sreda, 27. februar 2019

SPOŠTOVANJE, UČENJE, OSEBNA RAST ...


Namen objavljanja rubrike Neskončna zgodba na Facebook strani Šola, kam greš? je opozarjati na tiste najbolj zoprne vidike naših šol, na najbolj temne kote, kamor se vsi branijo pogledati; sajenja rožic je že drugje dovolj, prav tako poenostavljenega iskanja grešnega kozla in kazanja s prstom na drugo stran.
Ne želim pa s temi objavami spodbujati splošnega zgražanja, samo pokazati: tudi to je vsakdanja realnost naših šol.


 
26. del zgodbe pravi:

Otrok v 4. razredu popravi učiteljico, da morski prašiček v angleščini ni sea pig, temveč guinea pig. Učiteljica ga užaljeno zabije: če si tako pameten, pa ti uči!

K tej zgodbi smo imeli v facebook skupini Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo nekaj pomembnih razmislekov:

1.

- Spoštovanje je dvosmerno, ali pa ga ni. Najprej mora biti učitelj (ali kak drug odrasli) spoštljiv do otroka, da bi otrok lahko spoštoval njega. Otrok se spoštljivega odnosa do drugih tudi uči na tak način, da ga je sam deležen.
- Tudi učenje je dvosmerno. Dober učitelj je hkrati tudi učenec - za vedno.

2.

Zaradi takšnih učiteljev je šola na slabem glasu, pa tudi sam učiteljski poklic. Ko o takšnih primerih spregovorimo, je pogost odziv učiteljev jezen in užaljen, češ da ne bi smeli tako blatiti učiteljev. Pogrešam pa pripravljenost, da bi se bolj usmerili v to, da v svojih vrstah odpravijo takšne anomalije, namesto jeze na nas, ki nerodnosti obelodanimo.
Je pa to težko, zelo težko iz cele palete razlogov, ki sega so od tega, da nimamo učiteljske zbornice, preko sprenevedanja fakultet (da učitelj lahko postane vsak, ki je naredil maturo) in do naših kulturno-politično-zgodovinskih potez (nagnjenost, da za vsako ceno ščitimo 'svoje' - če je naš, je dober, ker je naš).

3.

Še posebej pomemben razmislek pa se mi zdi tale, ki ga je zapisala Janja Urbančič (socuten.si):


"Pomembno spoznanje, ki ga moramo osvojiti ljudje na splošno, še posebej pa starši in učitelji je, da če me nekaj prizadene, razjezi ali užali, moram pri sebi raziskati, KAJ je tisto, kar je sprožilo moj odziv. Da ni drugi odgovoren za mojo jezo, ampak so moja čustva moja odgovornost.
Zelo verjetno (zgolj ugibam, zato se lahko motim) je tak odziv v tej učiteljici sprožil sram, da nečesa ni vedela. Nekje globoko je v sebi namreč verjetno prepričana, da bi kot učitelj morala vse vedeti. Da ne sme delati napak. In verjetno ne samo kot učitelj, verjetno tudi kot človek. Torej bolj kot je bila tale učiteljica kot deklica kaznovana, zasmehovana ali zasramovana s strani odraslih ali sovrstnikov zaradi svojih napak, več bolečine nosi v sebi, ki jo mora pozdraviti. Vsekakor bi se jaz kot učiteljica vprašala, zakaj me je to tako prizadelo, da sem tako odreagirala.
ZATO je tako pomembna osebna rast starša ali učitelja/vzgojitelja. In ZATO bi moral vsak pedagoški delavec imeti na voljo nekoga, ki bi mu pomagal razreševati take stiske, torej imeti supervizijo."





nedelja, 24. februar 2019

MONTESSORI V JAVNI ŠOLI


Napisala Alenka Kranjac, učiteljica razrednega pouka


Ne sanje, ampak resničnost


Zgodilo se je pred 17 leti, v osemletki, 1. razred, skupina 19 otrok. To je bilo, preden sem se vpisala na izobraževanje Montessori, ko sem se učila sama in ves material izdelala sama doma.

Od začetka šolskega leta sem otroke uvajala v delo z materiali. Materiale so imeli na poličkah. Vsako uro sem predstavila nov material. Učenci so gledali predstavitev, potem pa so lahko delali z materialom. Prvi dan je prišlo na vrsto le nekaj otrok, ostale sem zaposlila drugače. Drugi dan sem predstavila nov material in zaposlila več otrok ... dokler nisem imela dovolj materialov, da so z njimi lahko delali vsi. Naučila sem jih pospraviti na poličke; povedala, da morajo materiale čuvati kot zaklad, ker sem jih sama naredila; in seveda so vsak teden pobrisali prah na poličkah - to jim je bilo v največje veselje. Vse leto smo delali, vsak se je učil s pomočjo materialov. Imeli smo tudi frontalni pouk, reševali naloge tudi v delovnih zvezkih in pisali v zvezke. Ampak večino snovi so se otroci naučili sami z uporabo materialov.

Nekega dne smo imeli zjutraj dolg sestanek in smo učiteljice potegnile krepko čez 8. uro. Učenci so že odšli v razrede in čakali na nas. Pa se mi zgodi: pridem v razred in pričakujem, da bo nemir, da bodo tekali, se glasno pogovarjali ali se lovili, kot pač počnejo otroci, ko ni učiteljice v razredu.
NE! Pridem v razred in vsi učenci delajo. Vsak s svojim materialom v tišini, kot veveričke, ki imajo polne roke lešnikov. Mene je to tako ganilo, da sem potrebovala nekaj trenutkov, da sem dojela, da se to zares dogaja. Da to niso le učiteljske sanje.

Vsako jutro, ko so prišli v šolo, sem jim vedno dala 30 minut prostega časa, da so si povedali vse zgodbice, da so se igrali z materiali, da so se lahko povezali drug z drugim in si vzeli čas za igro s tistim materialom, ki so si ga najbolj želeli. Ko je eden končal, je vrnil material na poličko in vzel drugega, drugi pa je prišel na vrsto. Prav lepo so počakali, niso se prepirali. Spoštljivi so bili drug do drugega in do materialov. Nihče jim ni zabičal, da morajo biti spoštljivi, samo delo je teklo tako, da so bili spoštljivi, ker so se dobro počutili. Po vikendu so mi rekli, da so komaj čakali, da se vrnejo v šolo. Za počitnice so tarnali, da so predolge. To je zame šola in učiteljsko delo. Osemletka.

Če pa imamo devetletko, moramo opremiti igralnice, pouk naj poteka samo skozi igro, le malo pisanja, veliko rokovanja z materiali, učenja skozi izkušnjo ... Potem nam bo tudi uspelo. Nikakor pa ne tako, kot to počnemo sedaj. Šola naj bo prostor za razvoj otrokovih možganov in negovanje spoštljivih medsebojnih odnosov.



Montessori v javni šoli
Foto: Alenka Kranjac
Pretresanje riževih zrn z žlico otroka pomirja. Omogoča mu polarizacijo pozornosti (osredotočenje, popolno koncentracijo). Z držanjem žlice vadi prijem za pravilno držo pisala. Vaja razvija natančnost pri delu, koordinacijo oko-roka. Mikavna točka dejavnosti je zvok zrn pri pretresanju. Vztrajnost otrok razvija s tem, da z žlico zajame vse do zadnjega zrna. Pri tem si pomaga tako, da nagne skodelico.



Mini raziskava

Ko sem raziskovala, kako elite v anglosaksonskem svetu vzgajajo in izobražujejo svoje otroke, sem prišla do zanimivega zaključka. Nekje do 12. leta starosti so ti otroci vključeni v Montessori program (vrtec in šola). Torej vsrkajo znanje na konkretni ravni skozi igro in samostojno delo, kar pomeni, da imajo zelo dobro podlago za nadaljnje učenje na formalni ravni. Kasneje jih vpišejo v elitne šole, kjer imajo zahtevne programe, tudi frontalno učenje, poleg tega pa se morajo vsi učiti igranja inštrumenta in drugih reči. Take šole so zares drage, izmed navadnih smrtnikov si pa izberejo nekaj takih, ki so izjemni in imajo IQ nad 140 - to je čisto zares pogoj za to, da dobijo šolnino. 

Torej, če bi mi svojim otrokom ponudili take alternative, kot je Montessori, bi naši otroci imeli čas in pogoje, da znanje najprej srkajo na konkretni ravni, nato pa ga nadgradijo in tudi abstraktno razumejo. Po 12. letu pa bi čisto lahko imeli poleg praktičnega tudi frontalni pouk. Po mojih izkušnjah otroci iz Montessori okolja nimajo težav z avtoriteto. Običajno dosežejo stopnjo "normalizacije", kar pomeni, da jim živčevje dozori in se čustveno počutijo varne v učnem okolju, da lahko delajo, ne da bi motili ostale; niso nemirni, ampak so se sposobni prilagajati in sodelovati. Prilagodijo se tudi na frontalni pouk. Za svoje otroke sem imela doma pripravljeno okolje, tako da so bili že od rojstva deležni vzgoje po principih Marije Montessori. 


Materiali Montessori
Vir: https://www.zotrokidoma-shop.si/



Otroštvo

Z vami bi rada delila še svojo izkušnjo iz otroštva, ki bo osvetlila, zakaj sem se tako zelo začutila v Montessori pedagogiki.

Moja nona je imela doma majhno omarico s predalčkom in vratci, v kateri sem imela spravljene vse igrače, ki jih je pač nona premogla. Čisto malo jih je bilo: v predalčku en blokec, zvezan z vrvico in svinčnik. Spodaj v omarici pa kocke in (mislim da) medvedek ali punčka; prozorna rdeča plastična žlička, skozi katero sem tako rada gledala v svet (še danes jo imam spravljeno) in se čudila drugačnim barvam; in še par malenkosti. To je bil moj kotiček, vsi zakladi v njem so bili vedno pospravljeni, ker sem jih vedno dala na njihovo mesto. Nona mi je rekla, naj jih tja pospravim in sem se tega držala. Pri igri me ni nikoli motila ali prekinjala. Veliko časa sem se igrala sama. Ona je štrikala, kuhala, delala na vrtu. Ko sem se ji pridružila, se je z mano pogovarjala; ko sem jo vprašala, mi je vse razložila in ko sem bila zrela, mi je pokazala, kako se štrika. Nikoli me ni v nič silila, ni me kregala, ni imela nekih pričakovanj, razen tega, da življenje teče v svojem ritmu. Meni je bilo lepo kot v nebesih. Brati sem se naučila sama; začelo me je zanimati, ko sem imela 5 let. Ves čas sem spraševala, kaj je ta črka v časopisu, kaj tukaj piše ... Potem pa sem se nekega dne sprehajala s tatijem po ulici in pogledala na rdečo tablo z napisom ulice. Še zdaj se spomnim, kako so se mi tiste bele črke pred očmi izostrile in sem prebrala, kaj piše. Prvič sem prebrala in razumela, kaj piše! Silno sem bila ponosna sama nase. Nobene pohvale nisem iskala. Bila sem na vrhu sveta!

Tako je šlo moje otroštvo ob vzponih in padcih, pa tudi težkih preizkušnjah. Ko sem rodila, so mi dobri stari ljudje, preprosti ljudje, tako z občutkom in šepetaje dajali nasvete, kako naj otroka vzgajam. Veste, kaj so rekli? Ne pusti ga jokati, vzemi ga v naročje. Ko je lačen, ga nahrani; ko joče, ga potolaži; opazuj, kaj potrebuje in mu to daj. To so bile zame najdragocenejše besede. Ko sem našla pedagogiko Montessori, mi je odzrcalila ravno to, kar so mi pravili stari ljudje in kako me je vzgajala nona. Zato vem, da Marija Montessori ni izhajala iz teorije. Izhajala je iz življenja in otrokovih potreb. Opazila je to, kar opazijo vsi dobri ljudje, ki imajo svoje otroke radi brez predsodkov, brez normativov. Otroci nam znajo točno pokazati, kaj potrebujejo, da odrastejo v neodvisne, odgovorne in srečne ljudi, samo opazovati jih moramo in zaupati naravi. Problem je, ko smo ta stik z naravo in svojimi lastnimi potrebami in čustvi izgubili. Takrat izgubimo tudi kompas, ki kaže v smer tistega, kar človek potrebuje, da se lahko razvije v Človeka.



Članek s sorodno vsebino:
OPAZOVANJE POUKA V ŠOLI MONTESSORI



Široka paleta alternativ sedanjemu tradicionalnemu pouku je predstavljena tudi v knjigi Šola, kam greš? Več o knjigi najdete TUKAJ.


sobota, 23. februar 2019

MARKETINŠKE FLOSKULE, O ISKRENOSTI PA NI SLEDU


Objavljam pismo, ki sem ga prejela po elektronski pošti.

Spoštovani,
 

želim samo podeliti svojem mnenje z vami in se vam zahvaliti za vaš glas v javnosti. Intervju v reviji Ona z naslovom Še danes urimo otroke predvsem v nesamostojnosti in nemoči, me je pomiril ob spoznanju, da nisem edina že dlje časa podobno razmišljujoča. Ko pa sem nato naletela še na vaš opis sestankov za starše, je bilo tako, kot bi brala opis šole, kjer sem sama zaposlena, kajti vse našteto velja lahko tudi za srednjo šolo. Pri nas se prav tako radi izogibamo govoru o kršenju pravil, o problematiki odnosov na šoli, o šolski klimi; probleme, o katerih bi lahko debatirali in jih morebiti tako tudi razrešili, pa rajši spravimo pod preprogo ali pa se o njih šepeta na skrivaj. Nadvse pa smo ponosni na statistiko učnega uspeha in na zlate maturitetne rezultate, pri čemer se slabših rezultatov ne dotikamo, debate o vzrokih osipa pa se preventivno raje na daleč izognemo. Pomembna je fasada šole, ne pa, kaj se dejansko dogaja za vrati in za stenami šole na vseh nivojih. In še kako se strinjam z vami glede preštevilnih in ultra obetajočih projektov, ki izzvenijo takoj, ko se zaključijo. Njihov domet seže ravno do njihovega zaključka, potem pa se zopet pričnejo novi ultra obetajoči projekti. Njihov izkupiček je zanemarljiv, če upoštevamo, kolikor denarja gre za njihovo celotno realizacijo. Redko kateri projekt v šolstvu dejansko prinese pozitivne, uporabne, realne in potrebne spremembe. Ko se zaključi in dobimo zanj točke za napredovanje, nanj lahko mirno pozabimo.


Pri vsem skupaj pa me precej žalosti dejstvo, da pozabljamo na naše primarno pedagoško poslanstvo in se na ulice glasno zapodimo le zavoljo zvišanja naših plač, sočasno pa še negodujemo, ker nam drugi krojijo naš delavnik.

Želim poudariti, da se pri borbi za spremembe v šolstvu ne bi smeli omejiti samo na osnovno šolo, spremembe so potrebne tudi v srednješolskem izobraževanju. Sicer so pa šole danes postale prava podjetja v malem, njihov uspeh se v glavnem meri po številu vpisanih učencev in dijakov ter uspehu na tekmovanjih in na maturi. Tako se med seboj merijo in primerjajo tudi šole: mi smo boljši, mi imamo boljše učence/dijake, mi smo elitna šola, … same vase zagledane marketinške stremuške floskule, v zakulisju pa se seveda odvija čisto drugačna igra. Vse dokler bomo ločevali slabše od boljše šole, slovensko šolstvo ne bo moglo napredovati, nikoli.

Sama pa si želim predvsem šolo z vzornim vodenjem, ki bi moralo biti demokratično, prežeto s pristnim pedagoškim erosom in s primernim posluhom za sočloveka; in šolstvo, ki bi bilo pošteno v vsem, kar počne. Ampak do tja, kjer sta poštenost in iskrenost doma, je pa pot slovenskega šolstva na žalost še zelo dolga.

  

četrtek, 21. februar 2019

NEUBOGLJIVI STARŠI


Danes starši ne kupimo več vsega, kar nam hočejo prodati »strokovnjaki« v šolah ali zunanji strokovnjaki, ki jih šola najame. Tako pač je, minili so časi absolutne poslušnosti uradnim avtoritetam. Ti časi se ne bodo vrnili. Vse manj staršev bo pripravljenih ’ubogati’, kar nalaga šola. Ti ljudje, katerih otroci hodijo v šolo, imajo tudi svoje zamisli, kako želijo preživljati prosti čas družine, česa naučiti otroke … Ne čakajo samo na navodila učiteljev, kaj je treba početi popoldne, za konec tedna in med krajšimi počitnicami.

