Ko imajo izbiro, otroci preživijo veliko časa v interakcijah z drugimi, ki so starejši in mlajši od njih
En od najbolj čudnih in po Grayevem mnenju najškodljivejših vidikov našega današnjega ravnanja z otroki je naše nagnjenje k razdeljevanju v ločene skupine po starosti. Tako prikrajšamo otroke za dragoceno sestavino njihovih naravnih sredstev za samostojno izobraževanje.
 |
| Vir: Družinski arhiv |
Način šolanja, ločen po starosti, je začel prevladovati približno hkrati s pojavom tekočega traku v industriji. Podobnost je precej očitna. Šola, ki ločuje po starosti, obravnava otroke, kot da so predmeti na tekočem traku, ki se premikajo od postaje do postaje (razreda do razreda), vsi z isto hitrostjo. Na vsaki postaji tovarniški delavec (učitelj) doda izdelku nov sestavni del (enoto znanja). Na koncu linije tovarna izpljune dokončana nova odrasla človeška bitja, vsa zgrajena po navodilih proizvajalcev (šolnikov).
Seveda vsakdo, ki je kdaj imel ali poznal otroka, vključno z vsemi, ki delajo v naših po starosti razdeljenih šolah, ve, da je ta po tekočem traku posneti pogled na razvoj otrok povsem napačen. Otroci niso pasivni izdelki, h katerim lahko dodajamo sestavne dele. Otroci niso nepopolni odrasli, ki jih je treba sestaviti košček za koščkom po predpisanem vrstnem redu. Otroci so popolna človeška bitja, ki obstajajo zase in ves čas zahtevajo nadzor nad lastnim življenjem ter, kljub vsemu, skozi kar jih pošiljamo, vztrajajo pri učenju tistega, kar želijo, in piljenju veščin, ki jih želijo. Ne moremo jih ustaviti. Vsem bi nam bilo veliko bolje, če bi pri tem šli z njimi, namesto da se borimo proti njim.
Otroci se učijo z
igro v območju proksimalnega razvoja
Gray je s sodelavcem nekoč opazoval, kako je videti druženje različno starih otrok v šoli Sudbury Valley, kjer je približno 170 do 200 učencev, starih od štiri do osemnajst let, včasih tudi starejši. Učenci se lahko ves čas prosto gibljejo po šolskih stavbah in ozemlju ter se družijo, s komer se želijo. Mešanje starosti omogoča mlajšim otrokom, da se udeležijo in se učijo iz dejavnosti, ki jih ne bi mogli izvajati sami ali samo z enako starimi vrstniki.
Leta 1930 je ruski razvojni psiholog Lev Vygotski razvil koncept, ki ga je poimenoval območje proksimalnega razvoja. Opredeljuje se kot področje dejavnosti, ki jih otrok lahko izvede v sodelovanju s spretnejšimi, ne more pa jih izvesti sam ali z drugimi, ki so na isti stopnji. Vygotski je trdil, da se otroci najbolje učijo, ko sodelujejo s spretnejšimi na svojem območju proksimalnega razvoja. Od časa Vygotskega so profesorji izobraževanja pogosto uporabljali njegov koncept za opisovanje interakcij med odraslimi učitelji in mladimi učenci, vendar Gray misli, da veliko bolj velja za naravne starostno mešane interakcije med otroki.
Predstavljajte si štiriletnike, ki se poskušajo igrati preprosto igro lovljenja žoge. Tega ne morejo narediti. Noben otrok ne more vreči žoge dovolj naravnost, da bi jo drugi ujel, zato igra ni zabavna in hitro propade. Zdaj pa si predstavljajte štiriletnika, ki se žoga s spretnim osemletnikom. Starejši otrok lahko s spuščanjem in skakanjem prestreže divje mete mlajšega in se pri tem zabava; in starejši otrok lahko nežno vrže žogo naravnost v iztegnjene roke mlajšega, zato lahko ta izkusi veselje, ko jo ujame. Torej je žoganje igra v območju proksimalnega razvoja štiriletnika. V starostno ločenem okolju, ki ga sestavljajo samo štiriletniki, ne bi nihče ujel žoge; v starostno mešanjem okolju, ki vključuje tako nekaj osemletnikov kot tudi štiriletnike, pa je lovljenje mogoče za vse.
V šoli Sudbury Valley lahko vsak dan vidimo majhne otroke, kako se s starejšimi igrajo intelektualne in tudi športne igre, ki jih ne bi mogli igrati samo z vrstniki. Skupaj se ne igrajo zato, ker bi to kdo zahteval, temveč zato, ker se želijo. Majhne otroke privlačijo dejavnosti in osebnosti starejših; starejši pa uživajo v priložnostih za druženje z mlajšimi.
