MONTESSORI V JAVNI ŠOLI

Napisala Alenka Kranjac, učiteljica razrednega pouka


Ne sanje, ampak resničnost

Zgodilo se je pred 17 leti, v osemletki, 1. razred, skupina 19 otrok. To je bilo, preden sem se vpisala na izobraževanje Montessori, ko sem se učila sama in ves material izdelala sama doma.

Od začetka šolskega leta sem otroke uvajala v delo z materiali. Materiale so imeli na poličkah. Vsako uro sem predstavila nov material. Učenci so gledali predstavitev, potem pa so lahko delali z materialom. Prvi dan je prišlo na vrsto le nekaj otrok, ostale sem zaposlila drugače. Drugi dan sem predstavila nov material in zaposlila več otrok ... dokler nisem imela dovolj materialov, da so z njimi lahko delali vsi. Naučila sem jih pospraviti na poličke; povedala, da morajo materiale čuvati kot zaklad, ker sem jih sama naredila; in seveda so vsak teden pobrisali prah na poličkah - to jim je bilo v največje veselje. Vse leto smo delali, vsak se je učil s pomočjo materialov. Imeli smo tudi frontalni pouk, reševali naloge tudi v delovnih zvezkih in pisali v zvezke. Ampak večino snovi so se otroci naučili sami z uporabo materialov.

Nekega dne smo imeli zjutraj dolg sestanek in smo učiteljice potegnile krepko čez 8. uro. Učenci so že odšli v razrede in čakali na nas. Pa se mi zgodi: pridem v razred in pričakujem, da bo nemir, da bodo tekali, se glasno pogovarjali ali se lovili, kot pač počnejo otroci, ko ni učiteljice v razredu.
NE! Pridem v razred in vsi učenci delajo. Vsak s svojim materialom v tišini, kot veveričke, ki imajo polne roke lešnikov. Mene je to tako ganilo, da sem potrebovala nekaj trenutkov, da sem dojela, da se to zares dogaja. Da to niso le učiteljske sanje.

Vsako jutro, ko so prišli v šolo, sem jim vedno dala 30 minut prostega časa, da so si povedali vse zgodbice, da so se igrali z materiali, da so se lahko povezali drug z drugim in si vzeli čas za igro s tistim materialom, ki so si ga najbolj želeli. Ko je eden končal, je vrnil material na poličko in vzel drugega, drugi pa je prišel na vrsto. Prav lepo so počakali, niso se prepirali. Spoštljivi so bili drug do drugega in do materialov. Nihče jim ni zabičal, da morajo biti spoštljivi, samo delo je teklo tako, da so bili spoštljivi, ker so se dobro počutili. Po vikendu so mi rekli, da so komaj čakali, da se vrnejo v šolo. Za počitnice so tarnali, da so predolge. To je zame šola in učiteljsko delo. Osemletka.

Če pa imamo devetletko, moramo opremiti igralnice, pouk naj poteka samo skozi igro, le malo pisanja, veliko rokovanja z materiali, učenja skozi izkušnjo ... Potem nam bo tudi uspelo. Nikakor pa ne tako, kot to počnemo sedaj. Šola naj bo prostor za razvoj otrokovih možganov in negovanje spoštljivih medsebojnih odnosov.

Foto: Alenka Kranjac

Pretresanje riževih zrn z žlico otroka pomirja. Omogoča mu polarizacijo pozornosti (osredotočenje, popolno koncentracijo). Z držanjem žlice vadi prijem za pravilno držo pisala. Vaja razvija natančnost pri delu, koordinacijo oko-roka. Mikavna točka dejavnosti je zvok zrn pri pretresanju. Vztrajnost otrok razvija s tem, da z žlico zajame vse do zadnjega zrna. Pri tem si pomaga tako, da nagne skodelico.

Mini raziskava

Ko sem raziskovala, kako elite v anglosaksonskem svetu vzgajajo in izobražujejo svoje otroke, sem prišla do zanimivega zaključka. Nekje do 12. leta starosti so ti otroci vključeni v Montessori program (vrtec in šola). Torej vsrkajo znanje na konkretni ravni skozi igro in samostojno delo, kar pomeni, da imajo zelo dobro podlago za nadaljnje učenje na formalni ravni. Kasneje jih vpišejo v elitne šole, kjer imajo zahtevne programe, tudi frontalno učenje, poleg tega pa se morajo vsi učiti igranja inštrumenta in drugih reči. Take šole so zares drage, izmed navadnih smrtnikov si pa izberejo nekaj takih, ki so izjemni in imajo IQ nad 140 - to je čisto zares pogoj za to, da dobijo šolnino. 

Torej, če bi mi svojim otrokom ponudili take alternative, kot je Montessori, bi naši otroci imeli čas in pogoje, da znanje najprej srkajo na konkretni ravni, nato pa ga nadgradijo in tudi abstraktno razumejo. Po 12. letu pa bi čisto lahko imeli poleg praktičnega tudi frontalni pouk. Po mojih izkušnjah otroci iz Montessori okolja nimajo težav z avtoriteto. Običajno dosežejo stopnjo "normalizacije", kar pomeni, da jim živčevje dozori in se čustveno počutijo varne v učnem okolju, da lahko delajo, ne da bi motili ostale; niso nemirni, ampak so se sposobni prilagajati in sodelovati. Prilagodijo se tudi na frontalni pouk. Za svoje otroke sem imela doma pripravljeno okolje, tako da so bili že od rojstva deležni vzgoje po principih Marije Montessori. 

Vir: https://www.zotrokidoma-shop.si/

Otroštvo

Z vami bi rada delila še svojo izkušnjo iz otroštva, ki bo osvetlila, zakaj sem se tako zelo začutila v Montessori pedagogiki.

Moja nona je imela doma majhno omarico s predalčkom in vratci, v kateri sem imela spravljene vse igrače, ki jih je pač nona premogla. Čisto malo jih je bilo: v predalčku en blokec, zvezan z vrvico in svinčnik. Spodaj v omarici pa kocke in (mislim da) medvedek ali punčka; prozorna rdeča plastična žlička, skozi katero sem tako rada gledala v svet (še danes jo imam spravljeno) in se čudila drugačnim barvam; in še par malenkosti. To je bil moj kotiček, vsi zakladi v njem so bili vedno pospravljeni, ker sem jih vedno dala na njihovo mesto. Nona mi je rekla, naj jih tja pospravim in sem se tega držala. Pri igri me ni nikoli motila ali prekinjala. Veliko časa sem se igrala sama. Ona je štrikala, kuhala, delala na vrtu. Ko sem se ji pridružila, se je z mano pogovarjala; ko sem jo vprašala, mi je vse razložila in ko sem bila zrela, mi je pokazala, kako se štrika. Nikoli me ni v nič silila, ni me kregala, ni imela nekih pričakovanj, razen tega, da življenje teče v svojem ritmu. Meni je bilo lepo kot v nebesih. Brati sem se naučila sama; začelo me je zanimati, ko sem imela 5 let. Ves čas sem spraševala, kaj je ta črka v časopisu, kaj tukaj piše ... Potem pa sem se nekega dne sprehajala s tatijem po ulici in pogledala na rdečo tablo z napisom ulice. Še zdaj se spomnim, kako so se mi tiste bele črke pred očmi izostrile in sem prebrala, kaj piše. Prvič sem prebrala in razumela, kaj piše! Silno sem bila ponosna sama nase. Nobene pohvale nisem iskala. Bila sem na vrhu sveta!

Tako je šlo moje otroštvo ob vzponih in padcih, pa tudi težkih preizkušnjah. Ko sem rodila, so mi dobri stari ljudje, preprosti ljudje, tako z občutkom in šepetaje dajali nasvete, kako naj otroka vzgajam. Veste, kaj so rekli? Ne pusti ga jokati, vzemi ga v naročje. Ko je lačen, ga nahrani; ko joče, ga potolaži; opazuj, kaj potrebuje in mu to daj. To so bile zame najdragocenejše besede. Ko sem našla pedagogiko Montessori, mi je odzrcalila ravno to, kar so mi pravili stari ljudje in kako me je vzgajala nona. Zato vem, da Marija Montessori ni izhajala iz teorije. Izhajala je iz življenja in otrokovih potreb. Opazila je to, kar opazijo vsi dobri ljudje, ki imajo svoje otroke radi brez predsodkov, brez normativov. Otroci nam znajo točno pokazati, kaj potrebujejo, da odrastejo v neodvisne, odgovorne in srečne ljudi, samo opazovati jih moramo in zaupati naravi. Problem je, ko smo ta stik z naravo in svojimi lastnimi potrebami in čustvi izgubili. Takrat izgubimo tudi kompas, ki kaže v smer tistega, kar človek potrebuje, da se lahko razvije v Človeka.


Članek s sorodno vsebino:
OPAZOVANJE POUKA V ŠOLI MONTESSORI

Široka paleta alternativ sedanjemu tradicionalnemu pouku je predstavljena tudi v knjigi Šola, kam greš? Več o knjigi najdete TUKAJ.