Otrok v 4. razredu popravi učiteljico, da morski prašiček v angleščini ni sea pig, temveč guinea pig. Učiteljica ga užaljeno zabije: če si tako pameten, pa ti uči!
K tej zgodbi smo imeli v Fb skupini Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo nekaj pomembnih razmislekov:
1.
- Spoštovanje je dvosmerno, ali pa ga ni. Najprej mora biti učitelj (ali kak drug odrasli) spoštljiv do otroka, da bi otrok lahko spoštoval njega. Otrok se spoštljivega odnosa do drugih tudi uči na tak način, da ga je sam deležen.
- Tudi učenje je dvosmerno. Dober učitelj je hkrati tudi učenec - za vedno.
2.
Zaradi takšnih učiteljev je šola na slabem glasu, pa tudi sam učiteljski poklic. Ko o takšnih primerih spregovorimo, je pogost odziv učiteljev jezen in užaljen, češ da ne bi smeli tako blatiti učiteljev. Pogrešam pa pripravljenost, da bi se bolj usmerili v to, da v svojih vrstah odpravijo takšne anomalije, namesto jeze na nas, ki nerodnosti obelodanimo.
Je pa to težko, zelo težko iz cele palete razlogov, ki segajo od tega, da nimamo učiteljske zbornice, preko sprenevedanja fakultet (da učitelj lahko postane vsak, ki je naredil maturo) in do naših kulturno-politično-zgodovinskih potez (nagnjenost, da za vsako ceno ščitimo 'svoje' - če je naš, je dober, ker je naš).
3.
Še posebej pomemben razmislek pa se mi zdi tale, ki ga je zapisala Janja Urbančič (socuten.si):
"Pomembno spoznanje, ki ga moramo osvojiti ljudje na splošno, še posebej pa starši in učitelji je, da če me nekaj prizadene, razjezi ali užali, moram pri sebi raziskati, KAJ je tisto, kar je sprožilo moj odziv. Da ni drugi odgovoren za mojo jezo, ampak so moja čustva moja odgovornost.
Zelo verjetno (zgolj ugibam, zato se lahko motim) je tak odziv v tej učiteljici sprožil sram, da nečesa ni vedela. Nekje globoko je v sebi namreč verjetno prepričana, da bi kot učitelj morala vse vedeti. Da ne sme delati napak. In verjetno ne samo kot učitelj, verjetno tudi kot človek. Torej bolj kot je bila tale učiteljica kot deklica kaznovana, zasmehovana ali zasramovana s strani odraslih ali sovrstnikov zaradi svojih napak, več bolečine nosi v sebi, ki jo mora pozdraviti. Vsekakor bi se jaz kot učiteljica vprašala, zakaj me je to tako prizadelo, da sem tako odreagirala.
ZATO je tako pomembna osebna rast starša ali učitelja/vzgojitelja. In ZATO bi moral vsak pedagoški delavec imeti na voljo nekoga, ki bi mu pomagal razreševati take stiske, torej imeti supervizijo."
Ni komentarjev:
Objavite komentar