DOVOLJ SI SE UČIL!

Gostujoči zapis mame devetošolca:


Kako sem se iz mame, ki sina priganja k učenju, spremenila v mamo, ki ga od učbenikov odganja

Januar, ura je devet zvečer. Sin, 9. razred, se uči. Pifla. Skozi vrata ga slišim, kako ponavlja snov, geografijo, ki jo piše naslednji dan. Potrkam in mu prigovarjam, da je čas za spanje. Nejevoljen me prekine, naj ga ne motim. Da mu manjka še čisto malo, da ponovi do konca. Kakšno uro pred tem sva skupaj na sprehod peljala našega kužka. Med potjo mi je zrecitiral primarne, sekundarne, terciarne in kvartarne gospodarske dejavnosti. Ko sem ga vprašala, ali razume pomene teh besed, mi jih je lepo razložil. A vedno ne pozna pomena vsega, kar se uči na pamet. Ob pol desetih le spakira torbo in mi naroči, naj mu za zjutraj, preden gre v šolo, dam dva primera za izračun zemljepisne širine in dolžine. Ok, si mislim, to je že dobro znati, da se na karti sveta znajdeš. Zjutraj mu torej dam dva primera, pravilno ju reši in zaželim mu še lep dan in srečo pri kontrolki.

In tako podobno potekajo dnevi že od začetka novembra – kontrolke, spraševanja, eksperimentalno delo, seminarska, domače branje in seveda domače naloge. Včasih tudi po osem strani iz delovnega zvezka za slovenščino. Pogosto nesmiselne naloge, kjer je treba dopolnjevati manjkajoče besede. Od interesnih dejavnosti samo badminton dvakrat tedensko. Poln delovni čas. In seveda vmes, za sprostitev, nekaj igric na telefonu ali ogled youtubarjev. In jamranje, da šolo sovraži in komaj čaka počitnice. Razumljivo! Tudi starši komaj čakamo dopust – eni bolj drugi manj pričakujoče in nestrpno; odvisno od tega, kako dobro se v službi pač počutimo. Sin in celotne mlade generacije gredo natanko po poti svojih staršev. Dril, pridnost, poslušnost. Zavedam se, da na tem mestu posplošujem. Sama imam rada svojo službo in veliko je staršev, ki jih služba izpolnjuje oziroma jim ni odveč, a osnovni vzorec je zarisan že v osnovni šoli. 

Vir: splet

Še dve leti nazaj, ko je bil sin v sedmem razredu, si nisem mislila, da bo prišel čas, ko ga bom preganjala stran od učbenikov. Kajti, če prvi dve leti osnovne šole nismo preresno jemali (razen računanja in branja), se je nekje v tretjem začelo priganjanje k delu, domačim nalogam – po verjetno najbolj znanem vzorcu še iz časov našega otroštva – najprej šola, potem zabava.

Osnovni moto glede učenja je sicer tako meni kot soprogu bil: otrok naj se nauči osnove in predvsem tisto, kar ga zanima, ostalo pa če želi oziroma tisto, kar je kolikor toliko smiselno. Le pri matematiki, angleščini in slovenščini (pri slednji predvsem pravilno pisanje) sva zahtevala bolj temeljito znanje. Od vsega začetka se nama je zdelo nesmiselno, da se na pamet uči nove izraze pri zgodovini, ki jih še sama nisva poznala, malodane kirurške podrobnosti anatomije in najmanjših detajlov celic pri biologiji. Pa delovanje centralne naprave v hiši v četrtem razredu. In slovenska slovnica z vsemi priredji, podredji, odvisniki, fonetiko … Res kvalitetnega spisa ali poročila brez napak pa ni znal napisati. Želela sem, da otrok pridobi delovne navade, odgovornost do sebe in dela, osnovno razgledanost in da se v šoli dobro počuti med sošolci in prijatelji.

In tako smo starši v večni dilemi. Po eni strani si želimo, da je otrok čim bolj ali pa vsaj kolikor toliko uspešen v šoli in da zbere tiste nesrečne točke za vpis v kolikor toliko spodobno šolo. Po drugi strani pa se mnogi starši zavedamo dejstva, da šola pravzaprav ne uči za življenje in da je v njenih programih toliko balasta, da je meni osebno hudo vsakič, kadar se sin uči na pamet. Ko ga opazujem pri memoriranju odlomkov iz učbenikov, si mislim: kakšna izguba časa, talenta, potenciala in kreativnosti vsakega otroka, ki na tak način guli šolsko snov! 

In v tej razdvojenosti – med željo omogočiti otroku čim boljše šolanje in dejansko prakso šolskega vsakdana vidim absurdnost šolskega sistema. Vpeti smo v ta sistem, ker želimo otroku najboljše 'po ustaljeni poti', obenem pa vidimo vso nesmiselnost učenja podatkov, ki jih lahko poiščemo na spletu in ki morda kmalu sploh ne bodo več relevantni. Mislim, da je veliko staršev v stiski, kam se bo njihov otrok vpisal, koliko točk bo zbral in, če želimo ali ne, pademo v ta sistem in se mu prilagodimo. In tako naprej, ista zgodba se ponovi še v nadaljnjih štirih letih. Veš, da ti bo tudi srednja šola, tehniška ali gimnazija, dala le malo osnove za nadaljnjo poklicno pot. Ko poslušam prijateljice, ki mi pripovedujejo o svojih gimnazijcih, da se učijo enako snov kot v osnovni šoli, le še bolj poglobljeno, se mi zdi vse skupaj še bolj nesmiselno.

Menim, da šola mora predstavljati otroku izziv in mu dati možnost napredovanja. Prav tako mora od otroka zahtevati trud in iz njega izvabiti njegove pozitivne lastnosti, ga spodbujati, da je vztrajen, da sodeluje, da se potrudi za dosego nekega cilja. Nikakor ne zagovarjam pristopa, ki bi se otrokom prilagajal do take mere, da bi vse dosegal skozi užitek, igro in zabavo. Vendar pa bi nedvomno poudarek moral biti na tem, da je učna snov smiselna, da otroka poleg osnovne izobrazbe pripravlja na vsakdanje življenje. 

Kje je obtičal šolski sistem? Kot da družba, znanost, tehnologija, pa tudi duhovni, osebnostni vidik družbe niso napredovali. Kako to, da v okviru matematike ni na primer osnov računalniškega programiranja? Zanalašč sem zapisala v okviru matematike zato, da ne bi poleg vseh ur matematike, ki jih imajo šolarji v OŠ, dobili zraven še predmet računalništvo. Od otrok malodane zahtevajo obvladovanje računalniških programov, kot sta Word in Power Point, vendar, če me spomin ne vara, se tega niso učili pri obveznih predmetih. Predvidevam, da je bila to možnost izbirnega predmeta.

Zakaj se otroci ne učijo osnov osebne finančne pismenosti pri gospodinjstvu? Slovenci smo menda precej finančno nepismeni in osebne finance mnogim ne gredo najbolje. Pri takem interdisciplinarnem predmetu – kombinacija gospodinjstva, matematike in osnov ekonomije, ima otrok čudovito možnost, da v praksi uporabi svoje znanje računanja, nauči se osnov načrtovanja in predvidevanja.

Zakaj ob vsej informacijski tehnologiji v predmet Etike in državljanske vzgoje ne dajo snovi o varni uporabi interneta in družabnih omrežij? Zakaj jim ne dajo smernic za ločevanje dobrih (zanesljivih) podatkov od slabih? Ali morda snovalci učbenikov menijo, da bi se z vključitvijo takih in podobnih tem zmanjšala vrednost njihove izvorne, čiste znanosti? Jo bo to naredilo manj vredno?

Kako lahko starši in učitelji vplivamo na snovanje šolskih tem in učbenikov? Kaj lahko naredimo, da se klasični faktografski pristop 'omehča', in se vključijo sodobne , praktične vsebine (seveda brez povečanja ur!)? Naj se slaba vsebina odvzame in nadomesti z dobro vsebino.

Naj na koncu zapišem, da me veseli, ko spremljam razprave in pobude na spletu, da je vedno več staršev, učiteljev in ostale javnosti, ki opozarjajo na nesmiselnost takega vkalupljanja otrok v neživljenjski, storitveno naravnani sistem. Želim si, da se sistemsko organiziramo, na glas povemo, da v šolstvu ni vse tako brezhibno, kot trdijo funkcionarji, in da smo slišani.

… Sin je geografijo pisal štiri. 


Adriana Sedej