💚 2. 2. 2020 je izšel 2. del knjige Šola, kam greš? 💚
Podnaslov: Osnovna šola v Sloveniji – problemi in rešitve.
Medtem ko 1. del knjige obravnava tradicionalni šolski sistem na splošno, je 2. del posvečen izključno vpogledu v slovensko šolo, s poudarkom na obvezni osnovni šoli. V skupini na Facebooku že od novembra 2015 redno spremljam izkušnje in mnenja predvsem staršev, pa tudi učiteljev. Starši se vse pogosteje obračajo name tudi po drugih kanalih.
Na podlagi vsebin v skupini (šteje nad 10 000 članov) in v drugih medijih, osebnih pogovorov in osebnih izkušenj sem naredila analizo opažanj o nekaterih šolskih temah, ki so tudi sicer pogost predmet medijskih vsebin in javnih razprav na področju šolstva (no ja, ne vse; paradigme v šolstvu do sedaj niso bile tema). Vsaka tema ima svoje poglavje, ki so na kratko povzeta pod sliko.
Ilustracijo za naslovnico je izdelala Renata Tegelj Lesar, profesorica likovnega pouka. 💛
Ocenjevanje
Predvsem v tuji strokovni literaturi najdemo obsežne kritike na koncept številčnega ocenjevanja, podkrepljene z raziskavami. Povzetek teh kritik sem objavila že v prvem delu knjige. Poleg teh splošnih slabosti ima ocenjevanje v slovenskih šolah še druge stranpoti, ki jih navajam sedaj v drugem delu. Koncept opisnih ocen v prvih dveh razredih se je izkrivil; številčno ocenjevanje športa, glasbe in likovne umetnosti je škodljivo, saj bi morali biti ti predmeti namenjeni negovanju veselja do teh dejavnosti, ki so pomemben del kakovosti življenja, številčno ocenjevanje pa povzroči ravno obratno – odpor. Pri ocenjevanju na splošno se nemalokrat išče neznanje namesto znanja, ocene so uporabljene kot sredstvo discipliniranja … več boste prebrali v knjigi.
Domače naloge
Te so žulj številnih učencev, učiteljev in staršev – kaj žulj, gnojna bula! Zato sem se jim zelo temeljito posvetila. Izpostavila sem, katere slabosti domačih nalog opažamo slovenski starši, predvsem pa s pomočjo tuje literature skrbno osvetlila nekatere atribute, ki se jih domačim nalogam pripisuje ’od nekdaj’, ne da bi imeli o tem kakšne trdne dokaze. Kakšna je torej vloga domačega dela za šolo pri utrjevanju znanja, pri vzgoji za odgovornost, pri oblikovanju delovnih navad itn.? … Namig: Nič ni tako, kot se zdi.
Uvajanje inkluzivne paradigme
Kaj v osnovi je inkluzija? Inkluzija je paradigma, ki je nastala kot družbeni projekt, ne kot administrativni ukrep. Inkluzija otrok s posebnimi potrebami v običajne šole zato ni le breme in dolžnost, ki ju morajo prenašati učitelji. Inkluzija zajema vse vidike življenja ali pa sploh ni inkluzija.
Kako pa nam to uspeva v praksi? Ne (še) najbolje, kot kažejo izkušnje staršev in nekaterih strokovnih delavcev.
Delo z nadarjenimi
Na tem področju vlada podoben razkorak med teorijo in prakso kot drugje (npr. pri uvajanju inkluzije). Ali sploh potrebujemo oznake, kot je ’nadarjen učenec’? To je šele zanimivo vprašanje!
Šola in socializacija
Neprostovoljno preživljanje časa v istem prostoru z veliko skupino drugih otrok ni socializacija.
V tem poglavju razbijem mit o šolski socializaciji, zaključi pa se s člankom učiteljice in predavateljice Mije Selič o vpeljevanju socializacije v pouk skozi projektni način učenja tujega jezika.
Drugačni pedagoški pristopi in dobre prakse v slovenskih šolah
Predstavili smo: uporabo metode montessori in konvergentne pedagogike, Glasserjevo kakovostno šolo, gozdno pedagogiko, pouk izven učilnice (SOS – School OutSide), poučevanje brez učbenikov, fit pedagogiko in formativno spremljanje – slednje je še posebej nazorno in z veliko mero človeške topline opisala Zorica Potisk, profesorica biologije.
Tri oglišča šolskega trikotnika: učitelji, starši in učenci
Osredotočila sem se na tiste fenomene, ki največ krožijo v javnosti in postajajo že nekakšne krilatice. Na primer tista o starših kot grešnem kozlu, ki naj bi bil krivec za večino težav v šolah, ker otrok ne vzgaja tako, da bi v šoli ’sodelovali’. Opozorila sem, med drugim, na preprosto dejstvo, da je sodelovanje učencev odvisno od kakovosti pouka.
Razgrnila sem pogled na ujetost današnjih staršev: svoje otroke morajo pošiljati v ustanovo, ki ima rigidne, zastarele poglede na vzgojo, drugačne od starševskih pogledov; ki vsiljuje svoje vrednote, pri čemer uporablja in tudi zlorablja svojo formalno moč; ki posega v življenja družin z diktiranjem, kaj morajo početi v prostem času (se vtika v družine in pri tem s prstom kaže na starše, da se preveč vtikajo v šolo); pri vsem tem pa starši ne vidijo dobrobiti, ki naj bi jih šola doprinašala otrokovemu razvoju, ampak opažajo prej obratno. Čeprav bi že vse do tu našteto bilo dovolj, da razblini dvome v upravičenost nezaupanja staršev do šolskega sistema, je treba upoštevati še en pomemben dejavnik: njihove lastne izkušnje iz let, ko so bili učenci. Ne pri vseh, a pri velikem delu staršev so že te izkušnje čisto razumljiv razlog za krč, ko morajo šoli predati svojega otroka – krhko mlado bitje, za katerega so odgovorni. Sledi nekaj osebnih zgodb o grozljivih šolskih izkušnjah ...
Mislim, da mi je uspelo popularno ’teorijo’ o nemogočih starših, prezaščitenih otrocih in učiteljih kot žrtvah argumentirano raztreščiti v prah. Razgalila sem paleto načinov, kako si učitelji sami zbijajo avtoriteto in ugled, za kar sicer velja mit, da to počnejo starši.
Nisem pozabila na dejstvo, da omenjene ’teorije’ širi samo del šolnikov (ki pa so zelo glasni). Objavila sem tudi krajše zapise učiteljev, ki na takšne poenostavljene teorije grešnega kozla ne pristajajo – in so v nekaterih primerih izločeni in šikanirani v svojem kolektivu. Prav tako sem objavila tudi zapise zelo hvaležnih staršev, ki imajo dobre izkušnje z učitelji svojih otrok.
Na več mestih v knjigi, kjer se vsebina nanaša na vprašljivo kakovost dela v šolah, poudarjam dejstvo, da so pri nas kriteriji za vstop v pedagoški poklic izjemno površni oziroma jih ni, in da so številne pritožbe s strani uporabnikov sistema posledica prav tega. Poziv, da moramo prevrednotiti lik učitelja, je eno glavnih sporočil knjige.
Organizacijska kultura in klima v slovenskih šolah in šolstvu
Pojma kultura in klima se nanašata na to, kakšne vrednote in odnosi vladajo v posamezni ustanovi ter kako se ljudje v njej počutijo. Tu spregovorim tudi o osnovah motivacije (ki je povezana z zadovoljevanjem osnovnih potreb, to pa s počutjem v ustanovi …) in opozorim, da pogoji v šolah pravzaprav niso ustrezni glede na temeljne potrebe otrok. Motivacija pa se lahko razvije samo, če so osnovne potrebe zadovoljene.
Paradigme v šolstvu
Paradigme definiramo kot splošno sprejete vzorce razmišljanja in delovanja.
Izluščila sem jih dvajset in še kakšno za povrh, jih opisala in krepko podprla s primeri. Ena od paradigem – kaznovalni pristop – je še posebej izstopajoča, zato sem ji namenila posebno poglavje.
Kaznovalni pristop
Zakaj je kaznovanje problem, in ne rešitev je eden od skupno devetih podnaslovov v tem poglavju. No, prav, še enega vam izdam: Je res vsega kriva permisivna vzgoja?
Paradigme v šolah prihodnosti
V to poglavje sem uvrstila večji del vsebin, ki so jih prispevali drugi pisci, nekaj pa sem dodala še sama. Nizali smo tiste vzorce razmišljanja in delovanja, ki konstruktivno prispevajo k dobrobiti vseh udeleženih v šolskem življenju.
Namesto preživelega behaviorizma v šolo prihodnosti sodi humanizem, ki upošteva človeka v celoti, medtem ko se behaviorizem ukvarja samo z vedenjem. Zraven smo dodali še ščepec pozitivne psihologije.
Naslikali smo lik učitelja, ki je čustveno in duhovno inteligenten, poučuje in vodi sočutno, ima osnovna psihoterapevtska znanja in stalno dela na sebi, zato ima na otroke razvojno spodbuden vpliv. Otroci v šoli prihodnosti so aktivni, radovedni in igrivi, šport jim pomeni veselje do gibanja in ne samo še nekaj, kar je treba znati za oceno. Šola jih obravnava kot celovita bitja (ne zanima je samo intelekt). Poglavitna vloga osnovne šole je, da odkrije otrokova močna področja in interese ter mu jih pomaga razviti …
Vsebino dopolnjujejo prispevki avtorjev:
~ Tomislav Kuljiš, psihoterapevt
~ Dr. Klemen Lah, profesor slovenščine in sociologije, waldorfski učitelj
~ Marko Tušek, akademski slikar
~ Zorica Potisk, profesorica biologije
~ Dr. Milan Hosta, profesor športne vzgoje in filozof
~ Urban Praprotnik, profesor športne vzgoje in tekaški trener
~ Mag. Nastja Mulej, trenerka de Bonovih orodij razmišljanja
~ Mag. Mija Selič, učiteljica angleščine na zgodnji stopnji in predavateljica
~ Mateja Dovžan Kukić, prof. razrednega pouka in relacijska družinska terapevtka
~ Maja Zakotnik, učiteljica angleščine
~ Katja Ujčič, svetovalka nadarjenim posameznikom
~ Petra Božič Blagajac in Maja Lončar, mednarodno certificirani managerki delovne sreče in svetovalki za soustvarjanje pozitivne organizacijske kulture
in drugih
ter številne osebne izkušnje slovenskih staršev in učiteljev.
Več o prvem delu knjige najdete TUKAJ.
Za nakup v fizični obliki je na voljo le še 1. del knjige, sedaj po zelo ugodni ceni 10,50 evrov.
Oba dela sta zdaj na voljo tudi v elektronski obliki (kot dokument pdf) v zameno za simbolični prispevek 5 evrov.
Za naročilo pišite avtorici: marjana.skalic@gmail.com
ali na FB: https://www.facebook.com/marjana.skalic/
Seznam knjižnic, ki imajo 1. del: - klikni
Seznam knjižnic, ki imajo 2. del - klikni
Ni komentarjev:
Objavite komentar