Primer intelektualne igre na območju proksimalnega razvoja je igra s kartami. Opazovala sta sedem- ali osemletnike, ki so igrali zapletene igre s kartami v skupinah s starejšimi otroki in z najstniki. Sami sedem- in osemletniki ne bi mogli igrati takih iger. Ne bi mogli dovolj dolgo ostati pozorni ali si zapomniti pravil ali celo držati kart dovolj ravno, da jih drugi ne bi videli. S starejšimi otroki so lahko igrali te igre, ker so jih ti po potrebi opominjali, kaj morajo narediti, in včasih dajali namige o strategiji: »Bodi pozoren.« »Poskusi si zapomniti, s katerimi kartami smo igrali.« »Pomisli, preden odložiš karto, da ne boš odložil nečesa, kar lahko vzame drug igralec.« Pozornost, spomin in razmišljanje vnaprej so prvine tega, čemur običajno rečemo inteligenca. V procesu igranja kart, kar so počeli samo za zabavo, so starejši otroci nehote pomagali mlajšim razvijati inteligentnost.
Koncept Vygotskega nam pomaga tudi razumeti, kako se majhni otroci v šoli Sudbury Valley naučijo brati. Otroke, ki ne znajo brati ali ne berejo še dobro, lahko pogosto vidimo igrati igre (še posebej računalniške), ki vsebujejo pisano besedo, z otroki, ki znajo dobro brati. Bralci na glas preberejo, česar drugi ne znajo, in tako nebralci postopno sami postanejo bralci.
Mešanje starosti omogoča majhnim otrokom tudi to, da se pridružijo igram, ki bi bile zanje prenevarne, če bi jih igrali sami ali samo z vrstniki. Otroci, ki bi jih bilo preveč strah, da bi sami šli v gozd, se počutijo zelo varno, ko to počnejo s starejšimi otroki, ki gozd poznajo. Podobno se otroci, ki so v plezanju po drevesih novinci, počutijo varno pri plezanju na nekatere nižje veje, če so veliki otroci pod njimi, jim svetujejo, kako naj to naredijo, in so pripravljeni, da jih bodo ujeli, če bodo padli.
Ko si majhen in samo z otroki svoje starosti, je nabor možnih dejavnosti omejen z znanjem in s sposobnostmi pripadnikov tvoje starostne skupine; v sodelovanju s starejšimi otroki pa lahko počneš veliko več stvari!
Starostno mešana igra je manj tekmovalna, ustvarjalnejša in bolj spodbuja vajo novih spretnosti kot igra enako starih
V dolgem toku človeške zgodovine se je igra skoraj vedno dogajala v starostno mešanih okoljih. Antropologi, ki so preučevali igro v lovsko-nabiralskih skupinah, poročajo, da lahko tipična igralna skupina obsega starosti od štiri do dvanajst ali od osem do sedemnajst let. Ko opazujemo igro v starostno ločenih okoljih kot so šolska igrišča – kjer se lahko šestletniki igrajo samo z drugimi šestletniki in dvanajstletniki samo z drugimi dvanajstletniki – opazujemo izdelek sodobnega časa. Preučevanje otroške igre v starostno ločenih okoljih je kot preučevanje opic v kletkah; opazujemo vedenje pod nenaravno omejenimi pogoji. Opice v kletkah kažejo veliko več nasilja in dominantnega vedenja kot opice v divjini in isto velja za otroke v starostno ločenih okoljih v primerjavi s tistimi v starostno mešanih.
Starostno mešana igra je, na kratko, bolj igriva kot igra vrstnikov. Ko otroci, ki so vsi približno enako stari, igrajo družabno igro, lahko tekmovalnost zavira igrivost. To še posebej drži v naši trenutni kulturi, ki močno poudarja zmagovanje in vse vrste primerjav, ki naj določijo, kdo je boljši, poudarek, ki ga goji naš tekmovalni, v razrede razdeljeni šolski sistem.
V nasprotju s tem se otroci zelo različnih starosti pri skupnem igranju družabnih iger osredotočajo na zabavo, ne na premagovanje drugih. Starejši, večji, spretnejši otrok ne more biti ponosen na to, da je premagal veliko mlajšega, in mlajši ne pričakuje, da bo premagal starejšega. Zato igrajo bolj radostno in sproščeno ter prilagajajo pravila, da je zabavno za vse vpletene, hkrati pa za vse predstavlja izziv. Razigranost olajšuje ustvarjalnost, preizkušanje in učenje novih spretnosti, medtem ko resnost zavira vse to in povzroča nazadovanje v že naučenih spretnostih.
