12 TEZ O "DOBREM" JAVNEM IN "ZLOBNEM" ZASEBNEM ŠOLSTVU

Kako žalostni časi, ko je lažje razbiti atom kot predsodek, je menda nekoč potarnal A. Einstein. Kljub temu se mi zdi, da velja poskušati, pa naj bodo možnosti še tako majhne. V trenutku, ko je bila zavrnjena novela, s katero bi otroci v nedržavnih šolah pridobili pravico do razširjenega programa (podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov), se mi zdi nujno oglasiti - pa naj bodo možnosti še tako majhne. Spodaj pišem o dvanajstih predsodkih (njihovo število je sicer precej večje), ki v medijih pogosto veljajo za neizpodbitne, v resnici so pa zelo vprašljivi in zavajajoči.

Fotografiji: Pixabay

1. NEDRŽAVNE ŠOLE OGROŽAJO DRŽAVNE

Nedržavne šole, ki izobražujejo 0,2 % slovenskih otrok (mimogrede: evropsko povprečje je 6 %), ogrožajo državne šole, ki izobražujejo 99,8 % otrok? Resno!? Dodatnih 300.000 evrov za nedržavne šole ogroža slovensko državno šolstvo, ki ima proračun nad 800 milijonov evrov? Resno!? Za primerjavo, o kakšnem znesku govorimo: samo OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani ima proračun 5 milijonov evrov, kar je več kot dobijo vse slovenske nedržavne šole. Referendum, ki ga predlaga SVIZ, bi stal več kot štiri milijone evrov. Še ena primerjava: samo učiteljska nadomeščanja zahtevajo letno 10 milijonov evrov. Če bi nedržavne šole v celoti financirala država, bi to pomenilo dobrega pol odstotka vsega denarja, ki ga namenimo osnovnim šolam. Pol odstotka!
Kdo torej ogroža javno šolo? Če vemo, da je Slovenija v vrhu držav, ki so najbolj znižale delež BDP-ja za izobraževanje v tem desetletju, je vprašanje – vsaj zame – zgolj retorično. Mimogrede: v vladi, ki je zniževala šolski proračun, je skoraj vseskozi tudi stranka uvodoma navedenega borca za javno šolstvo.

2. ZARADI NEDRŽAVNIH ŠOL IMAJO DRŽAVNE ŠOLE MANJ DENARJA
 
Nasprotno: nedržavne šole predstavljajo za državni proračun prihranek, saj jim je iz proračuna treba nameniti manj denarja kot državnim šolam; če so državne šole plačane 100 %, bodo nedržavne po novem samo okrog 60 %, kar pomeni, da država na račun slovenskih otrok v nedržavnih šolah brez vsake slabe vesti prihrani okrog 40 %. Tudi če bi se nedržavnim šolam namenil dodaten denar, s katerim bi 100 % pokrili obvezen in razširjeni učni program, bi država prihranila denar (ne pozabimo – na račun slovenskih otrok!), ki bi ga sicer morala namenjati za vzdrževanje infrastrukture, tekoče stroške … (Prihrani ga zato, ker te stroške krije zasebnik - op. M. Š.)
Nedržavne šole torej niso dodaten strošek – so področje, na katerem država privarčuje. Žalostno dejstvo je torej, da tudi državni učitelji trenutno množično podpirajo odločitev ministrstva za šolstvo o krčenju sredstev za nedržavne šole. S tem nekritično podpirajo neoliberalno agendo, ki v imenu "vitke države" krči sredstva za šolstvo. Če parafraziram spoznanje iz časa nacizma: "Najprej so prenehali financirati nedržavne šole. Bili smo tiho. Ko so prenehali financirati tudi državne, ni bilo več nikogar, ki bi protestiral!"

3. NA NEDRŽAVNE ŠOLE SE NE MOREMO VPISATI VSI, ZATO JIH NE BI SMELI FINANCIRATI

Če se tega dosledno držimo, moramo prekiniti tudi financiranje gimnazije Bežigrad. Tudi tja se ne morejo vpisati vsi, ki si želijo. Iz istega (fizikalnega) razloga: ni dovolj prostora. Kar je mogoče zlahka rešiti – če si ljudje tako želijo vpisa na, npr., waldorfsko šolo, bi bilo demokratično povečati sredstva zanjo. Tako preprosto je to. V zrelih demokracijah.

4. SLOVENSKO ŠOLSTVO SE DELI NA JAVNO IN ZASEBNO

To je ena izmed osrednjih ideoloških manipulacij. Slovensko šolstvo je skoraj v celoti javno – vse šole, takšne in drugačne, tvorijo javno mrežo šol. Res je, da bi šole, ki sestavljajo javno mrežo, lahko delili glede na različne ustanovitelje na DRŽAVNE/OBČINSKE in NEDRŽAVNE. Oziroma na VLADNE IN NEVLADNE. Glede na dobiček bi jih lahko delili tudi na PROFITNE IN NEPROFITNE (da ne bo nesporazuma: najbolj profitne so prav nekatere državne šole).
Zakaj torej zasebne in javne šole? Ne vem. Prve so poimenovane po ustanovitelju, druge pa po namenu in delovanju. Logike je tu zelo malo – razen če je bil namen nedržavne/nevladne šole že od začetka zaznamovati s slabšalnim prizvokom.

5. NEDRŽAVNE ŠOLE KUJEJO DOBIČEK

Ah … Naj povem za waldorfsko šolo. Waldorfska šola je ustanovljena kot zavod, ki ne sme kovati dobička in ga prelivati v zasebne žepe. Po definiciji. Pika.

6. NEDRŽAVNE ŠOLE ZARADI OMEJITVE VPISA VPISUJEJO LE UČNO USPEŠNE UČENCE IN DIJAKE.

Ne drži. Vpisana populacija na nedržavnih šolah je zelo raznolika, saj vpisujejo otroke z različnimi učnimi zmožnosti in iz različnih socialnih okolij. Določene nedržavne šole so tudi priznane po tem, da vključujejo otroke s posebni potrebami v večji meri kot državne šole (waldorfska šola vključuje 11,2 odstotka otrok s posebnimi potrebami).

7. OSNOVNE IN SREDNJE NEDRŽAVNE ŠOLE SI LAHKO PRIVOŠČI IN OBISKUJE LE ELITA.

Ne drži. Socialna slika na osnovnih in srednjih šolah je zelo raznolika, saj jo obiskujejo otroci iz različnih družbenih okolij. Šolnine so namreč večinoma prilagojene premoženjskemu stanju staršev, poleg tega pri šolanju pomagajo tudi šolski skladi. Razslojevanje se bo zgodilo le, če bo vlada uresničila svoje namere – če namreč ne bo finančno podprla nedržavnih šol, jih ne bodo mogli obiskovati otroci iz različnih socialnih okolij. Nedržavne šole bodo lahko obiskovali le premožni.
No, priznam pa, da je ta trditev ena izmed zabavnejših, če jo povem v razredu. Učenci/dijaki se le malokrat tako glasno smejijo. Le nasmeh je bolj grenak, pravi znana slovenska popevka.

8. KDOR ŽELI NEDRŽAVNO ŠOLSTVO, NAJ SI GA SAM PLAČA

Res hočemo to? Takšen je primer ZDA, v kateri je ostro ločeno obubožano državno šolstvo in premožno nedržavno šolstvo. Še enkrat: si res želimo tega? Se res ne zavedamo, da s tem podpiramo najbolj brezobziren neoliberalen šolski model na planetu (ameriškega)? Bi se ne raje zgledovali po skandinavskih šolah ali Nizozemski, kjer so nedržavne šole vzor socialne enakopravnosti, saj jih podpira država in tako omogoča zastopanost različnih slojev? Ej, slovenski levičarji in socialni demokrati - kaj vam niso prav skandinavske dežele vzor?
Naj opozorim še na eno nedoslednost: prav levi politični pol, ki v primeru nedržavnih šol nasprotuje temu, da bi država sofinancirala zasebnike, je zelo odločen, ko je treba zagovarjati sofinanciranje drugih nevladnih organizacij, npr. (zasebnih) založb, kulturnih prireditev, okoljevarstvenih organizacij, društev ... Čemur ne nasprotujem - nasprotno. Zanima me le, zakaj takšna razlika. Zakaj državno podporo lahko prejme, npr., lovsko društvo, šola pa ne? Zakaj, če grem še malo naprej, levi politični pol pogosto brezpogojno podpira skvoterje - zasebnike, ki so zasedli državno oziroma zasebno lastnino? Kako je mogoče, da v enem primeru vidi sofinanciranje zasebnikov, ki uresničujejo javni interes (npr. nedržavne šole), kot sporno, v drugem primeru (skvoterji) pa zahteva, da mestne oziroma državne oblasti omogočijo in podprejo delovanje mladih umetnikov (sicer zasebnikov)?
In še ena pomembna stvar: če država sofinancira program, pridobi tudi precejšen nadzor nad učnim programom. Kar v času "ploščatih zemelj" ni tako nepomembno.

9. NEDRŽAVNE ŠOLE IMAJO ŽE V IZHODIŠČU VEČ DENARJA KOT DRŽAVNE. S ŠOLNINAMI LAHKO SOFINANCIRAJO NADSTANDARD.

Ne drži. S šolninami večinoma pokrivajo razliko, ki nastaja zaradi manjšega financiranja države, npr. stroške vzdrževanja prostorov, opreme, učnega materiala …

10. ČE BOMO FINANCIRALI NEDRŽAVNE ŠOLE, SE BODO TE IZJEMNO RAZŠIRILE IN OGROZILE DRŽAVNO ŠOLSTVO.

Ne drži. Financiranje nedržavnih šol v Sloveniji zmore le malo ustanoviteljev, saj je ustanovitev šole povezana z visokimi stroški. Zagotoviti je namreč potrebno prostore in opremo, ki ustrezajo šolskim normativom. Po novem pa bodo ti stroški še večji, saj bo treba začeti z dvema razredoma. Poleg tega lahko država zagotovi 100 % financiranje nedržavnega šolstva in hkrati omeji njegovo nadaljnjo širitev nad razumno mejo.
Dosedanje 25-letne izkušnje pa kažejo, da zasebno šolstvo ni ogrozilo javnega, temveč ga je obogatilo.

11. NEDRŽAVNIH ŠOL NE POTREBUJEMO, SAJ SE LAHKO VSI VPIŠEJO V DRŽAVNE

V teoriji zelo lepo zveni. A ker učim že skoraj četrt stoletja, sem imel možnost poučevati otroke, za katere to ne drži: ko me ne bi omejevalo spoštovanje zasebnosti, bi lahko opisoval številne usode otrok, ki so v državnih šolah težko zboleli ali šolsko leto zaključili s »totalko«. Zdelo se je, da je njihova šolska pot za vselej zaključena … Na nedržavnih šolah so se razcveteli. Dobesedno.
S tem ne želim reči, da so nedržavne šole za vse. Niso. Poznam tudi take primere.

12. DRŽAVNE IN NEDRŽAVNE ŠOLE NIMAJO NIČ SKUPNEGA
Ni res. Vsi smo v istem čolnu. Družijo nas isti nameni, cilji, nenehni varčevalni ukrepi, včasih tudi pot. Najbolj pa (slovenski) otroci. Če se bomo v nedržavnih šolah zavedali, da smo lahko le tako dobri, kot je državno šolstvo, in če se bodo v državnih šolah zavedali, da so nedržavne šole zato, da šolski prostor bogatijo in ne ogrožajo, se nimamo česa bati. V dobro otrok."


Napisal Klemen Lah, učitelj na waldorfski šoli. 

Bolj izčrpno predstavitev zasebne iniciative v šolstvu lahko preberete v odlomku iz knjige Šola, kam greš? na TEJ POVEZAVI.

JAVNO IN ZASEBNO ŠOLSTVO ALI KDO KOGA OGROŽA

Peticija Ohranimo javno šolstvo


Javno izobraževanje je temeljna človekova pravica, ki jo je država dolžna zagotavljati, so poudarili udeleženci nedavne okrogle mize in prvopodpisniki omenjene peticije. Ta njihova trditev je ena redkih, s katero se strinjam, kakor verjetno tudi velika večina državljanov, če ne kar vsi.

Kar me moti v nadaljevanju, je veliko število netočnih in zavajajočih trditev, izrečenih na okrogli mizi in/ali zapisanih v peticiji. Te netočnosti težko razumem kako drugače kot namerno zavajanje javnosti, iskanje grešnega kozla na povsem napačnem mestu; o podobnih akcijah pa se je že večkrat naknadno izkazalo, da so bile sredstvo speljevanja pozornosti stran od nekih drugih dogajanj, ki jih država želi izpeljati, preden bi državljani utegnili kaj oporekati. 

Vir:

http://bogatimo-solstvo.si

Kakovostno javno šolstvo?


Poleg neresničnih trditev mi še posebej veliko zadrego predstavlja kategorično zatrjevanje, da imamo kakovostno javno šolstvo, vse kar je potrebno je samo še, da ga ubranimo pred hudobneži. Ta kakovost je en tak nesrečen pojem, ker je tako težko nekaterim ljudem, še posebej pa tistim ključnim, dopovedati, da v kakovostni šoli bi morali otroci cveteti, starši biti zadovoljni, učitelji pa poučevati z veseljem in entuziazmom. Mi pa vidimo v naših šolah preveč pogosto vse kaj drugega, pa čeprav imajo lepo prepleskane zidove, prostorne telovadnice in športna igrišča, raznovrstne nazive in projekte, v vsaki učilnici pa interaktivno tablo.

Na ministrstvu pravijo nekaj takega: Imamo veliko dobrih šol, a žal nimamo enotnih meril kakovosti, ki bi to pokazala. Jaz pa menim, in veliko se jih s tem strinja: Ko bo vsaj 85 odstotkov otrok z veseljem hodilo v šolo, ko bodo žareli od radovednosti in želje po znanju – raziskovanju, ne pa bili apatični; ko bo med otroki in mladino manj psihosomatskih motenj, ko bo nasilje v šolah le izjemen pojav – ne potrebujemo nobenih drugih meril za kakovost šole.



Temeljni nesporazum: Šole z akreditacijo in šole brez nje


Zakaj se širijo neutemeljene govorice o nekakšnih visokih šolninah na zasebnih šolah in posledično razslojevanju družbe? Mogoče imajo ljudje pri tem v mislih tri mednarodne šole v Ljubljani? Če je tako, moram pojasniti, da te šole spadajo v drugo kategorijo, izvajajo namreč svoj program, ki ni skladen z javno veljavnim učnim programom v Sloveniji. Ali bi bilo prav, da država financira tudi te šole, je stvar razprave, a kolikor vem, kaj takega ne pride v poštev.

Te šole ostajajo plačljive, in so tukaj, če nam je všeč ali ne. Niso vzrok za razslojevanje družbe, ampak so njegov simptom.
 
Trenutna vroča javna dilema zadeva samo tiste zasebne šole, ki izvajajo javno veljavni program, torej zagotavljajo enake minimalne standarde znanja kakor državne šole. Vsaka novo odprta zasebna šola mora to dokazati in če o tem uspešno prepriča državno komisijo, dobi akreditacijo. S tem postane pri njih pridobljeno spričevalo enakovredno tistemu, ki ga dobijo učenci v državnih šolah.
 
Takšne in samo takšne šole so po dosedanjem zakonu upravičene do davkoplačevalskega denarja; do januarja 2015 je bilo to 85 odstotkov zneska, kot ga prejme državna šola, po dekretu ustavnega sodišča pa bi morale od januarja 2016 vse šole prejemati enak znesek glede na število učencev (točneje: število oddelkov. če govorimo o OŠ), ne glede na to, ali jih upravlja država ali zasebnik – saj zagotavljajo enake standarde znanja. Preprosto bi lahko rekli – za enako delo enako plačilo.
 
Takšne zasebne šole pri nas so waldorfska, montessori in OŠ Alojzija Šuštarja; šola Lila pa je v postopku pridobivanja akreditacije. Slednja poučuje po principih Vzgoje za življenje, angleško Education for Life.
 
Zasebne šole praviloma nudijo učencem nekaj nadstandarda v primerjavi z državnimi, tega pa doplačajo starši učencev, in sicer se višina prispevka določi glede na dohodke staršev; tako da je socialni vidik upoštevan in se praktično ne more zgoditi, da bi bila takšna šola komu nedosegljiva s finančnega vidika.
 

Naš zasebni vrtec že od ustanovitve deluje z zelo malo finančnimi sredstvi, po kvaliteti pa prekaša vse javne vrtce, ki jih poznam. Gre za umetnost ravnanja z denarjem in pripravljenostjo zaposlenih dati od sebe najboljše, kar lahko. Vrtec je subvencioniran od države. Plačujem 35% cene, kar znese 212 evrov mesečno. Ko smo imeli manj dohodkov, sem plačevala okrog 100 evrov. (mamica)

V primeru šole Lila, pri kateri država zavlačuje z akreditacijo, morajo starši v resnici pokriti celotno šolnino. Tega pa mnogi ne zmorejo, čeprav si zelo želijo, da bi njihov otrok lahko hodil v to šolo, in čeprav so davkoplačevalci. Imajo pravico do »brezplačnega« šolanja, nimajo pa pravice izbirati med vsaj dvema šolama z različnima pedagoškima pristopoma. Je to primerno za sodobno demokratično družbo, za kakršno se hočemo imeti?
 
Vzrok za nedostopnost teh šol je torej lahko samo sprenevedanje države; ali pa logistična nedostopnost, ker jih ni v vseh krajih oziroma jih ni dovolj. Onemogočanje še teh, ki so, najbrž ni primerna rešitev.



DEJSTVA (v marsičem drugačna, kot jih predstavlja peticija Ohranimo javno šolstvo)


1. ZASEBNE ŠOLE SO DOSTOPNE VSEM DRŽAVLJANKAM IN DRŽAVLJANOM.

Ker jih imamo trenutno samo v nekaj slovenskih mestih, v tem pogledu res niso dostopne vsem, ki bi si to želeli. Če govorimo o finančni nedostopnosti, trditev ne drži, oziroma jih lahko naredi nedostopne ravno nefinanciranje s strani države, kot sem pojasnila zgoraj.



2. VIŠINA JAVNIH SREDSTEV ZA ŠOLANJE JE ODVISNA LE OD ŠTEVILA OTROK IN NE ŠTEVILA ŠOL. VEČ ŠOL NE POMENI VEČ PORABLJENEGA DRŽAVNEGA DENARJA.
 
(Besedilo peticije pravi: Davkoplačevalke in davkoplačevalci s financiranjem zasebnih šol pravzaprav dvakrat financiramo osnovnošolske programe, kajti na nekaterih območjih poleg javnih šol, ki jih lahko obiskujejo vsi in ne samo nekateri otroci, delujejo tudi zasebne šole, ki se financirajo iz davkoplačevalskega denarja.)
 
Država dodeljuje sredstva glede na število učencev (oddelkov), in ne na število šol. Preprosto, če ima nek okoliš tisoč šoloobveznih otrok, država porabi za njih enako denarja, če vsi obiskujejo državno šolo ali če jih je recimo 700 na javni, 300 pa na akreditirani zasebni. Infrastrukturo zagotavlja občina oziroma država samo za javno šolo, pri zasebni šoli jo mora zagotoviti zasebnik! Za prostore, ogrevanje in podobno ne gre zasebnim šolam niti cent državnega denarja! 

 

Vir:

http://bogatimo-solstvo.si

 Gospod Jernej Pikalo kot nekdanji šolski minister pa menda že mora vedeti, na kakšen način država financira šolanje. Kako se mu lahko zareče takšna nesmiselna trditev?



3. PETICIJA NE IZPOSTAVLJA DOBROBITI OTROK IN DRUŽIN, AMPAK ZGOLJ PULJENJE ZA DRŽAVNI DENAR.


(...sile poskušajo po drugih poteh priti do istega rezultata: najprej davkoplačevalskega denarja za financiranje njihovih zasebnih osnovnih šol, nato pa do razgradnje mreže javnih šol, kjer bodo nato prav oni nadomestni ponudniki storitev.)
 
Ne vidim nobenega znaka, da bi avtorji peticije v resnici pomislili na otroke, zaradi katerih in za katere šole obstajajo. Davkoplačevalski denar ne gre nikoli za financiranje nobene šole, ampak gre za šolanje otrok, naših otrok. Ali je javna šola tam zato, da imajo učitelji in ostalo osebje plače? Ali pač zato, da se otroci izobražujejo? Če zasebna šola predstavlja grožnjo, da bo še nekdo drug poleg javnih uslužbencev črpal državni denar, ne pa prostor za malo drugačno učenje otrok ... potem, po tej logiki, je tudi javna šola tam zaradi plač uslužbencev, in ne zaradi otrok?

Ko bi vsaj nekdo, za hip, pomislil in se vprašal – kaj pa je boljše za otroke? Morda celo pomislil na dobrobit celotnih družin? 



4. ZA RAZVOJ SLOVENIJE JE IZOBRAŽEVANJE PREVEČ POMEMBNO, DA BI GA PREPUSTILI ZASEBNIM INTERESOM.


O pomembnosti izobraževanja se gotovo vsi strinjamo. Zdi pa se mi nepošteno od avtorjev peticije, da neresnično in zavajajoče namigujejo na sporne zasebne interese, najverjetneje finančne.
 
Zasebne šole so ustanovljene kot zavodi, ki ne smejo imeti dobička pri poslovanju. Če ga ustvarijo, ga morajo preliti nazaj v svojo dejavnost. Nikakršnih bajnih plač ne more biti ali česa podobnega, zakon to ureja. Učitelji na zasebni šoli so plačani po enaki lestvici kot na javni šoli, ne morejo biti plačani drugače.
 
Resnični zasebni interes, ki je tu prisoten, je interes staršev in pedagogov, da otroci dobijo kvalitetnejšo popotnico za življenje; da se razvijajo zdravo in celovito; da se jim ne ubije veselja do učenja, kot se to zgodi v javnih šolah zaradi njihovega načina dela.
 
V ustanovitev in zagon šole morajo vložiti veliko napora in entuziazma, saj gre za velik organizacijski, finančni in strokovni podvig, tu pa so še številne birokratske ovire. Entuziazem in zavestno gojenje dobrih odnosov in ostalih višjih vrednot prežema celotno življenje takšne šole, saj je tudi nastala zaradi globoke želje po zdravem in konstruktivnem učnem okolju.
 
V javni šoli imajo samo nekateri zaposleni takšne odlike, za mnoge pa je poučevanje zgolj varna javna služba. Sistemsko ni poskrbljeno, da bi imeli vsi otroci dobre učitelje, saj pri nas lahko postane učitelj praktično kdorkoli, ki je končal neko srednjo šolo – osebnostne kvalitete se ne preverjajo. Sistem plačuje vse učitelje enako, od najboljših do najslabših, in tudi njihov sindikat ščiti vse enako.
 
Na zasebni šoli so prav tako vsi učitelji plačani enako, razlika pa je v izboru, kdo lahko pride tja učit. Pri izbiri kadra niso pomembna samo formalna spričevala, ampak še bolj osebnost, stališča, življenjska filozofija, odnos do otrok.


5. NAŠ CILJ MORA BITI NAJKVALITETNEJŠA IZOBRAZBA VSAKE POSAMEZNICE IN VSAKEGA POSAMEZNIKA, KAR PA LAHKO IZVEDE LE MREŽA JAVNIH ŠOL. (?)
 
Na njihovi fb strani sem vprašala po razlagi trditve, da to ’lahko izvede samo mreža javnih šol.’ Zakaj nihče drug na svetu ne bi mogel ponuditi kvalitetne izobrazbe? Odgovora še nisem dobila.

Najbrž bi ga utemeljevali z nedostopnostjo zasebnih šol za vse. Ugotovili smo že, da jih nedostopne lahko naredi samo država, če jih ne bo financirala enako kot tiste, ki jih upravlja sama.
 
Vsekakor se nas veliko strinja, da sedanja mreža javnih šol ne zagotavlja kvalitetne izobrazbe. Uporablja zastarele metode, kot je frontalno poučevanje; občutno prevelik je delež učenja na pamet, bistveno premalo spodbujanja kritičnega, samostojnega, ustvarjalnega razmišljanja; poučevanje je minimalno vezano na življenje izven šole; ne razvija v zadostni meri veščin, pomembnih za današnje poklicne zahteve: inovativnost, kreativnost, sodelovanje, timsko delo, odnosna kompetenca; ne uspeva motivirati za učenje, ampak naravno željo po učenju celo zatre; ne obvladuje nasilja, ki je v velikem porastu.
 
Kdor želi vedeti, tisti ve, da so slovenske javne šole v veliki meri nekvalitetne (z izjemami) in zasebne šole v veliki meri kvalitetne (z izjemami). Treba je samo malo prisluhniti, pobrskati po spletu in se pokaže slika. Kdor tega ne želi vedeti, pač ne bo vedel, pa če mu tukaj prilepim tisoč povezav do raziskav, člankov, osebnih pričevanj staršev, ... Vse to obstaja, a je preobširno za en prispevek, terja celo knjigo. Pravzaprav jih je nekaj že napisanih – o šolskem sistemu na splošno (Jesper Juul: Šolski infarkt; Marjana Škalič: Šola, kam greš? - 1. del), pa tudi o slovenskem (Kristijan Lešnik Musek: Bajke in povesti o devetletki; isti avtor: Siva knjiga o osnovni šoli v Republiki Sloveniji).


Eno izmed mnogih pričevanj:

Sama sem delala na javni osnovni šoli in imela možnost videti delo na zasebni. In rečem vam, da je razlika ogromna. Ne bom rekla, da je bilo vse na javnih šolah slabo. Zlasti ena javna šola me je zelo pozitivno presenetila v vseh pogledih. Je pa res, da vse, kar je javno, ne pomeni, da je dobro za vse. Tako me danes močno stisne pri srcu, ko vidim, koliko je nesmiselnega balasta v osnovnih šolah in koliko dragocenega časa ta nesmisel požre. Še bolj me stisne, ko slišim o poučevanju pisanja otrok v vrtcih in raznoraznih projektih, za katere otroci sploh niso zreli. Prav neverjetno očitno je, koliko stresa to povzroča tako otrokom kot staršem in na koncu tudi zaposlenim. In smisel vsega tega je?! Resnično ne vem.

Tako sem se odločila za zasebni vrtec in čeprav sem ga plačala nekoliko več, lahko rečem, da sem si ga kljub mizernemu dohodku in nekaj časa celo brezposelnosti lahko privoščila. In ko vidim, koliko ljudje zapravijo za meni nesmiselne stvari, me ne bo nihče prepričal, da je zasebna vzgoja in izobraževanje namenjena samo bogatašem. Predvsem, ko vidim, iz kakšnih okoliščin izhajamo starši otrok našega zasebnega vrtca.

Imam pedagoško izobrazbo s področja slovenščine, pridobljeno na javni univerzi (FF LJ), in sem s potekom študija zelo zadovoljna. Življenjske okoliščine so me pripeljale tudi na izobraževanje za waldorfske pedagoge, kjer pa se mi je odprl svet. Predvsem sem hvaležna, da danes veliko bolje razumem otroke – od najmanjšega do skoraj odraslega. Če primerjam oba sistema, lahko na kratko povzamem, da mi je javni dal življenjski nauk: „Samo tako je prav, kot pravimo mi in nobena druga možnost ne pride v poštev“, medtem ko mi je alternativno izobraževanje omogočilo boljše razumevanje sveta in razjasnilo vse moje dvome, in to brez kakršnegakoli pridiganja, ustrahovanja, pametovanja. (Nina Kociper)

In še eno krajše:

Pred kratkim sem bila na obisku na zasebni montessori šoli in sem bila zelo impresionirana. Otroci se v svobodi učijo, se prosto sprehajajo, a khrati ni nobenega divjanja, kričanja. Vzdušje je umirjeno in radostno. Še vedno sem pristaš šolanja na domu in unschoolinga (v konstruktivnem okolju), a tako šolo je res lepo videti. (Mateja de Laat)

5. PETICIJA NEUPRAVIČENO NAMIGUJE NA OGROŽENOST JAVNEGA ŠOLSTVA ZARADI ZASEBNEGA, S TEM PA SPELJUJE POZORNOST OD RESNIČNEGA PROBLEMA - SLABE KAKOVOSTI JAVNEGA.

(Državni zbor Republike Slovenije zato pozivamo, da zaščiti javno šolstvo pred posegi kogarkoli.)

Veliko učiteljev ve, da je javno šolstvo ekstremno dobro zaščiteno pred posegi kogarkoli. Mnogi so poskušali, več let ali desetletij, doseči kakšne pozitivne spremembe; opozarjali so na napake in slabosti, predlagali rešitve – a ni šlo. Dali so pripombe na prenovljen učni načrt – niso jih upoštevali. Že večkrat so poskušali ustanoviti svojo zbornico, ki bi skrbela za strokovnost, a so bili vsi poskusi onemogočeni. Tako dobro je sistem zaščiten pred posegi kogarkoli, celo pred učitelji.



Nekatere druge pogoste zmote v zvezi z zasebnim šolstvom


-SREDSTVA ZA JAVNO ŠOLSTVO SE KRČIJO NA RAČUN ZASEBNEGA.

Niti slučajno. Pojasnilo kopiram s strani http://bogatimo-solstvo.si:

Glavna vzroka krčenja sredstev za javno šolstvo sta šibek državni proračun ter slaba demografska slika oz. premalo otrok za sistem, ki je bil vzpostavljen za dvakrat do trikrat številčnejše generacije. Dodaten problem predstavlja vse manjše število šolajočih se otrok v odročnejših krajih zaradi dnevno-migracijskih trendov ali preseljevanja v urbana središča. Posledica je optimiziranje in združevanje v šolstvu. Zasebno šolstvo s temi vzroki nima nič skupnega.
 
V zasebnih osnovnih šolah se šolajo slovenski učenci slovenskih staršev, na njih učijo slovenski učitelji. Če zasebnih šol ne bi bilo, bi se vsi ti otroci šolali na javnih šolah, kjer bi učili ti isti učitelji, kar bi državo in lokalno skupnost stalo enako, kot bi ju stalo ob izenačenem financiranju javno veljavnih programov. V resnici so zasebne šole za javne proračune celo ugodnejše, saj po veljavni zakonodaji stroške investicije, vzdrževanja in opreme nosi ustanovitelj zasebne šole.


-ZASEBNO ŠOLSTVO VODI V RAZSLOJEVANJE IN ELITIZEM.

Kopiram iz istega vira:  

Ne želimo, da bi bile zasebne šole, ki omogočajo nekoliko drugačne vsebinske, vzgojne in pedagoške poudarke, dostopne zgolj ljudem z višjimi dohodki. Odprava šolnin, ki so jih doslej plačevali starši otrok v zasebnih osnovnih šolah zaradi pokrivanja nepopolnega javnega financiranja javno veljavnih programov, odpravlja diskriminacijo in vodi v večjo družbeno pravičnost.

Želimo si, da staršev, ki želijo otroke vpisati v zasebno osnovno šolo, doplačevanje zaradi nepopolnega javnega financiranja od tega ne bi odvračalo. Želimo si, da bi tudi zasebne šole lahko sprejele v šolanje vsakogar, ki bi si to želel. Z dostopnostjo zasebnih šol bi se tako še bolj povečala družbena pravičnost.

Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja prejema subvencijo malice 159 otrok, kar pomeni, da 38% učencev izhaja iz družin z nižjimi dohodki. Na Osnovni šoli Montessori Ljubljana prejema subvencijo malice 54% učencev.


-ZASEBNO ŠOLSTVO OGROŽA JAVNI SISTEM.

Delež otrok, ki se šolajo v slovenskih zasebnih osnovnih šolah, je le 0,7 odstotka, medtem ko evropsko povprečje zasebnih šol znaša 14 % vseh šol.


-RAZMAHNILE SE BODO KATOLIŠKE ŠOLE IN OTROKOM, S TEM PA VSEJ DRUŽBI, VSILJEVALE SVOJO IDEOLOGIJO.

Sem ateistka s precej negativnim stališčem do RKC, vendar bi me neprimerno manj skrbel oziroma motil stik otrok s krščansko ideologijo kot me skrbi nezdravo ozračje slovenskih javnih šol. Če bi kot mama danes imela možnost izbrati med javno šolo, kakršno poznam in zasebno katoliško, bi izbrala slednjo. 



Zaključek


Nedvomno potrebujemo kakšno peticijo v zvezi z našim javnim šolstvom; vendar sem prepričana, da ni potrebna zaradi ogroženosti njegovega obstoja. Prav nič ni ogroženo, vsaj ne od zunaj. Ogroža kvečjemu samo sebe – s svojo togostjo.

Peticija bi se morala v resnici glasiti Izboljšajmo javno šolstvo. V besedilu bi morale biti izražene zelo konkretne zahteve, kaj in kako naj se spremeni. Možni primeri:

-Uvedimo strožje kriterije in preizkus osebnostne ustreznosti (po finskem modelu) za sprejem na pedagoški študij.

-Študij za učitelje mora vsebovati trening odnosne kompetence, vodenja skupin, komunikacije, čustvene inteligence v enakem ali večjem obsegu ur kot teoretični pouk.

-Ukinimo predmete – poučevanje naj poteka po temah in projektih; učni načrt naj bo samo okviren, učitelji pa naj imajo več pedagoške svobode in odgovornosti.

-Všolanje otrok naj bo ponovno pri starosti sedmih let.

-Poučevanje v javnih šolah naj poteka po principih pedagogike montessori (vsi učitelji morajo imeti določen obseg ur izobraževanja iz te pedagogike).

-Zmanjšajmo birokratiziranost in hiperreguliranost šol, naj imajo večjo avtonomijo.

-...