Da bi lahko brez pomisli na ugovarjanje in tudi brez slabe volje sledili vsem zahtevam šole, moramo verjeti, da šola ve, kaj dela; da točno ve, kaj je dobro za otroke na splošno in očitno tudi za vsakega posameznega. Da temu ni tako, čivkajo že vrabci na vejah. Šola ni narejena – in nikoli ni bila – v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti koščki znanja, ki jih za vsako ceno hoče vbiti v glave vseh mladih prebivalcev ob istem času, po enakem vrstnem redu, zares tisto, kar naj bi vsakdo znal, da bo primerno pripravljen zakorakal v odraslo življenje. Verjeti kaj takšnega, pri vseh informacijah, ki so danes dostopne, je že (tragi)komično. 


(Tovrstne informacije so zbrane v tej knjigi.)

V osnovi ni nemogoče, da šolstvo ponovno pridobi zaupanje večine staršev. Starši bodo radi verjeli, da je šola v najvišje dobro otrokom, kadar bodo ti prihajali iz šole zadovoljni, umirjeni, navdahnjeni in bodo
navdušeno pripovedovali o svojih učnih doživetjih; ko bo družina svoj prosti čas lahko preživljala po svojih željah; ko ne bo več tako, kot sedaj opažamo preštevilni starši:
"Moj otrok je bil do vstopa v šolo radoveden, željan znanja, znal je gledati na uro, pri štirih letih je znal pisati, brati in računati do 20, veliko je vedel o geografiji, vesolju, dinozavrih ... Danes je zamorjen osmošolec, že od 3. razreda naprej ga nič v zvezi s šolo ne zanima več, izginila je vsa zvedavost, želja po znanju in notranja motivacija za učenje. To je šola uspela narediti v pičlih treh letih."
 V osnovi ni nemogoče, a če pomislimo, koliko je šolstvo na splošno agilno v spremembah, koliko iskrenega zanimanja kaže za zadovoljstvo svojih 'uporabnikov' in koliko je pripravljeno prevzeti odgovornosti za sedanje stanje, potem - ja, potem se zdi nemogoče.

Spodaj objavljam zapis dveh staršev, ki je nastal po obisku predavanja za starše v organizaciji šole.




***Šola organizira predavanje za starše. Predavateljica polni staršem glave, kako morajo otroci samostojno delati domače naloge doma - breme pade na otroka in starše!

Takoj, ko smo uspešno »brcnili« (peticija), se šola spravi na starše, da zaduši požar, preden se razplamti?

Starš je v podrejenem položaju v odnosu do šole.

Šola plača predavatelja, ki govori šoli v prid. Kje so nepristranski predavatelji?

Predavateljica je plačana, da govori šoli v prid. Ali naj starši sami plačajo strokovnjaka, ki bo znal zagovarjati njihovo stališče?

Učiteljice so neizprosne in ne bodo odstopile od svojih zahtev. Ali naj tudi starši enako neizprosno nastopimo in bojkotiramo šolo? Vsekakor bi bilo to na škodo naših otrok, ali pač?

Kdaj bo šola postala odgovorna do svojega dela in do otrok? Ko je otrok odsoten zaradi bolezni, se mora učno snov naučiti sam doma, ker ga pač ni bilo v šoli. (Razen če gre na dopolnilni pouk, ki ga imajo na 14 dni). Kako lahko šola potem ocenjuje otrokovo znanje, če ga ni pridobil v šoli? Veste, v šoli se lahko ocenjuje samo znanje, ki ga otrok pridobi v šoli.

Kdaj bo uspešnost učiteljev merjena po uspehu učencev? Če bi znanje pridobivali samo v šoli, potem bi bilo znanje otrok resnično uspeh dela pri pouku, ne pa samostojnega učenja doma.

