MONTESSORI V JAVNEM VRTCU

Napisala Barbara Škerlec, dipl. vzgojiteljica in pedagoginja montessori.

Slika: https://www.zotrokidoma-shop.si/

***V vseh javnih vrtcih v Sloveniji in tudi drugod po svetu je prisotnih veliko elementov, ki so plod čudovitega dela Marie Montessori. Majhne mizice in stoli, odprte police, otrokom dostopne igrače in pripomočki, didaktični materiali, orodja in pripomočki v otroški velikosti … Danes veliko govorimo o spoštovanju otrok, o individualizaciji in diferenciaciji dela, o samostojnosti otrok, o njihovih pravicah. V času Marie Montessori so bile šole nekaj popolnoma drugačnega. Klopi so bile pritrjene na tla, da jih otroci ne bi mogli premikati, otroci so morali negibno sedeti in poslušati učitelja, ki je brezizrazno recitiral snov, sicer so bili kaznovani. Napake niso bile zaželene. Otroci niso smeli govoriti brez dovoljenja ali razmišljati. Z njimi so ravnali skrajno nespoštljivo.

Maria Montessori je prezirala takšno šolo in prav zato ni želela postati učiteljica, čeprav je bil v tistem času to skorajda edini poklic, primeren za žensko. Le naključje jo je pripeljalo do tega, da je svoje življenje posvetila raziskovanju otroštva in razvijanju metode. Ko se je po končani medicinski fakulteti zaposlila v ustanovi za duševno zaostale, so jo tamkajšnje izkušnje privedle do odkritja, da imajo otroci naravno potrebo po učenju ter da želijo raziskovati svet okrog sebe z vsemi svojimi čutili. Začela je razvijati pripomočke za te otroke in bila osupla, česa vsega so se lahko naučili samo z rokovanjem s temi materiali. Glas o njenem uspehu se je hitro razširil in ni minilo dolgo, ko so jo prosili, da poskrbi za ‘podivjane’ otroke iz revnega rimskega predmestja San Lorenzo. Vrata je odprla prva Hiša otrok.

Zadnji dve leti na študijskih skupinah učitelji in vzgojitelji govorimo o formativnem spremljanju otrok. Celotna pedagogika montessori je nastala na podlagi opazovanja otrok. Vse materiale, ki jih je izdelala Maria, so preizkušali otroci, ona pa jih je opazovala pri uporabi. Če so se izkazali za neprimerne, jih je izpopolnila ali celo zavrgla. Na podlagi opazovanj je ugotovila, kako se razvija vsak posamezen otrok in kaj potrebuje za svoj razvoj. Ob vsem tem pa je otroke globoko spoštovala.

Vrtci v Sloveniji so zelo kakovostni. Kurikulum je zelo odprt in vzgojitelju dopušča veliko avtonomnosti pri odločanju o temah, ki jih bo predstavil otrokom in prav tako o oblikah in metodah dela, ki jih bo izbral, da bo dosegel zadane cilje. Cilji, ki jih zajema Kurikulum za vrtce, so zajeti tudi v materialih in aktivnostih, ki jih pripravlja vzgojitelj v okolju montessori. Pravzaprav smo o mnogih principih, ki jih najdemo v pedagogiki montessori, govorili že v času mojega študija na Pedagoški fakulteti, a jih v praksi premalo uporabljamo. V vrtcih in šolah se še vedno pogosto uporablja frontalna oblika dela. Še vedno je vzgojitelj oziroma učitelj tisti, ki je večji del dneva aktiven. Vsi otroci se naenkrat učijo iste lekcije, ne glede na to, ali so zanjo zreli ali ne. Vzgojitelj veliko govori, čeprav vemo, da je govor najbolj abstrakten način podajanja informacij. Že dolgo vemo, kako pomembno je spoznavanje sveta s pomočjo vseh čutil, a dejanska uporaba tega spoznanja pri pouku je zelo skromna. Čudovita profesorica na fakulteti nas je učila, kako pomembno je opazovanje otrok, a ga kljub temu premalo uporabljamo, saj nam način dela to onemogoča.

Montessori je vsekakor način dela, ki je možen v javnih vrtcih, vendar pa je montessori veliko več kot le način dela. Je način razmišljanja, je pripravljenost vzgojitelja, da dela na sebi.

Imela sem priložnost, da spoznam pedagoginjo montessori z več kot tridesetimi leti izkušenj. Ko sem jo opazovala pri njenem delu, sem v njej videla to, o čemer sem prej brala v knjigah Marie Montessori. Takšna vzgojiteljica bi si želela postati tudi sama, a vidim, da me čaka še veliko, veliko dela. Naključje je hotelo, da sem se istega dne srečala s profesorico, s katero sta skupaj študirali pedagogiko montessori. Ko smo jo povprašali, kako je mogoče postati takšen vzgojitelj, nam je povedala zgodbo o tej vzgojiteljici. Sama je imela zelo težko življenje in iskala je način, kako bi otrokom dala lepšo izkušnjo otroštva. Odkrila je pedagogiko montessori. Doštudirala je, pričela delati in nekje po desetih letih rekla: »Tako! Sedaj sem pa pripravljena, da začnem delati!«. Potrebovala je deset let dela na svoji osebnosti, da je prišla do točke, ko se ji je zazdelo, da je to res tisto, kar si želi oziroma hoče.

Mnogi imajo pomisleke glede te metode oziroma menijo, da je zastarela. S tem se ne morem strinjati. Metoda je brezčasna in primerna za vse otroke sveta, saj je njeno glavno vodilo: »Sledi otroku!« »Opazuj otroke in pokazali ti bodo, kaj potrebujejo.« Seveda imajo današnji otroci nekatere potrebe drugačne kot v času njenega nastanka. In le vzgojitelj, ki dobro opazuje otroke, bo zanje znal pripraviti ustrezno okolje. To je veščina, ki od nas zahteva veliko znanja in dela na sebi, česar ne zmore vsak. Zato je ta metoda primerna za vse otroke, a le za nekatere vzgojitelje. Za tiste, ki jim je takšna filozofija blizu, za tiste, ki so pripravljeni na študij, za tiste, ki so se pripravljeni spreminjati, in za tiste, ki zmorejo s spoštovanjem gledati na otroka.

Zavedam se, da me čaka še veliko dela. Včasih sem nestrpna, spet drugič pa navdušena, ko opazim, da so moje spremembe vidne na otrocih. Delam v javnem vrtcu, delam po javnem kurikulumu in sem še daleč od svojega cilja. Toda že nekaj majhnih sprememb je prineslo čudovite rezultate, ki mi dajejo energijo, da še naprej sledim otrokom in spreminjam svoj način dela. Ni lahko, a je čudovito. ***

Prispevek je objavljen tudi v knjigi Šola, kam greš?, v sklopu poglavja Alternativne šole v Sloveniji.

 

IDEOLOGIJA V ŠOLI

Pregledovala sem spletne strani šestih osnovnih šol v Sloveniji, ki imajo trenutno status javno veljavnega programa za OŠ, ustanovljene pa so kot zasebni zavodi, za razliko od ostalih 448 osnovnih šol, katerih ustanovitelj je država. Dve waldorfski šoli in šola Lila nimajo nič opraviti s krščansko ideologijo ali RKC, medtem ko dve šoli Montessori vsebujeta nekaj malega verskih elementov (katehezo) in ena od njiju je ustanovljena pod okriljem Zavoda A. M. Slomška Maribor. O slednji šoli nisem našla ničesar na spletni strani omenjenega zavoda, iskanje pa me je pripeljalo na še eno spletno stran: katoliško šolstvo. Tam sem med drugim našla članek, ki zelo dobro predstavlja pedagogiko Montessori, zato sem ga delila v facebook skupini. Delila sem še povezavo do vabila na seminar za strokovne delavce v VIZ o prednostih celostne pedagogike, ki ga organizira in gosti Zavod Svetega Stanislava v Ljubljani. 

Vir: www.stanislav.si

Pritegnila me je tudi spletna predstavitev osnovne šole Alojzija Šuštarja, še zlasti nekaj točk:

- S projektom “Učilnica v naravi” želimo mladim približati naravo na več ravneh.

Najprej v njeni prvotni obliki, ko se ekosistem sam vzdržuje in obnavlja; ko se biološko ravnotežje vzpostavi samo po sebi, brez človekovega vpliva. Druga raven spoznavanja je na objektih, kjer biološko ravnotežje neposredno vzdržuje človek (manjši vzorci njiv, vrtov; manjša staja in hlev ter opazovalni čebelji panj pod steklom). Tretja raven poučitve mladih so objekti, kjer človek posega v manjši meri oziroma le toliko, da se ohranja namembna oblika (vzorci manjšega pašnika, sadovnjaka in parka). V lanskem šolskem letu smo ogradili poseben prostor, kjer sta se pasli tudi dve ovci. Mlade pa bomo spodbujali k zdravemu načinu življenja, kamor sodi tudi zdrava prehrana in več gibanja na svežem zraku.

- Na predmetniku naše šole je predmet praktikum, kjer učenci pridobivajo praktične veščine. Naučijo se skuhati kosilo, zavezati kravato, zakrpati zračnico na kolesu, obesiti sliko, speči pecivo, posušiti zelišča, zašiti gumb in še marsikaj drugega.

- Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja imamo ta privilegij, da učenci širijo svoja obzorja in razgledanost tudi preko predmeta klasična kultura. Pri tem predmetu učenci na predmetni stopnji spoznavajo kulturo in civilizacijo starih Rimljanov in Grkov. Prav tako se poglabljajo v njihove legende in zgodbe ter odkrivajo misli in izreke slavnih mož. Da bi še bolje začutili antiko, se učijo tudi nekaj osnov latinskega jezika. Učenje jezika, ki velja za matematiko med jeziki in razvija sposobnost za abstraktno mišljenje in sistematiko, pa lahko poglobijo tudi na izbirnem predmetu klasična kultura z latinščino, kjer v zadnji triadi učenci odkrivajo še več skrivnosti antike in klasične latinščine.  
...

Hkrati sem se zavedla, da v Sloveniji vlada precejšen splošen odpor do RKC in s tem do vsega katoliškega. Če bom malo večkrat promovirala kaj o teh šolah, bom sprožila domneve, da ’podpiram cerkveno šolstvo’, in s tem bom požela antipatijo in zgražanje dela svojih bralcev. Samo po sebi slednje niti ni tak problem, ampak domneva ne bi bila točna. Pomislila sem, da bi bilo dobro, če bralcem svoje stališče nekoliko razložim. 


Podpiram alternativne oblike izobraževanja.  

Podpiram vse tiste oblike, ki vsaj malo bolj kot povprečne javne šole stremijo k temu, da obravnavajo otroka kot dragoceno človeško bitje, ne pa kot predmet na tekočem traku; ki se trudijo podpirati celostni razvoj otrok, biti osredotočene na učenca, ne na učni načrt ali učitelja. Podpiram vsako tovrstno iniciativo, ne glede na to, od kod prihaja. 

Teh šol ne podpiram zato, ker so zasebne, ampak zato, ker so drugačne v pozitivnem smislu. Ko smo že pri tem: tudi javne šole imajo možnost uvesti drugačne pedagoške principe. Imamo eno Glasserjevo kakovostno šolo in najbrž par primerov uporabe elementov pedagogike Montessori na razredni stopnji, nekaj šol z integriranim poukom na razredni stopnji, SOS – šola na prostem na OŠ V. Vodnika ... in verjetno še kaj, a še vedno so zelo redki primeri, da javna šola preizkuša nekaj bistveno drugačnega.


Moj odnos do Cerkve
 
V otroštvu so mi ’uspešno’ privzgojili odpor do vsega cerkvenega, ko sem morala kot otrok pod prisilo hoditi k maši in slabo vodenemu verouku, ne da bi mi znal kdo dati smiselno pojasnilo, zakaj moram to početi. Na RKC pa gledam kot na ustanovo, ki si je v svoji dolgi zgodovini nakopala lepo število nečednosti, in te v moji zavesti prevladujejo nad tistim, kar bi lahko bilo dobrega. V verskem življenju se ne udejstvujem. Vsekakor pa priznavam, da je človek tudi duhovno bitje, in to plat svojega bistva naj vsakdo živi na način, ki mu ustreza.

Nasprotniki zasebnih iniciativ v šolstvu med drugimi pomisleki izpostavljajo tudi tega: 


Cerkev se bo preko svojih šol preveč razmahnila in bo otrokom, s tem pa vsej družbi, vsiljevala svojo ideologijo.

Kolikor razumem, izhajajo pri tem iz predpostavke, da je sedanje državno šolstvo ideološko nevtralno.

Vendar se meni še zdaleč ne zdi nevtralno. Kot jaz vidim, šola otrokom dosledno vceplja določene ideje. Naj to imenujemo ideologija, skriti kurikulum ali kako drugače, vsekakor jim vsakodnevno sugerira, da nimajo nadzora nad svojim življenjem. Vsako minuto v šoli je odrejeno, kaj morajo početi, s svojimi lovkami pa šola posega še krepko v prosti čas in družinsko življenje učencev. Svojih odločitev ne smejo sprejemati, ampak le natančno slediti navodilom. Šola jih uči ubogljivosti namesto prevzemanja osebne odgovornosti. Uči jih tudi, da je življenje serija neuspehov, krivic in mukotrpnih opravil za preživetje, na kar se je bolje čim prej privaditi (uči jih apatične vdanosti v usodo). Uči jih oddaljevanja od sebe in nekritičnega sledenja drugim. Uči jih zapostavljati lastne interese in talente na račun učenja za ocene … in še marsikaj. Takšna ideologija se mi zdi zelo škodljiva.
 
Po drugi strani me ni nikoli skrbelo, da se bodo moji otroci zunaj doma okužili s čim, kar ne bo šlo v kontekst naših domačih vrednot. Organizirali smo se tako, da so od rojstva do šole veliko večino časa preživeli z nama staršema, pozneje pa večino vsega časa izven šole. Oblikovali smo trdno povezanost, najine vrednote pa so samoumevno prešle na otroke in se usidrale. V svojo vzgojo in izgrajenost otrok sva toliko zaupala, da naju ni skrbelo, da bodo nekritično prevzemali karkoli, in res niso. V njihovem šolskem okolju, ki ga zapolnjujejo predvsem vrstniki, so prevladovale precej drugačne vrednote kot pri nas doma. Rivalskost, površnost, potrošniška miselnost, surovost v odnosih in komunikaciji – preklinjanje, zmerjanje, izločanje, nadlegovanje … Ničesar od tega se niso ’nalezli’, jim je pa bilo bivanje v takem okolju zelo neprijetno, in neskončna serija slabih izkušenj jim je pustila tudi določene posledice.

Katoliška ’ideologija’ mi ne predstavlja posebne skrbi, potem ko smo dodobra spoznali ’ideologijo’, vrednote in kulturo državne šole. Čeprav doma ne molimo, se mi kratka molitev ali verz na začetku in koncu pouka zdi bistveno manjši problem, kot pa  preklinjanje in vse ostalo med odmori in nekaterimi urami, kjer ni bilo niti minimalnega reda. Mislim, da bi tudi v drugih primerjavah katoliška šola zmagala pred javno, vsaj v mojih očeh, glede na tisto, kar jaz cenim. Ne zato, ker je ravno katoliška ali ker je zasebna, ampak zato, ker se bolj zavzemajo in trudijo za splošne vrednote in bolj spoštujejo otroke. Med drugim tudi zaradi tega, ker za njih ’stranke’ niso samoumevne, kot so za javno šolo. Če jim ne bodo ponudili nekaj bistveno boljšega kot slednje, starši ne bodo vpisovali otrok k njim.


Za primerjavo:

Šolski sistem Velike Britanije
 
V Veliki Britaniji so šole pogosto povezane s cerkvijo (katoliško ali anglikansko) in imajo versko vzgojo. To ni zgolj verouk, ampak gre za soudeležbo pri vzgoji otrok v uspešne učence, samozavestne posameznike, odgovorne državljane. Kako?

Zastavljajo jim konceptualne izzive, življenjska vprašanja. 
Spodbujajo samopodobo in samozavest. 
V duhovnem in moralnem kontekstu govorijo o lokalnih, globalnih in nacionalnih problematikah. 
Starši imajo pravico, da otroka izpišejo od verskega pouka in jutranjega šolskega zbora.

(Povzeto po David Limon: BRITISH SOCIETY AND CULTURE FROM A SLOVENE PERSPECTIVE, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2016.)

OPAZOVANJE POUKA V ŠOLI MONTESSORI

Iz majhne slovenske šole montessori sem prejela prijazno povabilo, da si pridem ogledat njihovo delo.

Najprej naj predstavim nekaj osnovnih značilnosti te pedagogike.


Pripravljeno okolje

Okolje v vrtcih in šolah montessori je pripravljeno tako, da lahko otroci sami jemljejo didaktične materiale in z njimi samostojno delajo. Materiali so narejeni privlačno - imajo nekaj, kar otroka pritegne in ga motivira, da jih začne samostojno uporabljati. Omogočajo tudi, da otrok sam ugotovi, ali je nalogo pravilno končal. Težavnost nalog je prilagojena različnim starostim oziroma razvojnim obdobjem.

Osredotočenost na otroka

Otroci sami izbirajo dejavnosti. V določeni starosti so otroci posebej dovzetni za določene dejavnosti, in te otrok tudi v veliki meri izbira. Vzgojitelji samo ponudijo in predstavijo različne dejavnosti, primerne otrokovemu razvoju, ta pa si nato sam izbere, kaj bo delal. Zgodi se, da se posamezen otrok zelo dolgo posveča isti dejavnosti, na primer samo riše. V montessori okolju je to dopuščeno.

Ob hitrem razvoju IKT tehnologij se vedno bolj govori, da bo to omogočilo prilagajanje procesa učenja vsakemu posameznemu otroku. Zanimivo, da je to Mariji Montessori uspevalo že pred 100 leti! Danes pa to v javnih šolah nikakor ne gre.

Montessorijeva je ugotovila, da so otroci kot gobe, ki srkajo znanje in izkušnje. Zelo zgodaj so zmožni poskrbeti za nekatere temeljne potrebe: hranjenje, oblačenje, počistiti za sabo. Tudi to je vezano na pripravljeno okolje. Vsi pripomočki, ki jih otrok potrebuje za vsakdanja opravila, morajo biti njemu primerni in na voljo.

Pripravljeno okolje je tudi vzpodbudno okolje. Vedno je dovolj možnosti, da otroka izzivajo nove stvari ter ga vzpodbudijo k uporabi določenega materiala in s tem k učenju.

Prve montessori vrtce v Sloveniji so uvedle katoliške ustanove, zato se montessori pedagogike drži stereotip, da je to ’katoliška šola.’ V Sloveniji je zdaj nekaj montessori vrtcev in šol, in nekateri med njimi imajo v kurikulumu katehezo. Na vrtcu – šoli, kjer sem bila gostja, ne vključujejo nobenih verskih elementov. 

Opažanja
 
Sedela sem na stolu v učilnici, kjer je delalo približno dvajset otrok, učencev prvega razreda.

Učilnica je urejena razgibano, razdeljena na kotičke. Ni šolskih klopi, razporejenih v vrste, v kvadrate ali v polkrog, ampak posamezne majhne mizice za enega otroka stojijo na več mestih ob steni, med njimi so večji razmiki, da se vsak učenec lahko v miru posveti delu. Mizic je manj kot je otrok, zato imajo v prostoru tudi več še manjših mizic – nekakšnih pladnjev z zložljivimi podstavki, ki ga otrok, ko ga potrebuje, vzame izpod omare, postavi, opravi svoje delo in pladenj spet pospravi na prejšnje mesto.
 
Otroci so ves čas zaposleni, a ne delajo vsi hkrati istih nalog. Vsak dela nekaj drugega: eni pišejo, drugi berejo, tretji računajo, četrti ustvarjajo likovni izdelek, spet drugi se igrajo, ker so svoje delo že dokončali. Sestavljajo na primer sestavljanke – zemljevide držav ali kontinentov, en deček pa se z učiteljico igra igro Ugani kdo v angleščini.
 
Med delom lahko neomejeno hodijo po prostoru in se pogovarjajo s tihim, umirjenim glasom. Večina otrok lahko zbrano dela kljub temu, da ni popolne tišine; tisti, ki pa imajo s tem nekaj težav, lahko gredo delat v kak bolj odmaknjen prostor, na primer v pisarno učiteljic, ki se stika z učilnico. V bližini sta ves čas dve učiteljici, ki sta na voljo za pomoč, če je potrebno. Otroci zelo dobro vedo, katere učne naloge morajo opraviti ta dan in ne potrebujejo skoraj nič usmerjanja. Danes je petek, zato vsak dokončuje tedenske naloge, ki so mu še ostale. Nekateri so opravili že vse, zato berejo ali se igrajo. Učiteljici nevsiljivo spodbujata povezovanje med njimi ali predlagata aktivnost, če je kdo ostal brez idej ali malo obtičal: »Želiš z Markom sestavljati zemljevid Evrope?«
 
Sistem je tak: učiteljica za vsakega otroka posebej pripravlja tedenske načrte – vsakemu v skladu s tem, kaj že zna in česa še ne, tako da vsak otrok optimalno napreduje glede na njegove sposobnosti in predhodno znanje. Materiali za naloge jih v ponedeljek pričakajo na poličkah z njihovimi imeni. V enem tednu jih bodo naredili, sami pa se lahko odločajo, kdaj bodo kaj delali.
 
Tako opazim: Otrok vzame s poličke material za nalogo, na primer zvezčič z računi. Pripravi si zložljivo mizico, da nanjo zvežčič, svinčnik in radirko. Potem vzame iz stojala majhno zvito platneno preprogo, jo razgrne po tleh poleg mizice. Prinese še škatlo. V njej so pripomočki – ponazorila za računanje: večja kartonska tabela, trakci iz flisa... s polaganjem teh po preprogi si otrok konkretno ponazori vsak račun, ugotovi rezultat in ga zapiše. Ko tako reši vse račune, vse pripomočke spet vestno pospravi vsakega na svoje mesto, ne da bi ga moral kdo na to opozoriti ali mu pomagati. Vse to naredijo umirjeno in zbrano.

 
Če rabijo pomoč pri nalogi, vprašajo najprej vrstnika, in če ta ne zna pomagati, še enega. Takšno je pravilo. Če noben od obeh sošolcev ne ve odgovora na vprašanje, potem otrok stopi do učiteljice in prosi za pomoč njo. V montessori šoli so namreč ozračje povezane skupnosti, medsebojno sodelovanje in pomoč med visoko cenjenimi vrednotami. Nikoli ne uporabljajo besed ’učiteljica’ in ’učenec’, ker to ustvarja distanco, ampak se kličejo po imenih ali pa na primer z besedo ’prijatelj’. »Hvala, prijatelj.« »Bi mi pomagala, prijatelja?«
 
Vzdušje v učilnici je delovno, a sproščeno. Zjutraj imajo približno uro skupinske aktivnosti, med drugim telovadbo za možgane (braingym), skupaj spoznajo kakšno učno snov. Zatem sledi samostojno delo vse do kosila, brez skupnih odmorov – to pa zato, ker si ritem dela otroci itak sami določajo; premor med aktivnostmi naredi vsak sam, ko čuti, da ga potrebuje. Mojo pozornost je pritegnilo, da otrok nihče ne priganja, tudi če se kateri med nalogo ’zamisli’ in nekaj časa samo gleda po prostoru; kljub temu pa je vsak otrok sam od sebe ponovno vzpostavil koncentracijo in dokončal nalogo. Nobene naglice ali nervoze ni bilo čutiti, naredili pa so veliko.
 
V sklopu učilnice je tudi kuhinjski kotiček, kjer je vse pripravljeno za malico. Otroci gredo jest takrat, ko so lačni; sami si vzamejo hrano, pojedo in pospravijo za seboj. V kotičku je prostora ravno za dva učenca, zato se po dva skupaj dogovorita, da gresta jest, ko prejšnja dva končata.

 
Domače naloge

V montessori šolah jih je načeloma zelo malo. Domače delo praviloma vključuje veščine, kjer je potrebna redna vadba, na primer vsak dan deset minut branja. Izdelke, plakate, predstavitve ... delajo izključno v šoli. Učitelj jim pokaže, kako se stvari naredijo, jih pri delu spremlja in usmerja.


Nagrade, pohvale, kazni?
 
Teh zunanjih oblik motivacije ne uporabljajo. Če pride do slabega vedenja, konflikta, otroci to pogosto uredijo že sami. Če mora poseči učitelj, otroka povabi na pogovor, kjer vedno tudi poiščeta drugačne, boljše načine reagiranja v podobnih situacijah v prihodnje.

Kot povratno informacijo učencem in staršem ne uporabljajo ocen, niti rdečega pisala za popravljanje napak v zvezku. Ko se na primer učijo pisanja črk, učitelj naredi pri tistih ne dovolj natančno izpisanih le pikico s svinčnikom, nato jih otrok popravi sam. Namesto na zunanjo pohvalo jih navajajo na samovrednotenje: otrok je pokazal učiteljici stran v zvezku, ki jo je pravkar zapolnil s tiskanimi črkami; učiteljica reče: »Meni so najbolj všeč H-ji, katere pa so všeč tebi?« Če izdelek ne ’zadošča standardom’, ga spodbudi, da sam ugotovi, kaj ni dobro: »Kakšne so tvoje črke v primerjavi z mojo na začetku vrste? Tako je, preširoke. Prosim, popravi.«
 
Vsaka povratna informacija otroku je izrečena enako umirjeno in toplo kot vse ostalo, brez vzhičenja ali karajočega tona. Odrasli otroke nagovarjajo spoštljivo in prijateljsko, otroci uporabljajo prav tak način v komunikaciji z odraslimi in med seboj, brez izjem. Tudi otroci so umirjeni, ne da bi jih bilo treba opozarjati, le tu in tam se zasliši učiteljičin »ššššš«, če postanejo malenkost glasnejši. V vsem dopoldnevu nisem slišala niti enega krika, ne od otrok, ne od učiteljic. Ta mi je pozneje povedala, da ko so na igrišču, je vendarle treba kdaj povzdigniti glas, da doseže tudi bolj oddaljene otroke; v učilnici pa nikoli. 

Zakaj so otroci tako umirjeni? (V običajnih šolah tega nismo vajeni)
 
S pomočjo opažanj sem našla te razloge:

-Veliko manj so omejeni kot v klasični šoli: smejo se pogovarjati, hoditi po prostoru.

-Imajo precej možnosti izbire in samostojnega odločanja: Kdaj bodo naredili katero nalogo, kdaj bodo jedli, kdaj si bodo vzeli odmor, sami določajo tempo svojega dela.

-Imajo možnost, da se počutijo uspešne, a ne večvredne; da se počutijo učinkovite, sposobne in vredne (ni enotnega učnega načrta, ampak dela vsak v skladu z lastnimi možnostmi, zato vsak napreduje).

-Umirjeno, spoštljivo osebje in splošna klima.

-Otroci se ne počutijo primerjani, rangirani ali kakorkoli ocenjeni (samo cenjeni). Tekmujejo le sami s seboj.

-Zaradi nefrontalnega načina dela prihaja do več interakcij, očesnih kontaktov, komunikacij in sodelovanj tako na ravni otrok-učitelj kot med vrstniki; zato se vsak otrok počuti vključen, viden, upoštevan in vreden. Ravno takšne okoliščine so potrebne, da ne bi prihajalo do agresivnega vedenja. In res ne prihaja.
 
Svoboda omogoča motivacijo učencev in preprečuje nemir, ki je posledica dolgotrajnega sedenja pri miru. Svoboda zelo pozitivno vpliva na učno uspešnost in odpravlja veliko disciplinskih težav.
 
Obstaja pa še en razlog, ki mi ga je zaupala učiteljica: prve tri tedne šolskega leta so osvajali izključno pravila vedenja, ki jih zdaj upoštevajo - za moj vtis - povsem samoumevno: način komunikacije, ravnanje s pripomočki, skrb za živali (imajo zlate ribice in paličnjake), kako počakati na vrsto, kako poslušati... Velika večina otrok je hodila že v njihov vrtec, zato so velik del pravil in reda poznali že od prej. Kadar se kdo spozabi, ga osebje samo spomni: kakšno pravilo imamo? In otrok ga aktivno obnovi z besedami.
 
»Na prvi pogled imajo veliko svobode,« pravi učiteljica, »a v resnici morajo upoštevati ogromno pravil.« Ravno ta pravila pa so vzrok, da vse tako lepo teče, da se otroci počutijo varni. »Je pa na začetku potrebno vložiti ogromno truda, da pravila res osvojijo, potem pa to vzdrževati,« reče učiteljica in se utrujeno nasmehne. Vse osebje je na šoli prisotno vsak dan polnih osem ur ali več.
 
S sogovornico se strinjava, da so otroci na tej šoli vendarle selekcionirani – praviloma prihajajo iz družin z višjim izobrazbenim in ekonomskim statusom in tudi to nekaj pripomore k temu, da so lahko ustvarili tako visok nivo razredne klime in pedagoškega dela. Vendar: Maria Montessori je dokazala, da je vse to možno doseči s katerimi koli otroki.

Montessorijeva je dejala: “Otroci, ki so prišli k nam, so bili iz najnižjih slojev družbe, njihovi starši pa nepismeni. In vendar so se ti otroci do petega leta naučili brati in pisati, ne da bi jih kdorkoli kakorkoli poučeval. Če so jih obiskovalci spraševali: ’Kdo te je naučil pisati?’, so pogosto zgroženi odgovarjali: ’Naučil? Mene ni nihče ničesar učil.’ Dejansko je dobro pripravljeno okolje bilo ključni temelj učenja. Veliko materialov je načrtovanih tako, da pripravljajo otroka na kasnejše naloge.

Odnos šola – starši
 
Starši dobivajo veliko raznovrstnih povratnih informacij o napredku in počutju njihovega otroka: Dvakrat letno prejmejo podrobno pisno poročilo, sicer pa je pogovor z učiteljem možen kadarkoli, prejemajo tudi fotografije in posnetke šolskega dogajanja.
 
Starši imajo možnost, da so kak dan prisotni v učilnici in opazujejo pouk, če želijo. Pogosteje to možnost izkoristijo tisti starši, ki se za vpis otroka v to šolo šele odločajo. Tako lahko od znotraj spoznajo utrip šole in se veliko lažje odločijo.


Zaključek

Že pred koncem nekajurnega opazovanja pouka v montessori šoli mi je postalo še bolj jasno, kako nenaravna je situacija klasičnega, frontalnega pouka, kjer morajo otroci sedeti pri miru in pasivno sprejemati informacije, večino časa ne smejo govoriti, delati pa morajo vsi hkrati isto stvar. 

Gotovo pa ni potrebno posebej omenjati, kako nujno bi VSI otroci potrebovali takšno šolo, kjer so svobodni znotraj smiselnih pravil, kjer lahko razvijajo svoje potenciale in resnično živijo vrednote, ki so v naši družbi že skoraj izginile.

Zahvaljujem se osebju šole za to bogato izkušnjo.


*Vse fotografije so last IBMS Akademija Montessori.*

Značilnosti montessori pedagogike povzete po viru: https://www.casnik.si/montessori-za-telebane/

Zapis je vključen tudi v novi knjigi Šola, kam greš?

Več njene vsebine lahko preberete TUKAJ.

Zakaj pišem o šolstvu

Osnovnošolska leta naših treh otrok so bila za vso našo družino pretežno neprijetna, vzrok za to pa nikoli niso bile učne težave. Vsi trije so bili vsa leta odlični in prejemali tudi priznanja na različnih tekmovanjih.

(O njihovih učnih uspehih ne govorim zato, da se hvalim, ampak zaradi tega da bo bralcem jasno, da moj kritičen odnos do šole ni posledica neuspeha mojega podmladka.
Razlog za hvaljenje s šolskim uspehom niti ne obstaj, saj v naših šolah naučeno znanje ni kaj prida uporabno, in šolski uspeh nima veliko povezave z uspešnostjo kasneje v življenju.)

Z današnje perspektive mi je jasno, da svojih otrok ne bi smela pošiljati v javno osnovno šolo. Takrat pa enostavno nismo vedeli, da sploh obstaja tudi kakšna druga možnost.
To pišem predvsem za mlade starše in bodoče starše, da bi imeli potrebne informacije, ko se bo bližal čas za vpis njihovih otrok v prvi razred. Želim, da bi se zavedali možnosti izbire in pomembnosti tega, da izbirajo. Midva z možem, čeprav oba z visoko izobrazbo, se tega nisva pravočasno zavedla. S tem smo vsi, tako najini otroci kot midva, utrpeli škodo. 


Kaj nas je pravzaprav motilo (in nas še)?

Težko povem na kratko, seznam je dolg in problematika kompleksna. O tem sem napisala knjigo. A če naj povem v enem stavku: Kvaliteta javnega šolstva je zelo slaba.


Ali sploh obstaja kakšna druga opcija?

1. V Sloveniji imamo na voljo peščico zasebnih šol, ki delajo po posebnih pedagoških načelih:
- Waldorfska šola
- Montessori šola
- Katoliška šola
- Šola Lila
- Mednarodne šole v Ljubljani: britanska, ameriška in francoska.

Temeljitejši pregled alternativnih šol sem s pomočjo podatkov na spletu pripravila TUKAJ.

Pri zasebnih šolah je problem ta, da delujejo le v nekaj večjih mestih v Sloveniji. Družine, ki živijo daleč od teh središč, tako da vsakodnevna vožnja ni izvedljiva, so pred veliko dilemo, če želijo za svojega otroka nekaj boljšega od državne šole: preselitev, sprijaznjenje z javno OŠ, ali nekaj tretjega???


2. Naslednja možnost je šolanje na domu. Zakonsko je to urejeno tako, da starši vpišejo otroka na eno od javnih osnovnih šol - lahko tisto v svojem okolišu ali pa katero drugo po lastnem izboru - nato pa do začetka šolskega leta obvestijo vodstvo šole, da bodo otroka šolali doma. Vloga mora biti pisna, vsebovati pa mora naslednje podatke: ime in priimek otroka, kraj, kjer bo izobraževanje potekalo ter kdo bo otroka poučeval. Na šoli se pozanimajo o učbenikih in delovnih zvezkih, ki jih posamezna šola zahteva. Nadaljnje sodelovanje z izbrano šolo pa je individualne narave, saj je odvisno od zaposlenih na šoli in otrokovih staršev.

Z zakonom je določeno, da mora otrok, ki se šola na domu, ob koncu leta opravljati preverjanje znanja iz nekaterih predmetov. V prvi triadi otroci opravljajo izpit iz slovenščine in matematike, v drugi triadi iz slovenščine, matematike in tujega jezika, v tretji triadi pa je izpitov precej več - iz 9 predmetov, in sicer iz slovenščine, matematike, tujega jezika, zgodovine, državljanske vzgoje in etike (kakorkoli se že ta predmet imenuje trenutno), športne vzgoje, enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in enega predmeta s področja umetnosti.

V primeru otrok s posebnimi potrebami je zakonodaja glede možnosti za šolanje na domu precej bolj omejujoča, zato naj možnost šolanja na domu starši preučijo še predno otrok dobi odločbo.


Midva z možem do pred kratkim nisva vedela za možnost šolanja na domu, alternativne šole pa niso prišle v poštev, ker živimo na obrobju Slovenije

Tekom šolanja otrok smo vedeli za waldorfsko šolo - najbližja je v Mariboru, mi pa živimo v Prekmurju. Za možnost šolanja na domu sem slučajno izvedela približno dve leti nazaj; pred kratkim pa še podatek, da je v Sloveniji to zakonsko omogočeno od leta 1996. Moja hči, rojena leta 1995, otrok z avtizmom, je morala toliko pretrpeti, ker tega nismo vedeli! Interneta doma skoraj nismo uporabljali do približno pet let nazaj, smo se pač trudili živeti življenje s čim manj sedenja pred ekrani, in tako nismo imeli možnosti nikjer priti do te informacije. 

Vse pedagoško osebje, ki je bilo kakorkoli v stiku z mojo hčerko, je vedelo, da je otrok zaradi šole v stiski, in sicer predvsem zaradi svoje šibkosti na socialno-čustvenem področju. Bila je stalna tarča vrstniškega nasilja, izven tega pa je vseskozi čutila hudo nelagodje zaradi gneče in hrupa - to je značilnost otrok z aspergerjevim sindromom. Nikoli ni navezala nobenega prijateljstva, ne v šoli ne izven nje. V prvih treh do štirih letih OŠ je postopno nehala govoriti, tako doma kot v šoli (od enega leta starosti naprej pa do šole je zelo dobro in veliko govorila, ter se tudi igrala in družila s sosedovima deklicama), in od takrat se njen govor ni nikoli več obnovil. Skratka, vsakomur bi moralo biti jasno, da bi bil za tega otroka umik iz šolskega okolja odrešitev, vendar nam te možnosti ni nikoli nihče omenil.

Od petega razreda naprej do drugega letnika gimnazije je redno obiskovala klinično psihologinjo, občasno tudi jaz ali mož. Pomoč smo iskali, ker kot starša nisva več vedela, kaj še narediti - že najin odnos z njo je bil težaven, pa tudi glede težav s komunikacijo in navezovanjem odnosov zunaj doma ji nisva več znala pomagati.

V vseh letih te terapije ni prišlo do izboljšanja na nobenem področju. Na težave s komunikacijo in navezovanjem odnosov se je kmalu nacepila socialna anksioznost, ki je ostala trajna, do sedaj, ko je hči stara 21 let. Kljub temu, da se Dita v vseh letih pri psihologinji ni nikoli odprla, da se ni nič spremenilo, tudi ta gospa ni nikoli pomislila - vsaj nama tega ni omenila - da bi bilo šolanje na domu morda dobra rešitev.

Moja najboljša prijateljica v tistem času, ki je mojo hčerko dobro poznala od malega, je vsa leta delala v šolstvu, precej let tudi v svetovalni službi OŠ. Poskušala nam je pomagati z informacijami, vendar te o možnosti šolanja na domu ni nikoli omenila, očitno ni vedela zanjo. Kot da je ta zakonska možnost nekakšna skrbno varovana skrivnost, da bi zanjo zvedelo in se je  poslužilo čim manj staršev. Niti zaposleni znotraj sistema niso vedeli zanjo, očitno.

Morda pa so nekje v kotičku možganov imeli to informacijo, vendar se jim takšna rešitev nikakor ni zdela sprejemljiva v nobenem primeru (kajti če ni v Ditinem, potem res ne vem, kdaj bi se jim zdela primerna). Pri nas je splošno razširjeno mnenje, da je ena najhujših stvari, če 'otroka prikrajšaš za možnost socializacije med vrstniki in ga imaš doma, zavitega v vato.'

To temo bom še podrobno razčlenila v posebnem prispevku. Za zdaj pa samo toliko: Naša hči je živ primer, da takšna 'socializacija' za vsako ceno lahko naredi ogromno škode. 

Skratka, nihče nam ni nikoli izdal informacije, ki bi nam neskončno olajšala življenje in prihranila veliko trpljenja.

To razlagam z namenom, da že tu osvetlim en delček tega, kako funkcionira šolski sistem. Ne krivim pa nikogar od omenjenih, da nismo vedeli za možnost šolanja na domu. Lahko bi midva z možem sama našla to informacijo, če bi bolj zagrizeno iskala. Vendar sva bila preveč vdana v usodo, tudi sama produkt obstoječega kulturno-družbenega sistema s prevladujočim vodilom - 'Molči in trpi, drugega ti ne preostane.' in 'Takšno je pač življenje. Ničesar se ne da narediti.' Odgovornost za nevednost torej prevzemava nase.  
Da bi hči oziroma vsi trije otroci lahko obiskovali katero od alternativnih šol, bi se morali preseliti v bližino ene od njih, mož pa zamenjati službo. Jaz nisem delala, finančna plat selitve pa bi zahtevala spremembo tudi te najine skupne odločitve, da se bom posvečala družini. Takšna korenita sprememba bi bila prevelik zalogaj za najino mentaliteto. Sploh nisva konkretno razpravljala o njej, tako naju je begala že misel na to. Tudi za to prevzemava odgovornost nase, nikogar drugega ne kriviva.

Zato pa pišem tole - za vas, da se boste lahko pravi čas in pravilno odločili za tisto, kar je najboljše za vašo družino.