petek, 19. januar 2018

DOVOLJ SI SE UČIL!


Gostujoči zapis mame devetošolca:


Kako sem se iz mame, ki sina priganja k učenju, spremenila v mamo, ki ga od učbenikov odganja

Januar, ura je devet zvečer. Sin, 9. razred, se uči. Pifla. Skozi vrata ga slišim, kako ponavlja snov, geografijo, ki jo piše naslednji dan. Potrkam in mu prigovarjam, da je čas za spanje. Nejevoljen me prekine, naj ga ne motim. Da mu manjka še čisto malo, da ponovi do konca. Kakšno uro pred tem sva skupaj na sprehod peljala našega kužka. Med potjo mi je zrecitiral primarne, sekundarne, terciarne in kvartarne gospodarske dejavnosti. Ko sem ga vprašala, ali razume pomene teh besed, mi jih je lepo razložil. A vedno ne pozna pomena vsega, kar se uči na pamet. Ob pol desetih le spakira torbo in mi naroči, naj mu za zjutraj, preden gre v šolo, dam dva primera za izračun zemljepisne širine in dolžine. Ok, si mislim, to je že dobro znati, da se na karti sveta znajdeš. Zjutraj mu torej dam dva primera, pravilno ju reši in zaželim mu še lep dan in srečo pri kontrolki.

In tako podobno potekajo dnevi že od začetka novembra – kontrolke, spraševanja, eksperimentalno delo, seminarska, domače branje in seveda domače naloge. Včasih tudi po osem strani iz delovnega zvezka za slovenščino. Pogosto nesmiselne naloge, kjer je treba dopolnjevati manjkajoče besede. Od interesnih dejavnosti samo badminton dvakrat tedensko. Poln delovni čas. In seveda vmes, za sprostitev, nekaj igric na telefonu ali ogled youtubarjev. In jamranje, da šolo sovraži in komaj čaka počitnice. Razumljivo! Tudi starši komaj čakamo dopust – eni bolj drugi manj pričakujoče in nestrpno; odvisno od tega, kako dobro se v službi pač počutimo. Sin in celotne mlade generacije gredo natanko po poti svojih staršev. Dril, pridnost, poslušnost. Zavedam se, da na tem mestu posplošujem. Sama imam rada svojo službo in veliko je staršev, ki jih služba izpolnjuje oziroma jim ni odveč, a osnovni vzorec je zarisan že v osnovni šoli. 



Vir: splet

Še dve leti nazaj, ko je bil sin v sedmem razredu, si nisem mislila, da bo prišel čas, ko ga bom preganjala stran od učbenikov. Kajti, če prvi dve leti osnovne šole nismo preresno jemali (razen računanja in branja), se je nekje v tretjem začelo priganjanje k delu, domačim nalogam – po verjetno najbolj znanem vzorcu še iz časov našega otroštva – najprej šola, potem zabava.

Osnovni moto glede učenja je sicer tako meni kot soprogu bil: otrok naj se nauči osnove in predvsem tisto, kar ga zanima, ostalo pa če želi oziroma tisto, kar je kolikor toliko smiselno. Le pri matematiki, angleščini in slovenščini (pri slednji predvsem pravilno pisanje) sva zahtevala bolj temeljito znanje. Od vsega začetka se nama je zdelo nesmiselno, da se na pamet uči nove izraze pri zgodovini, ki jih še sama nisva poznala, malodane kirurške podrobnosti anatomije in najmanjših detajlov celic pri biologiji. Pa delovanje centralne naprave v hiši v četrtem razredu. In slovenska slovnica z vsemi priredji, podredji, odvisniki, fonetiko … Res kvalitetnega spisa ali poročila brez napak pa ni znal napisati. Želela sem, da otrok pridobi delovne navade, odgovornost do sebe in dela, osnovno razgledanost in da se v šoli dobro počuti med sošolci in prijatelji.

In tako smo starši v večni dilemi. Po eni strani si želimo, da je otrok čim bolj ali pa vsaj kolikor toliko uspešen v šoli in da zbere tiste nesrečne točke za vpis v kolikor toliko spodobno šolo. Po drugi strani pa se mnogi starši zavedamo dejstva, da šola pravzaprav ne uči za življenje in da je v njenih programih toliko balasta, da je meni osebno hudo vsakič, kadar se sin uči na pamet. Ko ga opazujem pri memoriranju odlomkov iz učbenikov, si mislim: kakšna izguba časa, talenta, potenciala in kreativnosti vsakega otroka, ki na tak način guli šolsko snov! 


In v tej razdvojenosti – med željo omogočiti otroku čim boljše šolanje in dejansko prakso šolskega vsakdana vidim absurdnost šolskega sistema. Vpeti smo v ta sistem, ker želimo otroku najboljše 'po ustaljeni poti', obenem pa vidimo vso nesmiselnost učenja podatkov, ki jih lahko poiščemo na spletu in ki morda kmalu sploh ne bodo več relevantni. Mislim, da je veliko staršev v stiski, kam se bo njihov otrok vpisal, koliko točk bo zbral in, če želimo ali ne, pademo v ta sistem in se mu prilagodimo. In tako naprej, ista zgodba se ponovi še v nadaljnjih štirih letih. Veš, da ti bo tudi srednja šola, tehniška ali gimnazija, dala le malo osnove za nadaljnjo poklicno pot. Ko poslušam prijateljice, ki mi pripovedujejo o svojih gimnazijcih, da se učijo enako snov kot v osnovni šoli, le še bolj poglobljeno, se mi zdi vse skupaj še bolj nesmiselno.

Menim, da šola mora predstavljati otroku izziv in mu dati možnost napredovanja. Prav tako mora od otroka zahtevati trud in iz njega izvabiti njegove pozitivne lastnosti, ga spodbujati, da je vztrajen, da sodeluje, da se potrudi za dosego nekega cilja. Nikakor ne zagovarjam pristopa, ki bi se otrokom prilagajal do take mere, da bi vse dosegal skozi užitek, igro in zabavo. Vendar pa bi nedvomno poudarek moral biti na tem, da je učna snov smiselna, da otroka poleg osnovne izobrazbe pripravlja na vsakdanje življenje. 


Kje je obtičal šolski sistem? Kot da družba, znanost, tehnologija, pa tudi duhovni, osebnostni vidik družbe niso napredovali. Kako to, da v okviru matematike ni na primer osnov računalniškega programiranja? Zanalašč sem zapisala v okviru matematike zato, da ne bi poleg vseh ur matematike, ki jih imajo šolarji v OŠ, dobili zraven še predmet računalništvo. Od otrok malodane zahtevajo obvladovanje računalniških programov, kot sta Word in Power Point, vendar, če me spomin ne vara, se tega niso učili pri obveznih predmetih. Predvidevam, da je bila to možnost izbirnega predmeta.

Zakaj se otroci ne učijo osnov osebne finančne pismenosti pri gospodinjstvu? Slovenci smo menda precej finančno nepismeni in osebne finance mnogim ne gredo najbolje. Pri takem interdisciplinarnem predmetu – kombinacija gospodinjstva, matematike in osnov ekonomije, ima otrok čudovito možnost, da v praksi uporabi svoje znanje računanja, nauči se osnov načrtovanja in predvidevanja.

Zakaj ob vsej informacijski tehnologiji v predmet Etike in državljanske vzgoje ne dajo snovi o varni uporabi interneta in družabnih omrežij? Zakaj jim ne dajo smernic za ločevanje dobrih (zanesljivih) podatkov od slabih? Ali morda snovalci učbenikov menijo, da bi se z vključitvijo takih in podobnih tem zmanjšala vrednost njihove izvorne, čiste znanosti? Jo bo to naredilo manj vredno?

Kako lahko starši in učitelji vplivamo na snovanje šolskih tem in učbenikov? Kaj lahko naredimo, da se klasični faktografski pristop 'omehča', in se vključijo sodobne , praktične vsebine (seveda brez povečanja ur!)? Naj se slaba vsebina odvzame in nadomesti z dobro vsebino.

Naj na koncu zapišem, da me veseli, ko spremljam razprave in pobude na spletu, da je vedno več staršev, učiteljev in ostale javnosti, ki opozarjajo na nesmiselnost takega vkalupljanja otrok v neživljenjski, storitveno naravnani sistem. Želim si, da se sistemsko organiziramo, na glas povemo, da v šolstvu ni vse tako brezhibno, kot trdijo funkcionarji, in da smo slišani.

… Sin je geografijo pisal štiri. 



Adriana Sedej






sreda, 17. januar 2018

IZOBRAŽEVANJE NA DOMU IN RAKETA


"Lahko naredite po svoje, lahko svoje otroke peljete do njihovih kril izven sistema. Najdite svojo pot, življenje vam jo že kaže. Ni se treba bati."

Novembra 2016 je na spletu vzbudil ogromno pozornosti in podpore zapis neke mame, sicer znane podjetnice iz Maribora, Špelce Morojna. Opisala je težavno pot svojega nadarjenega sina, ki je sicer najstarejši izmed njenih treh otrok. Sedaj, dobro leto pozneje, je objavila še eno pomembno prelomnico na tej poti, gotovo pa bomo o fantu še slišali. Objavljam oba Špelcina zapisa v celoti, najprej prvega: 


Homeschooling
Vir: https://www.poslovnaboginja.com


Srednja šola, grdi raček in družina labodov

… oz. zgodba o tem, kako sin iz mene “izdeluje” mamo.

~~~Nekateri izmed vas veste, da se moj najstarejši sin ne šola v srednji šoli. Tisti, ki ne veste, ste izvedeli zdaj :-) in rada bi z vami delila zgodbo o vzponih in padcih, o preobrazbi in kaj se je z njim zgodilo v teh dneh.

Pričelo se je tako, da se je že v osnovni šoli mučil, da je sploh ostal tam. No, zares se je pričelo tako, da je pri treh letih v nulo razumel mehaniko vodnega mlina, kamor smo hodili po moko, da je pri sedmih letih tri ure stal pred kabinsko gondolo in študiral mehanizme in da je svojo prvo raketo skušal narediti pri petih letih. Ni poletela, saj jo je delal tako, da je v velikanski tulec, na katerega so navite preproge, tlačil star časopisni papir in to skušal prižgati :-)

Potem je nekako stisnil v osnovni šoli. Če ne bi bila waldorfska šola, bi se nam verjetno vsem utrgalo, še tako je bilo težko, saj so tudi redki waldorfski učitelji zmogli z njim. Bil je najmočnejši matematik, najlepše je risal, obvladal slike v 3D, a predmeti, ki so se mu zdeli brezveze, za njih se ni potrudil niti za milimeter. Ekstremi ves čas. Zaradi svoje posebnosti se je poleg tega vedno počutil, da je outsider, in je bil zato nemalokrat socialno problematičen (beri, počutil se je kot kupček d***a, naredil kakšno neumnost, bil kaznovan in posledično poskrbel, da so se tudi drugi tako počutili, in tako smo se ciklali skozi osnovno šolo). V 6. razredu so ga potisnili v višji razred, naj preskoči, bo bolj miren. Huda napaka! Intelektualno zreli otroci so čustveno precej počasni in tako se je otroček znašel med pubertetniki in to je bil zanj in za nas pravi pekel. Končno je končal to šolo in ko sem hotela, da s svojimi vrstniki še enkrat ponovi 8. razred (waldorfsko OŠ je končal v Španiji, kjer smo takrat živeli), so mi učitelji prvič povedali, da menijo, da ta šola ne izpolnjuje otrokovih potreb. Prvič se je nekdo z menoj pogovoril v smislu, gospa, otrok ima drugačne potrebe, mi tega ne zmoremo … namesto, gospa, z vašim otrokom je nekaj hudo narobe …

Takrat sem dojela, da se otrok lahko šola tudi doma. Pustila sem ga, saj sem vedela, da ima zaradi preskoka razreda še čas, da ulovi vrstnike za srednjo šolo. Povem vam, 99 odstotkov naših problemov se je enostavno prenehalo! Še dobro, da smo še živeli v Španiji, sicer si nikdar na svetu ne bi upala pomisliti, da lahko otroka tudi pač ne vpišem v srednjo šolo!

Tako sta minili dve leti in sin se je umiril in delal svoje, študiral preko Youtube in v tekoči angleščini in španščini obvladal vedno več znanja, o katerem se meni še sanja ne. A da ne mislite, da je tukaj happy end … ne še.

Ob tem, da je super, vseeno šolanje doma terja svoj davek. Počutil se je vedno bolj osamljeno in kot grdi raček. Zato smo celo poskusili, da bi ga vpisali v srednjo šolo. Odlično je opravil preizkus likovne nadarjenosti, a zaradi katastrofalnih ocen iz waldorfske šole, ko ga zadnja učiteljica ni več zmogla, za 1 točko zgrešil vpis. On se je počutil kot totalni luzer, jaz pa sem vedela. V sebi sem ves čas vedela, da ima Univerzum zanj večjo sliko.

A bilo je težko. Šel je skozi obdobja tako težkih čustev, da ni hotel več živeti. Izjemno mu je pomagala moja sočutna vzgoja z zdravimi mejami. “Ne, čustva niso razbijanje po hiši, tega ne delamo. Kaj čutiš? Ob tebi sem, kakšna čustva imaš?” Sipalo se je in sipalo, včasih po uro in več … a bila sem ob njem in vsakič, ko sva imela tako seanso, je bil kot prerojen. Včasih tri zaporedne dneve, pa 14 dni nič, pa spet … po potrebi. Kakšni dve leti. Res si zaslužim diplomo kot mama.

Vmes je začel z resnim programirjanjem igric za telefone. Aja, seveda se je popolnoma sam naučil programirati pri 11 letih, zato pa ni želel sedeti v šoli, ker je tam izgubljal ogromno dragocenega časa … njegove besede. Naredil je simulacijo prave rakete, zanjo preštudiral matematiko na nivoju fakultete in zdaj raketa leti! Toda še vedno je bila to zgodba za štirimi stenami. Nobene potrditve od zunaj, da karkoli delamo prav. Pet let zorenja, dvomov in zaupanja, čustev, kriz, medsebojne ljubezni in podpore.

Zakaj vse to pripovedujem? Ker je fant pristal na startup vikendu. Med podobno mislečimi. Predstavil je svoj projekt in obstopilo ga je ogromno ljudi, ki so bili navdušeni! Bil je najmlajši, kakopak. Ko so ga vprašali, kam hodi na srednjo šolo, ni vedel, kako naj pove. Še vedno je v njem tlel strah, da je drugačen, da bo zavrnjen. A je nekako povedal. Kreativci okrog njega so bili navdušeni! Razumeli so, da si je fant enostavno vzel čas, ki ga potrebuje, in si ni polnil glave in urnika z nepomembnimi bedarijami, ki bi se jih moral v srednji šoli učiti na pamet zato, da zadosti sistemu in lastnemu strahu, ali bo brez sistema preživel.

Končalo se je. Obdobja strahu, da je z njim nekaj hudo narobe, je konec. Grdi raček je našel svojo družino labodov. Jaz pa imam solze v očeh, prav zares jih imam. Kajti tudi meni so se poplačala leta zaupanja, da delam prav, da sem vzdržala brez kančka potrditve od zunaj. Nihče mi je ni mogel dati, ker v Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi zavestno otroka ne vpisal v srednjo šolo (jaz imam pa doktorat). Samo zaupanje v svoje srce in v njegovo pot sem imela. Vedela sem, da se Vesolje ni moglo zmotiti, da me uči, da nas vse skupaj vodi v sanje, ki jih še ne poznamo.

Iz srca imam samo eno željo. Vem, da vas je veliko, ki se najdete v tej zgodbi. Naslonite se nanjo. Lahko naredite po svoje, lahko svoje otroke peljete do njihovih kril izven sistema. Najdite svojo pot, življenje vam jo že kaže. Ni se treba bati. Naj vam bo naša izkušnja v oporo. Kajti v srce me bolijo otroci, katerih talent in iskrice se sistematično ubijajo in potem potrebujejo leta, da jih oživijo nazaj.~~~


Danes (januar 2018), je Špelca objavila nadaljevanje zgodbe:


~~~Moj sin, strastni ljubitelj raket, programiranja in vesoljski vizionar, je objavil svojo prvo aplikacijo -
SPACEFLIGHT SIMULATOR. Naredil je pravo simulacijo rakete, ki jo sestavite sami in, upoštevaje pravo vesoljsko matematiko in fiziko, odleti do Lune, Marsa in še kam, tam pristane in se vrne.

12 mesecev dela, po 12 ur na dan (na 9 let podlage učenja), je vložil vanjo …

… in kliknil tisti gumb. Vsi smo zadrževali dih.

Aplikacijo je objavil natanko 1 leto po tem, ko sem objavila zgodbico o SREDNJI ŠOLI, GRDEM RAČKU IN DRUŽINI LABODOV.

Nato je završalo in mladi in malo manj mladi po vsem svetu so obnoreli.

Povedali so mu, da je to ena najboljših aplikacij, igric s pametno vsebino in učnih orodij, ki so jih kdaj videli.

(Krhm, to sem jaz kot mama že vedela, a zdaj je sine dobil še potrditev, da ga nisem hvalila samo zato, ker sem njegova mama … ker mame menda pohvalijo vse in za vsako figo, tudi če je izdelek zanič, bodo vzdihovale, kako je lep :-)

Do danes, ko to pišem, je
SPACEFLIGHT SIMULATOR doživel POL MILIJONA DOWNLOADOV.

POL MILIJONA!

V enem mesecu!

Lahko greste na AppStore ali GooglePlay in jo snamete. Poskusite, ker je kar zahtevno. Jaz sem pa verjetno prva mama na Zemlji, ki je pristala na Marsu :-)~~~




ČESTITAMO, ŠTEF! 👍👏


Štefova zgodba je objavljena tudi v knjigi Šola, kam greš? Več o knjigi najdete TUKAJ.



petek, 12. januar 2018

KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA? - ODGOVORI


 »Cilj izobraževanja je ustvariti srečnejšo družbo. Potrebujemo bolj celosten pristop, ki spodbuja ljubezen in sočutje.« -Dalai Lama

Prejšnji mesec smo se v tej objavi spraševali, KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA? Kaj naj bo namen šolskega sistema, če bi ga zdaj začeli graditi povsem od začetka?

Idejo sem dobila od pisca bloga Freedom to Learn (Svoboda za učenje), ameriškega psihologa Petra Graya. Sam je dobil na svoje vprašanje odgovore od približno 170 bralcev.

Tudi moja objava je dobila peščico odzivov slovenskih bralcev. Najprej objavljam te, v nadaljevanju pa Grayevo analizo predlogov njegovih bralcev.



Vir: splet



Odzivi bralcev
 
❃❃❃ Mislim, da je današnji šolski urnik zares prenatrpan in da bi se morali ozreti, kako se s tem spopadajo na finskih šolah.
Otroci se morajo naučiti razmišljati s svojo glavo. S tem bodo dobili podlago, kako se zase pobrigati v življenju. Saj nas v današnjem času ne čakajo službe na vsakem koraku kakor včasih. Prav tako se mi ne zdi koristno, da bi imeli same učenjake.
Že v osnovnih šolah bi morali otroke usmeriti v področja zanimanja in jih s tem spodbuditi k razvijanju za nadaljnje življenje. Poleg prenatrpanih urnikov smo jih dodatno obremenili z domačimi nalogami in mnogimi aktivnostmi. Vse to vodi prav k nerazmišljanju s svojo glavo. In seveda smo otroke s tem oropali igre in veselja.
Ni čudno,da je toliko depresivnosti, saj tudi to izhaja iz neizražanja svoje osebnosti.
Torej črtajmo urnike in naredimo prostor svobodnejšemu izražanju, prisluhnimo otrokom, oni že vedo ...
❃❃❃


✬✬✬ Če mene vprašaš, šol ne potrebujemo. Potrebujemo pa centre znanja. ✬✬✬


✾✾✾ Izobrazba in znanje sama po sebi ne prineseta notranjega miru posameznikom, družinam ali družbi. Izobrazba skupaj z blagohotnostjo, z občutkom za skrb za druge, ima bistveno več pozitivnih učinkov. Če imaš veliko znanja, a te vodijo negativna čustva, nagibaš k uporabi znanja na slab način. Zato pri učenju ne pozabimo na pomen blagohotnosti.«

»Cilj izobraževanja je ustvariti srečnejšo družbo. Potrebujemo bolj celosten pristop, ki spodbuja ljubezen in sočutje.« -Dalai Lama

Ostaja pa bistveno vprašanje, ali je smiselno, da človek uči druge, če še sam ne ve kdo je; razen seveda praktično uporabnih teorij in praks.
✾✾✾


✵✵✵ Meni osebno se zdi bistveno slediti otrokovemu interesu, pa bomo imeli dovolj raznolikosti in sigurno ne same učenjake. Ogromno je otrok, ki bi radi bolj fizično delali, ustvarjali ali nekaj počeli v naravi, pa tega enostavno v šolah ni. Celo ustvarja se neka miselnost, da so taki manjvredni, saj jim mogoče tuji jeziki ali slovenščina ne gredo dobro. Vsak otrok ima v sebi neko pot. Šolskemu sistemu manjka to, da bi bil naravnan na otroka in njegove interese in zanimanja. Tako pa se sili v nekaj, kar se potem zdi nekoristno, čeprav bi nekomu lahko bilo koristno, če bi bil pristop pravi. Izobraževanje otrok ne bi smelo biti usmerjeno v to, da bodo dobili službo, ampak v to, da najdejo, kaj radi in z vsem srcem počnejo. Potem tudi služba ne uide. Kdor ve, kaj si želi in kdor gre po tej poti, je njegov cilj izpolnjen. Definitivno bo z veseljem tisto delal in s tem tudi korektno živel. In to je tisto, kar šolam manjka. Postavljeni so neki standardi, ki veljajo za vse in potem si kao pameten, če to znaš. Večinoma se ocenjuje le spomin oziroma to, kako dobro znaš delati to, kar ti drugi rečejo. To je pa itak pot do propada civilizacije ... ✵✵✵


❊❊❊ Jaz sem mnenja, da izobrazba v življenju sploh ni nujna. Najbolj je pomembno, da človek živi po nekakšnih normah, za katere verjamem, da k njim stremi vsako živo bitje (lahko pa jim rečete tudi deset zapovedi ;) ) in da je srečen. Za srečo pa ne potrebuješ izobrazbe, doktorata, ni ti treba biti najboljši v letniku ... To stalno pehanje za korenčkom na palici, ki se začne čedalje bolj zgodaj in katerega spodbujanje in vcepljanje je šolski sistem, se mi res ne zdi pravi recept.
Pomembnejša se mi zdijo znanja, kako delovati v družbi, kako reševati konflikte, kako poskrbeti, da nisi lačen ...
❊❊❊


❄❄❄ Sedanje šolanje v nobenem primeru nima v središču svojega delovanja človeka, ampak je v središču delovanja služenje sistemu, oskrbovanje sistema z določenimi človeškimi viri, tipi ljudi, ki jih rabi sistem. Če želimo spremeniti šolo, moramo najprej razmisliti, v kakšni družbi in sistemu želimo živeti. Šele ko bomo to vedeli, bomo lahko opredelili novo šolo. Govoriti, kako bi bili radi srečni, zadovoljni in izpolnjeni, zraven pa podpiramo vsega prenapolnjeno pridobitniško in potrošniško družbo, je premalo in smešno. Dejansko bi bilo treba tudi na šolstvo gledati s širšega zornega kota in bolj poglobljeno. In vprašanje je, če smo kot družba za to dovolj zreli oziroma ali se v resnici hočemo odpovedati takemu načinu življenja. ❄❄❄



❂❂❂ Ni toliko pomemben sam sistem kot to, da jemljemo drugega kot subjekt (učenca, učitelja, sodelavca, partnerja, vodilne, podrejene) in ne kot objekt, ki se bo vedel kot avtomatizirani robot. Cilj vzgoje in izobraževanja naj bi bil omogočanje vsestranskega razvoja, kjer si vsak subjekt vzame, kar mu ustreza, oziroma se usmeri k tistemu, kar nosi v sebi. ❂❂❂


 

❀❀❀
KAKO SI PREDSTAVLJAM NOVO ŠOLO?
Kdo smo? Česa smo sposobni?
Smo družabna bitja. Radi se učimo z opazovanjem in s posnemanjem. Smo nepredstavljivo radovedni. Imamo popolno telo in možgane. O delovanju možganov se tudi znanost strinja, da vemo malo. Vse večji pomen in vse več raziskav znanost usmerja na moč misli.
V katero smer naj gre razvoj?
Dejstva so jasna in dokazljiva. Česa je sposoben mali človeček? Vsega, kar si svet odraslih zamisli. A odrasli so že zelo omejeni. To je tako: Ribe, ki živijo v akvariju, ne vedo, da obstaja velikansko okolje, v katerem bi lahko živele. Svojih mladičev ne morejo učiti o velikanskih drugih okoljih, ker jih ne poznajo in ne vedo za njihov obstoj. Starši s svojim mišljenjem vplivajo na otroke. Zato je nujno seznaniti bodoče starše o vplivu lastnega razmišljanja na razvoj otroka.
Z informiranjem o popolnosti telesa in nepredstavljivih možnosti razvoja možganov moramo začeti pri mladih starših, ki se šele odločajo, da bodo postali starši. Seznaniti jih je potrebno z neomejenimi možnostmi razvoja za otroka. Poslušanje klasične glasbe dokazano spodbudno vpliva na otroka v maternici. Umirjeno vzdušje v okolju bodoče mamice, brez stresov, je eno najpomembnejših dejavnikov za mlado bitjece. Nadalje je potrebno starše seznaniti s fizično močjo otrok in sposobnostjo obvladovanja telesa.
Otrok je torej edinstveno bitje. In vsakršno vsiljevanje norm in standardov je pot k uniformiranosti ali »črednosti«.
Edinstvenost otrok v večjih skupinah ne more priti do izraza, saj se vsakršno odstopanje od povprečja razume kot deformacija. Dejstvo je, da so mnogi genialni ljudje naše preteklosti in sedanjosti odraščali in se šolali v majhnih skupinah ali sami. Šele v takem okolju se lahko odkrijejo neprecenljivi potenciali. Glasbeniki, umetniki vseh smeri, tehnični in drugi kreatorji potrebujejo svobodo misli. Množice otrok v vrtcih in šolah, v katere nas tlačijo, pa me žal spominjajo na ovce v ogradi in dresirane pse.
❀❀❀




Odgovori Grayevih bralcev



Peter Gray je na svoje vprašanje dobil približno 170 odgovorov.

S kvalitativno analizo je prišel do 9 kategorij odgovorov, te pa je združil v tri skupine potreb, ki naj bi jih šola zadovoljevala:

1. Otrokove trenutne, vsakdanje potrebe

2. Otrokove dolgoročne oziroma prihodnje potrebe

3. Dolgoročne potrebe družbe 




I. Šola naj bi poskrbela za otrokove


    aktualne potrebe

Med vsemi prejetimi komentarji jih je 107 vsebovalo predlog v smeri, da naj šola poskrbi za otrokove trenutne potrebe. Danes je večina staršev zaposlenih ves dan, ali pa je družina enostarševska … za otroke je v času, ko starši niso ob njih, treba dobro poskrbeti. Predlogi so naslednji (sledijo si od najbolj do najmanj pogostih):

- Šola naj bo kraj, kjer se otroci počutijo varne, gotove in upoštevane.

- Šola naj bo kraj, kjer se otroci lahko igrajo, zabavajo, so zadovoljni in imajo veliko telesnega gibanja.

- Šola naj bo kraj, kjer otrok izkusi pomen in radost tega, da si del skupnosti, večje od družine.

- Ostali so poudarili pomen toplih, ljubečih odnosov v šolah in dobro prehrano.

Drugi odgovori v tej kategoriji so se osredotočili na otrokovo notranjo potrebo po raziskovanju in učenju. V nasprotju s prevladujočim pogledom, da je otroke potrebno v imenu njihove prihodnosti k učenju prisiliti ali pregovoriti, avtorji predlogov vidijo raziskovanje in učenje kot močan notranji poriv, šole pa bi morale biti kraji, kjer bi otroci lahko stregli temu nagonu. Vsaj 45 odgovorov je vsebovalo mnenje, da naj bi to bila poglavitna vloga šol. Zagotavljale naj bi čas, svobodo, opremo, vzore, raznolikost in kompetentne osebe, da bi otroci lahko odkrivali svoje interese, jim sledili in tako našli svoj prostor v svetu. 

Odgovori, ki so poudarjali vlogo zadovoljevanja otrokovih potreb, privzemajo dejstvo, da če so otrokove potrebe zadovoljene, bodo ti odrasli v zdrave, sposobne posameznike, in bodo dobro pripravljeni na prihodnost. V tem se prva kategorija odgovorov prekriva z naslednjo:




II. Šola naj bi poskrbela za otrokove


     dolgoročne oziroma prihodnje

     potrebe 




Odgovori so dali dolg seznam veščin, področij znanja in značajskih potez, ki naj bi jih šole pomagale pridobiti. Kvalitativna analiza je pokazala šest kategorij:

Najširša kategorija - značajske lastnosti in razumevanje sebe:


Potreba ’spoznati sebe’ v Sokratovem smislu je bila skupno omenjena 82-krat.

- poznavanje sebe, vključno s poznavanjem svojih talentov, interesov in svojega življenjskega smisla

- osebna odgovornost in samousmerjanje

- veselje do življenja

- osebnostna čvrstost, sposobnost spoprijemanja z neuspehi in negotovostjo

- skromnost, zanesljivost, igrivost.


Druga kategorija - mišljenje in sklepanje

- kreativno, kritično, neodvisno razmišljanje;

- sposobnost odkrivanja in reševanja problemov;

- inteligenca in modrost;

- razumevanje znanstvenih metod;

- sposobnost sprejemanja odločitev.


Tretja kategorija - socialne veščine:


sposobnost sodelovanja, reševanja konfliktov, komunikacije, vzdrževanja zdravih odnosov, sposobnost prositi za pomoč.


Četrta kategorija - ohranjanje nagona po učenju:

ljubezen do učenja, radovednost, zmožnost samostojnega učenja.


Peta kategorija - tipični šolski predmeti:

branje, pisanje, matematične veščine, zgodovina, geografija, državljanska vzgoja, jeziki, literatura.

Majhno število omemb (26) si Gray razlaga s tem, da je že večina bralcev prepoznala, da bo otrok v zdravem kulturnem okolju na naraven način postal pismen ter razvil interese za različna področja, ki jih drugače poznamo kot ’šolske predmete’.


Šesta kategorija:

Praktične življenjske veščine in znanja: kuhanje, ravnanje z denarjem, prva pomoč, pridelava hrane, tehnične veščine.



III. Šola naj bi poskrbela za dolgoročne


 potrebe družbe 


Tradicionalni edukatorji so pogosto govorili o vlogi šol glede na potrebe širše družbe, ne le posameznikov. V zgodnejšem obdobju obveznega šolstva so edukacijski teoretiki odprto govorili o vlogi šole v proizvajanju pohlevnih državljanov, dobrih tovarniških delavcev, in patriotov, ki se bodo pripravljeni boriti za domovino. ’Ko sem bil sam v srednji šoli (v obdobju Sputnika)’, pravi Peter Gray, ’se je največ govorilo o proizvodnji inženirjev in fizikov, ki bodo premagali Sovjete v izdelavi orožja.’ Danes tudi tradicionalni učitelji govorijo predvsem o vzgajanju državljanov, ki bodo s svojim delom na različne načine prispevali k boljšemu življenju vseh okrog sebe, pomagali vzdrževati svetovni mir in bodo dobri čuvarji zemeljskih ekosistemov.

Polovica odgovorov v tej kategoriji (33) jih je na splošno poudarjala pomen dobrih državljanov, poleg tega pa še spoštovanje pravic in mnenj drugih, trajnostni način življenja, skrb za planet, spodbujanje demokracije in miru, empatijo in skrb za druge, etično življenje.

petek, 05. januar 2018

IDEOLOGIJA V ŠOLI


Pregledovala sem spletne strani šestih osnovnih šol v Sloveniji, ki imajo trenutno status javno veljavnega programa za OŠ, ustanovljene pa so kot zasebni zavodi, za razliko od ostalih 448 osnovnih šol, katerih ustanovitelj je država. Dve waldorfski šoli in šola Lila nimajo nič opraviti s krščansko ideologijo ali RKC, medtem ko dve šoli Montessori vsebujeta nekaj malega verskih elementov (katehezo) in ena od njiju je ustanovljena pod okriljem Zavoda A. M. Slomška Maribor. O slednji šoli nisem našla ničesar na spletni strani omenjenega zavoda, iskanje pa me je pripeljalo na še eno spletno stran: katoliško šolstvo. Tam sem med drugim našla članek, ki zelo dobro predstavlja pedagogiko Montessori, zato sem ga delila v facebook skupini. Delila sem še povezavo do vabila na seminar za strokovne delavce v VIZ o prednostih celostne pedagogike, ki ga organizira in gosti Zavod Svetega Stanislava v Ljubljani. 


Vir: www.stanislav.si


Pritegnila me je tudi spletna predstavitev osnovne šole Alojzija Šuštarja, še zlasti nekaj točk:

- S projektom “Učilnica v naravi” želimo mladim približati naravo na več ravneh.

Najprej v njeni prvotni obliki, ko se ekosistem sam vzdržuje in obnavlja; ko se biološko ravnotežje vzpostavi samo po sebi, brez človekovega vpliva. Druga raven spoznavanja je na objektih, kjer biološko ravnotežje neposredno vzdržuje človek (manjši vzorci njiv, vrtov; manjša staja in hlev ter opazovalni čebelji panj pod steklom). Tretja raven poučitve mladih so objekti, kjer človek posega v manjši meri oziroma le toliko, da se ohranja namembna oblika (vzorci manjšega pašnika, sadovnjaka in parka). V lanskem šolskem letu smo ogradili poseben prostor, kjer sta se pasli tudi dve ovci. Mlade pa bomo spodbujali k zdravemu načinu življenja, kamor sodi tudi zdrava prehrana in več gibanja na svežem zraku.

- Na predmetniku naše šole je predmet praktikum, kjer učenci pridobivajo praktične veščine. Naučijo se skuhati kosilo, zavezati kravato, zakrpati zračnico na kolesu, obesiti sliko, speči pecivo, posušiti zelišča, zašiti gumb in še marsikaj drugega.

- Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja imamo ta privilegij, da učenci širijo svoja obzorja in razgledanost tudi preko predmeta klasična kultura. Pri tem predmetu učenci na predmetni stopnji spoznavajo kulturo in civilizacijo starih Rimljanov in Grkov. Prav tako se poglabljajo v njihove legende in zgodbe ter odkrivajo misli in izreke slavnih mož. Da bi še bolje začutili antiko, se učijo tudi nekaj osnov latinskega jezika. Učenje jezika, ki velja za matematiko med jeziki in razvija sposobnost za abstraktno mišljenje in sistematiko, pa lahko poglobijo tudi na izbirnem predmetu klasična kultura z latinščino, kjer v zadnji triadi učenci odkrivajo še več skrivnosti antike in klasične latinščine.
 

...

Hkrati sem se zavedla, da v Sloveniji vlada precejšen splošen odpor do RKC in s tem do vsega katoliškega. Če bom malo večkrat promovirala kaj o teh šolah, bom sprožila domneve, da ’podpiram cerkveno šolstvo’, in s tem bom požela antipatijo in zgražanje dela svojih bralcev. Samo po sebi slednje niti ni tak problem, ampak domneva ne bi bila točna. Pomislila sem, da bi bilo dobro, če bralcem svoje stališče nekoliko razložim. 



Podpiram alternativne oblike izobraževanja.  


Podpiram vse tiste oblike, ki vsaj malo bolj kot povprečne javne šole stremijo k temu, da obravnavajo otroka kot dragoceno človeško bitje, ne pa kot predmet na tekočem traku; ki se trudijo podpirati celostni razvoj otrok, biti osredotočene na učenca, ne na učni načrt ali učitelja. Podpiram vsako tovrstno iniciativo, ne glede na to, od kod prihaja. 

Teh šol ne podpiram zato, ker so zasebne, ampak zato, ker so drugačne v pozitivnem smislu. Ko smo že pri tem: tudi javne šole imajo možnost uvesti drugačne pedagoške principe. Imamo eno Glasserjevo kakovostno šolo in najbrž par primerov uporabe elementov pedagogike Montessori na razredni stopnji, nekaj šol z integriranim poukom na razredni stopnji, SOS – šola na prostem na OŠ V. Vodnika ... in verjetno še kaj, a še vedno so zelo redki primeri, da javna šola preizkuša nekaj bistveno drugačnega.


Moj odnos do Cerkve
 

V otroštvu so mi ’uspešno’ privzgojili odpor do vsega cerkvenega, ko sem morala kot otrok pod prisilo hoditi k maši in slabo vodenemu verouku, ne da bi mi znal kdo dati smiselno pojasnilo, zakaj moram to početi. Na RKC pa gledam kot na ustanovo, ki si je v svoji dolgi zgodovini nakopala lepo število nečednosti, in te v moji zavesti prevladujejo nad tistim, kar bi lahko bilo dobrega. V verskem življenju se ne udejstvujem. Vsekakor pa priznavam, da je človek tudi duhovno bitje, in to plat svojega bistva naj vsakdo živi na način, ki mu ustreza.

Nasprotniki zasebnih iniciativ v šolstvu med drugimi pomisleki izpostavljajo tudi tega: 



Cerkev se bo preko svojih šol preveč razmahnila in bo otrokom, s tem pa vsej družbi, vsiljevala svojo ideologijo.

Kolikor razumem, izhajajo pri tem iz predpostavke, da je sedanje državno šolstvo ideološko nevtralno.

Vendar se meni še zdaleč ne zdi nevtralno. Kot jaz vidim, šola otrokom dosledno vceplja določene ideje. Naj to imenujemo ideologija, skriti kurikulum ali kako drugače, vsekakor jim vsakodnevno sugerira, da nimajo nadzora nad svojim življenjem. Vsako minuto v šoli je odrejeno, kaj morajo početi, s svojimi lovkami pa šola posega še krepko v prosti čas in družinsko življenje učencev. Svojih odločitev ne smejo sprejemati, ampak le natančno slediti navodilom. Šola jih uči ubogljivosti namesto prevzemanja osebne odgovornosti. Uči jih tudi, da je življenje serija neuspehov, krivic in mukotrpnih opravil za preživetje, na kar se je bolje čim prej privaditi (uči jih apatične vdanosti v usodo). Uči jih oddaljevanja od sebe in nekritičnega sledenja drugim. Uči jih zapostavljati lastne interese in talente na račun učenja za ocene … in še marsikaj. Takšna ideologija se mi zdi zelo škodljiva.
 

Po drugi strani me ni nikoli skrbelo, da se bodo moji otroci zunaj doma okužili s čim, kar ne bo šlo v kontekst naših domačih vrednot. Organizirali smo se tako, da so od rojstva do šole veliko večino časa preživeli z nama staršema, pozneje pa večino vsega časa izven šole. Oblikovali smo trdno povezanost, najine vrednote pa so samoumevno prešle na otroke in se usidrale. V svojo vzgojo in izgrajenost otrok sva toliko zaupala, da naju ni skrbelo, da bodo nekritično prevzemali karkoli, in res niso. V njihovem šolskem okolju, ki ga zapolnjujejo predvsem vrstniki, so prevladovale precej drugačne vrednote kot pri nas doma. Rivalskost, površnost, potrošniška miselnost, surovost v odnosih in komunikaciji – preklinjanje, zmerjanje, izločanje, nadlegovanje … Ničesar od tega se niso ’nalezli’, jim je pa bilo bivanje v takem okolju zelo neprijetno, in neskončna serija slabih izkušenj jim je pustila tudi določene posledice.

Katoliška ’ideologija’ mi ne predstavlja posebne skrbi, potem ko smo dodobra spoznali ’ideologijo’, vrednote in kulturo državne šole. Čeprav doma ne molimo, se mi kratka molitev ali verz na začetku in koncu pouka zdi bistveno manjši problem, kot pa  preklinjanje in vse ostalo med odmori in nekaterimi urami, kjer ni bilo niti minimalnega reda. Mislim, da bi tudi v drugih primerjavah katoliška šola zmagala pred javno, vsaj v mojih očeh, glede na tisto, kar jaz cenim. Ne zato, ker je ravno katoliška ali ker je zasebna, ampak zato, ker se bolj zavzemajo in trudijo za splošne vrednote in bolj spoštujejo otroke. Med drugim tudi zaradi tega, ker za njih ’stranke’ niso samoumevne, kot so za javno šolo. Če jim ne bodo ponudili nekaj bistveno boljšega kot slednje, starši ne bodo vpisovali otrok k njim.


Za primerjavo:

Šolski sistem Velike Britanije

 

V Veliki Britaniji so šole pogosto povezane s cerkvijo (katoliško ali anglikansko) in imajo versko vzgojo. To ni zgolj verouk, ampak gre za soudeležbo pri vzgoji otrok v uspešne učence, samozavestne posameznike, odgovorne državljane. Kako?

Zastavljajo jim konceptualne izzive, življenjska vprašanja. 

Spodbujajo samopodobo in samozavest. 
V duhovnem in moralnem kontekstu govorijo o lokalnih, globalnih in nacionalnih problematikah. 
Starši imajo pravico, da otroka izpišejo od verskega pouka in jutranjega šolskega zbora.

(Povzeto po David Limon: BRITISH SOCIETY AND CULTURE FROM A SLOVENE PERSPECTIVE, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2016.)