Nič nimam proti temu, da se otrok nauči učiti se. Moti me to udrihanje po starših in prepričevanje, da se delovne navade razvijajo z reševanjem domačih nalog. NE! Delovne navade, samodisciplino, zmožnost samonadzora otrok dokaže že s tem, da zjutraj pride točno v šolo, da pri pouku sodeluje, da je sposoben upoštevati pravila in se je pripravljen učiti. Učne navade pa bi morali otroci pridobiti v šoli. Sicer se meni poraja vprašanje, kakšen je smisel obiskovanja šole, ki je tako neuspešna, da mora otrok vaditi in se učiti doma.

Po tem sistemu, ki ga imamo danes, je odnos šole do staršev naslednji: Starši smo nadležni, otroci so nevzgojeni in učiteljice ne morejo opraviti svojega dela, ker mi nočemo delati nalog doma!

Kdo potemtakem vzgoji uspešnega učenca? Šola ali starš?

Torej, kdaj se bo šola podvizala, da pri pouku otroka nauči, kar ga mora naučiti?

Učitelji! 


Zdaj ni čas, da se učitelji proti staršem ali starši proti učiteljem vkopljemo v bojne jarke. Čas je za dialog, za pogovor. Da s skupnimi močmi oblikujemo take predloge in zahteve, da bo ta šolski sistem že enkrat postal človeški za vse! Za otroka, za učitelja, za starša. Čas je naklonjen spremembam. Pokažite dobro voljo, da vam ne bo treba več biti strelovod za »nečloveške« zahteve učnega načrta, »nadležnih« staršev in »nevzgojenih« otrok. Šolstvo je treba spremeniti!***

Kako pa? Poglejte TUKAJ.

sobota, 16. februar 2019

MARIJO TEREZIJO BI OBUDILI OD MRTVIH


Po elektronski pošti sem dobila daljše sporočilo, ki se začne takole:

"Pošiljam vam svoje razmišljanje o problematiki šolstva, ki sega malo izven okvirov peticije.
Hvala za ves vaš trud in prizadevanje za spremembe na bolje.
Pošiljam vam ga s tega naslova, ker želim ostati anonimna. V kolikor boste lahko moj prispevek kjer koli anonimno objavili, bom vesela. Če ne, tudi prav in naj služi kot moja podpora vašemu trudu.
Prepričana sem, da spremembe na bolje bodo. :)
Lep pozdrav, m."


To je poleg Pisma nekemu ravnatelju že drugi prispevek, ki sem ga prejela od anonimne osebe. (Elektronski naslov pošiljatelja ni osebno ime.) Torej ne od konkretne osebe, ki bi me prosila za anonimno objavo, ampak od osebe, ki je tudi zame anonimna. Očitno se v našem prostoru in času vsi ne počutimo dovolj varne, da bi lahko javno zagovarjali svoje vrednote in stališča, čeprav formalno živimo v demokraciji.

Pod sliko objavljam prispevek, njegovemu sporočilu pa pritrjujem tudi sama.


Slovenski šolski muzej


👤Razlog, da je peticija navkljub laični obliki dobila takšno medijsko odmevnost in tako številčno podporo je v tem, da gre šolstvo zadnjih 20 let iz slabega na slabše. Ni pomembno, kdo je peticijo spisal in ni pomembna vsaka črka in vejica v njej. Ravno nedorečena, kontradiktorna in laična vsebina v povezavi z veliko podporo državljanov je razlog za alarm v stroki in politiki. Starši hočejo spremembe in mnogi učitelji hočejo spremembe.

Diskreditacija predlagateljice peticije in očitki o vmešavanju staršev v stroko so zgolj zamegljevanje problema, vzdrževanje obstoječega stanja in zaviranje sprememb. Ne glede na izobrazbo, kariero in osebnost predlagateljice problemi v šolstvu so, ne majhni, ampak veliki.

Potrebno bo veliko poguma in angažmaja, da bodo napredni in sprememb željni predstavniki stroke lahko postali gonilna sila sprememb šolskega sistema na bolje.

Veliko strokovnjakov in učiteljev je žal ujetih v ozko razmišljanje, ki zaostaja za časom nekaj desetletij. Bojijo se sprememb, a se ne zavedajo, da z zaviralnimi silami nehote škodujejo stroki, otrokom in slovenski družbi.

Le redko kdo med nami je sposoben miselnega preskoka v družbo prihodnosti, zvizualizirati potrebe trga delovne sile leta 2040 in si na tej podlagi zastaviti cilje do leta 2040. A ravno to je naloga stroke.

Še redkejši so tisti, ki imajo idejo, kakšni naj bi bili kratkoročni gasilski ukrepi in dolgoročni strateški ukrepi za dosego teh ciljev na področju šolstva v naslednjih dvajsetih letih. Tudi to je naloga stroke. Naloga politike je, da se brezpogojno poenoti vsaj tukaj in ukrepe podpre. In naj se ne zaplete v neskončne razprave o zasebnih in javnih šolah ter s tem zopet zamegli bistvo problema.

Zakaj kopiranje skandinavskih praks v slovenski sistem ne bi pomenilo bistvenega izboljšanja? Ne, ker te prakse ne bi bile dobre, ali zaradi družbenih, kulturnih in miselnih razlik. Razlog je drugje. V trenutku prenašanja tuje prakse v Slovenijo, je ta že zastarela in v matični državi predmet nenehnih izboljšav.

Skandinavci delujejo strateško, na dolgi rok - tudi v obliki ministrstva za prihodnost, odbora parlamenta za prihodnost ali vladne delovne skupine za prihodnost.

Pri nas se učitelji zaradi - po njihovem mnenju - nenehnih nepotrebnih sprememb in eksperimentov postavljajo v vlogo žrtve. Bojijo se sprememb zaradi svojega položaja, ne zaradi otrok, kot to zavajujoče prikazujejo javnosti. Krčevito se oklepajo Marije Terezije, ki jo želi velik del stroke in politike z lepotnimi popravki ne le osvežiti, temveč obuditi od mrtvih.

Kdor dela z mladimi in za prihodnost, bi v 21. stoletju moral nenehne spremembe in prilagajanje ponotranjiti. Samovoljna drža nekaterih okorelih, samooklicanih in po njihovem mnenju edinih kompetentnih posameznih predstavnikov stroke ne sme biti ovira za nujne spremembe.

Sicer simpatičen in kot človek verjetno dober minister nas s svojo všečno javnosti prikazano pripravljenostjo na spremembe ne sme zavesti. Zavedati se moramo, da je on funkcionar, ki vidi le do naslednjih volitev. To bi utegnil spretno zapakirati v marketinški ovoj "priprave strateško premišljenih kompromisnih ukrepov v sodelovanju s stroko v naslednjih dveh letih" . V praksi to lahko pomeni dva hitra gasilska lepotna popravka v smislu odrave ocen pri telovadbi in končanje vladnega mandata v letu in pol.

Zato državljani prosimo politiko in poslance, da se brezpogojno poenotijo vsaj tukaj in podprejo ukrepe, ki jih bo predlagala stroka.

Ali se bomo zadovoljili z lepotnimi popravki šolstva, s katerimi bi nas utegnili politiki "omamiti" in pomiriti?

V imenu prihodnosti naših otrok upam, da ne.👤


sobota, 09. februar 2019

NEKAJ PRIMEROV REŠEVANJA SPLETNEGA NASILJA


Objavljam kratek opis nekaj uspešno rešenih primerov spletnega nasilja oziroma nadlegovanja med mladostniki. V vseh primerih so ukrepali učitelji in starši v sodelovanju. Najprej predstavim pripoved, ki so mi jo poslali starši, spodaj pa zapis nekega učitelja.

💧Dijaki 1. letnika srednje šole so si ustvarili  skupino na Viberju, kjer so si med seboj izmenjevali vse potrebne informacije za šolo. Po treh mesecih šolskega leta je v skupini na Viberju izbruhnil incident. Sprožilec je bil to, da se dijaki nikakor niso mogli dogovoriti, kdaj se bo kdo javil za ustno spraševanje pri enem od predmetov. Ena dijakinja je drugi grozila z najhujšim fizičnim nasiljem, druge so ’navijale’. Dijakinja si ni več upala v šolo. Starša sta ji svetovala, naj nič ne odgovarja in naj si vse (zapisane grožnje) shrani. Ves pogovor sta starša poslala na šolo in jih obvestila, da bo hči kak teden odsotna. Nato so bili starši in šola ves teden v stiku, s svetovalno delavko in razredničarko so iskali načine, kako se lotiti tega problema. Naposled so se obe dijakinji in njuni starši dobili na sestanku z mediatorjem. Z ostalimi sošolci, ki so spodbujali nasilje in njihovimi starši, pa so opravili individualne razgovore ob prisotnosti svetovalne delavke in razredničarke. Na koncu je bila mama napadene dijakinje povabljena še na razredno uro, kjer je predstavila posledice spletnega nasilja. S skupnimi močmi jim je uspelo, da so se dijaki bolje spoznali in se zbližali med seboj, sedaj se spoštujejo.💧




Vir: Pexels

Zapis učitelja razrednika:
   
💬V mojem razredu je spletno nasilje (in vse njegove oblike) pogosta tema med razrednimi urami in tudi pri urah katerega od predmetov. Pomembno se mi namreč zdi, da so učenci najprej dobro ozaveščeni o vseh možnih spletnih pasteh in oblikah nasilja; nasilje morajo najprej prepoznati, šele tako se bodo nanj sposobni odzvati. V naslednjem koraku se učimo tega, kako se na nasilje odzvati. Za zdaj najboljša strategija je ta, da sporočijo meni kot razredniku - bodisi javno na razredni uri, kjer to rešimo z medsebojnim pogovorom, bodisi stopijo do mene na samem in prosijo za (diskretno) pomoč. Prav tako smo to točko obravnavali na roditeljskem sestanku, kjer sem starše prosil za podporo, če se v primeru spletnega trpinčenja obrnem na njih. Skupaj smo se zavezali, da enotno in brez tolerance reagiramo na takšno nasilje, kar je - kljub občasnim zapletom - gotovo pomagalo.

Učenka iz višjih razredov me je prosila, naj se pogovorim z učencem iz mojega razreda in ga prosim, naj ji ne pošilja vprašanj, memov in posnetkov, ki posegajo v njeno intimo. S fantom sva se dobila na samem in pogovorila tako, da se ni počutil (preveč) ogroženega in da je razumel, kako dekle lahko njegove poste razume povsem drugače kot on sam. Sočasno sem govoril tudi s fantovimi starši, ki so sprva zanikali možnost takšnega ravnanja pri sinu in se jezili. Moral sem jim celo poslati objave, ki so dokazovale, da je to res pošiljal njihov sin. Nato so se odzvali zelo konstruktivno: tudi oni so obsodili to vedenje in se doma z njim pogovorili. Fant je zdaj pravi zgled spletne komunikacije.

Učenke so mi povedale, da eden od učencev po Snapchatu pošilja močno prirejene slike sošolk: eni izmed njih je npr. v usta "montiral" velik džojnt. Tudi tu sem sklical sestanek s starši in tudi tu sem moral poslati "dokaze", nato pa je vse steklo, kot sem si lahko samo želel - starši so fantovo dejanje obsodili in se z njim temeljito pogovorili. Ničesar takšnega pozneje ni več ponovil.

Na spletno nasilje včasih reagiram tudi sam. Držim se načela, da učencev in dijakov ne sprejemam za svoje FB-prijatelje, to storim šele po koncu njihovega šolanja (iz več razlogov). Toda zgodilo se je, da sem opaziml, kako koga maltretirajo po spletu, tudi z lažnih profilov. Takrat sem opozoril starše trpinčenega dijaka (ti so se odzvali in zaščitili otroka), nato pa pod objavo nasilnega komentarja prilepil obvestilo o tem, kaj je spletno trpinčenje in kakšna je kazen. Kmalu zatem je "lažni profil" svoj komentar izbrisal. Čez nekaj dni smo tudi odkrili, kdo je bil za profilom in ga še enkrat opozorili na možne pravne posledice njegovega spletnega nadlegovanja. Kolikor lahko spremljam, je s tem nehal.

Vsi primeri gredo bolj ali manj po tem vzorcu: učenci/dijaki me opozorijo na dogajanje, jaz pa nato s pogovorom in pomočjo staršev reagiram. Praviloma deluje. Do zdaj se še ni zgodilo, da bi se ne spremenilo na bolje. Predvsem pa pomagajo zelo pogoste ure, ko preventivno obravnavamo to temo.
💬