KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA? - ODGOVORI

 »Cilj izobraževanja je ustvariti srečnejšo družbo. Potrebujemo bolj celosten pristop, ki spodbuja ljubezen in sočutje.« -Dalai Lama

Prejšnji mesec smo se v tej objavi spraševali, KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA? Kaj naj bo namen šolskega sistema, če bi ga zdaj začeli graditi povsem od začetka?

Idejo sem dobila od pisca bloga Freedom to Learn (Svoboda za učenje), ameriškega psihologa Petra Graya. Sam je dobil na svoje vprašanje odgovore od približno 170 bralcev.

Tudi moja objava je dobila peščico odzivov slovenskih bralcev. Najprej objavljam te, v nadaljevanju pa Grayevo analizo predlogov njegovih bralcev.

Vir: splet

Odzivi bralcev
 
❃❃❃ Mislim, da je današnji šolski urnik zares prenatrpan in da bi se morali ozreti, kako se s tem spopadajo na finskih šolah.
Otroci se morajo naučiti razmišljati s svojo glavo. S tem bodo dobili podlago, kako se zase pobrigati v življenju. Saj nas v današnjem času ne čakajo službe na vsakem koraku kakor včasih. Prav tako se mi ne zdi koristno, da bi imeli same učenjake.
Že v osnovnih šolah bi morali otroke usmeriti v področja zanimanja in jih s tem spodbuditi k razvijanju za nadaljnje življenje. Poleg prenatrpanih urnikov smo jih dodatno obremenili z domačimi nalogami in mnogimi aktivnostmi. Vse to vodi prav k nerazmišljanju s svojo glavo. In seveda smo otroke s tem oropali igre in veselja.
Ni čudno,da je toliko depresivnosti, saj tudi to izhaja iz neizražanja svoje osebnosti.
Torej črtajmo urnike in naredimo prostor svobodnejšemu izražanju, prisluhnimo otrokom, oni že vedo ... ❃❃❃


✬✬✬ Če mene vprašaš, šol ne potrebujemo. Potrebujemo pa centre znanja. ✬✬✬


✾✾✾ Izobrazba in znanje sama po sebi ne prineseta notranjega miru posameznikom, družinam ali družbi. Izobrazba skupaj z blagohotnostjo, z občutkom za skrb za druge, ima bistveno več pozitivnih učinkov. Če imaš veliko znanja, a te vodijo negativna čustva, nagibaš k uporabi znanja na slab način. Zato pri učenju ne pozabimo na pomen blagohotnosti.«

»Cilj izobraževanja je ustvariti srečnejšo družbo. Potrebujemo bolj celosten pristop, ki spodbuja ljubezen in sočutje.« -Dalai Lama

Ostaja pa bistveno vprašanje, ali je smiselno, da človek uči druge, če še sam ne ve kdo je; razen seveda praktično uporabnih teorij in praks. ✾✾✾


✵✵✵ Meni osebno se zdi bistveno slediti otrokovemu interesu, pa bomo imeli dovolj raznolikosti in sigurno ne same učenjake. Ogromno je otrok, ki bi radi bolj fizično delali, ustvarjali ali nekaj počeli v naravi, pa tega enostavno v šolah ni. Celo ustvarja se neka miselnost, da so taki manjvredni, saj jim mogoče tuji jeziki ali slovenščina ne gredo dobro. Vsak otrok ima v sebi neko pot. Šolskemu sistemu manjka to, da bi bil naravnan na otroka in njegove interese in zanimanja. Tako pa se sili v nekaj, kar se potem zdi nekoristno, čeprav bi nekomu lahko bilo koristno, če bi bil pristop pravi. Izobraževanje otrok ne bi smelo biti usmerjeno v to, da bodo dobili službo, ampak v to, da najdejo, kaj radi in z vsem srcem počnejo. Potem tudi služba ne uide. Kdor ve, kaj si želi in kdor gre po tej poti, je njegov cilj izpolnjen. Definitivno bo z veseljem tisto delal in s tem tudi korektno živel. In to je tisto, kar šolam manjka. Postavljeni so neki standardi, ki veljajo za vse in potem si kao pameten, če to znaš. Večinoma se ocenjuje le spomin oziroma to, kako dobro znaš delati to, kar ti drugi rečejo. To je pa itak pot do propada civilizacije ... ✵✵✵


❊❊❊ Jaz sem mnenja, da izobrazba v življenju sploh ni nujna. Najbolj je pomembno, da človek živi po nekakšnih normah, za katere verjamem, da k njim stremi vsako živo bitje (lahko pa jim rečete tudi deset zapovedi ;) ) in da je srečen. Za srečo pa ne potrebuješ izobrazbe, doktorata, ni ti treba biti najboljši v letniku ... To stalno pehanje za korenčkom na palici, ki se začne čedalje bolj zgodaj in katerega spodbujanje in vcepljanje je šolski sistem, se mi res ne zdi pravi recept.
Pomembnejša se mi zdijo znanja, kako delovati v družbi, kako reševati konflikte, kako poskrbeti, da nisi lačen ... ❊❊❊


❄❄❄ Sedanje šolanje v nobenem primeru nima v središču svojega delovanja človeka, ampak je v središču delovanja služenje sistemu, oskrbovanje sistema z določenimi človeškimi viri, tipi ljudi, ki jih rabi sistem. Če želimo spremeniti šolo, moramo najprej razmisliti, v kakšni družbi in sistemu želimo živeti. Šele ko bomo to vedeli, bomo lahko opredelili novo šolo. Govoriti, kako bi bili radi srečni, zadovoljni in izpolnjeni, zraven pa podpiramo vsega prenapolnjeno pridobitniško in potrošniško družbo, je premalo in smešno. Dejansko bi bilo treba tudi na šolstvo gledati s širšega zornega kota in bolj poglobljeno. In vprašanje je, če smo kot družba za to dovolj zreli oziroma ali se v resnici hočemo odpovedati takemu načinu življenja. ❄❄❄


❂❂❂ Ni toliko pomemben sam sistem kot to, da jemljemo drugega kot subjekt (učenca, učitelja, sodelavca, partnerja, vodilne, podrejene) in ne kot objekt, ki se bo vedel kot avtomatizirani robot. Cilj vzgoje in izobraževanja naj bi bil omogočanje vsestranskega razvoja, kjer si vsak subjekt vzame, kar mu ustreza, oziroma se usmeri k tistemu, kar nosi v sebi. ❂❂❂

 
❀❀❀
KAKO SI PREDSTAVLJAM NOVO ŠOLO?
Kdo smo? Česa smo sposobni?
Smo družabna bitja. Radi se učimo z opazovanjem in s posnemanjem. Smo nepredstavljivo radovedni. Imamo popolno telo in možgane. O delovanju možganov se tudi znanost strinja, da vemo malo. Vse večji pomen in vse več raziskav znanost usmerja na moč misli.
V katero smer naj gre razvoj?
Dejstva so jasna in dokazljiva. Česa je sposoben mali človeček? Vsega, kar si svet odraslih zamisli. A odrasli so že zelo omejeni. To je tako: Ribe, ki živijo v akvariju, ne vedo, da obstaja velikansko okolje, v katerem bi lahko živele. Svojih mladičev ne morejo učiti o velikanskih drugih okoljih, ker jih ne poznajo in ne vedo za njihov obstoj. Starši s svojim mišljenjem vplivajo na otroke. Zato je nujno seznaniti bodoče starše o vplivu lastnega razmišljanja na razvoj otroka.
Z informiranjem o popolnosti telesa in nepredstavljivih možnosti razvoja možganov moramo začeti pri mladih starših, ki se šele odločajo, da bodo postali starši. Seznaniti jih je potrebno z neomejenimi možnostmi razvoja za otroka. Poslušanje klasične glasbe dokazano spodbudno vpliva na otroka v maternici. Umirjeno vzdušje v okolju bodoče mamice, brez stresov, je eno najpomembnejših dejavnikov za mlado bitjece. Nadalje je potrebno starše seznaniti s fizično močjo otrok in sposobnostjo obvladovanja telesa.
Otrok je torej edinstveno bitje. In vsakršno vsiljevanje norm in standardov je pot k uniformiranosti ali »črednosti«.
Edinstvenost otrok v večjih skupinah ne more priti do izraza, saj se vsakršno odstopanje od povprečja razume kot deformacija. Dejstvo je, da so mnogi genialni ljudje naše preteklosti in sedanjosti odraščali in se šolali v majhnih skupinah ali sami. Šele v takem okolju se lahko odkrijejo neprecenljivi potenciali. Glasbeniki, umetniki vseh smeri, tehnični in drugi kreatorji potrebujejo svobodo misli. Množice otrok v vrtcih in šolah, v katere nas tlačijo, pa me žal spominjajo na ovce v ogradi in dresirane pse. ❀❀❀

Odgovori Grayevih bralcev



Peter Gray je na svoje vprašanje dobil približno 170 odgovorov.

S kvalitativno analizo je prišel do 9 kategorij odgovorov, te pa je združil v tri skupine potreb, ki naj bi jih šola zadovoljevala:

1. Otrokove trenutne, vsakdanje potrebe

2. Otrokove dolgoročne oziroma prihodnje potrebe

3. Dolgoročne potrebe družbe 



I. Šola naj bi poskrbela za otrokove

    aktualne potrebe

Med vsemi prejetimi komentarji jih je 107 vsebovalo predlog v smeri, da naj šola poskrbi za otrokove trenutne potrebe. Danes je večina staršev zaposlenih ves dan, ali pa je družina enostarševska … za otroke je v času, ko starši niso ob njih, treba dobro poskrbeti. Predlogi so naslednji (sledijo si od najbolj do najmanj pogostih):

- Šola naj bo kraj, kjer se otroci počutijo varne, gotove in upoštevane.

- Šola naj bo kraj, kjer se otroci lahko igrajo, zabavajo, so zadovoljni in imajo veliko telesnega gibanja.

- Šola naj bo kraj, kjer otrok izkusi pomen in radost tega, da si del skupnosti, večje od družine.

- Ostali so poudarili pomen toplih, ljubečih odnosov v šolah in dobro prehrano.

Drugi odgovori v tej kategoriji so se osredotočili na otrokovo notranjo potrebo po raziskovanju in učenju. V nasprotju s prevladujočim pogledom, da je otroke potrebno v imenu njihove prihodnosti k učenju prisiliti ali pregovoriti, avtorji predlogov vidijo raziskovanje in učenje kot močan notranji poriv, šole pa bi morale biti kraji, kjer bi otroci lahko stregli temu nagonu. Vsaj 45 odgovorov je vsebovalo mnenje, da naj bi to bila poglavitna vloga šol. Zagotavljale naj bi čas, svobodo, opremo, vzore, raznolikost in kompetentne osebe, da bi otroci lahko odkrivali svoje interese, jim sledili in tako našli svoj prostor v svetu. 

Odgovori, ki so poudarjali vlogo zadovoljevanja otrokovih potreb, privzemajo dejstvo, da če so otrokove potrebe zadovoljene, bodo ti odrasli v zdrave, sposobne posameznike, in bodo dobro pripravljeni na prihodnost. V tem se prva kategorija odgovorov prekriva z naslednjo:




II. Šola naj bi poskrbela za otrokove

     dolgoročne oziroma prihodnje

     potrebe 




Odgovori so dali dolg seznam veščin, področij znanja in značajskih potez, ki naj bi jih šole pomagale pridobiti. Kvalitativna analiza je pokazala šest kategorij:

Najširša kategorija - značajske lastnosti in razumevanje sebe:

Potreba ’spoznati sebe’ v Sokratovem smislu je bila skupno omenjena 82-krat.

- poznavanje sebe, vključno s poznavanjem svojih talentov, interesov in svojega življenjskega smisla

- osebna odgovornost in samousmerjanje

- veselje do življenja

- osebnostna čvrstost, sposobnost spoprijemanja z neuspehi in negotovostjo

- skromnost, zanesljivost, igrivost.


Druga kategorija - mišljenje in sklepanje

- kreativno, kritično, neodvisno razmišljanje;

- sposobnost odkrivanja in reševanja problemov;

- inteligenca in modrost;

- razumevanje znanstvenih metod;

- sposobnost sprejemanja odločitev.


Tretja kategorija - socialne veščine:

sposobnost sodelovanja, reševanja konfliktov, komunikacije, vzdrževanja zdravih odnosov, sposobnost prositi za pomoč.


Četrta kategorija - ohranjanje nagona po učenju:

ljubezen do učenja, radovednost, zmožnost samostojnega učenja.


Peta kategorija - tipični šolski predmeti:
branje, pisanje, matematične veščine, zgodovina, geografija, državljanska vzgoja, jeziki, literatura.

Majhno število omemb (26) si Gray razlaga s tem, da je že večina bralcev prepoznala, da bo otrok v zdravem kulturnem okolju na naraven način postal pismen ter razvil interese za različna področja, ki jih drugače poznamo kot ’šolske predmete’.


Šesta kategorija:

Praktične življenjske veščine in znanja: kuhanje, ravnanje z denarjem, prva pomoč, pridelava hrane, tehnične veščine.



III. Šola naj bi poskrbela za dolgoročne

 potrebe družbe 


Tradicionalni edukatorji so pogosto govorili o vlogi šol glede na potrebe širše družbe, ne le posameznikov. V zgodnejšem obdobju obveznega šolstva so edukacijski teoretiki odprto govorili o vlogi šole v proizvajanju pohlevnih državljanov, dobrih tovarniških delavcev, in patriotov, ki se bodo pripravljeni boriti za domovino. ’Ko sem bil sam v srednji šoli (v obdobju Sputnika)’, pravi Peter Gray, ’se je največ govorilo o proizvodnji inženirjev in fizikov, ki bodo premagali Sovjete v izdelavi orožja.’ Danes tudi tradicionalni učitelji govorijo predvsem o vzgajanju državljanov, ki bodo s svojim delom na različne načine prispevali k boljšemu življenju vseh okrog sebe, pomagali vzdrževati svetovni mir in bodo dobri čuvarji zemeljskih ekosistemov.

Polovica odgovorov v tej kategoriji (33) jih je na splošno poudarjala pomen dobrih državljanov, poleg tega pa še spoštovanje pravic in mnenj drugih, trajnostni način življenja, skrb za planet, spodbujanje demokracije in miru, empatijo in skrb za druge, etično življenje.