Jure (ime je izmišljeno) je bil bolj tih in vase zaprt otrok. V OŠ je vstopil s šestimi leti s skupino vrstnikov, s katerimi je bil že v vrtcu, kot ena prvih generacij devetletke. Oddelek je prevzela učiteljica, ki ni imela nobene topline in razumevanja za otroke.
Pri dečku so se že v predšolskem obdobju pokazale precejšnje težave s pozornostjo in še nekaj drugih posebnosti, tudi s področja motorike. Obravnavan je bil na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. V vrtcu zaradi tega ni bilo posebnih težav, saj so vzgojiteljice normalno komunicirale s starši.
Učiteljica v OŠ pa je zahtevala in pričakovala od vseh prvošolcev, da si bodo zapomnili njena ustna navodila, kaj je potrebno prinesti od doma, sporočiti staršem in podobno. Dala je vedeti, da jih ona pove samo enkrat, ne da bi jih tudi kam napisala ali o njih obveščala kolegico v oddelku podaljšanega bivanja. Juretu to seveda ni uspevalo in videti je bilo, kako se mu kopiči stres zaradi nenehnega neuspeha. Zato je mama izpisala Jureta iz podaljšanega bivanja in hodila ponj takoj po pouku, da bi ji lahko učiteljica vsak dan sproti po pouku povedala, kar je bilo potrebno.
 |
| Vir: Unsplash |
Nekaj časa je to še nekako šlo, a je v drugem razredu učiteljica nehala komunicirati z mamo, češ da si bo zdaj otrok pa že moral zapomniti njena navodila, če noče “posledic”. Zaradi zdravstvenih (psihomotoričnih) težav pa si otrok ne glede na “posledice” večinoma ni zmogel zapomniti ali zapisati navodil. Vse bolj je učno zaostajal in v razredu so se pričeli tudi sošolci obregati vanj in ga ustrahovati. Jureta so pripravili do tega, da se je moral fizično braniti, da bi si zagotovil varnost in mir. Učiteljica je z neverbalno govorico dala staršem jasno vedeti, da do otroka občuti močna negativna čustva in ga niti slučajno ne bo branila pred vrstniškim nasiljem in drugimi “posledicami”.
Šola je kot obogatitveni program ponujala športne urice v podaljšanem bivanju. Starši so Jureta vpisali, v upanju, da bo motorično napredoval, ker je bil pri igrah z žogo in kolektivnih športih "nepremičnina". Ko je mama po pouku prihajala ponj, je večkrat videla, da v času dodatnih športnih uric nekaj počne sam, drugi pa so se kaj igrali. Po dveh mesecih je našla svojega otroka, kako se sam samcat vrti okoli droga v kotu igrišča, ostali pa igrajo nogomet, in se odločila, da se pozanima, kako kaj gre. Približala se je učiteljici, ki je vodila to obogatitev, za katero so plačevali. Prijazno je povprašala, kako kaj njen sin sodeluje. Učiteljica jo je pogledala s tistim priprtim hudobnim pogledom in revsknila vanjo: "Kaj bi pa radi slišali?! Nimam vam kaj povedat. Popolna ničla je. Za nič ni nadarjen in nič ne bo iz njega." In ji obrnila hrbet, češ da je "pogovor" zanjo zaključen.
 |
| Vir: Unsplash |
V mesecu decembru v tretjem razredu OŠ se je pripetil dogodek, ki je Jureta in njegovo družino globoko pretresel. Zjutraj ga je mama kot običajno pospremila do vhoda v razred, sama pa odšla z dojenčkom v nosilki in s psom na krajši sprehod. Ob vrnitvi domov je našla vhodna vrata stanovanja odprta na stežaj, predsobo razmetano, Juretova torba je ležala sredi predsobe, njega pa ni bilo nikjer, niti ni bilo odziva na mamino klicanje. S pomočjo sosedov so takoj preiskali ves blok od vrha do tal in pregledali še okolico, a ga ni bilo nikjer. Po vrnitvi v stanovanje ga je mama končno odkrila v omari, kjer se je skrival in se tresel od groze. Skušala je izvedeti, kaj se je zgodilo, a otrok od šoka sploh ni mogel govoriti.
Ko je mama prišla v šolo in zahtevala pojasnilo, je bilo to nadvse prostodušno: »Šli smo v gledališče, Jure pa ni prinesel denarčka za vstopico, kot sem naročila. Zato smo ga pač pustili zunaj pred šolo. Saj menda zna sam domov.« Devetletnega otroka je učiteljica razredničarka mirno pustila na cesti pred šolo, pri devetih stopinjah pod ničlo - ker si ni zapomnil, naj prinese v šolo tedanjih 10 tolarjev! To ravnanje se niti ravnateljici niti šolski svetovalni delavki, psihologinji, ni zdelo nič takega; niti ni nobena od pedagoških delavk videla potrebe, da bi se staršem in otroku opravičili. V pogovorih se je pojavljal argument, da “otrok mora občutiti posledice, da si bo za drugič zapomnil.« Poudarjali so tudi, kako je denar zelo pomemben in da se mora otrok tega naučiti. Večina šol pa je takrat že ukinila prinašanje gotovine, da bi omejili izsiljevanje za denar med otroki. Stroške so staršem zaračunavali na položnici.
Reakcija šolske inšpekcije, ko jim je Juretova mama opisala dogajanje, je bila: ne verjamemo, da se je to res zgodilo! Pojdite in uredite s šolo kar sami! Popolnoma šokirani in pretreseni starši niso posredovali naprej. Vedeli so le, da tej šoli in tem osebam svojega otroka ne zaupajo več. Razmišljali so tudi o šolanju na domu, na koncu pa se je izteklo tako, da so našli drugo šolo, kjer je že ob prvem pogovoru ravnatelj pokazal razumevanje in ponudil pomoč. Jureta je vključil v razred odlične učiteljice, ki je fanta znala sprejeti takšnega kot je in mu nuditi ustrezne pogoje, da se je odprl in začel učno napredovati. Na tej šoli je Jure končal svojo osnovnošolsko obveznost, nato zacvetel na strokovni srednji šoli, zdaj pa je uspešen študent na fakulteti.
Še ena zgodba:
Ni komentarjev:
Objavite komentar