Socialne veščine se razvijejo kot rezultat zdravega okolja in psihološkega zorenja. To, da otrok preživlja vse dneve v veliki skupini enako starih vrstnikov, še ne zagotavlja učenja konstruktivnih socialnih veščin, prej obratno: otrok prevzame nezrele vzorce vedenja od svojih vrstnikov. Temu rečemo negativna socializacija.
Prva knjiga o šolanju na domu v slovenščini je izšla februarja 2018, svojo prvo javno predstavitev pa je ugledala 12. marca v Murski Soboti – na pobudo ene od mamic iz Pomurske regije, ki svoje otroke šolajo na domu.
Odločitev za šolanje na domu pomeni v polni meri prevzeti odgovornost za otrokovo izobraževanje
Na predstavitvi se je med poslušalci in avtorico knjige vzpostavil zelo pozitiven stik. Bistvene prednosti šolanja na domu smo bolj ali manj že poznali, z zanimanjem pa smo prisluhnili še Matejinim pojasnilom z vidika zgodovine, zakonodaje in razvojne psihologije ter njenim praktičnim izkušnjam.
Zakonodaja pri nas omogoča staršem izbrati šolanje na domu od leta 1996, vendar so se prvi šolarji na domu v Sloveniji pojavili šele v šolskem letu 2004/05. Takratna vlada je to možnost dodala v zakon z mislijo na demokratizacijo tudi tega področja: starši naj dobijo več moči pri odločanju o tem, kako si bo njihov otrok pridobil osnovno izobrazbo. Čeprav je bilo zakonsko sprejeto, se javno ni veliko govorilo o tem; možno je, da bi se za to opcijo odločilo več staršev in že prej, ne šele skoraj desetletje po uzakonjenju, če bi bilo to bolj poznano.
Vse več je namreč staršev, ki se svoje starševske odgovornosti ne le zavedajo, ampak jo želijo tudi prevzeti v polni meri. Odgovornost za vzgojo IN izobraževanje svojih otrok hočejo prevzeti sami. Te odgovornosti ne bi radi predali naključnim tujim osebam in predvsem ne sistemu z vrednotami in kulturo, ki niso dovolj skladne z vrednotami družine. V šolah so otroci obdani predvsem s svojimi vrstniki, primanjkuje pa jim zgledov in vodstva zrelih odraslih. Druženje z vrstniki ni problem samo po sebi, ampak je težava v tem, da imajo v vrtcih in šolah vrstniki večji vpliv na otroka kot odrasli. Za zdrav razvoj pa je potrebno, da prevladuje vodstvo in vzor odraslih, na katere je otrok zdravo navezan, druženje z vrstniki pa je ob tem v drugem planu.
 |
| Gita Mateja de Laat |
Kaj pa socializacija?
Najpogostejše vprašanje okolice, ki ga slišijo straši šolarjev na domu, je seveda »Ampak, kaj pa socializacija?« Pri tem gre za enačenje druženja z vrstniki in socializacije, ki je splošno razširjeno, a zmotno. Druženje z vrstniki pomeni prevzemanje vrednot vrstnikov (pop kultura, materializem, tvegana vedenja ...), boj za uveljavljanje v skupini (kjer praviloma vlada zakon močnejšega) in še mnoge druge spremljevalne pojave, vključno z medvrstniškim nasiljem. Socializacija pa je, če se poskusim izraziti čim krajše, postopno učenje zrelih vzorcev sožitja z drugimi, ob tem da posameznik hkrati razvije in ohrani svojo identiteto. Da bi prevzel zrele vzorce vedenja, otrok potrebuje ob sebi zrele odrasle. Razvoj lastne identitete pa je oviran, če je otrok prezgodaj in preintenzivno izpostavljen velikim skupinam vrstnikov (vrtci), saj se začne pretirano prilagajati in posnemati vedenje vrstnikov, da bi bil sprejet. Tako se namesto v posameznika – individuum razvije v (delno) kopijo drugih.
Starši, ki smo se vsaj malo poučili o pojmu socializacije in o teoriji navezanosti (Bowlby), pravimo šolski ’socializaciji’ »ne, hvala«. Tudi zato, ker smo to ’socializacijo’ doživljali na lastni koži in nekateri tudi že preko svojih otrok, smo prepričani, da otroci, ki se šolajo na domu, prav ničesar vrednega ne zamujajo, pač pa jim je marsikaj slabega prihranjeno. Kot je zapisal neki oče: »Pojdite na eno od javnih šol, se razglejte po hodnikih med odmori in mi pokažite tisto vedenje, katerega bi moj otrok moral posnemati.«
Socialne veščine se razvijejo kot rezultat zdravega okolja in psihološkega zorenja. To, da otrok preživlja vse dneve v veliki skupini enako starih vrstnikov, še ne zagotavlja učenja konstruktivnih socialnih veščin, prej obratno: otrok prevzame nezrele vzorce vedenja od svojih vrstnikov. Temu rečemo negativna socializacija. Družbo vrstnikov lahko šolani na domu najdejo tudi drugje v okolju, saj šola ni edini kraj, kamor otroci zahajajo.
Pogosti predsodki
Dotaknili smo se še drugih predsodkov, ki obdajajo šolanje na domu, in ugotovili, da pravzaprav očitano v resnici velja ravno za šolanje v ustanovi.
- »Otrok je doma ves čas zaprt med štiri stene.« - Ne, otroci v šolah so zaprti med štiri stene. Učenje na domu poteka razgibano, le manjši del sede za domačo mizo. Veliko učenja poteka preko konkretnih izkušenj, v naravi, na izletih, v kulturnih ustanovah.
- »Otrok, ki se šola na domu, bo zrasel v egoista, ker misli, da je center sveta, saj se vse vrti okrog njega.« - Pravzaprav je šolsko okolje naravnano v smeri egoizma, saj spodbuja tekmovalnost in individualne dosežke. Šolanje na domu ne vodi v otrokov občutek, da je v središču sveta. Gre za to, da je glavni akter v svojem učnem procesu, kar bi moral biti vsak učenec, če je cilj učinkovito učenje; ne pomeni pa, da on dirigira življenje v družini. Še vedno se mora prilagajati družinski dinamiki, pomagati pri hišnih opravilih, narediti, kar je potrebno, pa čeprav mu ni všeč. Starši ne skačejo ves čas okrog njega in mu ploskajo. Do znanja se ’prebija’ v veliki meri samostojno. Pravzaprav je za te otroke, ko odrastejo, značilno, da so vajeni prevzemati odgovornost za svoje življenje; medtem, ko je za redno šolane to lahko trd oreh, saj so v vseh letih izobraževanja morali predvsem ubogati navodila, ne pa sprejemati lastnih odločitev.
- »Starši na ta način otroka zavijajo v vato, zato ne bo pripravljen na izzive realnega sveta.« - Starši se za to obliko izobraževanja odločajo zato, ker ima veliko prednosti, ne zaradi zaščitništva. Otroka zaščititi pred izzivi življenja ne more nihče, slej ko prej bo z njimi soočen. Vemo pa, da se z izzivi bolje spoprijemajo čustveno zrele in stabilne osebe, ravno to pa šolanje na domu omogoča.
Prednosti šolanja na domu:
- bolj kvalitetno znanje;
- pozitivna učna izkušnja, ki pomaga ohraniti otrokovo vedoželjnost in ljubezen do učenja;
- prilagodljiv urnik, večja fleksibilnost družinskega življenja;
- trdnejši, kakovostnejši odnos med starši in otrokom;
- socializacija: navkljub obratnim pomislekom so na domu šolani otroci deležni boljše socializacije kot vrstniki, saj jih spremljajo in vodijo ljubeči, skrbni odrasli.
Več o šolanju na domu v Sloveniji lahko izveste v knjigi: Kam pa ti hodiš v šolo? ali na tej spletni strani .
Decembra 2018 je izšla še knjiga Marjane Škalič: Šola, kam greš? Več o njej najdete TUKAJ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar