DISPRAKSIJA: ČE BI UČITELJ PREŽIVEL EN DAN V MOJIH ČEVLJIH ...

(Napisal dvanajstleten učenec z dispraksijo.)

Prevod iz angleščine. Originalni zapis je objavljen na spletni strani www.fantasticdyspraxic.co.uk (POVEZAVA).

Vir: Pixabay

Če bi kot moj učitelj preživeli dan v mojih šolskih čevljih: 

... bi vas ves dan skrbelo, da boste pozabili k pouku prinesti prave stvari, in skrbelo bi vas, ali boste oddali domačo nalogo pravočasno in na pravem kraju.

Skrbelo bi vas, da se boste predolgo preoblačili za uro športne vzgoje.

Vzeli bi si čas, da bi razmislili, kaj potrebujete za učno uro, potem ko bi prispeli utrujeni od hoje do učilnice. Učitelj se razjezi na vas, ker se obirate in ker začnete zadnji, in to vam spelje pozornost od dane naloge. Videli bi, kako težko in počasi si organiziram pisanje na listu.

Potrebovali bi dvakrat toliko časa kot drugi, da bi prepisali s table, zato bi se učitelj vznejevoljil. Odločili bi se, da mi boste odslej dajali tiskane izročke.

Dobili bi disciplinski ukrep, ker ste iz torbe vzameli škarje namesto prve stvari na seznamu, ki ga je narekoval učitelj in si ga ne morete zapomniti; od zdaj naprej bi vse sezname in navodila napisali na tablo, da bi mi bilo lažje.

Veliko truda bi vložili v domačo nalogo, potem pa dobili slabo oceno iz vedenja, ker ste odgovorili na napačna vprašanja v knjigi. Odločili bi se, da boste odslej preverjali, ali sem si pravilno zapisal, kaj je za domačo nalogo, preden bom odšel iz učilnice, ali namesto mene pisali v mojo beležko za domače naloge.

Skrbelo bi vas, kako se počutijo vaši prijatelji, ko jih vedno znova razočarate pri ragbiju. Groza bi vas bilo trenutka, ko učitelj naroči učencem, naj izberejo svoje ekipe, ker veste, da boste doživeli ponižanje - izbrani boste zadnji.

Skrbelo bi vas, da boste prepozno prišli k pouku.

Utrujeni bi bili od celodnevnega prenašanja šolskih knjig za ves dan, ker bi vas skrbelo, da med odmorom ne boste utegnili priti do omarice in nazaj.

Bili bi nesrečni, ker ne morete dojeti, kaj razlaga hitro govoreči učitelj.

Ne bi dohajali učitelja, ki vam daje list za listom, ne da bi vam pustil dovolj časa, da jih prilepite v zvezek. Lepljenje delovnih listov v zvezek bi vam vzelo dvakrat toliko časa kot drugim, še posebej, če bi jih morali obrezati, da bi se prilegali zvezku. Izgubili bi vsaj enega od teh listov papirja.

Pri praktičnem pouku naravoslovja bi se skrivali v ozadju in pustili sošolcem, da opravijo vse delo, ker bi vi lahko polili kemikalije, ko bi jih prelivali, in ker ne morete slediti vsem navodilom, ki jih dajejo tako hitro.

Skrbelo bi vas, da bo učitelj, ki vas res ne mara, našel razlog, da vam da slabo oceno iz vedenja, ker vas preprosto ne razume. Veste, da če bo dovolj dolgo čakal, mu bodo vaše dispraktične lastnosti dale povod, ki ga išče.

Nejevoljni bi bili sami nase, ker bi bila umetnina, s katero ste se trudili več tednov, polita z vodo iz kozarca, ki ste ga po nesreči prevrnili.

Groza bi vas bilo pregleda vaše mape za vpenjanje, ki je kaotično dezorganizirana, saj so listi papirja v njej obrnjeni na glavo in vstavljeni od zadaj naprej, ker mapo pogosto odprete obrnjeno narobe. Te mape zahtevajo veliko koordinacije in organizacije, ki nista vaši močni točki.

Ne bi mogli do konca pojesti kosila, ker ne morete jesti hitro, ostati sami pri mizi pa ne želite. Zaradi verbalne dispraksije je žvečenje trdo delo in prehranjevanje s priborom zahtevna dejavnost, pospremljena z neredom. Vedno ko bi bilo možno, bi izbrali hrano, ki jo lahko jeste z roko.

Pri pouku tehnike bi bili frustrirani, ker učitelj kritizira vašo natančnost, namesto da bi poiskal načine, kako naj vam jo pomaga doseči. Spoznali bi, da imam odlične zamisli, vendar jih ne morem uresničiti, ker ne morem dobro nadzorovati svojih prstov.

Testi bi vam povzročali tesnobo, saj veste, da se boste morali učiti vsaj štirikrat dlje kot drugi, ker je vaš spomin tako slab.

Ugotovili bi, da se ničesar ne spomnite “avtomatično”, temveč morate ves dan o vsem premišljevati.

Pozornost bi vam ušla in pri pouku se ne bi mogli zbrati, če bi bil v učilnici ali zunaj nje hrup.

Če način poučevanja ne bi bil privlačen, bi se odklopili, in da bi se ponovno “aktivirali”, bi morali nekaj vrteti po rokah. V bodoče bi mi v takšnih trenutkih dali kakšno zaposlitev, na primer razdeljevanje učbenikov, da bi me ponovno aktivirali.

Ves dan bi se spotikali in se zaletavali v najbolj nepričakovane stvari. Včasih bi bil rezultat jeza drugega učenca, drugič polomljene stvari, jeza učitelja, telesne poškodbe ... vedno pa zadrega.

Spoznali bi, kako pomembni so zame odmori, in ne bi več podaljševali vaših učnih ur.

Zgodaj bi šli v posteljo, ker bi bili tako izčrpani od dneva.

Spoznali bi, da bi nekaj spodbudnih besed v mojem življenju pomenilo veliko, saj bi mi dalo energijo, da bi si še naprej prizadeval.

Ne bi več uporabljali besed: “Len je.” Zdaj bi se zavedali, da je ravno nasprotno - da sem eden najbolj delavnih učencev, kar ste jih srečali.

Poklicali bi mojo mamo, da bi se pogovorili, kaj lahko naredite, da bi mi v šoli bolj pomagali.

Vzljubili bi mojo domišljijo, in nenadoma bi spoznavali čisto nove načine, kako nekaj narediti. Končno bi videli moj potencial.

Spoznali bi, da ko končno uspem spraviti nekaj v svoj dolgoročni spomin, se lahko domislim osupljivih načinov uporabe te informacije.

Radi bi imeli osebo, kakršna sem - prijazna, pozorna, polna domišljije in vztrajna (to je težko črkovati!).

Spoznali bi, da imam v šoli nekaj čudovitih prijateljev, ki mi pomagajo spopadati se z dnevom, in vedeli bi, da jih ne bi zamenjal za ves svet.

~George, star 12 let. Imam dispraksijo, diagnozo sem dobil pri šestih letih.


VABLJENI NA ZANIMIV DOGODEK V MARIBORU (več o moji knjigi pa najdete TUKAJ):