(odlomek iz knjige Šola, kam greš?)
Raziskovalec Sugata Mitra je znan po eksperimentu, imenovanem tudi »luknja v zidu« (Hole in the Wall), kjer so na zid okrog sluma v Indiji namestili računalnik, tako da je bil dostopen otrokom sluma. Ti so se ga naučili uporabljati zgolj s poskušanjem, brez navodil ali poseganja odraslih. Raziskovalci so to izvedli še v centru za preseljevanje in nato na številnih drugih mestih v revnih okoljih. Mitra je rezultate svojega eksperimenta povzel takole:
Če ima prost in javen dostop do računalnikov in interneta, skupina otrok lahko:
– samostojno doseže računalniško pismenost, kar pomeni, da se lahko naučijo uporabljati računalnike in internet za večino nalog, ki jih opravljajo laični uporabniki;
– se sama nauči dovolj angleščine, da lahko uporabljajo e-pošto, funkcijo ’klepet’ in iskalnike;
– se v nekaj mesecih nauči na spletu iskati odgovore na vprašanja;
– sama izboljša svojo angleško izgovorjavo;
– izboljša svoje šolske rezultate v matematiki in naravoslovju;
– odgovori na izpitna vprašanja za več let starejše vrstnike;
– preoblikuje svoje sposobnosti socialnih interakcij in vrednostne sisteme;
– oblikuje neodvisna mnenja in zazna indoktrinacijo.
Projekt se je zelo razširil znotraj in zunaj Indije, rezultat je nov pristop k učenju, imenovan tudi »odprto učenje« ali MIE - Minimal Invasive Education, ki ga uporabljajo tudi v nekaj šolah v Angliji.
Z vidika pristopa MIE (minimalno invazivno izobraževanje) obstaja veliko načinov učenja. Učenje je proces, ki ga izvajaš, ne pa proces, ki ga drugi izvajajo na tebi. Izkušnje šol, ki uporabljajo ta pristop, kažejo, da je možnih veliko načinov učenja brez poseganja s poučevanjem, torej brez obveznega poseganja učitelja. V primeru branja, na primer, se v teh šolah nekateri otroci naučijo brati tako, da jim berejo, oni pa si zapomnijo zgodbe in jih na koncu sami preberejo. Drugi se naučijo brati s škatel od kosmičev, tretji iz navodil za igre, četrti z uličnih znakov. Nekateri se naučijo, katere zvoke predstavljajo črke, drugi zloge, tretji cele besede. Poročajo, da v njihovih šolah nikoli nobenega otroka niso silili, priganjali, pozivali, vabili ali podkupovali, da bi se učil brati ali pisati, in nikoli se niso srečali z disleksijo. Nobeden od njihovih bivših učencev ni zares ali funkcionalno nepismen in nihče, ki spozna njihove starejše učence, ne more uganiti, pri kateri starosti so se naučili brati ali pisati.
Učenci v teh šolah se na podobne načine učijo vse predmete, tehnike in veščine. Vsaka oseba, vključno z otroki in mladino, ima drugačen slog in drugačno hitrost učenja in vsaka oseba je enkratna; ne le sposobna učenja, temveč tudi sposobna uspeti. V teh šolah trdijo, da uporaba medicinskega modela reševanja učnih težav za posamezne učence in označevanje teh otrok kot prizadetih sistematično preprečuje uspeh teh učencev, pa tudi izboljšanje trenutnega izobraževalnega sistema. Pojasnjujejo pa, da se to ne nanaša na ljudi s specifičnimi okvarami, ki vplivajo na upad določenih sposobnosti.
Na osnovi spoznanj eksperimenta Luknja v zidu in uporabe metode MIE, odsvetujejo klasične metode poučevanja, namesto njih pa priporočajo alternativne pristope, kot so šole po modelu Sudbury, imenovane tudi svobodne demokratične šole. Tam se otroci učijo v lastnem tempu, namesto da bi sledili kronološkemu učnemu načrtu, ter uživajo osebno svobodo, kar je hkrati spodbuda k prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja. Te šole so organizirane tako, da se odrasli le minimalno vmešavajo v vsakdanje življenje učencev. Dokler otroci ne škodujejo drugim, lahko s svojim časom v šoli počnejo, kar želijo.
Odrasli v šolah tipa Sudbury Valley so varuhi svobode otrok, da lahko sledijo svojim zanimanjem in se učijo, kar se hočejo. Ustvarjajo in vzdržujejo vzgojno okolje, ki otrok ne oropa časa za raziskovanje in odkrivanje lastnega notranjega jaza. Vloga odraslih je tudi to, da odgovarjajo na vprašanja in predajajo določene veščine ali znanje takrat, ko jih učenci za to prosijo. Tako kot šole Sudbury tudi zagovorniki unschoolinga trdijo, da otroci, ki jih vzgajajo na ta način, ne trpijo za motnjami učenja, zato ni potrebe po preprečevanju učnega neuspeha z medicinskimi posegi.
Učitelji po metodi MIE zagotavljajo veliko spodbud v obliki »velikih« vprašanj. To so vprašanja, na katera učitelj – ali pa sploh nihče – nima odgovora; vprašanja, ki bodo ves čas zaposlovala otroške ume. (Primer: Kdaj se je začela zgodovina?) Računalniki lahko dajejo odgovore, ampak zaenkrat še ne morejo zastavljati vprašanj. Tako učiteljeva vloga postane večja in bolj nenavadna kot kadar koli prej: spraševati mora učence o stvareh, ki jih sam ne ve. Potem se lahko umakne in gleda, kako nastaja učenje.
Več o eksperimentu lahko izveste na spletni strani Hole-in-the-Wall Education Project.
Več o knjigi Šola, kam greš? lahko preberete TUKAJ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar