Objavljam kratek opis nekaj uspešno rešenih primerov spletnega nasilja oziroma nadlegovanja med mladostniki. V vseh primerih so ukrepali učitelji in starši v sodelovanju. Najprej predstavim pripoved, ki so mi jo poslali starši, spodaj pa zapis nekega učitelja.
💧Dijaki 1. letnika srednje šole so si ustvarili skupino na Viberju, kjer so si med seboj izmenjevali vse potrebne informacije za šolo. Po treh mesecih šolskega leta je v skupini na Viberju izbruhnil incident. Sprožilec je bil to, da se dijaki nikakor niso mogli dogovoriti, kdaj se bo kdo javil za ustno spraševanje pri enem od predmetov. Ena dijakinja je drugi grozila z najhujšim fizičnim nasiljem, druge so ’navijale’. Dijakinja si ni več upala v šolo. Starša sta ji svetovala, naj nič ne odgovarja in naj si vse (zapisane grožnje) shrani. Ves pogovor sta starša poslala na šolo in jih obvestila, da bo hči kak teden odsotna. Nato so bili starši in šola ves teden v stiku, s svetovalno delavko in razredničarko so iskali načine, kako se lotiti tega problema. Naposled so se obe dijakinji in njuni starši dobili na sestanku z mediatorjem. Z ostalimi sošolci, ki so spodbujali nasilje in njihovimi starši, pa so opravili individualne razgovore ob prisotnosti svetovalne delavke in razredničarke. Na koncu je bila mama napadene dijakinje povabljena še na razredno uro, kjer je predstavila posledice spletnega nasilja. S skupnimi močmi jim je uspelo, da so se dijaki bolje spoznali in se zbližali med seboj, sedaj se spoštujejo.💧
 |
| Vir: Pexels |
Zapis učitelja razrednika:
💬V mojem razredu je spletno nasilje (in vse njegove oblike) pogosta tema med razrednimi urami in tudi pri urah katerega od predmetov. Pomembno se mi namreč zdi, da so učenci najprej dobro ozaveščeni o vseh možnih spletnih pasteh in oblikah nasilja; nasilje morajo najprej prepoznati, šele tako se bodo nanj sposobni odzvati. V naslednjem koraku se učimo tega, kako se na nasilje odzvati. Za zdaj najboljša strategija je ta, da sporočijo meni kot razredniku - bodisi javno na razredni uri, kjer to rešimo z medsebojnim pogovorom, bodisi stopijo do mene na samem in prosijo za (diskretno) pomoč. Prav tako smo to točko obravnavali na roditeljskem sestanku, kjer sem starše prosil za podporo, če se v primeru spletnega trpinčenja obrnem na njih. Skupaj smo se zavezali, da enotno in brez tolerance reagiramo na takšno nasilje, kar je - kljub občasnim zapletom - gotovo pomagalo.
Učenka iz višjih razredov me je prosila, naj se pogovorim z učencem iz mojega razreda in ga prosim, naj ji ne pošilja vprašanj, memov in posnetkov, ki posegajo v njeno intimo. S fantom sva se dobila na samem in pogovorila tako, da se ni počutil (preveč) ogroženega in da je razumel, kako dekle lahko njegove poste razume povsem drugače kot on sam. Sočasno sem govoril tudi s fantovimi starši, ki so sprva zanikali možnost takšnega ravnanja pri sinu in se jezili. Moral sem jim celo poslati objave, ki so dokazovale, da je to res pošiljal njihov sin. Nato so se odzvali zelo konstruktivno: tudi oni so obsodili to vedenje in se doma z njim pogovorili. Fant je zdaj pravi zgled spletne komunikacije.
Učenke so mi povedale, da eden od učencev po Snapchatu pošilja močno prirejene slike sošolk: eni izmed njih je npr. v usta "montiral" velik džojnt. Tudi tu sem sklical sestanek s starši in tudi tu sem moral poslati "dokaze", nato pa je vse steklo, kot sem si lahko samo želel - starši so fantovo dejanje obsodili in se z njim temeljito pogovorili. Ničesar takšnega pozneje ni več ponovil.
Na spletno nasilje včasih reagiram tudi sam. Držim se načela, da učencev in dijakov ne sprejemam za svoje FB-prijatelje, to storim šele po koncu njihovega šolanja (iz več razlogov). Toda zgodilo se je, da sem opaziml, kako koga maltretirajo po spletu, tudi z lažnih profilov. Takrat sem opozoril starše trpinčenega dijaka (ti so se odzvali in zaščitili otroka), nato pa pod objavo nasilnega komentarja prilepil obvestilo o tem, kaj je spletno trpinčenje in kakšna je kazen. Kmalu zatem je "lažni profil" svoj komentar izbrisal. Čez nekaj dni smo tudi odkrili, kdo je bil za profilom in ga še enkrat opozorili na možne pravne posledice njegovega spletnega nadlegovanja. Kolikor lahko spremljam, je s tem nehal.
Vsi primeri gredo bolj ali manj po tem vzorcu: učenci/dijaki me opozorijo na dogajanje, jaz pa nato s pogovorom in pomočjo staršev reagiram. Praviloma deluje. Do zdaj se še ni zgodilo, da bi se ne spremenilo na bolje. Predvsem pa pomagajo zelo pogoste ure, ko preventivno obravnavamo to temo.💬
Ni komentarjev:
Objavite komentar