Del eseja, ki ga je napisal Michael Greenberg več let po maturi v šoli Sudbury Valley o tem, kako so igrali nogomet v starostno mešani sestavi:
»Nekdo reče drugim: ,Igrajmo nogomet!«. Kdor koli si takrat želi igrati, pride na igrišče. Tu so šestletniki, desetletniki, osemnajstletniki, morda član osebja ali roditelj, ki se želi pridružiti. So fantje in dekleta. Člane ekip izberejo z zavestnim trudom ustvariti enakovredna nasprotnika. Pogosto to pomeni, da ima ena ekipa posebno »velikega otroka«, ki zna dobro igrati, druga pa dobi majhno vojsko šestletnikov, ki naj se borijo z njim. Enakovredni ekipi si želijo zato, ker igrajo za zabavo. Ni zabavno igrati z neenakovrednima ekipama … Igra, kdor hoče, dokler hoče. Vedno bodo obstajali ljudje, ki cenijo zmago, ampak tukaj ni veliko pritiska vrstnikov za dosežke. Večini udeležencev je vseeno, kdo zmaga.
Lahko dobite vtis, da se ne trudijo tako zelo biti dobri v igri, ampak to ni res. Igra je zabavna samo, če se trudiš in izzivaš samega sebe. Zato so ljudje tudi razvili idejo iger, kakršna je nogomet. Tekanje naokrog brez razloga postane dolgočasno, ampak tekanje naokrog ob poskušanju brcniti žogo med dve palici, ki ju nekdo straži in te poskuša ustaviti – to je vznemirljivo.
Ljudje, ki se ukvarjajo s športom tako, kot se mi v šoli Sudbury Valley, se naučijo veliko globljih stvari o življenju kot tisti, ki imajo izkušnje s strogo urejenimi, k dosežkom usmerjenimi športi. Naučijo se skupinskega dela – ne tiste vrste skupinskega dela »mi proti njim«, temveč skupinsko delo raznolike skupine ljudi z različnimi talenti, ki se organizirajo za skupno dejavnost – življenjsko skupinsko delo. Naučijo se odličnosti, ne tiste vrste odličnosti »jaz sem zvezda«, temveč vrsto odličnosti, ki izhaja iz postavljanja standardov sebi in poskušanja doseči jih po svojih najboljših močeh.
Star sem 23 let in veliko sem že igral nogomet. Precej trapasto bi bilo, če bi poskušal biti boljši od treh osemletnikov, ki se gnetejo okrog mojih nog vsakič, ko poskušam brcniti žogo. Mislim, da so osemletniki prezaposleni s tekom za otroki, ki so tri čevlje višji od njih, da bi jih skrbelo, kdo je najboljši osemletnik. V tej igri, tako kot v resničnem življenju, je edini pomemben standard tisti, ki si ga postaviš sam. Ena od globokih resnic, ki se jih naučiš, je, da smo si tako različni, da pritisk vrstnikov in primerjave vrednosti nimajo smisla. Če si star enajst let in lahko igraš samo z drugimi enajstletniki, je zelo težko uzreti to globoko resnico, ki razkrije pomen odličnosti.
Naučiš se tudi odgovornosti in obvladanosti. V vseh letih igranja fizičnih iger kot so nogomet, ameriški nogomet in košarka, ni bilo nikoli hujše poškodbe od majhne ureznine ali odrgnine. Vse te športe smo igrali v svojih običajnih oblačilih brez vsake standardne zaščitne opreme, ki se običajno zahteva. Kako je to razložljivo, ob tem da igralci, ki nosijo ščitnike, zaskrbljujoče pogosto poškodujejo drug drugega? Ker v strogem, k dosežkom usmerjenem pogledu na šport (ali življenje), paziti da ne bi koga poškodoval postane manj pomembno kot zmaga. Torej ni pomembno, koliko govoriš o »športnosti« ali koliko ščitnikov nosiš, ljudje bodo poškodovani. Ko se lotiš športa (ali življenja) kot zabavnega, vznemirljivega procesa, kot nečesa, kar počneš zaradi veselja in lepote, postane prednostna naloga - ne poškodovati drugih in ne jim preprečiti, da bi uživali v istem procesu.
Udeležba v dejavnosti, kjer se trk neenakovrednih teles zaradi skupinskega dela, iskanja osebne odličnosti, odgovornosti in obvladanosti spremeni v združenje enakovrednih duš, ki iščejo pomembne izkušnje, je bila ena mojih najglobljih izkušenj v življenju. Prepričan sem, da je podobno vplivalo tudi na druge.«
Peter Gray in sodelavec sta zabeležila veliko različnih primerov starostno mešane igre, ki sta jih opazovala v šoli Sudbury Valley.
-Visok petnajstletnik je igral košarko s skupino veliko nižjih osem- do desetletnikov. Starejši fant je redko vrgel, veliko časa pa je preživel ob veselem preigravanju, medtem ko mu je gruča majhnih dečkov, ki so sestavljali nasprotno ekipo, poskušala ukrasti žogo. Potem je podal svojemu edinemu soigralcu (osem let) in ga spodbujal, naj vrže. Ker je preigraval in podajal, namesto da bi metal, je starejši fant dosegel, da je bila igra zabavna in je predstavljala izziv ne samo za mlajše otroke, temveč tudi zanj. Metanje na koš je prelahko, da bi bilo zabavno, ko ni nihče dovolj visok, da bi prestregel tvoje mete; preigravanje skozi skupino nizkih ljudi, ki poskušajo ukrasti žogo, pa je krasen, zabaven način izboljševanja preigravanja.
-V starostno mešani igri kraje zastave je bila ena ekipa, Veliki ljudje, sestavljena iz treh mladostnikov in enega enajstletnika, druga, Horde, pa iz desetih štiri- do osemletnikov in enega dvanajstletnika. Larry, star štiri leta, je pogosto stekel čez črto, ujel pa ga je Sam (sedemnajst let); to dejanje je vključevalo veliko žgečkanja in prenašanja Larryja v zaigranem spopadu. Ko je odložil Larrya, je ta veselo odskakljal nazaj na svojo stran, ne da bi šel v pripor. Pogosto je eden ali več Velikih ljudi zašlo na območje Hord, ne po zastavo, temveč samo zato, da bi tekali naokrog, medtem ko jih preganja skupina majhnih otrok. Ni se zdelo, da bi bil kdo preveč osredotočen na zmago, ampak ko so Horde končno ukradle zastavo, so se glasno veselili.
-Igre šaha med enakovrednima igralcema so bile pogosto precej resne; igralca sta kazala namen zmagati. Igre med neenakovrednima igralcema, ki sta bila večinoma zelo različnih starosti, so bile ustvarjalnejše in bolj sproščene. Da bi bila igra zanimiva, so starejši igralci običajno onesposobili sami sebe, na primer tako, da so namerno zašli v zapletene položaje, in so pogosto svetovali mlajšim boljše poteze. Starejši igralci so dozdevno uporabljati take igre za preizkušanje novih slogov, ki jih še niso bili pripravljeni preizkusiti v resnih igrah.
-Trinajstletni fant in dva sedemletna dečka so samo za zabavo ustvarjali fantastično zgodbo z junaškimi osebami, s pošastmi in z bitkami. Sedemletnika sta veselo kričala zamisli, kaj se bo zgodilo potem, medtem ko je trinajstletnik, odličen umetnik, prevajal zamisli v povezano zgodbo in skiciral prizore na tablo, skoraj tako hitro, kot sta jih mlajša otroka lahko opisovala. Igra je trajala vsaj pol ure, kolikor sem si odmeril za opazovanje, preden sem odšel drugam. Zdelo se mi je privilegij uživati v umetniškem ustvarjanju, za katero vem, da ga ne bi mogli izvesti sami sedemletniki in ga skoraj zagotovo ne bi izvajali sami trinajstletniki. Neomejeno navdušenje in ustvarjalne predstave sedemletnikov, ki sem ju opazoval, so se združevali z naprednim pripovedništvom in umetniškimi sposobnostmi trinajstletnika, s katerim sta se igrala, kar je zagotavljalo ravno pravo kemično mešanico za to ustvarjalno eksplozijo. Mešanje starosti je včasih sredstvo združevanja sposobnosti.
Tudi svobodno izbrana igra oseb z razmeroma enakovrednimi sposobnostmi je dragocena. Na splošno so si otroci, ki so si podobni po starosti, tudi bolj podobni po sposobnostih kot tisti, ki se razlikujejo po starosti, ni pa vedno tako. V starostno mešanem okolju lahko oseba, ki je na nekem področju pred ali za svojimi vrstniki, najde enakovredne partnerje med starejšimi ali mlajšimi otroki. Otrok, ki je neroden pri plezanju, se lahko vzpenja po skalah in drevesih z mlajšimi otroki, ne da bi ves čas čutil, da zaostaja, in lahko tako izboljša svoje plezalne sposobnosti. Nadarjen enajstletni kitarist, ki po glasbenih sposobnostih presega vrstnike, se lahko poveže z najstniki, ki so na njegovi stopnji.
Dvanajstletni Randy je bil odličen šahist, ki je hodil na turnirje in je imel uradno uvrstitev. Edini njemu enakovredni šahisti v šoli so bili trije mladostniki, stari sedemnajst oziroma osemnajst let. Vse njegove resne igre, s katerimi je meril svoj napredek, so potekale s temi starejšimi učenci. Nove poteze je lahko vadil v igrah s svojimi vrstniki in z mlajšimi otroki, preizkušal pa se je v igrah z učenci, ki so bili pet ali šest let starejši od njega.
Starejši otroci so odlični vzorniki, pomočniki in učitelji mlajših
Odrasli si laskamo, ko mislimo, da smo najboljši vzorniki, vodniki in učitelji za otroke, njih pa v resnici veliko bolj zanimajo drugi otroci kot mi. Še posebej jih zanimajo in najbolj so pripravljeni na učenje od tistih, ki so malo starejši od njih, malo pred njimi v razvoju, ne pa predaleč pred njimi. Otroke privlačijo starejši otroci, starejše otroke pa privlačijo mladostniki. Odraslost je predaleč, da bi jih močno skrbela. Zato je mešanje starosti ključno za samostojno izobraževanje otrok. Mlajši otroci želijo početi, kar počnejo starejši otroci.
Dve desetletni deklici sta lahkotno in brezskrbno izvajali trik pokončne hoje navzdol po toboganu. Šestletna deklica v bližini ju je gledala, potem pa je splezala po lestvi in začela sama previdno hoditi po drči. To je bil gotovo izziv zanjo. Hodila je z upognjenimi koleni in dlanmi navzdol, pripravljena, da se bo oprijela stranic, če bo izgubila ravnotežje. Starejši deklici sta ostali poleg tobogana in gledali z nekaj zle slutnje, pripravljeni, da jo ujameta, čeprav ne preočitno, če bo padla. Ena je rekla: »Ni ti treba, lahko se preprosto spustiš,«, ampak mlajša deklica je počasi nadaljevala in zasijala od ponosa, ko je prišla do tal. Kmalu po tistem sta starejši deklici začeli plezati na bližnje drevo, mlajša pa jima je sledila tudi v tem. Mala deklica je bila očitno motivirana za to, da bi s trudom naredila to, kar sta starejši naredili z lahkoto.
To je samo eno izmed številnih opazovanj majhnih otrok, ki so posnemali vedenje starejših. Otroci, ki bodo kmalu znali igrati strateške igre, brati, opravljati nove postopke z računalnikom ali se udeleževati naprednejših športnih dejavnosti, postanejo motivirani za to početje, ko opazujejo te dejavnosti pri starejših otrocih in mladostnikih. Nekateri otroci so povedali, da so hoteli brati, ker so zavidali starejšim otrokom, ki so brali in se pogovarjali o tistem, kar so prebrali. Kot je rekel neki učenec: »Hotel sem čarovnijo, ki so jo imeli oni; hotel sem se pridružiti temu klubu.«
Mlajši otroci ne posnemajo slepo starejših, temveč opazujejo, razmišljajo o tem, kar vidijo, in vgradijo to, česar se naučijo, v svoje vedenje tako, kot se jim zdi smiselno. Zato lahko tudi napake in nezdravo vedenje starejših otrok zagotovijo mlajšim pozitivne nauke. Mlajši otroci brez konca govorijo, kaj jim je ali ni všeč pri dejavnostih starejših okrog njih. Negativni vzorniki so lahko prav tako koristni kot pozitivni. »Ne bom počel tega, kar počne x, ker vidim vse težave, ki mu jih to prinaša.«
Otroci se ogromno naučijo tudi samo s poslušanjem starejših ali tako, da jih slišijo po naključju, tudi brez interakcij z njimi. Ko slišijo jezik in misli starejših otrok – ki so pogosto zapletenejši od njihovih, a ne toliko, da bi jim bili nedostopni – razširijo svoj besedni zaklad in razpon misli.
Tudi starejše otroke navdihujejo mlajši.V šoli Sudbury Valley starejše otroke in najstnike igrače in početje mlajših navdihujejo, da se še naprej udeležujejo dejavnosti, ki bi jih v okolju, ločenem po starosti, verjetno opustili. Še naprej se, na primer, igrajo s kockami, z glino, voščenkami in barvami. Tako mnogi postanejo izredno dobri v teh dejavnostih. Iz te šole je prišlo znatno število uspešnih umetnikov in Gray domneva, da ima starostno mešano okolje veliko opraviti s tem.
Starejši otroci so odlični pomočniki in svetovalci mlajših otrok, deloma zato, ker ne pomagajo ali svetujejo preveč
Otroci pogosto raje prosijo za pomoč ali nasvet starejšega otroka kot odraslega, tudi ko je na voljo odrasla oseba, ki bi jo zlahka prosili. Najverjetneje je to povezano, med drugim, z občutkom nadzora.
Otroci, ki iščejo pomoč ali nasvet, se nočejo odpovedati lastnemu nadzoru nad situacijo. Nočejo nič več pomoči kot toliko, za kolikor prosijo, in sami se hočejo odločiti, ali bodo sprejeli ponujeno ali ne. Ker odrasli pogosteje veljajo za avtoriteto kot otroci, je težko zavrniti pomoč odraslega ali oditi, ko nasvet presega to, kar hoče otrok. Starejši otroci veliko redkeje razširijo pomoč ali nasvet preko tega, kar hoče mlajši otrok. Starejših otrok ne skrbi dolgoročni razvoj otroka, ki jih je prosil za pomoč, ali kako dobri učitelji in vodniki se bodo zdeli, zato samo pomagajo, kolikor jih prosijo, to pa je vse, kar hoče mlajši otrok.
Petletna Sue je prosila osemletno Anne, naj vstavi nit v šivanko na statvah za kroglice, da bi lahko dokončala zapestnico, ki jo je izdelovala. Potem ko je Anne vstavila nit, je Sue sama nadaljevala z delom, brez nadaljnje pomoči, in Anne je ni ponudila, čeprav je imela Sue še naprej težave s statvami in je naredila veliko napak. Če bi Sue prosila odraslega, ne starejšega otroka, naj vstavi nit, bi ta verjetno bdel nad njo in ji pomagal pri dokončanju izdelka, to pa bi Sue odvzelo ponos ob samostojnem delu. Sue očitno ni hotela nadaljnje pomoči, čeprav je bil projekt zanjo zahteven, zato je bilo varneje prositi osemletnico.
To je dragocen nauk o pomoči in svetovanju otrokom, ki ga odrasli lahko dobimo od otrok: Ne svetuj ali pomagaj več, kot te prosijo! Če razmislimo o tem, to velja tudi za pomoč in svetovanje odraslim. Ko prosimo za pomoč, ne prosimo za nadzor. Hočemo samo pomoč, za katero smo prosili. Ostalo hočemo narediti sami, tudi če bomo tako naredili več napak. Pomočnik, ki preveč pomaga, vzame občutek svobode in samonadzora.
Starejši otroci so odlični učitelji mlajših, deloma zato, ker niso predaleč pred mlajšimi
To trditev je postavil Daniel Greenberg v eni svojih knjig o šoli Sudbury Valley, kjer je napisal: »Otroci se radi učijo od drugih otrok. Kot prvo je to pogosto lažje. Drug otrok je težavam učencev bližje kot odrasel, ker jih je sam doživel pred manj časa. Razlage so običajno preprostejše in boljše. Manj je pritiska, manj sojenja.«
Razlage niso samo preprostejše, temveč jih je tudi lažje spodbijati, ker prihajajo od nekoga, ki je bližje po starosti. Bolj verjetno jih bodo videli kot zamisli, o katerih je možno razmišljati, namesto kot dokončno resnico; razumevanje pa izhaja iz razmišljanja, ne iz slepega sprejemanja.
Starejši otroci z razlaganjem mlajšim širijo svoje razumevanje.
Vsakdo, ki je bil kdaj učitelj, ve, da se več naučimo, ko poučujemo, kot takrat, ko nas poučujejo. Zahteva po takšni ubeseditvi idej, ki jo bodo drugi razumeli, in potreba po razmisleku o možnih ugovorih drugih nas pripravita do globokega razmišljanja o tem, kar smo mislili, da vemo. To pogosto vodi do boljšega razumevanja, kot smo ga imeli prej. V starostno mešanem okolju se lahko otroci, ne samo odrasli, učijo s poučevanjem.
Razmislite o primeru starejšega otroka, ki igra šah ali drugo strateško igro z mlajšim in ga medtem poučuje o strategiji. Ko starejši otrok reče mlajšemu, da bi bila poteza A boljša od poteze B, mlajši vpraša: »Zakaj?« Da bi odgovoril na to, se izkušeni igralec ne more preprosto zanašati na občutek, ki ga je razvil z dolgimi izkušnjami s šahom, temveč mora izraziti razlog. Svoje prikrito znanje šaha mora spremeniti v zavestno, ubesedeno znanje, in pri tem sam postane boljši šahist. Podobni primeri se dogajajo na vsakem področju izmenjave znanja in zamisli med ljudmi, ki čutijo, da lahko svobodno sprašujejo.
Starejši otroci ob pomoči mlajšim razvijajo sočutje in sposobnost skrbi za druge
Moralne pridobitve, ki izvirajo iz stikov z mlajšimi otroki, so še dragocenejše od kognitivnih. Da bi se razvili v odgovorna, etična bitja, morajo otroci imeti izkušnje s skrbjo za druge, ne samo izkušenj s tem, da drugi skrbijo zanje. Opažanja v mnogih kulturah so pokazala, da se tako dečki kot deklice vedejo skrbneje do otrok, ki so več let mlajši od njih, kot do otrok podobne starosti. Majhni otroci očitno izvabljajo iz nas skrbniške nagone, ki spijo v vseh. Neka raziskava v Keniji je ugotovila, da se fantje, ki doma skrbijo za mlajše sorojence, do vrstnikov vedejo manj napadalno in prijazneje kot fantje, ki nimajo te priložnosti. Očitno se nagon po skrbi za druge krepi z interakcijami z mlajšimi otroki, in ko je okrepljen, preide na vrstnike.
V šoli Sudbury Valley lahko vsak dan vidimo veliko primerov otrok, ki skrbijo za mlajše. To vključuje prizore, v katerih starejši otroci berejo mlajšim, ki sedijo v njihovih naročjih; starejše otroke, ki pomagajo mlajšim najti izgubljene stvari ali popraviti, kar so polomili; in starejše otroke, ki spodbujajo mlajše pri njihovih vsakdanjih dejavnostih.
Petletna Sue je prosila osemletno Anne, naj vstavi nit v šivanko na statvah za kroglice, da bi lahko dokončala zapestnico, ki jo je izdelovala. Potem ko je Anne vstavila nit, je Sue sama nadaljevala z delom, brez nadaljnje pomoči, in Anne je ni ponudila, čeprav je imela Sue še naprej težave s statvami in je naredila veliko napak. Če bi Sue prosila odraslega, ne starejšega otroka, naj vstavi nit, bi ta verjetno bdel nad njo in ji pomagal pri dokončanju izdelka, to pa bi Sue odvzelo ponos ob samostojnem delu. Sue očitno ni hotela nadaljnje pomoči, čeprav je bil projekt zanjo zahteven, zato je bilo varneje prositi osemletnico.
To je dragocen nauk o pomoči in svetovanju otrokom, ki ga odrasli lahko dobimo od otrok: Ne svetuj ali pomagaj več, kot te prosijo! Če razmislimo o tem, to velja tudi za pomoč in svetovanje odraslim. Ko prosimo za pomoč, ne prosimo za nadzor. Hočemo samo pomoč, za katero smo prosili. Ostalo hočemo narediti sami, tudi če bomo tako naredili več napak. Pomočnik, ki preveč pomaga, vzame občutek svobode in samonadzora.
Starejši otroci so odlični učitelji mlajših, deloma zato, ker niso predaleč pred mlajšimi
To trditev je postavil Daniel Greenberg v eni svojih knjig o šoli Sudbury Valley, kjer je napisal: »Otroci se radi učijo od drugih otrok. Kot prvo je to pogosto lažje. Drug otrok je težavam učencev bližje kot odrasel, ker jih je sam doživel pred manj časa. Razlage so običajno preprostejše in boljše. Manj je pritiska, manj sojenja.«
Razlage niso samo preprostejše, temveč jih je tudi lažje spodbijati, ker prihajajo od nekoga, ki je bližje po starosti. Bolj verjetno jih bodo videli kot zamisli, o katerih je možno razmišljati, namesto kot dokončno resnico; razumevanje pa izhaja iz razmišljanja, ne iz slepega sprejemanja.
Starejši otroci z razlaganjem mlajšim širijo svoje razumevanje.
Vsakdo, ki je bil kdaj učitelj, ve, da se več naučimo, ko poučujemo, kot takrat, ko nas poučujejo. Zahteva po takšni ubeseditvi idej, ki jo bodo drugi razumeli, in potreba po razmisleku o možnih ugovorih drugih nas pripravita do globokega razmišljanja o tem, kar smo mislili, da vemo. To pogosto vodi do boljšega razumevanja, kot smo ga imeli prej. V starostno mešanem okolju se lahko otroci, ne samo odrasli, učijo s poučevanjem.
Razmislite o primeru starejšega otroka, ki igra šah ali drugo strateško igro z mlajšim in ga medtem poučuje o strategiji. Ko starejši otrok reče mlajšemu, da bi bila poteza A boljša od poteze B, mlajši vpraša: »Zakaj?« Da bi odgovoril na to, se izkušeni igralec ne more preprosto zanašati na občutek, ki ga je razvil z dolgimi izkušnjami s šahom, temveč mora izraziti razlog. Svoje prikrito znanje šaha mora spremeniti v zavestno, ubesedeno znanje, in pri tem sam postane boljši šahist. Podobni primeri se dogajajo na vsakem področju izmenjave znanja in zamisli med ljudmi, ki čutijo, da lahko svobodno sprašujejo.
Starejši otroci ob pomoči mlajšim razvijajo sočutje in sposobnost skrbi za druge
Moralne pridobitve, ki izvirajo iz stikov z mlajšimi otroki, so še dragocenejše od kognitivnih. Da bi se razvili v odgovorna, etična bitja, morajo otroci imeti izkušnje s skrbjo za druge, ne samo izkušenj s tem, da drugi skrbijo zanje. Opažanja v mnogih kulturah so pokazala, da se tako dečki kot deklice vedejo skrbneje do otrok, ki so več let mlajši od njih, kot do otrok podobne starosti. Majhni otroci očitno izvabljajo iz nas skrbniške nagone, ki spijo v vseh. Neka raziskava v Keniji je ugotovila, da se fantje, ki doma skrbijo za mlajše sorojence, do vrstnikov vedejo manj napadalno in prijazneje kot fantje, ki nimajo te priložnosti. Očitno se nagon po skrbi za druge krepi z interakcijami z mlajšimi otroki, in ko je okrepljen, preide na vrstnike.
V šoli Sudbury Valley lahko vsak dan vidimo veliko primerov otrok, ki skrbijo za mlajše. To vključuje prizore, v katerih starejši otroci berejo mlajšim, ki sedijo v njihovih naročjih; starejše otroke, ki pomagajo mlajšim najti izgubljene stvari ali popraviti, kar so polomili; in starejše otroke, ki spodbujajo mlajše pri njihovih vsakdanjih dejavnostih.
Med najzanimivejše prizore spadajo tisti, v katerih starejši otrok kritizira mlajšega zaradi neprimernega ravnanja s še mlajšim. Nekoč je desetletno dekle razložilo trem šest- do osemletnim deklicam, zakaj bi morale dovoliti določeni štiriletnici, da se pridruži njihovi igri. »Kako bi se počutile, če ne bi vključili vas?« je vprašalo. Sedemnajstletni fant je ošteval trinajstletnika zaradi njegove neprijazne zavrnitve osemletnega dečka, ki ga je bil prosil, da bi igrala družabno igro. Graje, ki sva jih slišala v teh primerih, so bile veliko učinkovitejše, ko so prišle od starejšega otroka, kot bi bile, če bi prišle od odraslega.
Zaključek
Starostno mešano okolje torej omogoča mlajšim otrokom sodelovanje v dejavnostih, ki jih ne bi mogli izvajati samo z vrstniki; spodbuja netekmovalne, ustvarjalne oblike igre, ki so idealne za pridobivanje novih spretnosti; omogoča tistim, ki so na nekaterih področjih pred ali za vrstniki, najti druge, ki so na njihovi stopnji; omogoča mlajšim otrokom, da jih navdihujejo dejavnosti starejših, in obratno; omogoča mlajšim otrokom dobiti pomoč in nasvete, ne da bi se odrekli avtonomiji; omogoča starejšim otrokom, da se učijo s poučevanjem; omogoča starejšim otrokom vaditi skrb za mlajše ter razviti občutek odgovornosti in zrelost.
Zaključek
Starostno mešano okolje torej omogoča mlajšim otrokom sodelovanje v dejavnostih, ki jih ne bi mogli izvajati samo z vrstniki; spodbuja netekmovalne, ustvarjalne oblike igre, ki so idealne za pridobivanje novih spretnosti; omogoča tistim, ki so na nekaterih področjih pred ali za vrstniki, najti druge, ki so na njihovi stopnji; omogoča mlajšim otrokom, da jih navdihujejo dejavnosti starejših, in obratno; omogoča mlajšim otrokom dobiti pomoč in nasvete, ne da bi se odrekli avtonomiji; omogoča starejšim otrokom, da se učijo s poučevanjem; omogoča starejšim otrokom vaditi skrb za mlajše ter razviti občutek odgovornosti in zrelost.
Ko otroke v šolah in drugih okoljih ločujemo po starosti, jih prikrajšamo za vse to. Oropamo jih priložnosti, da bi popolnoma izkoristili svoje naravne, radostne načine učenja drug od drugega.
Vir: https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn
Vir: https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn
Zgornji prevod sem uporabila tudi v knjigi
Šola, kam greš? Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.
Več o knjigi najdete TUKAJ.
Šola, kam greš? Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.
Več o knjigi najdete TUKAJ.
Drugi prevedeni članki Petra Graya na tem blogu:
-ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE
-"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA
-OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI
-"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA
-OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI
Ni komentarjev:
Objavite komentar