-Ronald Meighan
 |
| Vir: OŠ Martina Krpana: Otroška likovna razstava domišljijskih slonov, posvečena slonici Gangi |
Demokratična šola je šola, kjer učencem zaupajo odgovornost za njihovo življenje in učenje ter za šolsko skupnost. Na taki šoli učenci izbirajo svoje dejavnosti in se družijo, s komer se želijo, ne le z enako starimi vrstniki. Ponujene šolske vsebine lahko učenci obiskujejo ali ne. Večina takih šol sprejema učence širokega razpona starosti - pogosto od četrtega do poznih najstniških let - in jih ne ločuje po starosti, zato se lahko učijo iz interakcij s starejšimi in z mlajšimi od sebe.
Člani osebja na demokratični šoli so tam zato, da pomagajo, ne zato, da bi usmerjali. Odrasli člani šolske skupnosti vanjo prinašajo svoje izkušnje, modrost ter dolgotrajno zavezanost šoli in njenim učencem. Zaposleni poučujejo v širšem pomenu besede, a se ne imenujejo učitelji, ker priznavajo, da se učenci vsaj toliko naučijo drug od drugega – ko se skupaj igrajo, raziskujejo, se družijo in delajo – kot od odraslih.
Vodenje šole je demokratično; večinoma na tedenskih šolskih sestankih, na katerih ima vsak učenec in član osebja po en glas. Na sestankih se večinoma določa vsa pravila vedenja v šoli in določi postopke za njihovo uveljavljanje, praviloma s poroto, ki jo sestavljajo člani vseh starosti.
Na kratko, demokratična šola je demokratično vodeno okolje za učenje z lastnim usmerjanjem, kjer učenci uživajo prednosti bivanja v skupnosti otrok in odraslih različnih starosti, s katerimi in od katerih se učijo.
Izobraževalna učinkovitost demokratičnih šol
Demokratične šole ne testirajo učencev, ker verjamejo, da je izobraževanje vsake osebe enkratno in osebno ter da testiranje ovira lastno motivacijo in usmerjanje. Učenci, ki se hočejo prijaviti na visoko šolo ali univerzo z omejitvami vpisa, se s tem namenom učijo za enega od državnih izpitov (npr. SAT ali ACT) in ga opravijo kot del prijavnega procesa; raziskave maturantov kažejo, da s tem nimajo posebnih težav.
Najboljši dokazi za izobraževalno učinkovitost demokratičnih šol so pričevanja njihovih maturantov in sistematične raziskave maturantov pozneje. O maturantih šole Sudbury Valley, ki je največja demokratična šola v ZDA (in ena najstarejših), so izvedli tri zelo temeljite raziskave.
Kot celota te raziskave kažejo, da so bili maturanti šole zelo uspešni v višjem izobraževanju (tisti, ki so izbrali to pot) in karierah. Usmerili so se na različna poklicna področja, poročajo pa, da se počutijo v prednosti zaradi občutka osebne odgovornosti, samonadzora, nenehne strasti do učenja in demokratičnih vrednot, ki so jih pridobili na šoli Sudbury Valley.
Več o tem lahko najdete v zbirki štirinajstih kratkih posnetkov na Youtube z naslovom Življenje bivših učencev (Sudbury Valley School - The Lives of Alumni), ki temelji na govorih bivših učencev s praznovanja štiridesete obletnice šole leta 2008.
Nekaj drugih raziskav je dokumentiralo povezavo med priložnostjo za demokratično udeležbo učencev v šoli in njihovimi stališči do sebe in do učenja. Ena od teh, znana kot Hannam Report (izvedel jo je bivši šolski inšpektor Derry Hannam), ki temelji na pregledu dvanajstih šol Združenega kraljestva, pravi, da sodelovanje učencev v upravljanju šole pozitivno vpliva na samopodobo, pridobivanje moči in motivacijo za učenje.
Izobraževalna učinkovitost demokratičnih šol
Demokratične šole ne testirajo učencev, ker verjamejo, da je izobraževanje vsake osebe enkratno in osebno ter da testiranje ovira lastno motivacijo in usmerjanje. Učenci, ki se hočejo prijaviti na visoko šolo ali univerzo z omejitvami vpisa, se s tem namenom učijo za enega od državnih izpitov (npr. SAT ali ACT) in ga opravijo kot del prijavnega procesa; raziskave maturantov kažejo, da s tem nimajo posebnih težav.
Najboljši dokazi za izobraževalno učinkovitost demokratičnih šol so pričevanja njihovih maturantov in sistematične raziskave maturantov pozneje. O maturantih šole Sudbury Valley, ki je največja demokratična šola v ZDA (in ena najstarejših), so izvedli tri zelo temeljite raziskave.
Kot celota te raziskave kažejo, da so bili maturanti šole zelo uspešni v višjem izobraževanju (tisti, ki so izbrali to pot) in karierah. Usmerili so se na različna poklicna področja, poročajo pa, da se počutijo v prednosti zaradi občutka osebne odgovornosti, samonadzora, nenehne strasti do učenja in demokratičnih vrednot, ki so jih pridobili na šoli Sudbury Valley.
Več o tem lahko najdete v zbirki štirinajstih kratkih posnetkov na Youtube z naslovom Življenje bivših učencev (Sudbury Valley School - The Lives of Alumni), ki temelji na govorih bivših učencev s praznovanja štiridesete obletnice šole leta 2008.
Nekaj drugih raziskav je dokumentiralo povezavo med priložnostjo za demokratično udeležbo učencev v šoli in njihovimi stališči do sebe in do učenja. Ena od teh, znana kot Hannam Report (izvedel jo je bivši šolski inšpektor Derry Hannam), ki temelji na pregledu dvanajstih šol Združenega kraljestva, pravi, da sodelovanje učencev v upravljanju šole pozitivno vpliva na samopodobo, pridobivanje moči in motivacijo za učenje.
Drugo pomembno raziskavo so izvedli v Izraelu in kaže, da se upad zanimanja za naravoslovje oziroma odpor do njega, ki je značilen za konvencionalne šole, v demokratičnih šolah ne pojavlja.
Po vsem svetu je več sto demokratičnih šol.
Šola Sudbury Valley
Šola Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu je ena od najstarejših in najbolje dokumentiranih demokratičnih šol na svetu. Neprekinjeno deluje že od leta 1968 in veliko drugih demokratičnih šol po svetu je zasnovanih po njenem zgledu.
Ta sistem s skoraj petdesetletno tradicijo, ki ga zdaj uporabljajo v nekaj več kot dvajsetih šolah v ZDA, optimizira otroške sposobnosti za samostojno učenje, s tem ko jim ponuja:
-Neomejene možnosti za igro in raziskovanje, s čimer jim omogoča, da sledijo lastnim interesom;
-Dostop do različnih skrbnih in razgledanih odraslih, ki so pomočniki in ne sodniki oziroma ocenjevalci;
-Svobodno mešanje otrok in najstnikov, kar oblikuje veliko primernejše okolje za učenje kot zgolj druženje otrok iste starosti;
-Sodelovanje v stabilni, moralni in demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne le zase.
Šola Sudbury Valley je bila desetletja najbolje varovana skrivnost v ameriškem izobraževanju.
Večina študentov pedagogike ni nikoli slišala zanjo. (Podobno velja tudi pri nas.) Univerzitetni profesorji jo ignorirajo, pa ne iz hudobije, ampak ker je preprosto ne morejo vključiti v svoj okvir razmišljanja o izobraževanju.
Model Sudbury Valley ni varianta standardne šole, ni napredna verzija tradicionalne šole. Ni montessori ali Deweyeva ali Piagetovska konstruktivistična šola. Je nekaj popolnoma drugačnega. Da bi jo razumeli, moramo preiti na popolnoma drugačno miselno naravnanost od te, ki prevladuje v trenutnem svetu izobraževanja. Začnimo z mislijo: Odrasli ne nadzorujejo ali vodijo izobraževanja otrok; otroci se izobražujejo sami.
Šola Summerhill
Splošno o Summerhillu
Summerhill je demokratična šola z internatom v Angliji, ki jo je ustanovil A. S. Neill leta 1921. Služila je kot navdih za večino demokratičnih šol, ki so nastale po njej.
Šola je postala slavna predvsem zaradi svobode in avtonomije otrok. Mnogi ji priznavajo status najnaprednejše šole na svetu. Za Neilla je bila to nekakšna terapevtska šola za normalno razvijajoče se otroke. Njen cilj je bil izkoristiti otroštvo in čas pubertete za grajenje čustvene trdnosti celovitosti. Po Neillovem mnenju naj bi bili otroci sami motivirani za šolsko učenje le, če je ta celovitost dosežena.
Ključ do tovrstnega razvoja je v tem, da se otrokom podari možnost svobodne igre v atmosferi ljubezni in odobravanja. Poudarek je na svobodi, ne zgolj na pravicah – otroci se namreč lahko igrajo, kolikor se želijo, a le dokler ne motijo koga drugega. Igrajo se lahko torej dneve, tedne ali pa celo leta, kolikor tega pač potrebujejo. Prav tako se lahko svobodno odločajo, ali bodo šli k pouku ali ne, kaj bodo oblekli, ali bodo pospravili sobe ali ne, kaj bodo počeli čez dan in podobno, v vsem tem pa se odraža tudi svoboda značajskega oblikovanja.
V Summerhillu delajo v skladu z otrokovo naravo in ne proti njej. Otrok ne priganjajo k učenju in učitelj jim šele na njihovo zahtevo pomaga in pokaže pot za zadovoljitev njihovih želja in potreb. Bistveno načelo Summerhilla je, da otroku ničesar ne vsiljujejo, tudi če bi bilo to za "njegovo dobro". Vzgojitelj naj ne bi ničesar hotel za otroka in namesto njega. Tako gredo učenci k pouku skoraj vedno željni znanja. Glavna ideja Summerhilla je pravzaprav ta, da mora šola ustrezati otroku in ne otrok šoli.
Glede na različne opravljene analize je bil družbeni uspeh nekdanjih učencev Summerhilla povprečen. Ta šola ni vzgajala genijev, vendar so nekdanji učenci lahko našli sebi ustrezno poklicno dejavnost. Adut vseh učencev Summerhilla je trdno psihično ravnotežje, zaradi katerega so zmožni uživati v življenju, kar je tudi bistvo tovrstnega vzgojnega sistema.
Koncept Summerhilla
Otroci v Summerhillu so stari od 5 do 17 let in prihajajo tudi iz tujih držav, denimo Nizozemske, Nemčije, ZDA, Skandinavskih držav in drugih. Ponavadi je tam naenkrat okoli 25 dečkov in 20 deklet, ki so razporejeni v tri starostne skupine - najmlajši, srednji in najstarejši. Po teh skupinah so tudi razvrščeni v internatska bivališča, ki jih osebje ne pregleduje.
Otroci v Summerhillu so stari od 5 do 17 let in prihajajo tudi iz tujih držav, denimo Nizozemske, Nemčije, ZDA, Skandinavskih držav in drugih. Ponavadi je tam naenkrat okoli 25 dečkov in 20 deklet, ki so razporejeni v tri starostne skupine - najmlajši, srednji in najstarejši. Po teh skupinah so tudi razvrščeni v internatska bivališča, ki jih osebje ne pregleduje.
Summerhill je začel delovati kot nekakšna eksperimentalna šola, sedaj lahko govorimo o demonstracijski šoli, saj prikazuje, da je svoboda mogoča.
Otroci v tej šoli sami sprejemajo in spreminjajo pravila in sicer na zborovanju po sobotni večerji. Na te občne zbore, ki seveda niso obvezni, lahko pride kdorkoli in po želji odda svoj glas. Skupnost vsak teden izbere novega vodjo, ki vodi naslednji sestanek. Vodja sestavi dnevni red, poziva sodelujoče, pošilja ven tiste, ki motijo dogajanje, izbira govorce med tistimi, ki dvignejo roko, z glasovanjem pripelje vsako zadevo do konca, vendar pa sam nima pravice do glasovanja. Osebne probleme pa učenci razrešujejo ob petkih ob 14. uri na takoimenovanem sodišču. Poleg sodišč in občnih zborov je možno sklicati tudi posebne sestanke, pod pogojem, da tajnico in vodjo prepričaš o nujnosti svojega problema.
V nekaterih državah moraš biti polnoleten, da lahko izraziš svoje mnenje, medtem ko v Summerhillu lahko to storijo prav vsi, ne glede na njihovo starost. Pri tej posebni metodi dela je vzgojna vrednost izjemnega pomena. Učenci se s samostojnim postavljanjem pravil za življenje v šoli naučijo priznavati zakone ter živeti in delovati po tistih zakonih, ki jih sprejmejo sami.
Neillova filozofija
Neill ni med otroki nikoli veljal za avtoriteto, ki se je je potrebno bati, temveč jim je bil enakopraven. Zavzemal se je, da v Summerhillu veljajo za vse enaka pravila – tako za otroke kot za delavce šole. Odrasli tukaj niso nekakšen vzor kreposti, ampak ljudje kot vsi ostali. Vsakega otroka obravnavajo kot samosvojo celoto in se tako poskušajo čim bolj oddaljiti od nekakšne čredne psihologije. S tem odpravljajo strah učencev pred učitelji in tudi strah pred samim življenjem.
Neill je dajal otrokom zgled s strogostjo in močjo svoje lastne osebnosti. Trdno je verjel, da otroka ni potrebno učiti morale, razlikovanja med dobrim in zlim, saj se bo sam naučil, kako naj ju ločuje. Odklanjal je vsiljeno usmerjanje otrokovih želja in s tem njegovih dejavnosti. Pri tem stališču je vztrajal do konca, četudi se učenec v teh letih ni posvetil nobenemu opravilu. Menil je, da gre tu za otrokovo lastno področje, kamor se nihče ne sme vmešavati, otroku pa je potrebno glede tega prepustiti vso odgovornost.
V Summerhillu, ki naj bi med drugim veljala tudi za najsrečnejšo šolo na svetu, otroke vzgajajo v sreči in jih zdravijo nesreče. Trdijo, da je problematičen otrok nesrečen otrok, ki je v vojni tako s samim seboj, kot tudi z ostalim svetom. Problematičen pa otrok postane zaradi napačne vzgoje doma in v šoli – torej so za problematičnost krivi pomembni odrasli v otrokovem življenju. In prav zato, ker v Summerhillu postavljajo srečo na prvo mesto, se mnogokrat izognejo nezdravim pojavom, nesoglasjem in pretepom.
V družbi velja prepričanje, da se mora vsak otrok učiti matematike, geografije, zgodovine, nekaj naravoslovja, malo umetnosti in vsekakor nekaj književnosti. Neill pa je vedno govoril, kako je že skrajni čas spoznati, da povprečen otrok ni kaj prida zainteresiran za kateregakoli izmed teh področij. Od vseh teh hitro pozabljivih predmetov, ki so več ali manj izguba časa in energije, je veliko pomembnejša zabava. Knjige bi morale biti najmanj pomembno orodje v šoli. Starši sicer le počasi sprejemajo dejstvo, kako nepomembno je področje učenja v šoli, v Summerhillu pa se kljub temu trdno držijo prepričanja, da se tako odrasli kot otroci učijo le tisto, kar si sami želijo.
Zagotavljanje občutka sreče pri otrocih bi moralo biti glavno načelo vseh izobraževalnih sistemov. Prav tako bi morali uspešnost šole ocenjevati na podlagi zadovoljstva otrok in ne na podlagi akademskih dosežkov. Na Neillovo žalost pa še vedno vse preveč staršev misli, da je otrok rojen v grehu in nima pravice do veselja in sreče, temveč le do usmiljenja, ko stori neko neprimerno dejanje oziroma greh. Ne zavedajo se, da noben človek ne more biti omejen in srečen hkrati.
Preverjanj znanj se v Summerhillu ne poslužujejo, morda le včasih kakšnega, pa še to zgolj za zabavo. Neill je namreč menil, da je za otroka življenje v skupnosti, kot je njihova, pomembnejša od vseh učbenikov na svetu.
Dan v Summerhillu
Dan v Summerhillu se začne ob 8.15 uri z zajtrkom, ki traja dobre pol ure. Tukajšnji otroci pojedo veliko sveže nekuhane zelenjave. Ponavadi imajo za vsak obrok na jedilniku vsaj dve glavni jedi, tako da lahko sami izbirajo, kaj bodo jedli. Kuharji si prizadevajo za uravnoteženost in se izogibajo pripravi hrane, ki vsebuje veliko škroba. Pazijo tudi pri kruhu – vedno je na voljo le takšen, ki vsebuje neoluščena pšenična semena. Neill je večkrat poudaril, da je zdravje, ki ga uživajo v Summerhillu, povezano s svobodo, svežim zrakom in seveda dobro hrano.
Do 9.30, ko se pričnejo učne ure, naj bi bile pospravljene postelje, vendar tega nihče ne preverja. Pouk je predviden do 13. ure za starejše in do 12.30 ure za tiste malo mlajše. Urnik predavanj sicer obstaja, a velja le za učitelje. Učenci lahko hodijo k uram po lastni želji. S tem pravilom Neill ne želi spraviti učenja na slab glas, vendar resnično verjame, da bi moralo priti učenje šele po igri. Sicer meni, da je učenje pomembno, vendar ne za vsakogar enako.
Inšpekcija
Summerhill je prvi inšpekcijski pregled doletel leta 1939. Vsi inšpektorji razen enega so svoje ocene podali na podlagi učnih ur in učenja. Zapisali so, da dajejo tej internatski šoli leto dni časa, da izboljša program in popravi svoje delovanje, če se želi uvrstiti na seznam registriranih šol. Neill jim je odvrnil, da ve, da je njihov glavni cilj učenje, vendar vseeno vztraja pri svojem načelu, ki v ospredje postavlja življenje.
Osebje Summerhilla inšpektorje še danes doživlja kot nekakšne policiste, ki se nikoli ne smejejo, so preresni, nedostopni in delujejo togo. Oni pa vidijo Summerhill kot neurejeno šolo, saj so povsod ostanki papirja, smeti ležijo naokrog, pohištvo je skromno... Neill pravi, da so otroci in šola takšni zato, ker večino časa delajo nekaj pomembnejšega. (Šment, enako trdim za naše stanovanje! - op. a.)
Šola Kapriole
Kapriole je demokratična šola s koncesijo v Freiburgu na jugu Nemčije, ob meji s Švico in Francijo, stara četrt stoletja. Preden jo je država sprejela, je šest ali sedem let delovala ilegalno. Zadnja leta je njen - sicer neformalni – ravnatelj Niklas Gidion, ki obenem tudi poučuje in zraven skrbi za promocijo šole s predavanjem To je moja glava! Jaz odločam, kaj gre vanjo!
"Šolo obiskuje 150 otrok, starih od 6 do 18 let. Na šoli je 22 učiteljev, ki so zaposleni za polovični delovni čas, za 60 ali za 80 odstotkov delovnega časa," je povedal Gidion, ko je leta 2014 gostoval v Ljubljani.
Je šola, na kateri imajo učenci ves čas popolno svobodo, da sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan. Učenci so ekstremno aktivni, zelo zaposleni, vsi nekaj počnejo.
Učenci in učitelji so enakovredni pri odločitvah o vodenju šole, porabi denarja in tudi zaposlovanju / odpuščanju učiteljev. Skupnih sestankov se lahko udeležijo prav vsi, če želijo, diskutirajo lahko tudi šestletniki, ob glasovanju pa vsak učenec prispeva en glas - to pomeni 22 glasov učiteljev in 150 glasov učencev. Sestanki, ki jih vodijo učenci, trajajo kakšno uro, uro in pol, udeležba pa ni obvezna. Ponavadi jih prihaja približno tretjina; za udeležbo se odločajo glede na to, koliko jih zanimajo teme, ki so na dnevnem redu, tega pa prav tako določijo učenci.
V Nemčiji je približno sto takšnih šol. Niso vse tako radikalne kot Kapriole, nekaj pa jih je precej podobnih. S svojimi načeli in pristopom podpirajo otroke, da zrastejo v zelo neodvisne, odgovorne odrasle osebe, ki so lahko zelo zdrav del naše družbe. Dobivajo povratne informacije, da so njihovi učenci prijetni ljudje in je z njimi veselje delati. Družba bi to morala upoštevati in težiti k temu, da omogoči več takšnih šol.
Kako se otroci v šoli Kapriole učijo?
Na različne načine. Večino časa se učijo neformalno. Raziskave kažejo, da se ljudje na splošno 70 odstotkov stvari naučimo na neformalne načine, in ne na različnih delavnicah, z branjem ali ponavljanjem. Učenci Kapriole so zelo odprti, večino časa se igrajo in tako naučijo ogromno stvari, tudi s komunikacijo, medtem ko sedijo na zofi s prijatelji. V vsem skupaj ni prav nič rigidnega.
Je šola, na kateri imajo učenci ves čas popolno svobodo, da sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan. Učenci so ekstremno aktivni, zelo zaposleni, vsi nekaj počnejo.
Učenci in učitelji so enakovredni pri odločitvah o vodenju šole, porabi denarja in tudi zaposlovanju / odpuščanju učiteljev. Skupnih sestankov se lahko udeležijo prav vsi, če želijo, diskutirajo lahko tudi šestletniki, ob glasovanju pa vsak učenec prispeva en glas - to pomeni 22 glasov učiteljev in 150 glasov učencev. Sestanki, ki jih vodijo učenci, trajajo kakšno uro, uro in pol, udeležba pa ni obvezna. Ponavadi jih prihaja približno tretjina; za udeležbo se odločajo glede na to, koliko jih zanimajo teme, ki so na dnevnem redu, tega pa prav tako določijo učenci.
V Nemčiji je približno sto takšnih šol. Niso vse tako radikalne kot Kapriole, nekaj pa jih je precej podobnih. S svojimi načeli in pristopom podpirajo otroke, da zrastejo v zelo neodvisne, odgovorne odrasle osebe, ki so lahko zelo zdrav del naše družbe. Dobivajo povratne informacije, da so njihovi učenci prijetni ljudje in je z njimi veselje delati. Družba bi to morala upoštevati in težiti k temu, da omogoči več takšnih šol.
Kako se otroci v šoli Kapriole učijo?
Na različne načine. Večino časa se učijo neformalno. Raziskave kažejo, da se ljudje na splošno 70 odstotkov stvari naučimo na neformalne načine, in ne na različnih delavnicah, z branjem ali ponavljanjem. Učenci Kapriole so zelo odprti, večino časa se igrajo in tako naučijo ogromno stvari, tudi s komunikacijo, medtem ko sedijo na zofi s prijatelji. V vsem skupaj ni prav nič rigidnega.
Kako poteka organizacija učenja
Na urniku je več kot 30 dejavnosti, od umetniških delavnic do športnih tečajev, med njimi so tudi tradicionalni predmeti, kot so nemščina, angleščina, matematika... Večina aktivnosti poteka na individualni osnovi, učenci se učijo in počnejo stvari skupaj s prijatelji, v skupinah, za kar ne potrebujejo nobenih ukazov.
"Ni zdravega otroka, ki ne bi hotel znati pisati, brati in računati ter napredovati v vseh pogledih", pravi Gidion.
Vse regularne aktivnosti, ki potekajo vsak teden, so izobešene na oglasni deski. Ponudbo učnih vsebin in aktivnosti pripravijo učenci, torej so na seznamu samo stvari, ki jih učenci želijo delati.
Če recimo učenec ve, da je danes na programu angleščina, kar ponavadi rad dela, potem prvo uro in pol to tudi dela, pozneje se gre mogoče igrat, nato gre v šolski park. Vse je povsem odprto, nič ni obvezno, na otroke se nikoli ne obračajo s sporočili kot "To moraš delati bolje."
