ZAKAJ JE KAZNOVANJE PROBLEM, IN NE REŠITEV

⇉V idealnem svetu bi odrasli v vsakem nezaželenem vedenju prepoznali sporočilo o otrokovi nezadovoljeni potrebi in se lotili reševanja težave pri njenem izvoru. ⇇

To se nam močno zatika in namesto tega otroško vedenje razumemo kot ’preizkušanje mej’, ’izzivanje’, ’kršenje pravil’, ’izsiljevanje’ in podobno, kar razumem kot ostanke nekdanjega pojmovanja otroka kot slabega, še ne učlovečenega bitja. 

Vse te oblike ’asocialnosti’ se mnogim še vedno zdi najbolj pripravno iztrebiti s kaznovanjem. V resnici pa kazen še potencira otrokove občutke neljubljenosti, nesprejetosti, nerazumljenosti, nevidenosti (njegove nezadovoljene potrebe) in s tem težavno vedenje. Prilagodljivi otroci pa lahko postanejo še bolj prilagodljivi, kar postopno privede do izgube stika s seboj in svojimi potrebami ter v pretirano prizadevanje ugajati drugim. V odraslosti se to pokaže kot kronično izgorevanje, depresija ali sorodna simptomatika. 

Kaznovalno vzgojo večinoma spremlja nalaganje občutkov sramu in krivde. To sta dve najbolj toksični občutji, ki usodno zaznamujeta odnos do sebe in sveta ter imata na kakovost življenja izjemno razdiralen vpliv.

Vir: Pexels

  
Jesper Juul v zvezi s tem opozarja, da ni dovolj samo vedeti, da v vzgoji nekaj deluje, ampak moramo vedeti tudi, zakaj deluje. Drži, da s kaznijo lahko včasih dosežemo pri otroku želeno spremembo vedenja, vendar se za to spremembo odloči zaradi strahu pred kaznijo in ne zato, ker bi uvidel, da je tako prav. Kazen bo učinkovala zastraševalno in preprečevalno samo, dokler bo nad otrokom možno imeti nadzor, to pa se slej ko prej konča. Cilj bi moral biti, da otrok ravna etično in moralno zato, ker tako v resnici čuti in ne zato, ker se boji kazni.

S kaznovanjem porušimo odnos čustvene bližine z otrokom in zaupanje, ki sta pravzaprav edini resnični orodji vzgoje. Otroci, ki se s pomembnimi odraslimi ne čutijo povezani, se ravno zaradi tega velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti. Otrok, ki je v stiku s staršem oziroma vzgojiteljem ali učiteljem, mu bo veliko verjetneje želel slediti samodejno, saj ga dojema kot pozitivno avtoriteto. Zaupanje je sestavina vsakega konstruktivnega odnosa. Otrok ali mladostnik v težavah se zagotovo ne bo obrnil na bližnjega odraslega, ki ga vzgaja s kaznovanjem.
 
Otrok se zaradi kazni namesto na to, kaj je naredil narobe in kaj lahko naslednjič naredi drugače, osredotoči predvsem na občutke pomilovanja sebe, lahko občuti tudi sovraštvo, jezo in maščevalnost. Kaznovanje tako namesto krepitve občutka osebne odgovornosti pelje v samopomilovanje in egocentrizem. S tem mu odvzamemo priložnost za vživetje v stisko in bolečino drugega ter iskreno obžalovanje. Kaznovalni pristop ustvarja kljubovalno miselnost, ki neizogibno vodi v konflikt, namesto ustvarjanja miselnosti skupnega dela, ki vodi k sodelovanju.

Kazen krepi neiskrenost namesto iskrenosti: otroci, ki vedo, da bodo kaznovani, večkrat poskušajo prevaliti krivdo na drugega in pogosteje lažejo, da bi se izognili kazni. Podobno se pogosto vedemo tudi odrasli, vključno z učitelji – izogibamo se priznanju lastnih napak. To je posledica kaznovalne vzgoje, ob kateri smo odraščali.

Vir: Pexels

Kaznovanje vzpodbuja prevzemanje nezdravih življenjskih vlog, bodisi napadalca bodisi žrtve: kaznovani otroci doživljajo odrasle kot nasilneže, sebe pa kot žrtev; nekateri se s kaznujočim odraslim poistovetijo in sami postanejo nasilneži. Pri zagovornikih kaznovanja se to neposredno odraža: nekoč so bili žrtve kaznujočih odraslih, zdaj pa svoje travme izživljajo tako, da sami kaznujejo ali goreče podpirajo ta pristop, govoreč: tudi mene so tako vzgajali, pa mi nič ne manjka. Če temu njihovemu nazoru kdo odločno oporeka, prestopijo v vlogo žrtve, tožeč o prezaščitniških starših in sistemu, kjer imajo otroci preveč pravic. Vidite dinamiko? Iz vloge preganjalca prestopijo v vlogo žrtve.

Kaznovanje je vedno dejanje močnejšega nad šibkejšim. Kaznovan otrok se tako preko modela nauči, da če imaš moč, jo lahko zlorabiš. Ko bo sam udeležen v situaciji s šibkejšim od sebe, bo pri reševanju nesoglasij z večjo verjetnostjo zlorabil svojo premoč. V otroštvu naučeni vzorci se nadaljujejo tudi v odraslost. Otroci, ki so vzgajani s kaznijo, kot odrasli nagibajo k ’razreševanju’ nesoglasij in konfliktov s pomočjo zlorabe moči ali pa k preveliki podredljivosti v lastno škodo.

Kazen ne uči, kaj je prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj ni prav. Tako se s kaznovanjem osredotočamo na problem, ne pa tudi na rešitev, torej ne učimo usmerjenosti v iskanje rešitve. Če otroka ’kaznujemo’ tako, da mora popraviti storjeno škodo, pa tega sploh ni potrebno imenovati kazen. Povrniti škodo oziroma popraviti napako ni kazen, ob pogoju, da to izpeljemo brez poniževanja.

V stanju strahu ali jeze, ki ju sproži kazen, se tako otrokom kot odraslim vklopi zadnji del možganov, ki skrbi za preživetje, in sproži se refleksni odziv boj – beg – zamrznitev, sprednji del možganov pa se izklopi, kar pomeni, da učenje v tem stanju ni mogoče. Kazen in produktivno učenje se tako izključujeta.

V šolah je še vedno razširjena praksa, da učenci za kazen dobijo dodatne naloge, pisanje istega stavka x-krat in celo prebrati knjigo ali naučiti se pesem. Če je nekaj kazen, postane ta dejavnost za kaznovanega avtomatično nekaj slabega. V možganih se ustvarijo povezave: pisanje/branje je kazen, torej je pisanje/branje neprijetno, ga ne maram in se ga čim bolj izogibam. Šolam bi vendar moral biti cilj, da otroci vzljubijo pisanje, branje in vse kar je v zvezi z učenjem, ne pa da jim to predstavlja kazen! V dokumentih je zapisano, da je cilj šole vzbujati ljubezen do učenja in tako vzgojiti vseživljenjske učence. Omenjeni kazenski ukrepi so v nasprotju s tem ciljem in zato nesporno nestrokovni, žal pa precej razširjeni.
...

~ odlomek iz poglavja Kaznovalni pristop, Šola, kam greš? - 2. del.

Kazalo vsebine lahko preberete TUKAJ,
opis vsebine po poglavjih pa TUKAJ.

V spletni trgovini je na voljo posamezen del po ceni 23 evrov ali komplet obeh delov po ceni 45 evrov.

 

KAZEN ZA TRPINČENJE IN KAZEN KOT TRPINČENJE

Alfie Kohn je sodobni ameriški avtor in predavatelj na področju psihologije vedenja, vzgoje in izobraževanja ter starševstva. Naslovi nekaterih njegovih knjig:

Mit razvajenega otroka: izziv konvencionalnim stališčem o otrocih in starševstvu (2014) 

Neprijetna pedagogika in drugi kontroverzni eseji o otrocih in šolanju (2011)

Mit domačih nalog: zakaj naši otroci dobijo preveč slabega (2007)



Brezpogojno starševstvo: premik od kazni in nagrad k ljubezni in razumu (2006)

Kaj pomeni biti dobro izobražen? In drugi eseji o standardih, ocenjevanju in drugih neumnostih (2004)

Proti standardiziranemu testiranju: dvigamo razultate, uničujemo šole (2000)

Šole, ki si jih naši otroci zaslužijo (2000) 



Onstran discipline (1996 in 2006)

Kaznovani z nagradami (1993)

Proti tekmovalnosti: Konec s primerjanjem (1992)

Revija Time ga je opisala kot ’najbrž najbolj neposrednega kritika obsedenosti šolnikov z ocenami in rezultati testov.’ Njegova kritičnost do tekmovanj in nagrad je vplivala na mišljenje izobraževalcev, staršev in managerjev v Ameriki in širše. Predvajali so ga v stotinah TV in radijskih oddaj, vključno z Oprah. Predava na univerzah, skupinam staršev in v podjetjih. Njegove knjige so prevedene v številne jezike, v slovenščini žal nisem zasledila nobene (gornje naslove sem prosto prevedla).

Spodnji tekst je nekoliko skrajšan prevod njegova članka, objavljenega v septembru 2016 na spletni strani alfiekohn.org. Originalni članek najdete na TEJ POVEZAVI.


 

Trpinčenje v šolah je pritegnilo neverjetno veliko pozornosti ter privedlo do številnih akademskih raziskav, novih pravilnikov in usposabljanj za šolnike, pisanja popularnih knjig. Danes je široko sprejeta opredelitev, da trpinčenje predstavlja resen problem, kar je edino prav. Nikoli ne smemo nazaj v čase, ko so na trpinčenje gledali kot na iniciacijski obred v smislu ’fantje so pač fantje’; kot nekaj, s čimer se morajo ukvarjati (in zaradi tega trpeti) žrtve same.

A tako kot pri drugih težavah, tako v šolah kot zunaj njih, so nekateri odzivi veliko manj konstruktivni kot drugi. Najmanj premišljena ali uporabna strategija je razglasiti stališče ’ničelne tolerance’ glede trpinčenja. Ta fraza postane prazna retorika – kot odziv na ponavljajoče se primere nasilja s strelnim orožjem v šolah, ko vsaki skupini žrtev pošiljamo »misli in molitve« – ali pa pomeni politiko strogih kazni za mučitelje.

Povzročanje trpljenja otrokom zaradi tega, kar so naredili, pogosto upravičujejo s praktičnimi razlogi, vendar nisem našel nobenih dokazov, da so šole zaradi kazni varnejše ali da so otroci, ki so bili kaznovani, zaradi tega bolj etični ali odgovornejši. Kaznovalni odzivi – tudi če jih olepševalno imenujemo »posledice« – pogosto niso samo neučinkoviti, temveč so dejavno kontraproduktivni. Naj navedem samo eno iz dolge vrste empiričnih raziskav, osemletno longitudinalno študijo, objavljeno leta 2005: odkrila je, da je kaznovalna disciplina povezana z bolj antisocialnim in manj prosocialnim vedenjem ter z več tesnobe (vir v angleščini na tej povezavi).

Zanimivo je, da ko zagovornikom tradicionalne discipline predstavijo take dokaze, mnogi preprosto preidejo na čisto drugačno obrambo, ki je ni mogoče ovreči z dokazi: vztrajajo, da če je nekdo naredil nekaj slabega, je treba tudi tej osebi narediti nekaj slabega. Treba jo je »poklicati na odgovornost«; posledica je po njihovem mnenju torej potrebna iz moralnih razlogov, tudi če ni praktičnih koristi. Leta 2001 so raziskovalci UCLA preučevali priljubljenost te maščevalne obrazložitve med učitelji (vir v angleščini na tej povezavi)

Toda učinki kazni so pomembni in v primeru trpinčenja kažejo na bolečo ironijo: kaznovanje otrok, ki mučijo druge, ne samo da ne vpliva na izvor problema, temveč poslabša stvari. Kot je Barbara Coloroso izpostavila v svoji knjigi Mučitelj, mučeni in priča, kazen uči mučitelja »biti bolj agresiven in drugim povzročati več bolečin. Brez dvoma bo osvojil umetnost trpinčenja na načine, ki se izmuznejo nadzoru celo najpozornejših odraslih. Še pomembneje je, da kazen razvrednoti, poniža in razčloveči otroke, ki so ji podvrženi. (To pa zveni kot trpinčenje.)«

Desetletja raziskovanja kažejo, da kazen – tudi ko ne vključuje fizične sile – spodbuja agresijo. Raziskave iz ZDA (vir) in Švedske (vir) pa so razkrile še drugo plast te resničnosti: pri mučiteljih je bolj verjetno, da so jih vzgojili avtoritarni starši, ki uporabljajo kaznovanje. Dan Olweus, vodilna avtoriteta na tem področju, je vodil zadnjo študijo in tako kot drugi kritiki kaznovanja ponudil predloge, kaj lahko omeji tiraniziranje. Ključ je v »prestrukturiranju družbenega okolja« – celotne šolske kulture, namesto da bi poskušali ciljati posamezne učence s spodbujanjem odziva prič nasilja, ponujanjem nasvetov potencialnim žrtvam ali, najslabše, s kaznovanjem mučiteljev.


Dejanski rezultati kazni 


Preprosto je misliti, da je kaznovalna disciplina neizogiben del šolskega življenja. Tako je potrebno le še doreči podrobnosti izvedbe – na primer, kako huda naj bo kazen za določen prekršek. Ko stopimo korak nazaj in razmislimo, ali je kazen sama po sebi res smiselna, trenutno stanje postane res zelo zaskrbljujoče.

Pomislite: kazen je odziv nekoga z več moči (na primer odraslega) na prepovedano dejanje nekoga z manj moči (v tem primeru otroka). Specifično je sestavljena iz namernega povzročanja trpljenja ali vsaj nelagodja otroku. Namen je lahko odvrniti otroka od ponavljanja dejanja, pogostejši dejanski rezultati kazni pa so, da se otrok: 

1) razjezi in postane frustriran; 
2) nauči, da v življenju dosežeš svoje, če uporabljaš premoč nad šibkejšimi; in 
3) bolj osredotoči na lastne interese; 

verjetnost, da bo razmišljal, kako njegova dejanja vplivajo na druge, pa se zmanjša. Kazen spodbudi otroke k spraševanju: »Kaj hočejo, da naredim, in kakšne bodo posledice zame, če tega ne bom naredil?« (ne pa k spraševanju, kakšno bi bilo odgovorno vedenje oziroma kaj je prav z moralnega vidika, op.p.).

S te perspektive hitro postane jasno, da problem šolske politike ni samo, da se kaznovanje mučiteljev neizogibno maščuje. Kazen na splošno skrivoma prispeva k trpinčenju, tako zaradi zgleda, ki ga daje, kot zaradi svojega učinka na učence, ki so kaznovani.

Toda poglejmo še globlje: mogoče ne gre samo za to, da kazen prispeva k trpinčenju. Mogoče tradicionalna disciplina je vrsta trpinčenja. To je vznemirjajoča implikacija pomisleka Colorosove, ki sem ga navedel zgoraj. 

Definicija trpinčenja se glasi približno tako: »Ponavljanje sovražnih dejanj oziroma vzorec zlorabe, ustrahovanja ali nadlegovanja skozi daljše obdobje, kjer so manjši ali šibkejši žrtve večjih ali močnejših.« Da imajo večji, močnejši ljudje lahko diplome, ali da si lahko izmislijo prefinjene obrazložitve svojih dejanj, pri tem res ni pomembno.

Neizogibno neprijetnost tega, kar počnemo, in škodo, ki jo lahko povzroča, le neradi priznamo. Še ena ovira pri tem je dejstvo, da so domneve, o katerih se ne sprašujemo, vgrajene v našo rabo jezika. Na primer, ko govorimo o otrocih, beseda spoštovanje praviloma pomeni nekaj, kar oni dolgujejo nam, ne nečesa, kar mi dolgujemo njim oziroma naj bi bilo obojestransko, začne pa se pri nas odraslih, ker drugače kot z zgledom se otroci tega ne morejo naučiti. Podobno je tiraniziranje ali trpinčenje izraz, ki smo ga vajeni uporabljati samo za opis nečesa, kar počnejo učenci.

Potrebujemo premik perspektive, da težavnih dejanj otrok ne bi videli kot prestopke, ki jih je treba kaznovati (torej mora nekdo trpeti), temveč kot probleme, ki jih je treba rešiti, ter priložnosti za učenje (vendar ne ’učenje’ s kaznijo!-op.p.). Če potrebujemo preprost razlog za podporo tem spremembam, je morda dovolj ta: nočemo, da bi bila naša dejanja podobna dejanjem mučiteljev.


Članek s sorodno vsebino:
POZITIVNA DISCIPLINA

Članek istega avtorja:
PET RAZLOGOV, ZAKAJ OTROKOM NI DOBRO NEPRESTANO GOVORITI: "BRAVO!"