petek, 05. januar 2018

IDEOLOGIJA V ŠOLI


Pregledovala sem spletne strani šestih osnovnih šol v Sloveniji, ki imajo trenutno status javno veljavnega programa za OŠ, ustanovljene pa so kot zasebni zavodi, za razliko od ostalih 448 osnovnih šol, katerih ustanovitelj je država. Dve waldorfski šoli in šola Lila nimajo nič opraviti s krščansko ideologijo ali RKC, medtem ko dve šoli Montessori vsebujeta nekaj malega verskih elementov (katehezo) in ena od njiju je ustanovljena pod okriljem Zavoda A. M. Slomška Maribor. O slednji šoli nisem našla ničesar na spletni strani omenjenega zavoda, iskanje pa me je pripeljalo na še eno spletno stran: katoliško šolstvo. Tam sem med drugim našla članek, ki zelo dobro predstavlja pedagogiko Montessori, zato sem ga delila v facebook skupini. Delila sem še povezavo do vabila na seminar za strokovne delavce v VIZ o prednostih celostne pedagogike, ki ga organizira in gosti Zavod Svetega Stanislava v Ljubljani. 


Vir: www.stanislav.si


Pritegnila me je tudi spletna predstavitev osnovne šole Alojzija Šuštarja, še zlasti nekaj točk:

- S projektom “Učilnica v naravi” želimo mladim približati naravo na več ravneh.

Najprej v njeni prvotni obliki, ko se ekosistem sam vzdržuje in obnavlja; ko se biološko ravnotežje vzpostavi samo po sebi, brez človekovega vpliva. Druga raven spoznavanja je na objektih, kjer biološko ravnotežje neposredno vzdržuje človek (manjši vzorci njiv, vrtov; manjša staja in hlev ter opazovalni čebelji panj pod steklom). Tretja raven poučitve mladih so objekti, kjer človek posega v manjši meri oziroma le toliko, da se ohranja namembna oblika (vzorci manjšega pašnika, sadovnjaka in parka). V lanskem šolskem letu smo ogradili poseben prostor, kjer sta se pasli tudi dve ovci. Mlade pa bomo spodbujali k zdravemu načinu življenja, kamor sodi tudi zdrava prehrana in več gibanja na svežem zraku.

- Na predmetniku naše šole je predmet praktikum, kjer učenci pridobivajo praktične veščine. Naučijo se skuhati kosilo, zavezati kravato, zakrpati zračnico na kolesu, obesiti sliko, speči pecivo, posušiti zelišča, zašiti gumb in še marsikaj drugega.

- Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja imamo ta privilegij, da učenci širijo svoja obzorja in razgledanost tudi preko predmeta klasična kultura. Pri tem predmetu učenci na predmetni stopnji spoznavajo kulturo in civilizacijo starih Rimljanov in Grkov. Prav tako se poglabljajo v njihove legende in zgodbe ter odkrivajo misli in izreke slavnih mož. Da bi še bolje začutili antiko, se učijo tudi nekaj osnov latinskega jezika. Učenje jezika, ki velja za matematiko med jeziki in razvija sposobnost za abstraktno mišljenje in sistematiko, pa lahko poglobijo tudi na izbirnem predmetu klasična kultura z latinščino, kjer v zadnji triadi učenci odkrivajo še več skrivnosti antike in klasične latinščine.
 

...

Hkrati sem se zavedla, da v Sloveniji vlada precejšen splošen odpor do RKC in s tem do vsega katoliškega. Če bom malo večkrat promovirala kaj o teh šolah, bom sprožila domneve, da ’podpiram cerkveno šolstvo’, in s tem bom požela antipatijo in zgražanje dela svojih bralcev. Samo po sebi slednje niti ni tak problem, ampak domneva ne bi bila točna. Pomislila sem, da bi bilo dobro, če bralcem svoje stališče nekoliko razložim. 



Podpiram alternativne oblike izobraževanja.  


Podpiram vse tiste oblike, ki vsaj malo bolj kot povprečne javne šole stremijo k temu, da obravnavajo otroka kot dragoceno človeško bitje, ne pa kot predmet na tekočem traku; ki se trudijo podpirati celostni razvoj otrok, biti osredotočene na učenca, ne na učni načrt ali učitelja. Podpiram vsako tovrstno iniciativo, ne glede na to, od kod prihaja. 

Teh šol ne podpiram zato, ker so zasebne, ampak zato, ker so drugačne v pozitivnem smislu. Ko smo že pri tem: tudi javne šole imajo možnost uvesti drugačne pedagoške principe. Imamo eno Glasserjevo kakovostno šolo in najbrž par primerov uporabe elementov pedagogike Montessori na razredni stopnji, nekaj šol z integriranim poukom na razredni stopnji, SOS – šola na prostem na OŠ V. Vodnika ... in verjetno še kaj, a še vedno so zelo redki primeri, da javna šola preizkuša nekaj bistveno drugačnega.


Moj odnos do Cerkve
 

V otroštvu so mi ’uspešno’ privzgojili odpor do vsega cerkvenega, ko sem morala kot otrok pod prisilo hoditi k maši in slabo vodenemu verouku, ne da bi mi znal kdo dati smiselno pojasnilo, zakaj moram to početi. Na RKC pa gledam kot na ustanovo, ki si je v svoji dolgi zgodovini nakopala lepo število nečednosti, in te v moji zavesti prevladujejo nad tistim, kar bi lahko bilo dobrega. V verskem življenju se ne udejstvujem. Vsekakor pa priznavam, da je človek tudi duhovno bitje, in to plat svojega bistva naj vsakdo živi na način, ki mu ustreza.

Nasprotniki zasebnih iniciativ v šolstvu med drugimi pomisleki izpostavljajo tudi tega: 



Cerkev se bo preko svojih šol preveč razmahnila in bo otrokom, s tem pa vsej družbi, vsiljevala svojo ideologijo.

Kolikor razumem, izhajajo pri tem iz predpostavke, da je sedanje državno šolstvo ideološko nevtralno.

Vendar se meni še zdaleč ne zdi nevtralno. Kot jaz vidim, šola otrokom dosledno vceplja določene ideje. Naj to imenujemo ideologija, skriti kurikulum ali kako drugače, vsekakor jim vsakodnevno sugerira, da nimajo nadzora nad svojim življenjem. Vsako minuto v šoli je odrejeno, kaj morajo početi, s svojimi lovkami pa šola posega še krepko v prosti čas in družinsko življenje učencev. Svojih odločitev ne smejo sprejemati, ampak le natančno slediti navodilom. Šola jih uči ubogljivosti namesto prevzemanja osebne odgovornosti. Uči jih tudi, da je življenje serija neuspehov, krivic in mukotrpnih opravil za preživetje, na kar se je bolje čim prej privaditi (uči jih apatične vdanosti v usodo). Uči jih oddaljevanja od sebe in nekritičnega sledenja drugim. Uči jih zapostavljati lastne interese in talente na račun učenja za ocene … in še marsikaj. Takšna ideologija se mi zdi zelo škodljiva.
 

Po drugi strani me ni nikoli skrbelo, da se bodo moji otroci zunaj doma okužili s čim, kar ne bo šlo v kontekst naših domačih vrednot. Organizirali smo se tako, da so od rojstva do šole veliko večino časa preživeli z nama staršema, pozneje pa večino vsega časa izven šole. Oblikovali smo trdno povezanost, najine vrednote pa so samoumevno prešle na otroke in se usidrale. V svojo vzgojo in izgrajenost otrok sva toliko zaupala, da naju ni skrbelo, da bodo nekritično prevzemali karkoli, in res niso. V njihovem šolskem okolju, ki ga zapolnjujejo predvsem vrstniki, so prevladovale precej drugačne vrednote kot pri nas doma. Rivalskost, površnost, potrošniška miselnost, surovost v odnosih in komunikaciji – preklinjanje, zmerjanje, izločanje, nadlegovanje … Ničesar od tega se niso ’nalezli’, jim je pa bilo bivanje v takem okolju zelo neprijetno, in neskončna serija slabih izkušenj jim je pustila tudi določene posledice.

Katoliška ’ideologija’ mi ne predstavlja posebne skrbi, potem ko smo dodobra spoznali ’ideologijo’, vrednote in kulturo državne šole. Čeprav doma ne molimo, se mi kratka molitev ali verz na začetku in koncu pouka zdi bistveno manjši problem, kot pa  preklinjanje in vse ostalo med odmori in nekaterimi urami, kjer ni bilo niti minimalnega reda. Mislim, da bi tudi v drugih primerjavah katoliška šola zmagala pred javno, vsaj v mojih očeh, glede na tisto, kar jaz cenim. Ne zato, ker je ravno katoliška ali ker je zasebna, ampak zato, ker se bolj zavzemajo in trudijo za splošne vrednote in bolj spoštujejo otroke. Med drugim tudi zaradi tega, ker za njih ’stranke’ niso samoumevne, kot so za javno šolo. Če jim ne bodo ponudili nekaj bistveno boljšega kot slednje, starši ne bodo vpisovali otrok k njim.


Za primerjavo:

Šolski sistem Velike Britanije

 

V Veliki Britaniji so šole pogosto povezane s cerkvijo (katoliško ali anglikansko) in imajo versko vzgojo. To ni zgolj verouk, ampak gre za soudeležbo pri vzgoji otrok v uspešne učence, samozavestne posameznike, odgovorne državljane. Kako?

Zastavljajo jim konceptualne izzive, življenjska vprašanja. 

Spodbujajo samopodobo in samozavest. 
V duhovnem in moralnem kontekstu govorijo o lokalnih, globalnih in nacionalnih problematikah. 
Starši imajo pravico, da otroka izpišejo od verskega pouka in jutranjega šolskega zbora.

(Povzeto po David Limon: BRITISH SOCIETY AND CULTURE FROM A SLOVENE PERSPECTIVE, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2016.)



Ni komentarjev:

Objavite komentar