Vse regularne aktivnosti, ki potekajo vsak teden, so izobešene na oglasni deski. Ponudbo učnih vsebin in aktivnosti pripravijo učenci, torej so na seznamu samo stvari, ki jih učenci želijo delati.
Če recimo učenec ve, da je danes na programu angleščina, kar ponavadi rad dela, potem prvo uro in pol to tudi dela, pozneje se gre mogoče igrat, nato gre v šolski park. Vse je povsem odprto, nič ni obvezno, na otroke se nikoli ne obračajo s sporočili kot "To moraš delati bolje."
In zakaj ne? Ker menijo, da je najučinkovitejši način učenja tisti, ko se učimo stvari, ki nas zares zanimajo in se jih ta trenutek zares želimo učiti, ker smo takrat stoodstotno pri stvari in povsem odprti. Kar poskusite ustaviti majhnega otroka, dojenčka, ki poskuša hoditi. Tega ne morete, toliko energije in zagona je v njem. Učenje je del človeške narave.
Kako pa družba gleda na šolo Kapriole in njihova načela?
Večina staršev se še vedno boji, da njihov otrok ne bo deležen ustreznega znanja,če se ne bo šolal na tradicionalni šoli po uveljavljenem modelu. Še vedno prevladuje prepričanje, da mora biti otrok v strahu in pod pritiskom, da se česa nauči. Tudi znanci in sorodniki sprašujejo: "Ste nori, svoje otroke ste dali v šolo, kjer se ničesar ne učijo ali vsaj ne dovolj. Vaši otroci se ne bodo ničesar naučili, ostali bodo nezaposleni, nesrečni ..."
Najbrž tako razmišljajo zaradi naše šolske zgodovine ali ker družba in kultura učita, da se je možno in potrebno učiti le na težek način, z mnogo ponavljanja. Družbena kultura nam sporoča, da učenje ni nekaj, kar bi delali z veseljem.
Večina staršev se še vedno boji, da njihov otrok ne bo deležen ustreznega znanja,če se ne bo šolal na tradicionalni šoli po uveljavljenem modelu. Še vedno prevladuje prepričanje, da mora biti otrok v strahu in pod pritiskom, da se česa nauči. Tudi znanci in sorodniki sprašujejo: "Ste nori, svoje otroke ste dali v šolo, kjer se ničesar ne učijo ali vsaj ne dovolj. Vaši otroci se ne bodo ničesar naučili, ostali bodo nezaposleni, nesrečni ..."
Najbrž tako razmišljajo zaradi naše šolske zgodovine ali ker družba in kultura učita, da se je možno in potrebno učiti le na težek način, z mnogo ponavljanja. Družbena kultura nam sporoča, da učenje ni nekaj, kar bi delali z veseljem.
Kaj se dogaja z otroki, ko zapustijo šolo Kapriole? Imajo kakšne težave, ko se soočijo s svetom, ki je nastrojen drugače, kot so navajeni?
Kar zadeva znanje, učenci na koncu desetega razreda, lahko pa tudi prej, opravijo nacionalne preizkuse, na katerih dosegajo celo nekoliko boljše rezultate od svojih vrstnikov. Ko pridejo v tradicionalno šolo, imajo ponavadi v začetku težave s tamkajšnjim načinom komuniciranja in so zafrustrirani. Sprašujejo se, zakaj se to dogaja; zdi se jim, da ne bi bilo treba, da je tako. Potrebujejo morda pol leta, da se prilagodijo. Sicer pa te šole poročajo, da so bivši učenci Kapriole dobri študentje, ker so odprti, veliko sprašujejo, ogromno participirajo, razpravljajo, delijo svoja razmišljanja, so zelo tolerantni...
Nekateri gredo na univerzo, nekateri si poiščejo službo, nekateri pa gredo potovat za leto ali dve, kar je prav tako zelo velika priložnost za učenje, najbrž sploh najboljša. Gidion jim vedno priporoča potovanja in podpre tiste, ki želijo potovati, saj ima tudi sam nekatere od boljših učnih izkušenj prav s potovanj.
Kakšnega profila so starši učencev na šoli Kapriole?
Različno. Niso bogataši, le nekaj otrok prihaja iz premožnejših družin. Precej je izobraženih staršev. Nekaj je tudi otrok, ki so sprva obiskovali tradicionalne šole, kjer pa so imeli težave in bili zelo nesrečni, kar je starše motiviralo, da so poiskali alternative.
Kako se šola financira?
Niklas Gidion, 2014: Šola trenutno dobiva 65 % denarja , ki ga dobivajo državne šole, kar je za plače in najemnino. Plače učiteljev so precej nižje, kot so plače na državnih šolah. Staršem zaračunavajo tudi nekaj šolnine. Imajo zelo solidaren sistem, saj ne gre za premožne družine, zato vsi ne plačujejo enake vsote. Pred začetkom novega šolskega leta na tajnem glasovanju vsaka družina pove, koliko bi zmogla plačevati. Starši plačujejo od 50 do 350 evrov na mesec. Na takšen način omogočijo šolanje tudi otrokom iz slabše situiranih družin.
