Objavljam pismo, ki sem ga prejela po elektronski pošti.
Spoštovani,
želim samo podeliti svojem mnenje z vami in se vam zahvaliti za vaš glas v javnosti. Intervju v reviji Ona z naslovom Še danes urimo otroke predvsem v nesamostojnosti in nemoči, me je pomiril ob spoznanju, da nisem edina že dlje časa podobno razmišljujoča. Ko pa sem nato naletela še na vaš opis sestankov za starše, je bilo tako, kot bi brala opis šole, kjer sem sama zaposlena, kajti vse našteto velja lahko tudi za srednjo šolo. Pri nas se prav tako radi izogibamo govoru o kršenju pravil, o problematiki odnosov na šoli, o šolski klimi; probleme, o katerih bi lahko debatirali in jih morebiti tako tudi razrešili, pa rajši spravimo pod preprogo ali pa se o njih šepeta na skrivaj. Nadvse pa smo ponosni na statistiko učnega uspeha in na zlate maturitetne rezultate, pri čemer se slabših rezultatov ne dotikamo, debate o vzrokih osipa pa se preventivno raje na daleč izognemo. Pomembna je fasada šole, ne pa, kaj se dejansko dogaja za vrati in za stenami šole na vseh nivojih. In še kako se strinjam z vami glede preštevilnih in ultra obetajočih projektov, ki izzvenijo takoj, ko se zaključijo. Njihov domet seže ravno do njihovega zaključka, potem pa se zopet pričnejo novi ultra obetajoči projekti. Njihov izkupiček je zanemarljiv, če upoštevamo, kolikor denarja gre za njihovo celotno realizacijo. Redko kateri projekt v šolstvu dejansko prinese pozitivne, uporabne, realne in potrebne spremembe. Ko se zaključi in dobimo zanj točke za napredovanje, nanj lahko mirno pozabimo.
Pri vsem skupaj pa me precej žalosti dejstvo, da pozabljamo na naše primarno pedagoško poslanstvo in se na ulice glasno zapodimo le zavoljo zvišanja naših plač, sočasno pa še negodujemo, ker nam drugi krojijo naš delavnik.
Želim poudariti, da se pri borbi za spremembe v šolstvu ne bi smeli omejiti samo na osnovno šolo, spremembe so potrebne tudi v srednješolskem izobraževanju. Sicer so pa šole danes postale prava podjetja v malem, njihov uspeh se v glavnem meri po številu vpisanih učencev in dijakov ter uspehu na tekmovanjih in na maturi. Tako se med seboj merijo in primerjajo tudi šole: mi smo boljši, mi imamo boljše učence/dijake, mi smo elitna šola, … same vase zagledane marketinške stremuške floskule, v zakulisju pa se seveda odvija čisto drugačna igra. Vse dokler bomo ločevali slabše od boljše šole, slovensko šolstvo ne bo moglo napredovati, nikoli.
Sama pa si želim predvsem šolo z vzornim vodenjem, ki bi moralo biti demokratično, prežeto s pristnim pedagoškim erosom in s primernim posluhom za sočloveka; in šolstvo, ki bi bilo pošteno v vsem, kar počne. Ampak do tja, kjer sta poštenost in iskrenost doma, je pa pot slovenskega šolstva na žalost še zelo dolga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar