narode obstajajo rešitve, za katere pa mi nekako nočemo slišati, ker zahtevajo nekaj več umskega napora odraslih.


Kako se počuti otrok, ki 'ne dosega standardov'?

Pa pojdimo k bistvu. Za lažje razumevanje otrok s SUT (specifičnimi učnimi težavami) je najbolje, če se vživimo v otroško življenje in razmislimo, kako otrok vse skupaj doživlja. Naj še enkrat poudarim, da otrok za težave, ki mu jih je naprtil svet odraslih, nikakor ne more biti kriv. A poskušajmo se vživeti v vlogo otroka, ki se jeseni vpiše v prvi razred osnovne šole.

Za otroka, ki nekoliko drugače razmišlja in se nekoliko drugače obnaša od 85% svojih vrstnikov, je vpis v prvi razred običajno pravi mali stres. Ker smo odrasli, si lahko zamislimo situacijo, v kateri doživimo stres manjšega obsega. Otrok v prvem razredu že takoj na začetku hitro spozna, da je večina njegove šolske socialne sredine hitrejša, odzivnejša in uspešnejša. To mu povzroči določeno frustracijo, ki že takoj, na samem začetku, nanj vpliva negativno. V prvem šolskem dnevu, tednu ali mesecu najverjetneje tudi spozna, da se njegovi najboljši prijatelji, ki jih je spoznal pred vstopom v šolo, znajdejo bolje kot on. Socialni sistem, ki si ga je vzpostavil in priboril v času pred šolsko obveznostjo, v šoli razpade v trenutku.

To situacijo si odrasli lahko ponazorimo s primerom, da imamo skupino prijateljev, s katerimi se družimo in smo dobro uigrani. Potem pa se za dalj časa z njimi odpravimo v kakšno od tuje govorečih dežel. Ne razumemo dobro jezika in nikoli nismo pomislili, da bi se v tej deželi preživljali tako, da bi v njej ustvarili podjetje. Naši prijatelji se tujega jezika hitro naučijo, odprejo svoja podjetja in preživijo. Kaj pa mi? Se bomo trudili jih posnemati, čeprav nekaj takšnega ni v naši naravi? Kako uspešni smo lahko pri tem in kako bi se počutili?

Verjetno bomo poskušali, a bolj ko se bomo trudili, bolj nam bodo prijatelji razlagali, da naša narava pač ne sodi v to deželo na tak način. Da imajo prav, nas bo prepričala kar sama država, v kateri se borimo za preživetje – neuspehi, zavrnitve se bodo vrstile in naše težave bodo izgledale, kot da nimajo ne konca ne kraja.

Vrnimo se k otroku v prvem razredu. Dobro se zaveda, da njegovi sovrstniki prednjačijo. Morda tega še ne kaže ali noče pokazati, a morda zboli za virozo ali čim podobnim, za kar nihče ne pomisli, kje so globlji vzroki. A tudi to še ni velika težava, največkrat mine sama od sebe. V šolah se pedagogi sicer trudijo, da bi pouk izgledal čim manj strogo šolski, zato postavljajo mize in stole v krog in podobno. Vendar učinek tega v celoti zbledi, ko se ure začenjajo in končujejo. Socialno okolje, v katerem je otrok živel pred vstopom v šolo, se zanj prevesi v socialno prisilo. Uiti ji ne more in ne sme, spremeniti pa tudi ničesar ne more. V razredu je polno didaktičnih igrač, za katere učitelji prepogosto mislijo, da so pripomoček, vendar jih taki otroci ne bodo opazili, če pa jih slučajno bodo, jih ne bodo vzljubili, kajti prave didaktične igrače so zanje v okoljih, kjer so bili pred vstopom v prvi razred. Izbirali so si jih sami, z njimi so sami upravljali, kadar so pač hoteli, in ne vsakih 45 minut po štirikrat, petkrat dnevno z vmesnim odmorom.


Otroci so različni

V prve razrede vstopajo otroci na različnih razvojnih stopnjah in z različnimi dosežki, iz različnih okolij. Otrok, ki je nagnjen k veliko gibanja, ne bo zmogel polovico dneva mirno presedeti; otrok, ki ni vodljiv, ne bo mogel biti zbran; otrok, ki je raziskovalne narave, ne bo zmogel slediti zanj dolgočasnim temam; otrok, ki ne zmore brati, se bo počutil izgubljenega in tako naprej. Najlažje in najbolj enostavno je takega otroka oklasificirati za otroka z motnjami, odgovornost pa prestaviti na otroka in starše. A to je že druga zgodba, ki sledi.

Vstop v šolski razred je torej za otroka velika in pogosto stresna sprememba. Bolj ali manj vsi starši pred tem poskrbimo, da se bo otrok šole veselil. Stresa, ki ga doživi, pa pogosto ne opazimo ali tudi nočemo opaziti niti starši niti učitelji, kajti otroci so na spremembe bistveno hitreje prilagodljivi, kot odrasli. 

V prvih razredih ima tako vsak otrok svojo razvojno stopnjo in svojo pozicijo v okolju. Oboje pa mu šola vzame ali poskuša odvzeti. Zelo cinično in nestrokovno je razglabljati, koliko populacije je pripravljene ta trenutek vstopiti v šolo pri šestih ali petih letih, kajti vsak otrok je bitje zase, dragoceno bitje, enkratno in neponovljivo. (Če je postavljen pred šolske izzive, preden je za to zrel, se lahko zruši njegov svet, in tu prav nič ne pomaga statistični podatek, da je tak in tak odstotek njegovih vrstnikov vstopil v šolo dobro pripravljen.)

Je pa stvar strokovne debate, kako zastaviti pouk, da bo primeren za učenje v 21. stoletju. Žal so se v take debate pripravljeni spuščati le nekateri posamezniki.

Vrnimo se k otroku, ki se je nekako prilagodil prvemu razredu, relativno dobro sledi razlagam in relativno mirno sedi pri urah, za katere je že davno dokazano, da so predolge. (Otroci te starosti lahko zbrano sledijo največ 20 minut.) Nekako se je prilagodil novemu okolju, ki zanj ne predstavlja več kakšne posebne ovire. Na prve ovire pa naletijo starši, ko preberejo elaborat njegove uspešnosti na koncu šolskega leta. Besede »ne dosega«, »še ne razume« ipd. se kar vrstijo. Osebno sem mnenja, da je tak sistem »letnih bonitetnih poročil« v celoti nepotreben, ker obstajajo danes v digitalni dobi mnogi neprimerno bolj učinkoviti prijemi, predvsem pa strokovno bolj utemeljeni. Štiri in več popisanih strani o tem, kako kaj otrok dosega konec meseca junija, je v resnici nekaj, kar je postalo neresno, če želimo izvedeti, kako je otrok osvojil načrtovano snov. Naslednje leto, predvsem pa med počitnicami, se bodo otroške možganske mreže še bolj razvile in določene težave bodo bolj in manj izpadle same od sebe.


Ocenjevanje

Na tak način otroci in starši preživimo do začetka številčnega ocenjevanja. Sistem ocenjevanja je nespremenjen že 140 let in zaradi tega v celoti neprilagojen na današnji čas. Je tudi osnovni razlog za kalvarijo otrok, za nerazumevanje med starši in učitelji in za slabo znanje. Od trenutka, ko začnemo otrokovo znanje ocenjevati, se tudi začne rangiranje otrok na sposobne in nesposobne. Sto let nazaj je prisilo in travme povzročala palica, danes pa so to psihični pritiski, ki za orodje uporabljajo ocene in ki jih doživijo tudi starši, če se otroci ne zmorejo prilagoditi.

Začetek številčnega ocenjevanja je zelo dramatičen. Popolnoma vseeno pa je, ali se začne v prvem razredu ali v četrtem, ker se otroci vedno lahko spremenijo v koš za vse, kar vanje odvržemo. Poleg tega je neverjetno spoznanje, kakšne odnose vse gojijo šole ne samo do staršev ampak tudi do otrok. Mirno lahko rečem, da v slovenskem prostoru prevladuje nepoznavanje problematike obveznega šolstva, predvsem pa nestrokovnost. Sam nisem šolski strokovnjak, a ko učitelj izjavi, da je otrok len in to 'strokovno' utemelji staršem, sem prepričan, da takemu učitelju manjka dobršen del znanja. (Na študiju psihologije smo se naučili: Lenoba ne obstaja, pač pa gre za nemotiviranost. Če kdorkoli nečesa ne dela / ne naredi, za to pač nima motivacije. Nekaj drugega bo ista oseba lahko naredila zelo hitro in zavzeto – ker je tokrat pač motivirana.)

Ob začetku ocenjevanja se tako začnejo pri otroku s šolskimi težavami le-te nalagati druga na drugo. Najprej se ob slabi oceni počuti kaznovan; ker je ocenjevanje javno, se počuti še javno ponižan in degradiran. Posledično se mu drastično zniža samopodoba, njegova socialna pozicija pa razpade. Vsak učiteljev poduk v negativnem tonu ga dodatno prizadene in frustira.

Ob teh stavkih se bo oglasila množica tistih, ki bodo trdili, da v življenju ni nič drugače. V življenju odraslih je vse drugače! Otrokovo diskriminacijo morda lahko primerjamo z nezaposlenim odraslim, ki si krčevito prizadeva nekje zaposliti, a vedno znova ugotavlja, da navkljub njegovim sposobnostim tega ne more narediti, zato zapade v osebnostni krč, iz katerega niti sam ne vidi izhoda. A pri otroku gremo običajno še dlje.

Starši so šokirani, presenečeni, počutijo se izgubljene, radi bi zaščitili svojega otroka, a ga ne morejo. Otrok to opazi podzavestno. Odpeljejo ga v svetovalni center, kjer ga »pregledajo« strokovnjaki. Stiska otroka se s tem še poveča. Rezultat zanj je poguben. »Najbolj pametni« in odrasli so se odločili, da on ni sposoben opravljati nalog, ki jih opravljajo njegovi vrstniki. Dobi strokovno utemeljitev, da je 'neumen', kot to razume sam. Marsikdo mi bo te besede oporekal, češ, da bi moral otrok biti zadovoljen, ker je dobil strokovno pomoč. Da se otrok ob tem počuti neumen, boste izvedeli le na način, da se z njim pogovorite in ga sami vprašate, kako se počuti. Morda pa vam tega nikoli ne bo priznal, ker vas ne bo hotel razočarati, a z malo empatije ga boste zelo dobro razumeli.


Je otrok s SUT bolnik?

Ker svetovanje plačujejo zavarovalnice, morajo obiskovalci svetovalnega centra prinesti s seboj tudi zdravstveno izkaznico. To ne pomeni nič drugega kot to, da je otrok s SUT tretiran kot bolnik, ob kar bi se zelo hitro spotaknilo verjetno že prvo evropsko sodišče, na katero bi se obrnil kdo od staršev. Predvidevam, da morajo biti starši za te storitve tudi dodatno zavarovani, kar pomeni, da so delno obvezni financirati tudi obvezno javno šolstvo, ki bi moralo biti brezplačno in nuditi učno pomoč, ki je potrebna zgolj zaradi šolstva in šolskega programa, kakršnega piše šolstvo in ne zaradi otroka ali staršev. Po domače povedano za tiste, ki se ne ukvarjate pretirano z ekonomijo: naredimo šolstvo težje dostopno, da bomo lahko zaposlovali dodatne ljudi, ki jih bodo plačevali uporabniki storitev, v tem primeru starši. Eleganten in skoraj neviden ovinek do plačljivega javnega 'brezplačnega' šolstva. (Poleg svetovalnih centrov in podobnih ustanov se na tržišču pojavlja vse več direktno plačljivih storitev v zvezi z učenjem za šolo in doseganjem šolske uspešnosti; poleg klasičnih inštrukcij še razni treningi učenja in podobno.)

Povrnimo se k otroškim možganom. Otrok dobi famozno odločbo s priporočili, ki je običajno izdana po sistemu kopiraj-prilepi, a ne krivim strokovnjakov, ker jih v celoti razumem, da se kaj drugega ne da narediti na tak način. Krivim sistem, ki pripelje otroka do strokovnjakov.

Otrok tako dobi odločbo, ki mu lahko omogoča ure dodatne učne pomoči, različne prilagoditve - pisanje testov v ločenem prostoru, uporabo papirja-zvezkov v pastelnih tonih namesto belega, poudarek na ustnem spraševanju (če težko piše) in podobno, ter kup nasvetov kako in kaj početi (z njim) v šoli.

Socialnega izločanja otroka s tem še ni konec. Zdaj se bodo verjetno povesili nosovi tistih, ki glasno nastopajo proti šolanju na domu, kot obliki asocialnega šolanja. (Tako je, v šoli je veliko socialnega izločanja.)

Slaba ocena otroka bo dovolj za zasmehovanje s strani sovrstnikov, a to še ni vse. Med uro bo vpričo vseh po otroka prišla druga učiteljica (specialna pedagoginja) in ga odpeljala v drug prostor. Ko bodo pisali test, bo otrok zaradi podaljšanega časa za pisanje šel pisat drugam. Spet vpričo njegovih vrstnikov. Nekateri učitelji, ki problematike ne poznajo ali nočejo poznati, pa ga bodo seveda tretirali mimo vseh priporočil svetovalnih centrov.

Niso pa te degradacije otrok edine. Ko je tak otrok pred tablo in je primoran dokazovati svoje znanje na enak način, kot so to počeli ob vpeljavi šolskega sistema 150 let nazaj, bo moral svoje slabe strani izpostaviti pred celim razredom. Tu preverjanje znanja v celoti izgubi svoj pomen in se spremeni v poniževanje integritete in osebnosti posameznika.


Vse več otrok s posebnimi potrebami ali vse težji učni načrti?

S posmehom berem negodovanje nekaterih šolnikov, kako raste število otrok s posebnimi potrebami. Poglejmo ta problem z drugega konca okrogle mize in malo poguglajmo po predpisanih osnovnošolskih programih. Ko (če) nam je nekaj od tega ostalo v glavi, ponovno malo poguglajmo, a tokrat po srednješolskih programih. Ni treba biti strokovnjak, da ugotovimo, da je del srednješolskih programov dobesedno prepisan v osnovnošolski program. Kakšna je lahko utemeljitev glede na to, da ima človek že približno 100.000 let enako možgansko prostornino? 

Zelo enostavna. Vzemimo si čas in ponovno malo pobrskajmo po datumih šolskih zakonov. Ni vam treba biti pravni strokovnjak, da ugotovite, da neverjetno sovpadajo z datumi političnih sprememb. Vtikanje politike v šolstvo je tako dokazano in na žalost zelo negativno. Novi in novi programi sprožijo potrebe po novih in novih administracijah, te pa potrebe po novih in novih zaposlenih v režiji, vse skupaj pa sproži nove in nove težave. Kot je rekel sir Ken Robinson »popravki slabega sistema naredijo sistem še slabši«.
(Zdi se, da se nam dogaja točno to, kajti po vsaki šolski reformi je še malo slabše kot prej.)

Ne bom se spuščal v politiko, ki ji je v tem primeru interes zgolj povečevati si volilno bazo, pač pa bom ostal v koži otroka, v upanju, da bo končno komu vsaj malo razumljivo, kaj odrasli počnemo. Ne kaj počne otrok, ampak kaj počnemo odrasli! Otrok se v tem primeru počuti socialno izločen in onesposobljen. Njegovi starši morajo prevzeti popolnoma drugačno vlogo kot starši ostalih otrok. Ta vloga je bistveno težja. Po eni strani morajo zaščititi otroka pred patološkim sistemom, po drugi strani pa mu omogočiti razvoj v zdravo in ustvarjalno osebo. Kako to doseči navkljub polenom, ki jih starši dobivajo pod noge, pa v naslednjih prispevkih.

Treba je poudariti, da vse skupaj lahko močno poslabšajo še tisti učitelji, ki ne poznajo težav in še manj njihove vzroke. Zato je izobraževanje učiteljev, ki morajo v »izobraževalno kumulativo« vcepiti predpisano znanje na predpisan način, še toliko bolj pomembno. Da, dodatno izobraževanje družbo stane, a jo bo treba zaradi takih in podobnih nesmislov dodatno plačevati ne glede na to ali bomo to tudi zmogli ali ne. Staršev nas to ne zanima, ker moramo vsak dan skrbeti ne samo, da bo otrok sit, temveč pri teh otrocih še to, da bodo izdelali šolo, čeprav po nobenem kriteriju ne spadajo v »posebno šolo«. Tisti starši, ki smo v svojih mladostih končali gimnazije in smo radovedni po naravi, bomo lahko otrokom pomagali do konca devetletke in tudi pri nadaljnjih šolanjih. Ostali starši pa bodo iskali inštrukcije, ki so danes postale že lepa industrija.

Za konec samo še odgovor zakaj smo kot narod neambiciozni, neperspektivni in v primerjavi z razvitim svetom nerazviti. Pri nas namreč uspejo le tisti posamezniki, ki poslušno sledijo starim generacijam. Stare generacije imajo stare šole, a njihova naloga je dajati mladim svobodo pri razmišljanju in jih spodbujati v doseganje lastnih rešitev - žal pa tega prav tisti, ki bi to morali, ne izvajajo.


Matjaž Marussig