Kar zadeva znanje, učenci na koncu desetega razreda, lahko pa tudi prej, opravijo nacionalne preizkuse, na katerih dosegajo celo nekoliko boljše rezultate od svojih vrstnikov. Ko pridejo v tradicionalno šolo, imajo ponavadi v začetku težave s tamkajšnjim načinom komuniciranja in so zafrustrirani. Sprašujejo se, zakaj se to dogaja; zdi se jim, da ne bi bilo treba, da je tako. Potrebujejo morda pol leta, da se prilagodijo. Sicer pa te šole poročajo, da so bivši učenci Kapriole dobri študentje, ker so odprti, veliko sprašujejo, ogromno participirajo, razpravljajo, delijo svoja razmišljanja, so zelo tolerantni...
Nekateri gredo na univerzo, nekateri si poiščejo službo, nekateri pa gredo potovat za leto ali dve, kar je prav tako zelo velika priložnost za učenje, najbrž sploh najboljša. Gidion jim vedno priporoča potovanja in podpre tiste, ki želijo potovati, saj ima tudi sam nekatere od boljših učnih izkušenj prav s potovanj.
Kakšnega profila so starši učencev na šoli Kapriole?
Različno. Niso bogataši, le nekaj otrok prihaja iz premožnejših družin. Precej je izobraženih staršev. Nekaj je tudi otrok, ki so sprva obiskovali tradicionalne šole, kjer pa so imeli težave in bili zelo nesrečni, kar je starše motiviralo, da so poiskali alternative.
Kako se šola financira?
Niklas Gidion, 2014: Šola trenutno dobiva 65 % denarja , ki ga dobivajo državne šole, kar je za plače in najemnino. Plače učiteljev so precej nižje, kot so plače na državnih šolah. Staršem zaračunavajo tudi nekaj šolnine. Imajo zelo solidaren sistem, saj ne gre za premožne družine, zato vsi ne plačujejo enake vsote. Pred začetkom novega šolskega leta na tajnem glasovanju vsaka družina pove, koliko bi zmogla plačevati. Starši plačujejo od 50 do 350 evrov na mesec. Na takšen način omogočijo šolanje tudi otrokom iz slabše situiranih družin.
So na šoli tudi otroci s posebnimi potrebami?
Imajo tudi učence s pomanjkljivo koncentracijo, disleksijo in podobnimi težavami. Nekateri imajo v 'prtljagi' psihosocialne težave, zaradi katerih so se v šoli s tradicionalnim sistemom težko zbrali. Potem pridejo v šolo Kapriole, kjer je okolje zelo odprto in svobodno, lahko se grejo igrat in preko te svobode počasi pridobivajo zaupanje in zadihajo, saj vsi želijo biti del družbe, kulture.
Imajo tudi učence s pomanjkljivo koncentracijo, disleksijo in podobnimi težavami. Nekateri imajo v 'prtljagi' psihosocialne težave, zaradi katerih so se v šoli s tradicionalnim sistemom težko zbrali. Potem pridejo v šolo Kapriole, kjer je okolje zelo odprto in svobodno, lahko se grejo igrat in preko te svobode počasi pridobivajo zaupanje in zadihajo, saj vsi želijo biti del družbe, kulture.
Sodelovanje z drugimi šolami
Povezujejo se z evropskimi šolami, ki delajo na podoben način. Leta 2008 so vzpostavili evropsko demokratično izobraževalno skupnost EUDEC, ki povezuje štirideset šol. Imajo skupne konference, izmenjujejo si informacije, študente...
Šola tudi precej sodeluje z drugimi demokratičnimi šolami v Nemčiji, pa tudi s tradicionalnimi šolami v mestu, saj njihovi učenci delajo tam izpite. S kolegi iz teh šol so v prijateljskih odnosih, tudi oni pridejo k njim pogledat in jim je več ali manj zanimivo. Običajno pa sodelovanje s tradicionalnimi šolami ostaja na ravni, da preizkušajo znanje učencev Kapriole. Za zdaj se skupne aktivnosti še ne dogajajo v tako velikem številu, kot bi se lahko, je povedal Gidion.
Druge demokratične šole
Šola Fairheaven v Marylandu, Washington D. C je ena od šol po modelu Sudbury Valley.
-Šola F. vdihne otrokom življenje in jim dovoli, da so slišani. -Da bi uspel, moraš resnično verjeti v to, kar počneš. -Ta šola je nekakšno vadbišče za naslednjo generacijo mislecev in ustvarjalcev... To je nekaj misli, zapisanih na spletni strani šole. Stran je zelo bogata z vsebinami in vam jo priporočam, če vas zanima področje demokratičnih šol. Podobno velja za spletno stran IDEA- Institute for Democratic Education in America.
