SLOVENSKA ŠOLA JE POTREBNA PRENOVE

Gostujoči prispevek
PIŠE: Boris Hartman

Slovensko šolstvo v današnji obliki in vsebini je bilo uzakonjeno leta 1869 s tretjim osnovnošolskim zakonom. Naslednje leto bo slovenska šola praznovala 150 let obstoja v svoji klasični obliki. Verjamem, da je čas za temeljito posodabljanje slovenskega šolstva.

Uradne poskuse prenove so šolske oblasti izvedle v letih 1991 (Modra knjiga – Rečnik), 1995 (Bela knjiga - Gaber, Krek), 2006 (Prenova –Zver) in 2011 (Bela knjiga – Lukšič, Krek). Glavna značilnost teh poskusov prenov je bila, da se ni zgodilo nič. Ostalo je pri 150 let starem sistemu šolanja. Učitelji poskušajo prenašati znanje na učence kot vedo in znajo.

Vir. pexels

Pojmovanje otroka

Pojmovanje otrokove vloge v šolskem procesu se ni spremenilo že stoletja. Še vedno prevladuje predpostavka, da si je otrok sposoben zapomniti vse informacije, ki mu jih posredujejo različni učitelji pri različnih predmetih, sicer izobraževalni načrti ne bi bili tako zajetni, ob tem pa še nenehna tendenca dodati še kakšen predmet. Torej problem je, da si izobraževalci učiteljev in učitelji otroka predstavljajo kot računalnik, v katerega je mogoče nalagati vse vrste informacij, nato pa je potrebno le še pritisniti tipko "enter"; počakati nekaj časa in otrok kot računalnik naj bi reproduciral "znanje" učitelja.

Kolikor poznam šolstvo, je to najpogostejši način pridobivanja ocen. Tisti, ki najbolje reproducira "znanje" učitelja, verjetno dobi 5, ostali pa po lestvici navzdol do tistih učencev, ki ne reproducirajo ničesar ali ne dovolj, da bi dobili pozitivno oceno. Tu so še učenci s posebnimi potrebami, ki imajo prav tako težave pri reprodukciji "znanja" učiteljev in jim je dodeljena posebna pomoč. Tako jim morda uspe dobiti pozitivne ocene. Koliko napora staršev in trpljenja je pri tem potrebnega, vedo starši teh otrok. Menim, da je celoten proces prenašanja znanja z učitelja na učenca zgrajen na napačnih predpostavkah. Otrok (učenec) ne deluje kot računalnik, ampak kot živo bitje.


Storilnost

Slovenska šolska kultura trdno temelji na storilnosti. Storilnost je definirana kot "količina izdelka na časovno enoto". V jeziku šolske dokumentacije pomeni, da učitelji izvajajo enoto za enoto iz izobraževalnega načrta skozi šolsko leto, za vse učence enako, in jo dokumentirajo v dnevnik. Stopnja usvojenosti se ocenjuje skladno z učiteljevo predstavo o izobraževalnem načrtu. Ker vsak učitelj nima enake predstave o izobraževalnem načrtu (konstruktivizem), ocene niso nekaj objektivnega, ampak zgolj subjektivni produkt razlike med določenim učiteljem in določenim učencem. Tak linearen model "prenosa" znanja niti približno ne zaznava individualnih bio-psiholoških razlik med otroci, zato se morajo z njimi ukvarjati starši in ostalo sorodstvo ali inštruktorji. Ostali otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti.

vir. pexels

Tako postane "enaka in pravična obravnava vseh učencev" nepravična, saj nekateri imajo denar za inštruktorje oziroma so učencu sposobni pomagati starši (povezave med izobrazbo staršev in uspehom v šoli so dokazane); drugi nimajo nobene pomoči in v tem primeru lahko izkazujejo slab šolski uspeh (povezava med socialnim statusom in učnim uspehom je prav tako - vsaj deloma - dokazana).

Dr. Mirjana Nastran Ule je takole opisala storilnostni pouk v slovenski šoli :
V storilnostni šoli postanejo temeljna vrednota ocene oziroma spričevala, ki nudijo možnost nadaljevanja študija ali vstop na tržišče delovne sile. "Podobno kot pri delu mezda le na videz neposredno ustreza dejanski posameznikovi storitvi, tako v šoli ocena ponavadi le na videz neposredno ustreza storitvi. Kakor delavcu v mezdnem delu cilj ni proizvod, temveč mezda, tako tudi učencu v šoli tedaj ni cilj doseganje znanja, temveč ocena" (Ule 1986 : 205).


Frontalni pouk

Koliko frontalno izveden pouk omogoča iskanje potencialov in realizacijo interesov ? Kako naj učenec najde svoj interes, če med frontalno razlago razmišlja o problemih doma, o svoji punci, gleda skozi okno in razmišlja, klepeta s sosedom, sanjari itd. Ali pa se odloči, da bo "šprical" pouk, ker je itak nezanimiv ali pa si najde opravičilo. Tudi zdravniško. Verjetno je že marsikateri učitelj enostavno preizkusil učinkovitost svoje razlage. Vprašati je potrebno učenca, ki "sanjari", naj ponovi, kaj je učitelj ravnokar izjavil ??? Koliko jih zna ponoviti ? Koliko bi jih naslednji dan vedelo, kaj je učitelj razlagal ? Ali pa po enem letu ? Koliko jih sploh razume, kaj pripoveduje učitelj ? Učitelj navadno nima časa takoj pridobiti povratne informacije o svoji razlagi. Tudi za vprašanja učencev in pogovor o vprašanjih na koncu ure navadno zmanjka časa. Ampak naslednjo uro že lahko sledi "spraševanje za oceno".

Klasični pouk v slovenskih šolah je nenaraven in zato učenci težko sodelujejo. Preveč je sedenja in poslušanja. Kako lahko učenci normalno funkcionirajo, če sedijo in poslušajo 7 ur ali več na dan ? Kakšne so negativne posledice takega pouka na razvoj učencev je leta 1995 v raziskavi pokazala Helena Novak s sodelavci (Obremenitve osnovnošolcev – vzroki in posledice).

Podobne ali še bolj šokantne ugotovitve je mogoče najti v literaturi dr. Anice Mikuš-Kos. Zelo znana je njena shema nastajanja psihosocialnega problema:

otrokova posebnost -->
 za šolo in učitelja neželena, neskladna, odklonska značilnost --> 
motnja (šolski neuspeh) --> 
jedro psihosocialnega problema.


Ocenjevanje

Ocenjevanje človeškega bitja s številkami je še ena nepotrebna krutost šolske realnosti. Ob tolikih predstavljenih drugačnih možnostih je jasno, da je mogoče izpeljati otroštvo na drugačne načine: v sproščujoči atmosferi, v sreči, brez nepotrebnih stresov in kljub temu lahko vsi polno participirajo v družbi.

Prikazuje se mi slika, kako je potrebno verjeti vase, da razviješ svoje sposobnosti. Ampak, če so zahteve nenehno pretežke (nisi dozorel, nimaš interesa) in si neuspešen, te označujejo, ocenjujejo, kritizirajo, kaznujejo, medicinsko ugotavljajo pomanjkljivosti in primanjkljaje (glede na koga?), čeprav je vsak otrok enakovredno naravno bitje, verjetno slej ko prej izgubiš voljo. 

Vir: pexels

Neupoštevanje razvojnih razlik

Pogosto se mi pojavlja vprašanje, ali otroci v šoli lahko razvijejo posamezne spretnosti in sposobnosti takrat, ko so biološko zreli za to. Koliko šola zgreši? Piagetovi eksperimenti so jasno pokazali zakonite razvojne faze, ne pa tudi ustrezna leta starosti, kdaj se pojavlja biološka zrelost v optimalni stopnji. Npr. v skrajnih primerih lahko 8-letni otrok razume probleme na nivoju 10-letnega, drugi 8-letni otrok pa na nivoju 6-letnega. In sedaj si predstavljajmo ta dva učenca skupaj v enem razredu, ko morata zadostiti enakim zahtevam učitelja. Ta preprosta resnica se rešuje na zelo krut način: učenci ponavljajo razred, drugi kak razred preskočijo. Ampak tu je še veliko mejnih primerov, ki morda z biološko starostjo zaostajajo nekaj mesecev za kronološko ali pa prehitevajo kronološko starost za nekaj mesecev. Razlike so lahko katastrofalne za otrokovo doživljanje šole. V določenem starostnem razredu je uspešen, delno uspešen ali pa ni uspešen. Nivojski pouk ima podobno slabost. Bolj ali manj odkriva razvojne razlike, interese ... , ki jih seveda mnogi otroci še nimajo oblikovanih. Šolsko "znanje" je pogojeno s tako številnimi neznankami, da pravzaprav ni jasno, kaj se ocenjuje. Sposobnost memoriranja podatkov?


Otroci ne potrebujejo ocen, ampak pomoč pri razvoju njihovih potencialov

Uporaba testov in "kontrolk", ki so trenutno namenjeni tekmovanju učencev, kdo bo dobil boljšo oceno, v smislu priprave otrok na tekmovanje v potrošniški družbi in trgu delovne sile, je nesmiselna, saj učenci še nimajo odkritih niti razvitih potencialov, zato je težko oziroma nemogoče napovedovati, koliko bo otrok zares uspešen v življenju. Šola s svojim egoistično-tekmovalnim sistemom poskuša že vnaprej definirati učenčevo potencialno mesto v družbi z ocenami. Šolski uspeh in uspeh v življenju v resnici nista funkcijsko povezana.

Otrok je v razvoju ranljiv, ko išče sebe in se razvija, dokler se v popolnosti ne razvije do meja svojih enkratnih bioloških zmogljivosti in tu je potrebna skrb in pomoč, ki jo omenjata OZN in Ustava.

Otroku je potrebno nuditi oporo in ga spodbujati pri iskanju in realizaciji svojih potencialov oziroma talentov. Vsak je dober na kakšnem področju. S polno razvitimi individualnimi sposobnostmi in spretnostmi ob pravem času, se bo otrok veliko lažje odločal za življenjsko in poklicno pot ter participiral v družbi. Vendar pa mu je potrebno ponuditi veliko možnosti in podpore za to, tako kot to delajo npr. demokratične in njim sorodne šole. Več o tem pa v naslednjem prispevku.



Sledijo prispevki:
-DEMOKRATIČNE ŠOLE IN OPTIMALNI RAZVOJ OTROK

-POMEN UPOŠTEVANJA RAZVOJNIH RAZLIK MED OTROKI

-PROBLEMI INTEGRACIJE: DRUGAČNI SMO VSI, NE LE NEKATERI

-ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI