Khanova Akademija pomaga milijonom ljudi po svetu, da se brezplačno učijo matematiko, naravoslovje in druge predmete s pomočjo videov na spletu. Po desetih letih in približno 10.000 poučnih videih Sal Khan še vedno začne večino dni ob svoji pisarniški mizi v Silicijevi dolini, kjer se snema med reševanjem matematičnih problemov za svoj YouTube kanal.
 |
| Vir: http://khanlabschool.org/ |
Nadstropje pod njegovo pisarno je zdaj tudi resnična šola. Imenuje se Khanova laboratorijska šola, skrajšano KLS, saj preizkušajo nove pristope znotraj osnovnega modela na učenca osredotočenega, samovodenega, na projektih temelječega izobraževanja. Na njihovi spletni strani takole odgovorijo na vprašanje, kaj učijo:
Učni načrt KLS je usmerjen v pripravo učencev na uspeh; da bi ostal relevanten, ga bomo kontinuirano revidirali. Učenci začnejo z močnim temeljem v branju, pisanju, matematiki in računalniškem programiranju, nadaljujejo pa s projekti v okviru njihovih lastnih zanimanj in tako zaokrožijo svoje portfolie.
Khan je leta 2013 napisal in izdal tudi knjigo The one world schoolhouse, v kateri je podal svojo radikalno vizijo izobraževanja. Njegova temeljna ideja in življenjska strast je: osvoboditi učitelje predavateljstva in od države vsiljenega urnika ter odpreti učilnico pristnim medčloveškim interakcijam. Med drugim piše o tem, kako omejujoč je za učence in učitelje model poučevanja od-zgoraj-navzdol, ki so ga izumili v Prusiji pred dvema stoletjema; zakaj lahko tehnologija naredi učilnico bolj humano in učitelje pomembnejše; kako lahko povrnemo učenju kreativnost in pristno človeško interakcijo.
Šola od male šole do osmega razreda ima trenutno približno 65 učencev. Nimajo ocen niti razredov; ni tradicionalnih domačih nalog. Učenci so delno organizirani po stopnji samostojnosti, a večino dneva so vse starosti pomešane. Učenci sami oblikujejo svoje urnike, si zastavljajo dosegljive dnevne in mesečne cilje ter pomagajo voditi ustanovo. V vse več šolah je personalizirano učenje – učenec ali učenka dela v svojem tempu – del učnega načrta, toda tukaj na veliko načinov preizkušajo, kako iz personaliziranega učenja narediti več kot samo lep slogan. Tu je personalizirano raziskovanje vgrajeno v vsak šolski dan.
V enem delu velike, odprte učilnice se učenci pogovarjajo o politiki, medtem ko na tablo rišejo zastave in zemljevide. Drugje vadijo dramsko priredbo Shreka. V sosednjem prostoru deček v miru piše svoj dnevnik.
"Lahko prevzamemo odgovornost za to, kaj bi radi počeli in v kaj se hočemo poglobiti," pravi desetletni Gurshan. "To je priložnost, ki je v drugih šolah nismo imeli. Tu lahko svobodno odkrivamo, kaj imamo radi. Vsak dan vsaj pol ure kodiram. Ukvarjam se z Java scriptom, začenjam se učiti Python."
Tudi večina učiteljev je sprejela ustvarjalno svobodo laboratorijske šole. Mikki McMillion ima naslov vodilne svetovalke. "To pomeni, da svetuješ skupini otrok," pravi, in to je naloga, ki močno presega osredotočenost na učni načrt in uro. "Podpiramo, vodimo in svetujemo za njihov učni, socialni in osebni napredek."
McMillionova je veliko let poučevala angleščino v javni srednji šoli. Pravi, da se je čez nekaj časa počutila omejena in frustrirana, ko je videla, da njeni dijaki postajajo vedno bolj obsedeni z ocenami. "Zaradi tega, na primer, ne berejo več knjig. Preberejo samo zapiske na spletu. Nekoč sem imela prvošolca, ki mi je rekel, da moraš za uspeh v naši šoli izgubiti dušo."
V tej šoli pa se je lahko vrnila k temu, kar jo je pritegnilo k poučevanju: k pomoči učencem pri gojenju njihovih zanimanj in strasti. "Iskreno lahko rečem, da poznam te otroke znotraj in zunaj. Deloma je tako zato, ker jih imam 15, prej pa sem jih imela 150. Preprosto ne moreš osebno spoznati 150 otrok – tisto je bolj podobno tovarniškemu tekočemu traku."
Ob petkih je med odmorom za kosilo možnost sokratskega dialoga s samim Salmanom Khanom o najrazličnejših temah, idejah in trendih. Obravnavali so že samovozeče avtomobile, virtualno resničnost, podaljšanje življenja, robote in umetno inteligenco...
Starejši učenci so vzorniki mlajšim
Ko ni ocen, ki bi služile kot korenček in palica, se je potrebno osredotočiti na smisel: zakaj to počnemo? Kaj to pomeni? Zakaj je pomembno?
Včasih je učilnica videti kot nadzorovan kaos. Vendar poudarek na prevzemanju odgovornosti učencev pomaga gojiti ustvarjalnost in sodelovanje.
Še en način, na katerega je Khanova laboratorijska šola drugačna: starejši učenci ves dan, ne samo občasno, pomagajo mlajšim kot mentorji.
"Vsi smo v istem okolju. Na nas gledajo kot na vzornike," pravi 13-letna Isra. "Zato čutimo, da moramo biti vljudni in spoštljivi."
Khan je leta 2013 napisal in izdal tudi knjigo The one world schoolhouse, v kateri je podal svojo radikalno vizijo izobraževanja. Njegova temeljna ideja in življenjska strast je: osvoboditi učitelje predavateljstva in od države vsiljenega urnika ter odpreti učilnico pristnim medčloveškim interakcijam. Med drugim piše o tem, kako omejujoč je za učence in učitelje model poučevanja od-zgoraj-navzdol, ki so ga izumili v Prusiji pred dvema stoletjema; zakaj lahko tehnologija naredi učilnico bolj humano in učitelje pomembnejše; kako lahko povrnemo učenju kreativnost in pristno človeško interakcijo.
Šola od male šole do osmega razreda ima trenutno približno 65 učencev. Nimajo ocen niti razredov; ni tradicionalnih domačih nalog. Učenci so delno organizirani po stopnji samostojnosti, a večino dneva so vse starosti pomešane. Učenci sami oblikujejo svoje urnike, si zastavljajo dosegljive dnevne in mesečne cilje ter pomagajo voditi ustanovo. V vse več šolah je personalizirano učenje – učenec ali učenka dela v svojem tempu – del učnega načrta, toda tukaj na veliko načinov preizkušajo, kako iz personaliziranega učenja narediti več kot samo lep slogan. Tu je personalizirano raziskovanje vgrajeno v vsak šolski dan.
V enem delu velike, odprte učilnice se učenci pogovarjajo o politiki, medtem ko na tablo rišejo zastave in zemljevide. Drugje vadijo dramsko priredbo Shreka. V sosednjem prostoru deček v miru piše svoj dnevnik.
"Lahko prevzamemo odgovornost za to, kaj bi radi počeli in v kaj se hočemo poglobiti," pravi desetletni Gurshan. "To je priložnost, ki je v drugih šolah nismo imeli. Tu lahko svobodno odkrivamo, kaj imamo radi. Vsak dan vsaj pol ure kodiram. Ukvarjam se z Java scriptom, začenjam se učiti Python."
Tudi večina učiteljev je sprejela ustvarjalno svobodo laboratorijske šole. Mikki McMillion ima naslov vodilne svetovalke. "To pomeni, da svetuješ skupini otrok," pravi, in to je naloga, ki močno presega osredotočenost na učni načrt in uro. "Podpiramo, vodimo in svetujemo za njihov učni, socialni in osebni napredek."
McMillionova je veliko let poučevala angleščino v javni srednji šoli. Pravi, da se je čez nekaj časa počutila omejena in frustrirana, ko je videla, da njeni dijaki postajajo vedno bolj obsedeni z ocenami. "Zaradi tega, na primer, ne berejo več knjig. Preberejo samo zapiske na spletu. Nekoč sem imela prvošolca, ki mi je rekel, da moraš za uspeh v naši šoli izgubiti dušo."
V tej šoli pa se je lahko vrnila k temu, kar jo je pritegnilo k poučevanju: k pomoči učencem pri gojenju njihovih zanimanj in strasti. "Iskreno lahko rečem, da poznam te otroke znotraj in zunaj. Deloma je tako zato, ker jih imam 15, prej pa sem jih imela 150. Preprosto ne moreš osebno spoznati 150 otrok – tisto je bolj podobno tovarniškemu tekočemu traku."
Ob petkih je med odmorom za kosilo možnost sokratskega dialoga s samim Salmanom Khanom o najrazličnejših temah, idejah in trendih. Obravnavali so že samovozeče avtomobile, virtualno resničnost, podaljšanje življenja, robote in umetno inteligenco...
Starejši učenci so vzorniki mlajšim
Ko ni ocen, ki bi služile kot korenček in palica, se je potrebno osredotočiti na smisel: zakaj to počnemo? Kaj to pomeni? Zakaj je pomembno?
Včasih je učilnica videti kot nadzorovan kaos. Vendar poudarek na prevzemanju odgovornosti učencev pomaga gojiti ustvarjalnost in sodelovanje.
Še en način, na katerega je Khanova laboratorijska šola drugačna: starejši učenci ves dan, ne samo občasno, pomagajo mlajšim kot mentorji.
"Vsi smo v istem okolju. Na nas gledajo kot na vzornike," pravi 13-letna Isra. "Zato čutimo, da moramo biti vljudni in spoštljivi."
Ključno vprašanje pa je, ali bo Khanov eksperiment v resničnem svetu res pomagal širiti uporabne, merljive uvide in spoznanja o poučevanju, kot je napovedal Khan. Ali pa bo to preprosto ostala čudovita majhna neodvisna šola za majhno skupino večinoma bogatih otrok iz Silicijeve doline.
"Nočemo začeti samo še ene napredne šole za prebivalce Silicijeve doline," vztraja Khan. "Ustvariti hočemo nekaj, kar bo premikalo meje, in potem to deliti s svetom."
Njegova laboratorijska šola je nepridobitna, tako kot virtualna akademija v prostorih nad njo. A je ekskluzivna, selektivna zasebna šola, čisto drugače od slogana Khanove akademije: 'Brezplačno izobraževanje svetovnega razreda za kogarkoli, kjerkoli.' Pravzaprav bi slogan Khanove laboratorijske šole lahko bil 'Izobraževanje svetovnega razreda za 25.000 dolarjev na leto za srečne elite Silicijeve doline', izziva novinar.
Khan temu ugovarja. Pravi, da gre za pogumno eksperimentiranje s poukom na podlagi raziskav, z namenom deliti vse, kar se bodo naučili kot laboratorijska šola, z učitelji povsod po svetu. Že od začetka je zamisel ta, da bi njihov projekt pomagal pospešiti spremembo v širšem izobraževalnem ekosistemu.
Khan nima iluzij, da bo njegov laboratorijski eksperiment rešil probleme, ki že dolgo pestijo dvanajstletne šole, ali našel kakšen pedagoški sveti gral. Pravi, da so nekatere stvari veliko težje kot takrat, ko o njih pišeš v knjigi. A povezujejo se s podobno mislečimi učitelji v javnih šolah, zasebnih šolah, čarterskih šolah, ki služijo vsem vrstam različnih demografskih skupin. Skupaj se učijo in razmišljajo, kako doseči, da bo lahko več učencev izkusilo personalizirano učenje.
Z zornega kota učenke
Jane B., stara 12 let:
Ko sem bila stara šest let, sem začela hoditi v lokalno šolo, ki je vključevala razrede do petega. Zanimale so me pisane črke. Bila sem radovedna in navdušena nad tem, da se jih bom naučila. Ampak ko sem vprašala učiteljico, ali bi me lahko tega naučila, je odgovorila, da v tej šoli do tretjega razreda ne učijo pisanih črk in da bom morala počakati dve leti, kljub svojemu globokemu zanimanju. Tako sem morala vsak dan izpolnjevati iste delovne liste kot vsi drugi, namesto da bi se učila, kar me je zanimalo. Ta proces je izpil iz mene vso mojo radovednost in navdušenje nad tem, da sem v šoli in se učim. Tam sem se počutila zelo slabo.
Medtem ko je moja izkušnja v prvem razredu mogoče pogosta v večini šol, si ne morem predstavljati, da bi se to zgodilo v moji trenutni šoli KLS. V prejšnji šoli sem čutila, da o moji izobrazbi odločajo drugi ljudje, v KLS pa čutim, da so moja zanimanja in moje spretnosti pomembni.
Prejšnjo pomlad je šla moja družina na počitnice v Kostariko in ko smo bili tam, smo en dan predstavljali Khanovo Akademijo učencem in učiteljem v lokalni šoli. Naše prostovoljno delo me je tako navdahnilo, da sem se odločila, da bo moj naslednji projekt v šoli osredotočen na to izkušnjo. Odločila sem se ustvariti videoposnetek, ki bi navdihoval ljudi, da bi en dan svojega dopusta posvetili prostovoljnemu delu v domači skupnosti.
Pet glavnih elementov ne učenca osredotočenega učenja v KLS bom pojasnila na primeru mojega video projekta:
1. Dejavnost učenca
Eden od najpomembnejših načinov, kako gradimo dejavnost, je ta, da se učimo sami zastavljati svoje cilje. Učenci na moji stopnji samostojnosti imamo veliko odgovornosti pri postavljanju svojih ciljev, z le malo vodstva učiteljev, kar je nasprotje tradicionalne šole. Sami ustvarjamo svoj delovni urnik in časovne omejitve na podlagi svojih ciljev. Lahko tudi izberemo večino projektov, na katerih delamo.
Na primer, za svoj projekt z videom sem naredila časovnico, kdaj hočem dokončati stvari; ni bilo rokov, ki bi jih določili učitelji. Pomagala sem tudi načrtovati vsa srečanja s svojimi mentorji. Kot sem rekla, sami izbiramo svoje projekte, torej mi tega projekta niso vsilili starši, učitelji ali mentorji. Sama sem se odločila, da bom izvedla ta projekt, in sem bila odgovorna za to, da sem ga dokončala.
"Nočemo začeti samo še ene napredne šole za prebivalce Silicijeve doline," vztraja Khan. "Ustvariti hočemo nekaj, kar bo premikalo meje, in potem to deliti s svetom."
Njegova laboratorijska šola je nepridobitna, tako kot virtualna akademija v prostorih nad njo. A je ekskluzivna, selektivna zasebna šola, čisto drugače od slogana Khanove akademije: 'Brezplačno izobraževanje svetovnega razreda za kogarkoli, kjerkoli.' Pravzaprav bi slogan Khanove laboratorijske šole lahko bil 'Izobraževanje svetovnega razreda za 25.000 dolarjev na leto za srečne elite Silicijeve doline', izziva novinar.
Khan temu ugovarja. Pravi, da gre za pogumno eksperimentiranje s poukom na podlagi raziskav, z namenom deliti vse, kar se bodo naučili kot laboratorijska šola, z učitelji povsod po svetu. Že od začetka je zamisel ta, da bi njihov projekt pomagal pospešiti spremembo v širšem izobraževalnem ekosistemu.
Khan nima iluzij, da bo njegov laboratorijski eksperiment rešil probleme, ki že dolgo pestijo dvanajstletne šole, ali našel kakšen pedagoški sveti gral. Pravi, da so nekatere stvari veliko težje kot takrat, ko o njih pišeš v knjigi. A povezujejo se s podobno mislečimi učitelji v javnih šolah, zasebnih šolah, čarterskih šolah, ki služijo vsem vrstam različnih demografskih skupin. Skupaj se učijo in razmišljajo, kako doseči, da bo lahko več učencev izkusilo personalizirano učenje.
Z zornega kota učenke
Jane B., stara 12 let:
Ko sem bila stara šest let, sem začela hoditi v lokalno šolo, ki je vključevala razrede do petega. Zanimale so me pisane črke. Bila sem radovedna in navdušena nad tem, da se jih bom naučila. Ampak ko sem vprašala učiteljico, ali bi me lahko tega naučila, je odgovorila, da v tej šoli do tretjega razreda ne učijo pisanih črk in da bom morala počakati dve leti, kljub svojemu globokemu zanimanju. Tako sem morala vsak dan izpolnjevati iste delovne liste kot vsi drugi, namesto da bi se učila, kar me je zanimalo. Ta proces je izpil iz mene vso mojo radovednost in navdušenje nad tem, da sem v šoli in se učim. Tam sem se počutila zelo slabo.
Medtem ko je moja izkušnja v prvem razredu mogoče pogosta v večini šol, si ne morem predstavljati, da bi se to zgodilo v moji trenutni šoli KLS. V prejšnji šoli sem čutila, da o moji izobrazbi odločajo drugi ljudje, v KLS pa čutim, da so moja zanimanja in moje spretnosti pomembni.
Prejšnjo pomlad je šla moja družina na počitnice v Kostariko in ko smo bili tam, smo en dan predstavljali Khanovo Akademijo učencem in učiteljem v lokalni šoli. Naše prostovoljno delo me je tako navdahnilo, da sem se odločila, da bo moj naslednji projekt v šoli osredotočen na to izkušnjo. Odločila sem se ustvariti videoposnetek, ki bi navdihoval ljudi, da bi en dan svojega dopusta posvetili prostovoljnemu delu v domači skupnosti.
Pet glavnih elementov ne učenca osredotočenega učenja v KLS bom pojasnila na primeru mojega video projekta:
1. Dejavnost učenca
Eden od najpomembnejših načinov, kako gradimo dejavnost, je ta, da se učimo sami zastavljati svoje cilje. Učenci na moji stopnji samostojnosti imamo veliko odgovornosti pri postavljanju svojih ciljev, z le malo vodstva učiteljev, kar je nasprotje tradicionalne šole. Sami ustvarjamo svoj delovni urnik in časovne omejitve na podlagi svojih ciljev. Lahko tudi izberemo večino projektov, na katerih delamo.
Na primer, za svoj projekt z videom sem naredila časovnico, kdaj hočem dokončati stvari; ni bilo rokov, ki bi jih določili učitelji. Pomagala sem tudi načrtovati vsa srečanja s svojimi mentorji. Kot sem rekla, sami izbiramo svoje projekte, torej mi tega projekta niso vsilili starši, učitelji ali mentorji. Sama sem se odločila, da bom izvedla ta projekt, in sem bila odgovorna za to, da sem ga dokončala.
2. Izven zidov
Namesto da bi bili zaprti v majhno stavbo svoje šole, učenci KLS pogosto hodimo na izlete, da bi videli svet v delovanju. Iz prve roke se učimo o pojavih in stvareh, na primer mokriščih, kmetijah, smetiščih, prevozu, tehnologiji, živalih in drugem.
Ker lahko veliko dela opravimo v spletu, je možno delati na ciljih zunaj šole. Ko sem z družino šla v Kostariko, sem lahko še naprej napredovala pri šolskem delu, na primer v matematiki z uporabo Khanove akademije, v španščini z Duolingom in v skupinskem projektu z e-pošto, Google docs in Google klepetom.
3. Personalizirano, relevantno in v kontekstu
V KLS nas spodbujajo k učenju tistega, kar se nam zdi zanimivo in nam predstavlja izziv. Na primer, če bi bila šestletnica v Khanovi laboratorijski šoli in bi me zanimalo učenje pisanih črk, bi si lahko takoj zastavila cilje, da bi se je naučila, ne glede na to, kaj bi se učili moji sošolci.
Za svoj video projekt sem zastavila cilje, prilagojene mojim spretnostim in sposobnosti. Na začetku projekta sem vedela zelo malo o ustvarjanju in urejanju videov. Ampak bila sem zares radovedna in vedela sem, da bom lahko prišla do pomoči, ki sem jo potrebovala. Ta projekt se mi je zdel tako zanimiv zato, ker sem ustvarjala resničen video, da bi navdihovala resnične ljudi, da vračajo svetu.
4. Temelječe na sposobnostih
Sploh ni vprašanje, ali KLS temelji na sposobnostih. Gremo od spretnosti do spretnosti in ne drvimo k naslednji stvari, dokler povsem ne razumemo teme. Vsak napreduje v svojem tempu. Na primer, imam sošolce, starejše od mene, ki so na nižji stopnji matematike kot jaz, nekateri leto ali dve mlajši učenci pa imajo bolje od mene razvite veščine pisanja.
Ko sem delala na video projektu, sta me dva mentorja učila spretnosti, ki sem jih potrebovala za pripravo videa, korak za korakom. Začeli smo čisto na začetku. Najprej sta me naučila besedišča iz sveta videov in filmov, potem, kako snemati, potem sta mi pokazala orodja, ki sem jih potrebovala za video, potem sta me naučila urediti video. Ogledala sem si nekaj videov, ki jih je naredil eden mojih mentorjev, da bi videla tehnike, ki jih je uporabil. Šli smo celo na tečaj iMovie v bližnji Applovi trgovini, da bi zagotovo popolnoma razumela izdelavo filmov in videov. Po vsem tem predhodnem delu sem se počutila pripravljeno za izdelavo videa.
5. Vgrajeno v družbo
Znotraj šole za pomoč pri delu najprej prosimo vrstnike, šele potem gremo k učiteljem. Poleg tega so starejši učenci vsak teden mentorji mlajšim v matematiki, branju, kuhanju in vrtnarstvu. Zato so si vsi učenci – od petletnih do štirinajstletnih – zelo blizu in se počutijo kot družina. Šola občasno vabi zunanje sodelavce znanstvenike, da učijo mlajše učence znanstvenih veščin, starejši učenci pa imajo mentorje s Khanove akademije, ki jih učijo profesionalnih spretnosti in jim pomagajo pri projektih in ciljih.
V okviru svojega projekta sem komunicirala in gradila odnose z veliko ljudmi zunaj KLS. Ne samo, da sem delala z učenci in učitelji v šoli v Kostariki, ki jo je obiskala moja družina, temveč sem tudi več tednov tesno sodelovala s svojimi mentorji na Khanovi akademiji.
Ko sem s pomočjo mentorjev načrtovala projekt, smo hoteli zagotoviti, da bo veliko ljudi videlo video. Stopili smo v stik z organizacijo Give a Day Global, ki povezuje mednarodne popotnike z enodnevnimi priložnostmi za prostovoljno delo. Sodelovala sem s Kerry Rodgers, ustanoviteljico te organizacije, ki je bila pripravljena objaviti video na svoji spletni strani. Za video sem celo intervjuvala enega njenih prostovoljcev. Res sem ponosna, da je moj video zdaj na strani Give a Day Global, in upam, da bo veliko ljudi navdihnil za vračanje skupnostim, ko bodo potovali po drugih državah.
V KLS sem se naučila, da če je nekaj vznemirljivo in predstavlja izziv, se bom tega dobro naučila in ne bom pozabila. Vem, da če se res potrudim, lahko sama opravim neverjetno količino dela. Menim, da če ljudje dajo nam učencem priložnost, lahko uspešno prevzamemo odgovornost za svojo izobrazbo. In resnično verjamem v to, kar pravijo na Khanovi akademiji: "Lahko se naučiš česarkoli."
Potem ko sem izkusila oba tipa učenja, v tradicionalni šoli in v KLS, verjamem, da bodo uspešnejše šole take kot je ta, ki jo obiskujem zdaj. Možnost učiti se v svojem tempu, sodelovati z vrstniki in prevzeti odgovornost za svoje učenje lahko tudi najšibkejšim učencem pomaga uspeti. Želim si, da bi lahko vsak otrok izkusil na učenca osredotočeno šolo, kot je KLS.
Učenje postavljanja ciljev
Preden lahko pričakujemo, da bodo učenci prevzeli popoln nadzor nad svojim učenjem, moramo šole in učitelji zagotoviti učencem strategije in čas za razmislek, da bi zrasli v učence, ki se sami usmerjajo. V KLS so učenci razdeljeni v skupine po stopnji neodvisnosti, da dobijo toliko strukture in svobode, kolikor je lahko uspešno obvladajo. V jedru tega modela je individualno svetovalno srečanje med učencem in učiteljem, ki ga razvijamo, da bi zadovoljili potrebe učencev na vsaki stopnji ter pokrili tako akademski kot tudi osebni in socialno-čustveni razvoj.
V KLS izkušnjo učencev vodijo predvsem cilji, ki si jih zastavijo sami; pri tem dobijo takšno stopnjo vodstva, kot je primerna za njihovo stopnjo samostojnosti. Imamo izdelan Profil maturanta – dokument, ki opredeljuje zahteve, ki jih morajo izpolniti vsi učenci KLS, da bi uspešno zaključili šolo, ampak sami odločajo, kako in kdaj bodo izpolnili te zahteve, pa tudi svoje dodatne cilje. Ti cilji določajo njihov tedenski urnik ter kje in s kom bodo preživljali dneve. Cilji lahko obsegajo vse od čisto akademskih – »Znal(a) bom reševati probleme deljenja trimestnih števil z dvomestnimi« – do osebnih – »V dveh tednih bom imel(a) poslovni načrt za tečaj kuhanja v soseski« – do samorefleksivnih – »Dobil(a) bom povratne informacije o svojih prispevkih med svetovalnimi razpravami od dveh vrstnikov«. Ker se KLS začne pri starosti pet let, se veliko naših učencev še uči, kaj je »pameten« cilj, in večina starejših učencev še vedno potrebuje vodstvo učitelja pri zastavljanju ciljev.
Trideset minut enkrat na teden
Da bi zagotovili primerno vodenje v zastavljanju ciljev in njihovem doseganju, ima vsak učenec enkrat na teden tridesetminutno srečanje na štiri oči s svojim učiteljem, ki ga imenujejo ’svetovalec’. Z rezervacijo tega časa vsak teden učence kličemo na odgovornost za njihovo delo v lastnem tempu in jih vodimo pri ugotavljanju, kateri koraki so na vrsti v njihovem učenju. Vrednotenje dokončanega dela in nakazovanje naslednjih korakov sta nalogi, ki bi ju zlahka avtomatizirali, ampak ti svetovalni sestanki služijo drugemu namenu: razvoju smiselne povezave med učencem in učiteljem, za katero upamo, da bo dolgoročno koristila učencem.
Trideset minut na učenca vsak teden se mogoče zdi premalo časa, da bi vplivali nanj, ampak v realnosti klasičnih šol večina šolarjev v vsem šolskem letu ni deležna tridesetih minut, ko bi lahko bili sami z učiteljem ter se pogovarjali z njim o svojih upih in sanjah. Učitelji na teh seansah omogočajo vsakemu učencu, da so počuti opažen in podprt v šolskem okolju.
Družba Gallup in Univerza Purdue sta leta 2014 izvedla raziskavo, kjer se je pokazalo, da so visokošolski diplomanti, ki so poročali o profesorju, ki je spodbujal njihove cilje in njihovo navdušenje nad učenjem ter se zanimal zanje kot osebe, z dvakratno verjetnostjo odgovorili, da uspevajo tudi na drugih področjih življenja. Verjamejo, da bi imel podoben odnos z učiteljem v osnovni ali srednji šoli vsaj tako pozitiven učinek na dobrobit učenca in posledično na akademske dosežke. Veliko šol po svetu je neodvisno prišlo do tega zaključka.
Vzeti si čas za odnos med učencem in učiteljem
Srečanja učiteljev in učencev, namenjena zastavljanju ciljev, tudi posnemajo najboljše prakse iz današnjih najuspešnejših podjetij. V svetu korporacij so srečanja z mentorjem za zastavljanje ciljev standardna praksa. Google je začel Projekt Kisik (Project Oxygen), da bi izluščil lastnosti dobrih menedžerjev – in njegove ugotovitve dajejo uvid, ki ga zlahka prenesemo v šolsko okolje. Nakazujejo, da se morajo svetovalci na tridesetminutni seji osredotočati na zastavljanje pravih vprašanj, ki omogočajo učencem identificirati in rešiti svoje izzive. Google je ugotovil tudi, da dobri menedžerji poleg razprav o ciljih izražajo zanimanje in skrb za uspeh in osebno dobrobit posameznika.
Ko šole s personaliziranim učenjem uvajajo nove modele izobraževanja, je to priložnost za opredelitev dobrih praks v procesu na učenca osredotočenega učenja. Primeri vprašanj, ki jih raziskujejo v KLS, so: kakšna je primerna dolžina teh sej? Kako pogosto bi se morali učenci različnih starosti srečevati s svojim svetovalcem na štiri oči? Naj te pogovore vodijo strokovnjaki za vsebino ali čisto posebno osebje? Kako naj usposobimo tako osebje za to novo svetovalno vlogo?
Naše razumevanje, kako naj te svetovalne seje postanejo uspešne, se bo izboljšalo z vedno večjim številom šol, ki preizkušajo take prakse. Iz raziskav o tem, kaj deluje v poslu in izobraževanju, je jasno, da je človeški odnos še vedno vodilni dejavnik v uspehu in zadovoljstvu ljudi. Lahko prepustimo večji del posredovanja vsebine tehnologiji in dovolimo učencem, da več naredijo in odkrijejo sami, toda uspeh na učenca osredotočenega programa nedvomno temelji na moči odnosov med učenci in učitelji.
Vzeti si čas za odnos med učencem in učiteljem
Srečanja učiteljev in učencev, namenjena zastavljanju ciljev, tudi posnemajo najboljše prakse iz današnjih najuspešnejših podjetij. V svetu korporacij so srečanja z mentorjem za zastavljanje ciljev standardna praksa. Google je začel Projekt Kisik (Project Oxygen), da bi izluščil lastnosti dobrih menedžerjev – in njegove ugotovitve dajejo uvid, ki ga zlahka prenesemo v šolsko okolje. Nakazujejo, da se morajo svetovalci na tridesetminutni seji osredotočati na zastavljanje pravih vprašanj, ki omogočajo učencem identificirati in rešiti svoje izzive. Google je ugotovil tudi, da dobri menedžerji poleg razprav o ciljih izražajo zanimanje in skrb za uspeh in osebno dobrobit posameznika.
Ko šole s personaliziranim učenjem uvajajo nove modele izobraževanja, je to priložnost za opredelitev dobrih praks v procesu na učenca osredotočenega učenja. Primeri vprašanj, ki jih raziskujejo v KLS, so: kakšna je primerna dolžina teh sej? Kako pogosto bi se morali učenci različnih starosti srečevati s svojim svetovalcem na štiri oči? Naj te pogovore vodijo strokovnjaki za vsebino ali čisto posebno osebje? Kako naj usposobimo tako osebje za to novo svetovalno vlogo?
Naše razumevanje, kako naj te svetovalne seje postanejo uspešne, se bo izboljšalo z vedno večjim številom šol, ki preizkušajo take prakse. Iz raziskav o tem, kaj deluje v poslu in izobraževanju, je jasno, da je človeški odnos še vedno vodilni dejavnik v uspehu in zadovoljstvu ljudi. Lahko prepustimo večji del posredovanja vsebine tehnologiji in dovolimo učencem, da več naredijo in odkrijejo sami, toda uspeh na učenca osredotočenega programa nedvomno temelji na moči odnosov med učenci in učitelji.
Viri:
http://khanlabschool.org/
http://ww2.kqed.org/mindshift
https://www.amazon.com
Sorodni prispevki:
INOVATIVNA ŠOLA LUMIAR
MEDNARODNA ŠOLA BILLUND SE PREDSTAVI
ČARTERSKA ŠOLA V CRESTONU, KOLORADO
DEMOKRATIČNE ŠOLE
http://khanlabschool.org/
http://ww2.kqed.org/mindshift
https://www.amazon.com
Sorodni prispevki:
INOVATIVNA ŠOLA LUMIAR
MEDNARODNA ŠOLA BILLUND SE PREDSTAVI
ČARTERSKA ŠOLA V CRESTONU, KOLORADO
DEMOKRATIČNE ŠOLE
Ni komentarjev:
Objavite komentar