»Poleg družine je šola najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na otrokovo doživljanje življenja in na njegov razvoj. /.../ … šola vsebuje številne pozitivne in varovalne dejavnike psihosocialnega razvoja, ki nekaterim otrokom vsaj delno nadomestijo ali popravijo družinske neustreznosti in primanjkljaje; šola pa vsebuje tudi številne ogrožajoče dejavnike in je za mnoge otroke vir hudih stresov ter številnih stisk, iz katerih se porajajo psihosocialne in psihosomatske motnje.«
»Nekateri starši, pa tudi šolski in zdravstveni delavci, se premalo zavedajo pomena osnovne šole za otrokov psihosocialni razvoj. Stroka je v skladu s teorijami o odločilnem vplivu prvih let življenja in družine na otrokov razvoj naravnana predvsem v preučevanje družinskih odnosov. Preventivno in terapevtsko dejavnost usmerjajo v družino, pri tem pa včasih zanemarijo neugodna dogajanja med otrokom in šolo, obenem pa tudi marsikateremu šolskemu delavcu ustreza domneva, da so za vsa dogajanja v otrokovem življenju in razvoju odgovorni starši. Takšno videnje jih v dokajšnji meri razbremenjuje odgovornosti za otrokovo slabo počutje, neustrezno vedenje ali neuspešnost v šoli.«
Iz teorije sistemov izhaja osnovna predpostavka, »da je za otrokovo duševno zdravje in njegov psihosocialni razvoj pomemben celoten otrokov življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi. ...Motnje v enem delu sistema vplivajo na druge dele sistema. … Pri otroku, ki ima težave v šoli, običajno razmišljamo o tem, kako neugodni družinski dejavniki vplivajo na njegovo delovanje v šoli. Znano je, na primer, da se otrokov šolski uspeh poslabša, če se starši razvežejo. Toda tudi šolske težave vplivajo na družinsko ozračje in družinske odnose. Zaradi otrokovega šolskega neuspeha ali neustreznega vedenja so starši obremenjeni, zaskrbljeni, doživljajo občutke krivde in stiske, družinsko ozračje postane napeto, poslabšajo se odnosi med starši in otrokom, starši pritiskajo na otroka, ga kaznujejo, prihaja tudi do motenj v odnosih med staršema /…/ Motnja v šoli se prenaša tudi na otrokov prosti čas. Starši otroka omejujejo v igri, v druženju z vrstniki, v športnih dejavnostih. / Tako neuspeh, neustrezno vedenje ali druge šolske težave preplavijo otrokovo življenje in ga poslabšajo.«
 |
| Vir: www.pexels.com |
Zgornji navedki so iz knjige Anice Mikuš Kos ŠOLA IN DUŠEVNO ZDRAVJE. Še na več drugih mestih v knjigi avtorica poudarja, da šola lahko prispeva k odklonskemu psihosocialnemu razvoju otroka ali pa ga pred tem zavaruje.
V vsakdanjem življenju in v medijih srečujemo veliko zgodb, ko eno ali drugo izmed obeh najpomembnejših življenjskih okolij povzroča otroku škodo. Takrat je drugo okolje na potezi - ima priložnost, da deluje zaščitno. Ob napačnem ravnanju pa se škoda multiplicira.
Ko je otrok trpinčen doma
Med starši duševno trpinčenih otrok so številni, ki imajo nerealno visoka pričakovanja glede šolskega uspeha, otroka besedno napadajo, ga ponižujejo in ustrahujejo, mu grozijo... V takem primeru je ena od možnosti šole svetovalno delo s starši, kjer poskušajo omiliti njihova stališča in vzgojna ravnanja; še bolj pomembno pa je, da otroku vsaj učitelji in svetovalni delavci v šoli ustvarijo vzdušje varnosti in sprejetosti ter mu omogočijo dosegati uspehe, s čimer lahko delno sanirajo škodo na njegovi samopodobi in samospoštovanju. Tudi v drugačnih primerih slabih domačih razmer naj šola ravna podobno. Otrokovo samospoštovanje je tisto, kar je predvsem treba čuvati in gojiti, ker predstavlja jedro posameznikove psihične odpornosti v življenjskih preizkušnjah.
Ko odpovesta tako dom kot šola, je lahko na nitki življenje
Izpoved odrasle ženske:
"Kot otrok sem prvič hotela narediti samomor v četrtem razredu. Za razrednika smo imeli zagrenjenega učitelja invalida, ki nas je ocenjeval glede na njegovo trenutno počutje. Vsake govorilne ure so bile mora meseca, vedela sem, da bom tepena in to konkretno s kuhalnico, ko pa se zlomi, pride na vrsto druga. Prvič in zadnjič v življenju sem bila po učnem uspehu dobra (3). Katastrofa, doma bodo znoreli. Najraje bi skočila z balkona, ponoči sem stala na polici balkona v osmem nadstropju, a nisem zbrala dovolj poguma, davljenje s pasom ni uspelo, zato sem pojedla vse tablete, kar sem jih našla - okoli trideset. Na srečo so bile kontracepcijske in aspirini, zjutraj sem bila še vedno živa. Da ne razlagam še o vbrizganju detergenta za posodo v žilo in pitju le-tega, vse to zato, ker so tako pritiskali name. Nikoli kasneje v življenju nisem imela samomorilnih misli, uspešno sem končala srednjo šolo in se brez težav vpisala na fakulteto, moje življenje pa bi se pri desetih letih skoraj končalo zaradi pritiska lastnih staršev. Počutila sem se kot smet, ni štelo ne lepo obnašanje, ne siceršnja neproblematičnost, ne pomoč pri hišnih opravilih, pomoč sestrici... Zahtevali so, da sem perfektna v šoli, sicer bo joj. Prisegla sem si, da na mojo hčerko ne bom pritiskala, pomagala ji bom, ampak če bo zadostna bo pač zadostna, maltretirala je ne bom in pika."
Pred dnevi smo na spletu brali kratko novico, da se je v neki beograjski šoli desetletna deklica poskusila na stranišču obesiti, a so jo še pravi čas rešili. Članek ni vseboval nobenih informacij o možnem povodu za poskus samomora, o življenjskih razmerah deklice ali njenem šolskem uspehu, a v komentarjih so se takoj pojavila ugibanja o tem, čeprav brez vsake podlage, ter neizogibno iskanje ’krivca’: Šola ali starši?
»V prvi vrsti so starši tisti, ki bi morali opaziti, da se z otrokom nekaj dogaja...«, je komentar, ki se praviloma pojavlja v takih primerih. … »Je pa v takih primerih vedno krivec domače okolje« - takšne in podobne so ugotovitve učiteljic med komentatorji. Pogosto je krivec res domače okolje, in v tem primeru ni mogoče pričakovati, da bodo »starši tisti, ki bodo opazili, da z otrokom nekaj ni prav.« Saj ga prav oni potiskajo čez rob! In v tem ne vidijo nič spornega, sicer tega ne bi počeli. Če bi znali odnehati s pritiski ob jasnih znakih otrokove stiske, potem v otroku nikoli ne bi dozorela želja po smrti.
Odveč in brezplodno je v takih primerih ponavljati, kaj vse »bi starši morali..." Starši, ki so tega zmožni, to itak naredijo; tisti, ki niso, tega ne preberejo / ne slišijo ali pa ne dojamejo, predvsem pa iz različnih razlogov tega niso zmožni uresničiti. Vsi vedno naredimo najbolje, kar v danem trenutku in situaciji zmoremo.
Starš lahko postane kdorkoli, ki je za to biološko sposoben, izpolnjevati ni potrebno nobenega drugega pogoja; zaradi tega je, na žalost, v vsaki družbi precej staršev, ki niso zmožni pozitivnega, še dovolj dobrega starševstva. Zato pa moramo ostali odrasli člani družbe, če se imamo za odgovorne in za boljše od pravkar omenjenih, izrabiti vsako priložnost, da nudimo tem otrokom pozitiven zgled IN pozitiven odnos, stik. Za zdrav razvoj je namreč nujna (in pogosto tudi dovolj) prisotnost vsaj ENE odrasle osebe v otrokovem okolju, ki ga vidi in sprejema takšnega, kot je. Ravno v pedagoških ustanovah je teh priložnosti dovolj, in v nasprotju s pogostimi trditvami ne zahtevajo veliko časa. Niso namreč potrebni dolgi pogovori; in ni toliko pomembno, KAJ delamo, kot pa KAKO to delamo.
Neizkoriščeni potencial šol za ustvarjanje bolj zdrave družbe
Šola je prostor, skozi katerega gredo VSI otroci in se tam zadržujejo več let, zaradi česar bi to lahko bila izjemna priložnost, da ustrezno usposobljeni pedagogi, osvobojeni vladavine učnega načrta in spon birokracije, do neke mere nadoknadijo primanjkljaje družinske vzgoje. Za otroke z neugodnim družinskim ozadjem šola vsekakor lahko pomeni odločilni varovalni dejavnik.
In obratno. V primeru šolskih težav smo starši lahko odločilni varovalni dejavnik ali pa težave še poslabšamo.
***
Sorodna vsebina: KO SE ZAČNE ŠOLA
Ni komentarjev:
Objavite komentar