- »Starši bi morali ...« je ena najpogostejših besednih zvez, ki jo slišimo v zvezi s šolo. Sledi naštevanje, kaj vse bi morali starši narediti drugače, bolje, bolj dosledno, da bi pouk v šoli lahko normalno potekal, da bi učitelji sploh lahko normalno delali. Starši bi morali svoje otroke ’vzgojiti’ na tak način, da bi ti bili pripravljeni v šoli mirno sedeti, poslušati, sodelovati pri pouku, ubogati, izvrševati navodila, spoštovati pravila in ’avtoriteto’.
 |
| Vir: pixabay |
Zgoraj prikazan model delitve na domačo in šolsko vzgojo (prva ima nalogo podpirati oz. omogočati drugo) je samoumeven za velik del šolskih delavcev, pa tudi staršev. Vzgojo otroka nam prikazujejo kot obdelavo kakšnega industrijskega izdelka. »Na tej liniji lakiramo, na sosednji pa voskamo.« Če prispe kak izdelek na drugo linijo površno prelakiran, se delavec druge linije jezi na tistega na prvi, ker takega polizdelka ne more kvalitetno povoskati.
Otrok je torej predizdelek, ki ga s skupnimi močmi obdelujemo, da bo nekoč takšen, kot si želimo. Vzgoja po tem modelu predstavlja nekakšno dresuro v podredljivosti, poslušnosti in ubogljivosti. Če jo starši opravijo dovolj vestno in učinkovito, bodo učitelji lahko izvajali učni proces brez večjih motenj, ker bodo učenci pripravljeni mirno sedeti, poslušati in izvrševati navodila.
Nikoli ne bomo dočakali šole, kjer verjamejo v zgornji model in bi hkrati imeli zadovoljne učitelje in starše, učence s kvalitetnim znanjem ter zdrave odnose med vsemi. To ni mogoče iz številnih razlogov:
- Otroci začutijo, da so obravnavani kot predmet serijske obdelave in objekt dresiranja, in se temu uprejo. Želijo biti sprejeti in upoštevani kot ljudje, in to kot celotne osebe, ne samo ’učenci’.
Vse bolj zavračajo staro kulturo poslušnosti - idejo, da moraš delati to, kar so predpisale odrasle avtoritete; še posebej, ko gre za odrasle, ki ne pokažejo nobenega zanimanja za otroke kot posameznike in ki do njih niso vzpostavili nobenega odnosa. Vedno več otrok to bolj ali manj jasno izraža, verbalno ali z različnimi simptomi.
- Princip ne more funkcionirati v današnjem času, ker temelji na zastarelih nazorih iz industrijske dobe: Učitelj je avtoriteta na podlagi njegove vloge; vzgoja doma in v šoli temelji na poslušnosti; znanje je grenko zdravilo, ki ga je treba otrokom vsiliti.
-Vzgoja ni dresura, ampak je odnos oziroma temelji na odnosu. Vrednote in vedenjski vzorci se prenašajo preko interakcije – poučevati pa ni mogoče brez interakcije. Vsaka oseba, ki je ob otroku, vzgaja s svojo navzočnostjo in svojim zgledom, pa če to hoče ali ne; če namerava ali ne; če pri tem uporablja besede ali ne.
Vprašanje, ali so učitelji dolžni tudi vzgajati, je zato brezpredmetno. Ko rečejo, da oni niso dolžni vzgajati/ne utegnejo vzgajati, ker morajo poučevati, vzgoja pa je naloga staršev, pravzaprav ne govorijo o vzgoji, ampak o discipliniranju - dresuri poslušnosti in podredljivosti; povedano drugače - gre za (straho)spoštovanje umetne avtoritete.
Potrebujemo novo kulturo odnosov
Konec stare hierarhije moči v šoli ter splošno nezaupanje do avtoritet prinašata veliko dobrega, vendar pa je s tem izginil tudi del temelja učiteljske vloge. Zdaj potrebujemo kulturo, v kateri bodo učitelji in učenci priznani kot osebnosti, namesto da so zgolj udeleženci v igri vlog; kulturo, v kateri bo spoštovan vsak posameznik, od učitelja do hišnika, in v kateri se ne bo nihče počutil krivega. Tako se bo stara kultura poslušnosti lahko spremenila v novo kulturo odgovornosti.
Na ta način, da bi starši »otroku dopovedali, da je učitelj avtoriteta«, torej ne bo šlo več. Časi strahospoštovanja otrok do odraslih so nepreklicno minili, ne bo jih več nazaj. V kolikor ta ostalina nekdanjih časov še kje vztraja, je to na škodo otrok, kajti:
Če otroke vzgajamo za ubogljivost, jim bo v življenju šlo bolj slabo, saj se v vlogi prejemnika ukazov ne naučijo prevzemati odgovornosti za svoje življenje. Ubogljivost je nekaj povsem drugega od odgovornosti. Odgovornost namreč pomeni, da človek sam sprejme odločitev, jo zna utemeljiti in sprejeti njene posledice. Za sprejemanje dobrih odločitev je, tako kot za vse druge veščine, potrebna vaja. Ubogljivost tega na omogoča, saj zahteva zgolj – uboganje. Ni treba razmišljati, ni treba (ne sme se!) izbirati, treba je samo slediti.
(delno povzeto po Jesperu Juulu)
Ni komentarjev:
Objavite komentar