Povezujejo se z evropskimi šolami, ki delajo na podoben način. Leta 2008 so vzpostavili evropsko demokratično izobraževalno skupnost EUDEC, ki povezuje štirideset šol. Imajo skupne konference, izmenjujejo si informacije, študente...
Šola tudi precej sodeluje z drugimi demokratičnimi šolami v Nemčiji, pa tudi s tradicionalnimi šolami v mestu, saj njihovi učenci delajo tam izpite. S kolegi iz teh šol so v prijateljskih odnosih, tudi oni pridejo k njim pogledat in jim je več ali manj zanimivo. Običajno pa sodelovanje s tradicionalnimi šolami ostaja na ravni, da preizkušajo znanje učencev Kapriole. Za zdaj se skupne aktivnosti še ne dogajajo v tako velikem številu, kot bi se lahko, je povedal Gidion.
Druge demokratične šole
Šola Fairheaven v Marylandu, Washington D. C je ena od šol po modelu Sudbury Valley.
-Šola F. vdihne otrokom življenje in jim dovoli, da so slišani. -Da bi uspel, moraš resnično verjeti v to, kar počneš. -Ta šola je nekakšno vadbišče za naslednjo generacijo mislecev in ustvarjalcev... To je nekaj misli, zapisanih na spletni strani šole. Stran je zelo bogata z vsebinami in vam jo priporočam, če vas zanima področje demokratičnih šol. Podobno velja za spletno stran IDEA- Institute for Democratic Education in America.
 |
| vir: |
Kakšen je slon?
Poleg tu predstavljenih uspešnih seveda obstajajo tudi propadli poskusi demokratičnih šol. En od takšnih poskusov je bila šola Teddy McArdle, ustanovljena leta 2012 v New Jerseyju, ki je delovala samo eno leto. Dogajanje je prikazano v znamenitem observacijskem dokumentarcu Approaching the Elephant, ki so ga pred časom predvajali tudi v Sloveniji.
Tistim, ki svobodnim šolam niso naklonjeni, je bila ta zgodba dobrodošel dokaz, da takšna šola lahko pomeni samo kaos in propad. Mislim, da v resnici ta film predvsem pokaže, da je katerikoli koncept lahko uporabljen na bolj ali manj pravilen ali pa na napačen način, od tega pa je odvisen njegov uspeh.
Film je narejen tako, da ne podaja sodb o tem alternativnem načinu šolanja, ampak pušča gledalcem, da si svoje mnenje ustvarijo sami - "kot poziv k ponovnemu razmisleku o izobraževalnih standardih, ki jih imamo za samoumevne," kot se je izrazil nekdo.
"Film ne sodi o tem, ali je takšen način šolanja dober ali slab, učinkovit ali neučinkovit. Prikaže tako nekaj pozitivnih primerov spodbujanja k samostojnemu mišljenju in učenja nujnosti empatičnega vrednotenja dejanj drugih, razkrije pa tudi hudo problematična mesta institucije brez vnaprej določene strukture. Vsekakor ponuja provokativno izhodišče za debato o različnih vzgojnih in izobraževalnih stilih."
- Špela Barlič, Pogledi
Nekaj zanimivih besednih zvez, ki se pojavljajo v filmskih kritikah: "študija načina, kako karizmatični tepci izrabljajo manevrski prostor sebi v prid"; "...močnejše osebnosti pribrbotajo na površino..." daje misliti, da je v tej šoli primanjkovalo primernega vodstva odraslih oseb preko njihove naravne avtoritete in osebne karizme. Koncept demokratičnih šol zavrača nadzor, vsiljevanje in pozicijo moči, ni pa proti vsakršnemu poseganju odraslih – pač le-to ne sme biti s pozicije moči in arbitrarne avtoritete. Sicer me pa 'karizmatični tepci, ki izrabljajo manevrski prostor sebi v prid' močno spominja na vzdušje v slovenski javni šoli, kjer sicer struktura formalno je vnaprej določena, a se to v praksi neustrezno izvaja oziroma ne izvaja.
Zaključek
Pobuda za nastanek demokratične šole je v Sloveniji že bila, delovala je v letih 2014 in 2015, nato pa zamrla. Morda se ta trenutek poraja nova - vsekakor je nekaj ljudi, ki si želi takšno šolo za svoje otroke; koliko je tudi volje za delovanje, pa se bo še pokazalo. Prvotna pobuda je menda razpadla prav na tej točki. Kot so mi povedali, je za začetek potrebna sprememba naše šolske zakonodaje, saj v okvirih sedanje demokratična šola ni možna.
Demokratične šole so ena izmed oblik samovodenega učenja (self-directed learning). Med slednje spadajo še šolanje na domu, unschooling in učna središča. Vse te oblike - kakor tudi napredno pedagogiko - sem predstavila v knjigi:
Šola, kam greš? Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.
Več o knjigi najdete TUKAJ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar