SLONI V UČILNICI

Odlomek iz knjige Šola, kam greš? 

Will Richardson je popularen pedagog, pisec, govorec in svetovalec na področju šolstva. V nastopu na TEDxWestVancouverED, katerega posnetek lahko najdemo na kanalu Youtube, je razkril opažanja, kako se praksa v šolah razlikuje od tega, kar (praktično vsi – intuitivno) vemo o učenju. Naslov posnetka je The Surprising Truth About Learning in Schools (»Presenetljiva resnica o učenju v šolah«). V nadaljevanju povzemam njegov govor.

V zadnjih desetih letih je potoval po svetu, obiskal številne šole in se pogovarjal z mnogimi učenci, učitelji, starši in politiki. Okrog 50.000 ljudem na različnih delavnicah, predstavitvah, konferencah in v pogovorih iz oči v oči je zastavil vprašanje: »Kako se otroci po vašem mnenju najbolje in najgloblje učijo? Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi se otroci učili, si zapomnili naučeno in pozneje gradili na tem?« Praviloma mu ljudje naštevajo te in podobne dejavnike:

• zanimanje, strast
• izziv
• povezava učenja z resničnim življenjem - učenje za določen namen
• družba ljudi, ki se enako predano učijo na istem področju
• odsotnost časovnega pritiska

Spisek pogojev, ki jih ljudje nikoli ne navajajo kot dobre za učenje, pa je tak:

• sedenje v klopeh, poravnanih v vrsto,  
• časovni bloki po 45 minut,
• enoten učni načrt za vse,
• ločevanje znanj po področjih (šolskih predmetih),
• součenci enake starosti,
• nepoznavanje uporabnosti v resničnem svetu,
• učiteljev nadzor,
• odgovarjanje na vprašanja, ki si jih nisi zastavil sam,
• standardizirano ocenjevanje,
• poudarek na ocenah,
• korenčki in palice (kazni in nagrade),
• odsotnost možnosti izbiranja ciljev in dejavnosti,
• podajanje znanja od zgoraj navzdol.

Richardsonu se zdi neverjetno, da v skoraj vsaki šoli, ki jo obišče, v skoraj vsaki učilnici, v katero vstopi, vladajo prav ti pogoji, navedeni v drugem spisku. Te pogoje ustvarimo za otroke, od katerih pričakujemo, da se bodo učili. Meni, da je to neskladje med tem, kar verjamemo, in tem, kar prakticiramo, in to neskladje ga je pripeljalo do presenetljive, neprijetne resnice o šolah in o učenju: da šole niso narejene za učenje.

Tega ne verjame samo zato, ker je govoril z vsemi temi ljudmi in obiskal toliko šol, ampak je isto opazoval tudi pri šolanju svojih dveh otrok. Ima hčer, ki je takrat ravno maturirala, in sina, takrat starega 16 let. Ugotovil je, da je njuno samostojno učenje zelo drugačno od njunega učenja v šoli, in ta primerjava se mu zdi zelo pomenljiva. Hči se izredno zanima za zdravo prehrano in telovadbo, v zvezi s tem preko spleta veliko komunicira z izvedenci in drugimi ljudmi, in je v zadnjih dveh letih naredila nekakšen učni načrt zdravega življenja, ne da bi bilo to kaj veliko v povezavi z njeno šolo. Sin je navdušenec nad košarko in se je prav preko tega naučil veliko uporabne matematike, po Willovem mnenju več kot v šoli. Ker ga tako zelo zanimajo rezultati tekem, pa povezanost verjetnosti zadetka z višino loka meta in take stvari, veliko razmišlja o številkah in preračunava.

Richardson je s tem želel povedati, da današnji otroci živijo v času, ko se lahko učijo o stvareh, ki jih zanimajo, naj bo to košarka, zdrava hrana ali karkoli drugega, saj živijo v času obilja (informacij). Imajo dostop do vsega človeškega znanja, do treh in pol milijard ljudi, skoraj milijona aplikacij in tehnologij na napravah, ki jih nosijo v žepu, in kakor je to imenitno, je tudi zapleteno – potrebujejo različne veščine, da bi lahko smiselno uporabili obilje, ki jim je na voljo.

Strinja se s Seymourom Sarasonom, ki definira produktivno učenje kot tisto učenje, ki poraja željo naučiti se več. Učenje je produktivno, ko se zgodi nekaj, zaradi česar se želimo naučiti več; ko se nočemo učiti, pa je neproduktivno. Verjetno se nas večina strinja, da se najbolje in najgloblje naučimo stvari, o katerih smo se želeli naučiti več. V tej resničnosti živita Richardsonova hči in sin ter večina drugih otrok. Resničnost šole pa je, da je bila večina njunega učenja neproduktivna. Ob prihodu domov sta zelo redko rekla: želim se naučiti več o tem, o čemer smo govorili v šoli.

»Sin je prejšnji teden dobil delovni list za preučevanje periodnega sistema kemijskih elementov. Več ur se je učil in si zapomnil vsebino, naslednjega dne pa je opravljal test in dobil sto točk, ampak sprašujem se, ali bi dobil sto točk, če bi čez šest tednov spet opravljal ta test. Sprašujem se, kako bi opravil test čez šest mesecev. Občutek imam, da ne bi bil uspešen, ker se ni želel naučiti več o tem. To ni pomembno za njegove življenje niti mu tega ne predstavljajo tako.«

»Menim, da sploh ni presenetljivo, da večina Američanov (tu bi lahko mirno vstavili ‘Slovencev’, op. M. Š.) ne more opraviti preprostega kviza, in da je tako zato, ker smo pozabili, kar smo se naučili v šoli. Ta za nas ni bila ravno produktivna izkušnja. Nekateri med vami (Richardson nagovarja poslušalce v dvorani, op. M. Š.) za ta kontrast med tem, kar verjamemo, in tem, kar delamo, veste že dolgo. Ni veliko presenečenje, verjetno to ve večina, ampak nočemo priznati. Menim pa, da moramo to priznati takoj, kajti ta kontrast ogroža prihodnost naših otrok. Svet se je močno spremenil in naše možnosti za učenje se ves čas spreminjajo. ... Šole so zgradili za svet, ki ne obstaja več. Šole so zgradili za čas, ko je veljalo: če se hočeš kaj naučiti, če se hočeš učiti algebro, francoščino, Shakespeara ali karkoli, moraš biti tu ob določenem času z določeno osebo in vrstniki iz soseske, da bi predelal učni načrt z določeno hitrostjo in bi te ocenili na določen način. Vsi nosimo v sebi to miselnost, ker smo jo izkusili, ampak ta miselnost začenja razpadati.«

»Eden od največjih problemov šol danes je, da imamo zelo tradicionalen sistem, ki pripravlja naše otroke na tradicionalno idejo dela, ki ne obstaja več.«

Zakaj torej vztrajamo na poti, ki ustvarja to veliko neskladje med tem, kar verjamemo, in tem, kar v resnici počnemo v učilnicah?

»Menim, da je del razlogov za to nostalgija. Udobno je, da starši lahko pogledajo ocene, ki jih je dobil njihov otrok, in razumejo njihov pomen; ali ko šolarji pridejo domov in pripovedujejo o svojih šolskih izkušnjah, ki se ujemajo z našimi šolskimi izkušnjami. Nekateri zakonodajalci še vedno živijo v devetnajstem stoletju, kar zadeva potrebe otrok in kaj naj bi se učili. Moramo se začeti iskreno pogovarjati o tem, kar vemo o učenju - recimo temu sloni v učilnici. Veliko je stvari, za katere vemo, da držijo, a ne razpravljamo o njih, ker če bi razpravljali, bi o vsej izkušnji s šolanjem sprožili pogovor, ki ga mnogi nočejo. Menim, da ne moremo zanikati, da bodo naši otroci pozabili večino stvari, ki se jih učijo v šoli, in to vemo zato, ker smo tudi sami pozabili večino naučenega. Ne moremo več zanikati, da globoko in učinkovito učenje zahteva lastno zanimanje. Če naj se nečesa naučimo za dolgo, moramo priznati, da številne strukture, ki jih imamo v šoli, ne služijo globokemu in učinkovitemu učenju. Šola je edini kraj, kjer je učenje ograjeno s časom, starostjo in s predmeti. To nima veliko opraviti z resničnim svetom in s tem, kako se učimo, ko smo lahko pri tem samostojni. Priznati moramo, da se otroci z dostopom do znanja več naučijo zunaj šole kot v njej. In ne moremo več zanikati, da so trenutni sistem ocenjevanja in sistemi za vrednotenje učencev in učiteljev v najboljšem primeru kontraproduktivni in škodujejo celotnemu procesu.«

Glede na opažanja ob spremljanju mojih otrok skozi šolanje lahko Richardsonovemu govoru v celoti pritrdim.

Več o knjigi Šola, kam greš?, iz katere je zgornji odlomek, lahko preberete TUKAJ.


Knjiga je na voljo v spletni trgovini (kliknite TUKAJ).