sreda, 27. december 2017

PRAVICA ODITI JE NAJOSNOVNEJŠA ČLOVEKOVA PRAVICA


"Svoboda, da odnehaš – odideš od ljudi in situacij, ki ti niso v prid, je osnovna človeška pravica. V človeških skupnostih je več nasilja in zatiranja takrat, ko ljudje nimajo možnosti oditi drugam."

Pripravila sem izvleček iz članka Petra Graya:
Pravica oditi (odnehati, odstopiti, odpovedati, končati ...) je najosnovnejša človekova pravica (The Most Basic Freedom Is Freedom to Quit).

Tematika spodbuja k razmisleku o morebitni ukinitvi osnovnošolske obveznosti.



osnovnošolska obveznost
Vir: pixabay.com

"Svoboda, da odnehaš – odideš od ljudi in situacij, ki ti niso v prid, je osnovna človeška pravica.

V človeških skupnostih je več nasilja in zatiranja takrat, ko ljudje nimajo možnosti oditi drugam. Politične ureditve, ki močno omejujejo in tlačijo svoje prebivalstvo, morajo hkrati prepovedati odhajanje iz države, drugače kmalu ne bi bilo več komu vladati. Primer so države nekdanjega vzhodnega komunističnega bloka ali današnja Severna Koreja. V kolikor država noče ali ne more zapreti meja, se mora vsaj malo potruditi za ustvarjanje znosnih pogojev, sicer bodo državljani odšli po svetu, najboljši in najsposobnejši odidejo prvi. Tak primer je danes Slovenija.


Enak princip velja za odnos med delodajalci in zaposlenimi. Če imajo delavci pravno in ekonomsko možnost zapustiti delovno mesto, mora delodajalec ponuditi ugodne delovne pogoje, da bo sploh še kdo delal zanj. Kjer pa delovnih mest izrazito primanjkuje, lahko pride do izkoriščanja, in tudi ta pojav v naši državi na žalost še predobro poznamo. Možnost pustiti delo pomeni razliko med zaposlitvijo in suženjstvom. Samo določen del delodajalcev s svojimi delavci postopa korektno zaradi osebnih človeških nagibov; drugim pa človeškosti primanjkuje in posežejo po umazanih sredstvih, če jim razmere to dopuščajo.


Kaj so posledice tega, da otroci ne morejo pustiti šole?

Otroci so na splošno večkrat žrtve brutalnosti kot odrasli, ker nimajo možnosti oditi drugam, tako kot jo imajo odrasli.

Če je šolanje obvezno, potem je šola, po definiciji, zapor. Zapor je kraj, kjer človek biva pod prisilo, brez možnosti svobodne izbire, kaj bo delal, kje in s kom. Otroci ne smejo oditi iz šole, znotraj nje pa ne smejo oditi stran od morebitnih zlobnih učiteljev, od morečih in nesmiselnih nalog ali od krutih vrstnikov. 


Veliko besed smo že potrošili o problemu medvrstniškega nasilja v šolah in drugih problemih, kot je splošno nezadovoljstvo učencev, zdolgočasenost in cinizem. Nihče še ni našel rešitve zanje in nihče je ne bo našel, dokler ne damo otrokom svobode oditi. Edini način za odpravo teh problemov je odprava prisile.


Ko bodo otroci imeli možnost pustiti šolo, bodo šole prisiljene postati bolj prijazen kraj, če bodo hotele preživeti. Otroci se radi učijo, ampak tako kot vsi mi, sovražijo prisilo, stalen nadzor in nenehno presojanje. Radi se učijo na svoj način, ne na načine, ki jim jih drugi vsilijo. Šole bodo postale moralne ustanove šele, ko njihove ’stranke’ ne bodo več zaporniki. Če bodo učenci imeli možnost pustiti šolo, jim bodo te morale zagotoviti temeljne človekove pravice, kot je pravica soodločanja v stvareh, ki jih zadevajo, svoboda govora, pravica do zbiranja, in pravica do izbire svoje lastne poti do sreče. Takšne šole ne bodo v ničemer podobne morečim ustanovam, ki jim danes pravimo ’šole’.


Prava šolska reforma je mogoča šele, če bo obiskovanje šole stvar izbire. "



Se strinjate?
Na kaj vse pomislite ob izpostavljeni dilemi?


V prejšnji objavi sem zastavila vprašanje, kaj naj bi bil namen šolanja. Predlogi se niso ravno vsuli, kar napeljuje na misel, da morda ne vemo, čemu potrebujemo šole; oziroma da nismo navajeni razmišljati o tem, saj smo na obvezno osnovno šolo navajeni kot na dejstvo, ki je pač tukaj, če to hočemo ali ne.

Morda pa zato, ker ne poznamo resničnega namena šole, starši tako pogosto sprašujejo:
Pa zakaj se morajo to učiti?




četrtek, 21. december 2017

KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA?


Peter Gray, avtor bloga Freedom to Learn, je letos spomladi prišel na idejo, da svoje bralce vpraša za mnenja, kaj naj bo namen šolskega sistema, če bi ga zdaj začeli graditi povsem od začetka.
Najprej pa je na kratko opisal, kaj je bil namen, ko so prvič v zgodovini vpeljali obvezno šolanje.

Prevod članka sledi pod sliko.

Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem Diti Škalič
. 💙

šolski sistem
Vir: www.pexels.com

~~~Ljudje, ki so začeli prve razširjene sisteme obveznega šolanja – sisteme, ki še vedno služijo kot model za naše šole danes – so imeli zelo jasno idejo o namenu. Ti ljudje so bili protestantski kleriki v Evropi in ameriških kolonijah med protestantsko reformacijo v poznem sedemnajstem in zgodnjem osemnajstem stoletju. Jasno so povedali, da sta namen šolanja indoktrinacija in trening ubogljivosti.

Trdno so verjeli, da so otroci po naravi grešni in da je edina pot do odrešitve z biblično indoktrinacijo in zatiranjem svobodne volje (več o tem lahko preberete tukaj). Šole, ki so jih ustvarili, so bile zasnovane za ta namen. Načrtovali so, da bodo vse otroke poučevali iste lekcije, ki so večinoma izvirale iz evangelijev, in da bodo otroke, ki se ne bodo naučili teh lekcij, kaznovali, tiste, ki se bodo, pa nagradili, oziroma jih vsaj ne bodo kaznovali.


Ker so se morali vsi učiti istih stvari, je bilo smiselno posesti otroke v vrste v prostoru, kjer so poslušali predavanja učitelja, takrat imenovanega »master« (beseda ima več pomenov: gospodar, lastnik, mojster, učitelj ...) ali brali lekcije v knjigi, in jih potem testirali, vse z enakim testom, da bi se prepričali, da so se naučili vse, kar so se morali. Vse, kar so poučevali, je veljalo za Resnico, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da šola ni kraj za spraševanje ali razpravljanje o lekcijah, temveč samo kraj za pomnjenje lekcij. Glavni cilj šolanja je bil, da bi otroci postali ubogljivi, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da je osnovna naloga vsakega učenca brez vprašanj narediti, kar je rekel učitelj, kakor je rekel učitelj, takrat, ko je rekel učitelj.

Danes večina ljudi, vključno z večino učiteljev in šolskih uradnikov, ne razmišlja o indoktrinaciji in treningu poslušnosti kot glavnih funkcijah šol, vsaj izražajo ne takega prepričanja. Ampak osnovna struktura šol se ni spremenila. To je res temeljni problem našega izobraževalnega sistema in razlog, da ne deluje dobro. Razvili so ga, da bi služil določenemu namenu, toda danes veliko ljudi v povezavi s šolanjem meni, da bi sistem moral služiti drugim namenom.
 

Vsako vprašanje o reformi šolskega sistema bi se moralo začeti z vprašanjem: 
Kaj so prave funkcije šol? 
Zakaj hočemo šole? 
Kakšnemu namenu bi morale služiti? 

Privzemimo, da varstvo otrok ni edini namen in da bi šole morale igrati nekakšno vlogo v izobraževanju. Kakšna vloga bi morala to biti? Z drugimi besedami, kaj želimo, da bi se otroci v šoli učili? Katere značajske poteze želimo, da šole gojijo?
 

Predstavljajte si, da ste po čudežu del komisije, odgovorne za razvoj šolskega sistema za današnji čas - povsem od začetka. Vi in ostali člani komisije se zavedate, da preden boste zasnovali strukturo, potrebujete jasno predstavo o namenu šol. Predstavljajmo si, da ste toliko idealisti, da verjamete, da bi namen moral imeti nekaj opraviti z izobraževanjem (v nasprotju z nameni, kot je na primer zaposlovanje učiteljev ali podpiranje industrije učbenikov in testov). Prosili so vas, da na naslednji sestanek pridite s kratko pisno izjavo o tem, kaj bi po vašem mnenju moral biti ta namen (ali več namenov). 

Ne pozabite, da na tej točki ne razmišljate o strukturi šol, temveč samo o funkciji. Kakšen je njihov izobraževalni namen? Kaj bi po vašem mnenju moralo pomeniti biti »izobražen« v današnjem in jutrišnjem svetu ter zanj?~~~

Gray je junija napisal povzetek kvalitativne analize odgovorov, ki jih je prejel. Članek lahko preberete tukaj, če razumete angleško. Če bo zneslo, ga bomo tudi prevedli in objavili. Ampak, zakaj pa ne bi zbrali tudi naših, slovenskih predlogov? Napišite svojega v komentar, lahko tu na blogu ali na facebooku, kjer to berete. Če bo predlogov vsaj nekaj, bomo naredili povzetek in ga primerjali z ameriškim. 👍👍👍


torek, 19. december 2017

PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?


V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 


šolski sistem
Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 

Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 





Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 


Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)


Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!


Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 

Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 

Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ
.










petek, 08. december 2017

ŠEST TEŽAV DANAŠNJEGA ŠOLSKEGA SISTEMA




Vedno več nas čuti, da je z našim šolskim sistemom nekaj narobe. Ampak kaj? 

Poglavitne slabosti v samo šestih minutah nazorno predstavi video, ki smo mu dodali podnapise v slovenščini. Lahko si ga ogledate na TEJ POVEZAVI. Za tiste, ki raje berete kot gledate posnetke, pa je tukaj vsebina videa v pisni obliki:


~Otroke pošiljamo v šolo, da bi jih pripravili na resnični svet, ki se zelo, zelo hitro spreminja. Naše šole pa se že stoletja niso veliko spremenile. Vodilni misleci po vsem svetu se strinjajo, da je trenutni izobraževalni sistem nastal v industrijski dobi, predvsem z namenom ustvarjati tovarniške delavce, in ta miselnost množične proizvodnje in množičnega nadzora iz industrijske dobe je v šolah še vedno globoko zakoreninjena. 


šolski sistem
Izrez iz videa



Vrednote iz industrijske dobe
 

Otroke izobražujemo v paketih in njihovemu življenju vladamo z zvonci. Učenci ves dan ne počnejo ničesar drugega kot sledijo navodilom. Sedite, vzemite knjige, odprite jih na strani štirideset, rešite problem številka tri, nehajte se pogovarjati. V šoli te nagradijo za to, da delaš natančno to, kar ti rečejo. To so vrednote industrijske dobe, ki so bile res pomembne za tovarniške delavce. Njihov uspeh je bil odvisen od tega, da so sledili navodilom in delali natančno to, kar so jim naročili. Kako daleč pa lahko v današnjem svetu prideš samo s sledenjem navodilom? Sodobni svet ceni ljudi, ki znajo biti ustvarjalni, sporočati svoje ideje in sodelovati z drugimi. Toda naši otroci v sistemu, ki temelji na vrednotah industrijske dobe, ne dobijo priložnosti za razvoj teh veščin.


Premalo avtonomije in lastnega nadzora
 

V šoli naši otroci ne izkušajo nobene avtonomije in lastnega nadzora. Vsako minuto otrokovega življenja natančno obvladuje sistem. Ampak v današnjem svetu, če opravljaš pomembno delo, sam razpolagaš s svojim časom. Sam odločaš, kaj boš naredil in kdaj. Življenje v šoli pa je nekaj povsem drugega. Sistem našim otrokom pošilja nevarno sporočilo, da niso sami odgovorni za svoje življenje; da morajo samo slediti tistemu, kar jim servirajo, namesto da bi prevzeli odgovornost in iz življenja naredili največ. Strokovnjaki verjamejo, da je avtonomija za otroke izrednega pomena. Torej ni čudno, da naše otroke šola dolgočasi in demotivira. Si lahko predstavljate, kako bi se počutili, če bi vam za vsako minuto vašega življenja narekovali, kaj naj počnete?


Nepravo učenje 

 
Večina učenja, ki se danes odvija v šolah, ni pravo učenje, ker se zanaša na pomnjenje in učenje na pamet. Sistem opredeljuje generičen nabor znanja, ki ga morajo imeti vsi otroci, in potem vsakih nekaj mesecev s testi meri, koliko so si zapomnili. Vemo, da tako učenje ni pristno (avtentično), ker večino pozabijo že dan po izpitu. Učenje je lahko veliko globlje in bolj pristno. Lahko je veliko več kot samo pomnjenje. Toda pomnjenje je edino, kar merimo, in rezultati testov so edina stvar, ki jo cenimo. To je za učence, starše in učitelje ustvarilo skrajno nezdravo kulturo. Otroci gredo skozi neskončne ure inštrukcij in vse noči ostajajo pokonci, da memorirajo neuporabna dejstva, ki jih bodo zelo kmalu pozabili.



javni šolski sistem
Izrez iz videa


 

Ni prostora za strast in interese
 

Imamo skrajno standardiziran sistem, kjer se mora vsak otrok učiti isto stvar, ob istem času in na isti način kot vsi drugi. To ne spoštuje osnovnega dejstva o tem, da so učenci ljudje – da je vsak na svoj način enkraten in drugačen. Vsi imamo različne strasti in zanimanja in ključ do izpolnitve v življenju je, da najdeš svojo strast. Ampak ali današnje šole pomagajo otrokom najti in razviti svojo strast? Videti je, da v trenutnem izobraževalnem sistemu ni prostora za najpomembnejša vprašanja v otrokovem življenju: »V čem sem dober? Kaj želim početi v življenju? Kakšno je moje mesto v svetu?« Kaže, da sistemu ni mar. Toliko je zelo nadarjenih ljudi, ki so bili v tradicionalnem šolskem sistemu neuspešni! Na srečo jim je uspelo preseči ta neuspeh. Toda tega ne zmore vsakdo. Nimamo meril za to, koliko talenta, koliko potenciala v trenutnem sistemu ostane neopaženega.


Razlike v načinih, kako se učimo
 

Vsi se razlikujemo tudi v tem, kako se učimo, koliko časa potrebujemo, da se nekaj naučimo, ter katera orodja in pripomočki za nas najbolj delujejo. Toda v sistemu ni prostora za take razlike. Zato, če si pri učenju nečesa nekoliko počasen, veljaš za neuspešnega, a potreboval si samo malce več časa, da bi dohitel druge.


Predavanje
 

V trenutnem sistemu otrokom predavajo več kot pet ur na dan, vendar ima predavanje nekaj velikih pomanjkljivosti. Sal Khan iz Khanove akademije predavanju pravi »v temeljih razčlovečujoča izkušnja. Trideset otrok s prsti na ustnicah, ki ne smejo biti v interakciji drug z drugim.« Poleg tega so različni učenci v vsaki učilnici na različnih stopnjah razumevanja. Karkoli počne učitelj, bodo neizogibno tam učenci, ki se bodisi dolgočasijo, ker že vedo več, bodisi so zmedeni, ker zaostajajo. Zaradi interneta in digitalnih medijev imajo naši otroci vse informacije sveta na dosegu roke. Tehnologija je omogočila, da se kdorkoli nauči karkoli, vendar sistem iz strahu pred izgubo nadzora ne izkorišča teh neverjetnih virov.

Naš sistem izobraževanja, ki se je razvil v industrijski dobi, je postal zastarel in neučinkovit. Če želimo pripraviti otroke na sodobni svet, če želimo, da je učen
je privlačno in učinkovito, ni dvoma, da moramo bistveno spremeniti sistem izobraževanja.~



Vas je tematika pritegnila? 
Pokukajte v revolucionarno knjigo Šola, kam greš? - 1. del (kliknite TUKAJ).
 

Knjiga je na voljo v spletni trgovini (kliknite TUKAJ).

kritika šolskega sistema


Še en video s podnapisi v slovenščini:
Ameriški novinar v finski šoli



sobota, 04. november 2017

AMERIŠKI NOVINAR V FINSKI ŠOLI


Where to Invade Next je ameriški dokumentarni film iz leta 2015. Avtor Michael Moore se je podal v več držav, da bi se pozanimal, kako pri njih rešujejo katerega od problemov, s katerimi se sooča Amerika. Za vsak problem si je izbral državo, ki se na tem področju odlikuje. Obiskal je Italijo, Francijo, Finsko, Slovenijo, Nemčijo, Portugalsko, Norveško, Tunizijo in Islandijo. Na primer v Italiji se je pogovarjal o delavskih pravicah in skrbi za dobrobit delavcev: imajo plačan letni dopust, starševski dopust, medene tedne (plačana odsotnost z dela), trinajsto plačo ...

Slovenijo je prikazal kot zgled v tem, da imamo brezplačni visokošolski študij (tudi na Finskem je tako) in da univerze izvajajo vsaj sto študijskih programov v angleščini. Pogovarjal se je z rektorjem Ivanom Svetlikom in s predsednikom Pahorjem.

Finsko je izbral, kajpada, zaradi njihovega šolskega sistema. Po internetu kroži izredno popularen kratek video z izseki Moorovega obiska na Finskem. Ogledate si ga lahko na tej povezavi , spodaj pa sledi zapis videa v slovenščini.

Prevedla in zapisala: Dita Škalič 



Dokumentarni film Where to Invade Next 

Uganite, kaj se je zgodilo! V preteklosti so bile finske šole zanič – tako zanič, kot so ameriške. Ko so testirali mladino z vsega sveta, sta bili obe državi večinoma na približno enakem položaju – pri dnu seznama. Toda Finski to ni bilo všeč, zato so preizkusili nove ideje, in kmalu je dosegla vrh. Tamkajšnji učenci so postali eni od najboljših na svetu. Kako so to dosegli? To je tisto vprašanje, na katero sem hotel odgovoriti, zato sem šel naravnost k »sovražnikovi« ministrici za izobraževanje. Še preden bi karkoli rekel, je razkrila glavno skrivnost: "Nimajo domačih nalog." 

"Torej ste zmanjšali količino domačih nalog?" "Da. Morajo imeti več časa biti otroci, biti mladostniki, uživati v življenju."

Moore: "Koliko ur domače naloge ste imeli nazadnje?"

Dijakinja: "Okrog deset minut."


"Deset minut domače naloge?" "Ja."

Drugi dijaki:

"Petnajst ali dvajset minut."

"Dvajset minut."

"Mislim, da če bi naredila domačo nalogo, bi trajalo največ deset minut."

"Običajno ne delam domačih nalog."

Pasi Majasaari, ravnatelj srednje šole: "Izraz ,domača naloga’ je po mojem mnenju zastarel." 

Moore: "Hočete reči, da so domače naloge zastarele?" 
Ravnatelj: "Da, v tem smislu. Ti mladi ljudje imajo po šoli veliko drugih opravkov, na primer biti skupaj, biti z družino, se ukvarjati s športom in glasbo, brati."

Moore: "Torej nimajo domačih nalog. Kaj pa, če ne bodo počeli drugega kot plezati po drevesih?" 

Anna Hart, učiteljica prvega razreda: "Potem naj pač plezajo po drevesih. Tako se naučijo plezati na drevo. Med plezanjem pa bodo verjetno opazili tudi različne žuželke in naslednji dan mi lahko v šoli povedo, kaj so odkrili."

"Koliko ur na dan so mlajši učenci v šoli v primerjavi s starejšimi?"

"Ob ponedeljkih tri ure, ob torkih štiri. Različno. Dvajset ur na teden."

"Torej so – o, moj bog! Ali te tri ali štiri ure šole vključujejo uro za kosilo?" "Da."

"Kako sploh karkoli naredijo?"

Leena Liusvaara, ravnateljica: "Možgani se morajo občasno sprostiti. Če ves čas samo delaš, delaš, delaš, se nehaš učiti. Nima smisla dolgo delati."

Finski učenci imajo najkrajše šolske dneve in najkrajša šolska leta v vsem zahodnem svetu. Uspešnejši so, ker manj hodijo v šolo.

"Koliko jezikov govorite? Angleščino ... ?"

Dijaki: "Da, in švedščino, španščino."

"Finščino in švedščino."

"Finščino, angleščino in nemščino."

"Francoščino in nemščino."

"Finščino in angleščino."

"Angleščino."

"Švedščino, francoščino in španščino."

Moore: "Ti si bil torej na izmenjavi v ZDA?"

Arttu Taipale, finski dijak, ki je bil eno leto v ZDA: "Da."

"Kaj si opazil in zaradi česa ti je odleglo, ko si se vrnil v šolo sem?"

"Nič več izpitov, pri katerih obkrožaš ponujene odgovore."

"Tu ni izpitov z obkrožanjem odgovorov?"


"Ni jih oziroma jih je zelo malo."

Moore: "Kako pravilno odgovoriš na vprašanje, če odgovor ni naveden kot ena izmed štirih možnosti?" 


Dijakinja: "Zapišeš svoj odgovor."

Druga dijakinja: "Moraš ga poznati."

Moore: "Prav zares ga moraš poznati?!"

Sestanek učiteljev:

Moore: "Če sem kaj od Fincev slišal znova in znova, sem to, da bi Amerika morala nehati poučevati za standardizirane teste."

Učitelji: "Znebite se standardiziranih testov."

Učitelj: "Če svoje učence učite samo, kako dobro opravljati te teste, jih ne učite ničesar."

Moore: "Ne, učimo jih. Učimo jih, kako pasti na testu, in potem več šol pade na testu, nakar te šole spremenijo v čarterske šole, s čimer nekdo veliko zasluži." *

Učiteljica: "Ampak bistvo šole je, da najdeš svojo srečo, da spoznaš, kaj te osrečuje."

Moore: "Ugotovili so, da tretjino časa, ki ga učenci preživijo v šoli, porabijo za pripravo na teste, zato so odpravili veliko stvari, ki niso vključene v teste. Ni več glasbe, ni več umetnosti, ni več poezije."

Učiteljica: "Umetnosti ni več?"

Moore: "Da, v veliko šolah. Državljanske vzgoje sploh ni v testih, zato šole zdaj ukinjajo državljansko vzgojo."

Ravnatelj: "Res?"

Moore: "Da. Državljansko vzgojo, ameriško državljansko vzgojo."

"Okej. Neverjetno."

Moore: "Znebili smo se poezije."

Ministrica: "Res?" "Ja." "Zakaj?"

Moore: "To je izguba časa. Kdaj bodo govorili kot pesniki, ko bodo odrasli? Kako jim bo to pomagalo dobiti službo?"

Učiteljica: "Mi jih poskušamo naučiti vse, kar potrebujejo, da bi lahko kar najbolje uporabljali svoje možgane, vključno s telesno vzgojo, umetnostjo in glasbo – čimerkoli, kar lahko izboljša delovanje možganov. Otroci morajo peči; morajo peti, se ukvarjati z umetnostjo in hoditi na pohode v naravo ter početi vse te stvari, saj je čas, ko smejo biti otroci, zelo kratek."

Moore: "Če nimate standardiziranih testov, kako veste, katere šole so najboljše? Saj veste, ljudje potrebujejo seznam."

Ministrica: "Šola v lastni soseski je najboljša šola. Nič drugačna ni, na primer, od šole v središču mesta, saj so vse šole na Finskem enakovredne."

"Ko se preselimo v novo mesto, nikoli ne vprašamo, kje je najboljša šola. To nikoli ni vprašanje." 

"Torej nikomur ni treba primerjati in izbirati šol kot v trgovini?"

"V nobeni izmed naših šol ni ničesar drugačnega. Vse so enake. Na Finskem je nezakonito ustanoviti šolo in pobirati šolnino. Predvsem zato zasebne šole ne obstajajo.** To pomeni, da morajo bogati starši poskrbeti, da bodo javne šole odlične. In ker morajo bogati otroci hoditi v šolo z vsemi drugimi, odrastejo s temi drugimi kot prijatelji. In ko postanejo premožni odrasli, morajo dvakrat pomisliti, preden jih ogoljufajo. V Združenih državah je izobraževanje posel. Šolstvo so korporacije, ki služijo denar. Tu je tako osredotočeno na učence, da so, ko smo morali preurediti igrišče, poklicali arhitekte, da so se pogovorili z otroki."

"So jih poslušali?"

"So, so. Na našem igrišču so stvari, ki so si jih učenci res želeli."

Učenci: "Tu smo v šoli samostojnejši." "Obravnavajo nas bolj kot odrasle kot v Združenih državah."  "Da."

"Ne potrebujemo dovolilnice, da bi lahko šli med poukom na stranišče."

Učitelj: "Lahko vidite učence, ki se vozijo s podzemno železnico. Že sedem- in osemletniki gredo sami v šolo."

Učiteljica: "Ko sem se začela v ZDA usposabljati za učiteljico, sem poučevala otroke v določenih soseskah in jim govorila: ,Ko odrastete, boste lahko, karkoli hočete.’ To je neke vrste laž. Odkar sem prišla na Finsko, velik del mojega poučevanja temelji na tem, kar otroci želijo in kar vidijo kot pomembno za svojo prihodnost, zato se ne zdi tako nepošteno reči: ,Ko odrastete, boste res lahko, karkoli hočete,’ saj to že uresničujejo. Že zdaj imajo tako moč. Neprijetno je pomisliti, da je ameriški otroci nimajo."

Pasi Sahlberg: "Ne gre za to, da bi mi odkrili nekaj, česar ni v izobraževanju naredil še nihče. To ne drži. Številne izmed stvari, zaradi katerih je Finska uspešna v izobraževanju, so prvotno ameriške ideje."

Učiteljica: "Poskušamo jih naučiti samostojno razmišljati in biti kritični do stvari, o katerih se učijo."
Učitelj: "Poskušamo jih naučiti biti srečna oseba, spoštovati druge in sebe."
Moore: "Mar vam je za njihovo srečo."
Učitelj: "Res!"
Moore: "Kaj za vraga pa poučujete?"
Učitelj: "Matematiko."
Moore: "Torej učitelj matematike pravi … Prva stvar iz vaših ust o tem, kaj želite, da učenci dobijo od šole, je bila, da bi bili srečni, živeli srečno življenje." "Da." 

Moore: "In ste učitelj matematike?" "Da."

Ravnateljica: »Kdaj imajo čas za igro, socializacijo s prijatelji in rast kot človeška bitja? Kajti na svetu je toliko več življenja kot samo šola!«
Moore: »Želite, da se igrajo?« »Želim, da se otroci igrajo.«
Moore: »In to je bila ravnateljica. Prav tu, sredi vaše šole, bom izobesil ameriško zastavo in si prisvojil to odlično idejo za nas.«
»Hvala, ker jo boste ukradli.«
»Tako mi delamo.« 

»Prav.« 
»Samo povem.«

*Čarterske šole v ameriki so šole, namenjene preizkušanju inovativnih praks, financira jih država. Tiste prakse, ki se na čarterskih šolah izkažejo za dobre, naj bi nato prenesli v druge  javne šole. Zaradi preohlapne zakonodaje so imeli v nekaterih državah ZDA problem s čarterskimi šolami, kjer je zasebni izvajalec pobral državna sredstva, nato pa šolo nenadno zaprl in izginil.
To je del resnice o čarterskih šolah, ki seveda ne velja za vse. Mnoge nastanejo na podlagi globoke želje lokalne skupnosti staršev, da ponudijo svojim otrokom dobro izobrazbo, in nikakor ne iz koristoljubja. Primer takšne šole:
ČARTERSKA ŠOLA V CRESTONU, KOLORADO


Pomembno: V Sloveniji ne more priti do situacije, da bi se ustanovitelj zasebne šole okoristil z državnimi sredstvi, ker imamo glede tega striktno zakonodajo. Podrobno sem to pojasnila v prispevku  JAVNO IN ZASEBNO ŠOLSTVO ALI KDO KOGA OGROŽA.

**Iz drugih virov vem, da na finskem zasebne šole so, le da jih je zelo malo. Te so vključene v mrežo javnih šol, zato niso tretirane kot ’prave’ zasebne šole, kjer bi starši pokrivali stroške šolnin v celoti. Imajo pa tudi takšne zasebne šole (teh je še manj kot prvih), kjer starši nekaj doplačujejo. O tem govori Američan, ki uči v finski zasebni šoli, v tem videu.


Drugi prispevki o finskem šolstvu:
KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM

ZAKAJ IMA FINSKA NAJBOLJŠE ŠOLE
FINSKI ŠOLSKI SISTEM


petek, 03. november 2017

KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM


Visoka stopnja zaupanja v učitelje ni zgolj finska nacionalna lastnost, ki bi je recimo Slovencem primanjkovalo, ampak ima svoj logičen razlog: Njihove fakultete delajo strog izbor med kandidati za pedagoške študijske smeri. Učiteljski poklic je pri njih tako priljubljen in zaželjen, da je prijavljenih kandidatov vsako leto približno desetkrat več kot je razpisanih mest. Najboljše fakultete opravijo postopek izbora v treh stopnjah, ocene iz predhodnega šolanja pa pri tem še zdaleč niso edino ali najpomembnejše merilo.

finsko šolstvo
Vir slike: http://www.thedailyriff.com


Postopek izbora kandidatov: tudi nečakinja visokega šolskega uradnika je lahko zavrnjena na sprejemnem izpitu

Pasi Sahlberg je bil dolga leta finski učitelj matematike, pozneje učitelj mentor, pa visoki svetovalec ministrstva za šolstvo, raziskovalec šolskih sistemov in reform. Danes je gostujoči profesor na ameriški univerzi, pisec in govornik. V nastopih po vsem svetu pogosto predstavlja finski šolski sistem. Nekaj njegovih govorov na TEDx in drugih dogodkih najdemo tudi na spletu.

V nekem videu pojasnjuje, da ne drži, da sprejmejo na pedagoški študij tistih deset odstotkov prijavljenih kandidatov, ki so najboljši glede na srednješolski uspeh. Gre za še enega od neresničnih mitov o finskem šolskem sistemu, kot je na primer ta, da šolarji sploh nimajo domačih nalog.

Sahlberg, visoki funkcionar in strokovnjak v finskem šolstvu, pripoveduje o svoji nečakinji Veri, ki se je prijavila za študij razrednega pouka na univerzi Helsinki. Za prvi del sprejemnega izpita je morala prebrati knjigo z nekaj znanstvenimi članki in dokazati razumevanje tematik. V drugem delu je morala pripraviti in izvesti matematično lekcijo za četrti razred pred svojimi kolegi - kandidati in pred komisijo. To dvoje ni bil problem. 


Tretji del izpita je bil individualni intervju pred komisijo. Na preprosto vprašanje, zakaj hoče postati učiteljica, saj bi z njenimi ocenami lahko izbrala kateri koli študij, je odgovorila: »Zato, ker je učiteljica tudi moja mama, učitelj je moj stric, pa moj ded, in ker imam rada otroke.« Za strogo komisijo to ni bil dovolj dober odgovor – slišati hočejo globlje osebne razloge, zakaj se nekdo čuti poklicanega biti učitelj. Vera tako ni bila sprejeta, čeprav briljantna maturantka, nadarjena na glasbenem in športnem področju.

Zakaj bi univerza zavrnila takšno kandidatko? To se zgodi precej pogosto, pojasnjuje Sahlberg.

Ob pregledu ene generacije sprejetih se je izkazalo, da je samo vsak četrti kandidat pripadal skupini vrhnjih dvajset odstotkov glede na njihov učni uspeh v srednji šoli. Vsak četrti je bil iz spodnje polovice po uspehu. Sprejetih je torej precej takšnih z nič kaj bleščečimi ocenami. To so pogosto osebe, ki so umetniki, športniki, mladinski vodje, vodje različnih skupin ... torej ljudje, ki počnejo še veliko drugih stvari kot je obiskovanje šole in pridobivanje visokih ocen. Čutijo strast do poučevanja in imajo prirojene sposobnosti motiviranja drugih, vključno otrok. 



Pasi Sahlberg
Pasi Sahlberg

Študijski program za poklic učitelja na Finskem
je torej urejen tako, da je dosegljiv vsakomur, ki čuti resnično strast do poučevanja, in ne le maturantom z najvišjim povprečjem ocen. V program tako dobijo raznolik profil bodočih učiteljev, ljudi z različnimi inteligencami, sposobnostmi in talenti. 

Takšno sito prav tako pripomore k temu, da so izbrani kandidati s trdno namero in močno predanostjo poklicu, zato velika večina sprejetih kandidatov študij tudi dokonča, začne poučevati in prav tako večina v poklicu ostane za vedno. Pasi Sahlberg poudarja, kako pomembno je učiteljem nuditi takšne pogoje dela, da poklica ne bodo želeli pustiti. Učitelj postane res dober šele z leti izkušenj, zato mora država narediti vse kar lahko, da učitelji ne bi po nekaj letih dela razočarani odhajali.

Ko je nečakinja Vera padla na sprejemnem izpitu, ji je Pasi svetoval, da naj gre za eno leto delat v šolo, da bo na naslednjem sprejemnem lahko bolj prepričljiva, saj bo govorila iz svoje izkušnje. Tako je tudi bilo. Na tretjem delu izpita je tokrat lahko govorila o svoji srčni predanosti poklicu, o tem, kako lahko več prispeva – močneje vpliva na življenja mladih ljudi kot učiteljica, kakor pa če bi bila odvetnica, zdravnica … bila je sprejeta in danes je zelo predana mlada učiteljica.

Študij je raziskovalno usmerjen. Kot zaključek magistrske stopnje izdelajo in predstavijo raziskovalno nalogo. Fakultete zelo spodbujajo pripravo raziskovalne naloge v parih, kar služi kot uvajanje v poznejše medsebojno sodelovanje oziroma timsko delo, ki je pri učiteljih nadvse zaželjeno.


Šole za usposabljanje učiteljev

Na Finskem je 11 fakultet za bodoče učitelje. So avtonomne, skupno pa jim je to, da vsi študentje opravljajo prakso pod vodstvom posebej usposobljenih učiteljev mentorjev na šolah za usposabljanje učiteljev (teacher training schools ali practice schools). To so šole, ki delujejo kot enota fakultete, nahajajo se v njihovi neposredni bližini. »Učitelj ne moreš postati samo z branjem iz knjige. Tega se moraš naučiti skozi delo (learning by doing),« pravijo profesorji na fakulteti.

Študenti opazujejo učitelja mentorja pri delu, določene lekcije pa izvedejo pod njegovim nadzorom. Temu sledi pogovor, kjer izvedbo analizirajo. Učitelji mentorji učijo učence, ob tem učijo študente in sodelujejo s fakultetami pri raziskavah. Stalno sodelovanje med raziskovalci na univerzi, učitelji mentorji in študenti je kritičnega pomena za povezavo med teorijo in prakso, ki je ena izmed odlik finskega šolstva. 


Zame je ta šola kraj, kjer lahko preizkusim svoje veščine poučevanja v varni atmosferi, kjer me ne bo nihče sodil. -Študentka

Tako osvežujoče je načrtovati skupaj s študenti in slišati vse te nove ideje. Vsak dan se učim od njih. -Učiteljica mentorica

To je res varno okolje, kjer se lahko preizkušaš. Nikoli prej nisem delala z 8-letnimi otroki. -Študentka
 
Tukaj se študenti začnejo zavedati, kako pomembno je poznati vsakega učenca, njegove zmožnosti in način učenja. -Učiteljica mentorica

FTTS (Finnish Teacher Training Schools, finski akronim za FTTS je eNorssi) je mreža pedagoških fakultet in pripadajočih šol za usposabljanje učiteljev, z glavno pisarno v mestu Tampere. Mreža je bila ustanovljena leta 2000 z namenom spodbujanja sodelovanja med temi šolami. Prvotni namen se je nato razširil: predstavljati središče virov (resource centre) za vse finske šole. V zadnjih nekaj letih je namen mreže širiti strokovno znanje ne le na Finskem, ampak tudi mednarodno.

Ena najpomembnejših nalog mreže je skrbeti za potrebe učiteljev mentorjev na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, da njihovo mentorsko delo lahko ostaja v skladu s sodobnimi trendi. Šole za usposabljanje učiteljev pogosto sodelujejo z različnimi partnerji tudi v mednarodnih in medkulturnih projektih.



Članki s sorodno vsebino:
ZAKAJ IMA FINSKA NAJBOLJŠE ŠOLE
FINSKI ŠOLSKI SISTEM 

 

nedelja, 29. oktober 2017

FOTOBRANJE, CELOUMSKI SISTEM BRANJA IN UČENJA


  
»Ne verjamem, da sem jaz tisti, ki ljudi učim, pač pa so oni tisti, ki se učijo. Ljudje imamo veliko zmožnost učenja, usvajanja znanja in tehnik. Nečesa se bomo naučili oziroma to usvojili, če vidimo to znanje kot pomembno za nas in skladno z našimi najglobljimi željami in hrepenenji. Naloga učitelja je, da prepozna te želje in hrepenenja ter učenca vodi do znanja.« -Matej Sedmak, inštruktor FotoBranja



FotoBranje, celoumski sistem branja in učenja
Inštruktor z najmlajšo udeleženko seminarja, Hano

V današnjem svetu, polnem informacij in znanj, nimamo dovolj časa, da bi se naučili in prebrali vse, kar nas zanima. Ena od možnih rešitev iz te zagate je FotoBranje, sistem branja in učenja, ki nam ponuja učinkovitejše in osredotočeno predelovanje informacij v krajšem času. Utemeljil jo je Paul R. Scheele, po svetu pa jo razširjajo licencirani inštruktorji. Eden od njih je Matej Sedmak.


Na dogodek me je povabila inštruktorjeva sestra Nika. Nika je skupaj s kolegico Marušo letos (2017) uspešno zagovarjala diplomsko delo z naslovom DOBRE PRAKSE UVAJANJA SPREMEMB IN PROFESIONALNI RAZVOJ PEDAGOŠKIH DELAVCEV.


FotoBranje na kratko

Metoda FotoBranja je celoumski sistem, ki omogoča veliko boljši izkoristek možganskih zmogljivosti v primerjavi z elementarnim branjem. Pri slednjem nas večina bere brez jasno izraženega namena in zato dokaj pasivno, zapomnimo pa si malo; brez omejitve časa, od začetka proti koncu – od delov k celoti; zanašamo se na zavestno procesiranje informacij, zato se večkrat vračamo nazaj k že prebranim delom teksta, ker jih nismo v celoti dojeli.

Pri FotoBranju si zastavimo jasen namen in cilj branja, s čimer usmerimo naš um; s pomočjo sproščanja dosežemo idealno stanje uma; z uporabo afirmacij si pomagamo do pozitivno naravnanega notranjega dialoga. Z uporabo bralnih tehnik povečamo hitrost branja. Z osrednjim korakom fotobranja vključimo naravno zmožnost našega uma, da informacije obdela nezavedno.

Zaporedje korakov celotnega procesa omogoča, da vsako čtivo spoznavamo na način ’od celote k delom’ in sicer do takšne globine, kot je za naš namen potrebno. Vse skupaj omogoči veliko boljši izkoristek časa in naše umske zmogljivosti.

Metoda FotoBranja je primerna za vse vrste vsebin in gradiv, a lažje jo je uporabljati, če so besedila dobro strukturirana.


Kaj lahko pričakujemo od tečaja FotoBranja:

Večina ljudi bo najverjetneje razpolovila svoj sedanji čas branja ali mogoče porabila eno tretjino časa kot običajno za isti rezultat kot pred tečajem.

Če si prej porabil deset ur, da prebereš dobro knjigo, da si jo dobro zapomniš in ob njej uživaš, boš zelo verjetno še vedno porabil približno tri do pet ur za podobno ali večjo kvaliteto. S prakticiranjem metode postajamo vse bolj učinkoviti. Količina porabljenega časa je odvisna tudi od stopnje, do katere želimo gradivo obvladati.


Česa od tečaja FotoBranja ne moremo pričakovati:

Čudežev. Fotografskega spomina. Hitrih rešitev za vse učne težave. Da bomo lahko v petih minutah prebrali knjigo in si vse zapomnili.


Da bi nam metoda FotoBranja res služila, je pomembno:

-Vsakič dobro definirati naš namen in cilj branja.

-Že pred in med tečajem čim bolj konkretizirati cilje, za katere bomo uporabili veščino FotoBranja.

-Se naučiti dosegati stanje sproščene budnosti.

-Opraviti z dvomi in nezaupanjem vase in v metodo.

-Da smo lahko radovedni in igrivi.

-Upoštevati zaporedje petih korakov FotoBranja, ki se jih naučimo na tečaju.

-Biti pripravljeni odložiti gradivo, ki nam po prvem hitrem pregledu ne obeta tistega, kar potrebujemo za svoj namen. Potrebno se je zavedati, da tudi s sistemom FotoBranja nimamo dovolj časa, da bi prebrali vse, kar je na voljo.

-Za vse našteto je potrebna vaja! Tečaj ni nekakšen iniciacijski obred, ki bi nas za vedno opremil s čudežno sposobnostjo. Kot za vsako novo spretnost je tudi tu potrebno vaditi, da tehnike in postopke osvojimo in utrdimo. 



Vikend seminar FotoBranja
Sproščanje z namenom doseči idealno stanje uma



Vikend seminar FotoBranja - moja izkušnja:
 

Kljub temu, da na tečaju nismo prejeli čudežne sposobnosti, ki bi nam omogočila brez truda vsrkati vse znanje sveta, je bil izredno močna izkušnja. Če naštejem le nekaj glavnih razlogov za to:

-Udeleženci: Na takšen tečaj pridejo ljudje, ki imajo izredno željo po znanju in visoke cilje. Imajo že veliko znanja in modrosti, želijo pa si ju še več. Dva dneva in pol v takšni sredini, ko se učiš vsak trenutek in od vseh, sta me navdala s čudenjem in hvaležnostjo. V zaključnem delu se je pokazalo, da podobno čutimo vsi. Ko so bile diplome podeljene in dogodek uradno zaključen, je prostor še kako uro vrvel od živahnih pogovorov. Nikamor se nam ni mudilo.

-Način dela: Ta je bil zelo razgiban. Učili smo se s sodelovanjem v parih in skupinah, preko igre in s pomočjo izobraževalne kineziologije – posebnih vaj, ki spodbujajo delovanje možganov.

-Inštruktor Matej in njegovi asistenti: nadvse predano so skrbeli za to, da bo ta vikend za vsakogar od nas res nepozabna izkušnja. Na tem tečaju je poseben poudarek na medsebojnem povezovanju, medsebojni podpori, igrivosti, vključenosti, iskanju potencialov, formiranju ciljev.
 

-Splošen vtis po seminarju je bil, da smo spoznali, doživeli in se naučili mnogo več kot samo tehnike učinkovitega branja


FotoBranje, celoumski sistem
Skupinsko delo na prostem


Matej Sedmak, inštruktor FotoBranja
 

Dvajsetletni študent FDV se je odpravil z nahrbtnikom, s kitaro in nekaj sto dolarji v žepu na pot okrog sveta, iskat resnico o sebi in svetu. Svojo leto in pol trajajočo pustolovščino je opisal v knjigi Peacehiker: Okoli Zemlje brez denarja. V njem je zorela želja, da bi še drugim ljudem pomagal uresničiti njihove sanje, tako kot je uresničil svoje – potovati in spoznavati ljudi, dežele, jezike. 

Zavedel se je, da so mu do vseh teh doživetij pomagala predvsem njegova spoznanja na področju učenja: v razmeroma kratkem času se je uspel naučiti jezika – danes jih tekoče govori pet - da se je lahko sporazumeval z ljudmi. Na poti okrog sveta se je naučil tudi FotoBranja in od takrat naprej prebral veliko več kot prej. FotoBranje in hitro učenje jezikov mu je omogočilo povsem novo kvaliteto življenja. Po vrnitvi v Slovenijo se je tako odločil, da bo to začetek njegove poslovne poti: postal bo inštruktor FotoBranja.

Kot doslej edini licencirani inštruktor FotoBranja v Sloveniji je uporabe te metode naučil okrog 2000 ljudi. Dve leti je živel tudi v Londonu, kjer se je učil komunikacije in voditeljstva. Ukvarjal se je še z nekaj drugimi projekti, na primer Podari objem in Design your Life. Kandidiral je za predsednika Slovenije.

Leta 2013 je potoval na Japonsko, da bi se naučil izpopolnjene metode FotoBranja. Splet dogodkov se je nato odvil tako, da trenutno že štiri leta živi na Japonskem, kjer namerava tudi ostati, in je poročen z Japonko, s katero imata dveletno hčerkico. Razvil je trimesečni program učenja angleščine za Japonce, kar je na področju lingvistike eden trših orehov. Za Japonce na splošno je namreč preklop na angleški jezik izredno težaven. Matej vidi te ljudi kot izjemno inteligentne, a ko se morajo sporazumevati v angleščini, se njihov potencial skrči na majhen delček prvotnega.


Njegov cilj je razviti vrhunski program, ki jim bo olajšal težavni preboj, zato svoj model ves čas izpopolnjuje, čeprav so njegovi tečajniki že zdaj zelo zadovoljni. Po treh mesecih, ko so začeli z nič ali zelo malo znanja, so zmožni  govoriti v angleščini več kot 30 minut skupaj. 


Vikend seminar FotoBranja
Matej Sedmak

Matej kot oseba je prav tako inspirativen kot njegova življenjska zgodba – jasno, saj je njen avtor. Izžareva posebno energijo, ki na vse okrog njega vpliva blagodejno. Zdi se, da je sposoben na vse in vsakogar gledati brez sodb. Ob njem se vsakdo počuti sprejet in vreden. Ljudi spodbuja in povezuje. Kot učitelj je izredno predan in odgovoren. (»Ali imaš tremo, ko predavaš?« »Ja, imam. Še posebej, če vidim, da česa ne razumete.«) Sicer vzbuja videz popolne lahkotnosti, a če ne drugače, se po laseh in obleki, ki so na koncu v povsem drugem stanju kot na začetku, vendarle vidi, da daje vse od sebe. 😊

O tem, kako svojo vlogo učitelja - trenerja vidi sam, je povedal: »Ne verjamem, da sem jaz tisti, ki ljudi učim, pač pa so oni tisti, ki se učijo. Ljudje imamo veliko zmožnost učenja, usvajanja različnih znanj in tehnik. Nečesa se bomo naučili oziroma to usvojili, če vidimo to znanje kot pomembno za nas in skladno z našimi najglobljimi željami in hrepenenji. Naloga učitelja je, da prepozna te želje in hrepenenja ter učenca vodi do znanja.«

Ob vsem, kar vem o njem - koliko je pri svoji starosti 33 let že doživel in ustvaril, ter da se giba med najuglednejšimi člani japonske družbe kot zaželjen partner v projektih in inovacijah, je bilo nekako nenavadno spoznavati zelo prijaznega fanta s postojnskim naglasom in otroškim nasmehom. Kar samo se mi zastavlja vprašanje – kaj vse je še mogoče?


Vikend seminar FotoBranja
Matej v akciji


Zaključek

Pri FotoBranju ima ključno vlogo naš nezavedni um. Na seminarju smo precej učenja in vaj posvetili temu, kako vključiti in izkoristiti njegove ogromne kapacitete; kako utišati zavestne misli in dovoliti, da nezavedni del opravi svoje delo. Ta del uporabe metode se meni osebno zdi najtežji. Menim, da mi bo z vajo šlo vse bolje in bolje; medtem, ko je Matej nekje omenil, da trening niti ni najbolj ključen, pač pa namen: na začetku vsakega branja ali učenja (tako kot pri vseh ciljih in nalogah v življenju) je nujno imeti jasen namen. Brez tega ne bo rezultatov.

Slovenska organizacijska ekipa vikend seminarjev FotoBranja načrtuje, da bi dogodek ponovno pripravljali redno, vsaj trikrat na leto. Zelo so zagnani in s časom se bo verjetno še kdo od njih podal v zahteven proces pridobivanja inštruktorske licence pri Learning Strategies Corporation v Ameriki. Naslednji vikend seminar je okvirno načrtovan v februarju 2018.


Fotobranje je lahko vaša vstopna točka v novo kakovost življenja. -Paul R. Scheele, utemeljitelj fotobranja.


 

petek, 20. oktober 2017

SOS – POUK IZVEN UČILNICE!


Gibanje, odprt učni prostor in aktivno učenje, podobno igri, ter dobri odnosi med vsemi deležniki zagotavljajo tudi bolj zdravo učno okolje, v katerem učenci in učitelji lahko začutijo lepoto učenja in poučevanja.



odprt učni prostor
Pouk na Koseškem bajerju

Z veseljem predstavljam inovacijski projekt Pouk izven učilnice (SOS – School OutSide), ki poteka na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani pod vodstvom učiteljice Renate Filipič.

SOS aktivnosti so od ene do pet pedagoških ur trajajoče aktivnosti, ki potekajo kot kombinacija odprtega učnega okolja (park, igrišče, gozd, trg, bajer, knjižnica, tudi učilnica, ki jo spremenijo v želeni prostor, ...) in raziskovalno - doživljajskega pristopa. 


Aktivnosti so osredotočene na vsebino (sadje in zelenjava, poklici, prepiri, nafta, gibanje, ...) in ne na posamezen šolski predmet. Pri obravnavi vsebine tako povežejo med seboj več predmetov in različno stare učence. Na primer temo sadje in zelenjava so obravnavali z geografskega, zdravstvenega, ekonomskega in trajnostnega vidika.


Učenje na prostem
Izdelava filtra za vodo


Razlog, ki je pripeljal do odločitve za nov način dela:

Slaba učinkovitost učenja kot posledica nemira in apatičnost številnih učencev in učiteljev; nepovezanost učnih situacij z življenjem, motivacijo in čustvi učencev ter učiteljev.

Zaradi pomanjkanja igre in izkušenj v realnem svetu nasploh ter pomanjkanja gibanja so se pri učencih pojavile težave z osredotočenostjo, če je pouk v klasični obliki. Današnji otroci – predvsem zaradi hitrega širjenja digitalizacije - izgubljajo stik z realnim svetom, izkustvenim učenjem, naravo in celo z lastnim telesom.


Na metli potujemo in raziskujemo ali Pouk izven učilnice (SOS – School OutSide)

je pedagoška novost, ki jo od 2013 razvijajo v okviru inovacijskih projektov na ZRSŠ. Zadnji dve leti jo izvajajo v vseh razredih OŠ Valentina Vodnika, od prvega do devetega.
 

V odprtem učnem okolju uporabljajo vse učne vire, ki so na voljo: živa in neživa narava; pisni viri; določevalni ključi; svetovni splet; osebe, ki so vključene v raziskovanja ali pa kar mimoidoči ... in orodja: naravni materiali; laboratorijska oprema; merilne naprave; kompas; telefon, ki ga uporabijo kot fotoaparat, kot orodje za orientacijo ali kot merilno napravo... 


OŠ Valentina Vodnika, Renata Filipič
Tehtanje

Učenci v teh aktivnostih veliko več uporabljajo čutila in so vanje globlje čustveno vpleteni, kar je predpogoj za globlje učenje in ustvarjalnost kot pri klasičnem izvajanju pouka. Gibanje, odprt učni prostor in aktivno učenje, podobno igri, ter dobri odnosi med vsemi deležniki zagotavljajo tudi bolj zdravo učno okolje, v katerem učenci in učitelji lahko začutijo lepoto učenja in poučevanja.


Namen

Želijo si čim večje število učencev in učiteljev, ki bi bili pri učenju in poučevanju resnično zavzeti, zato delo organizirajo na tak način, da upošteva individualne razlike, je usklajeno z motivacijo in čustvovanjem učencev in učiteljev, sodelovalno in fleksibilno. 


Pouk izven učilnice
Gradnja modelov: metulj


Iz česa izhajajo
 

V učni proces so želeli vnesti več gibanja, saj ima le-to pozitivne učinke na spoznavne procese. Poleg tega vsakodnevno življenje postaja vse bolj sedeče, zato je zelo pomembno, da ključna vsakdanja okolja omogočajo ustrezno raven telesne dejavnosti. V nadaljevanju jih je zanimala usklajenost učenja z motivacijo učencev in njihovim čustvovanjem, zato so aktivnosti učenja želeli povezati z igro, ki je najbolj naravna oblika učenja pri otrocih. To jih je vodilo k učenju v konkretnih situacijah iz življenja in narave ter k vpeljavi učenja z raziskovanjem. Učenci se učijo globlje, kadar lahko znanje, ki so ga pridobili pri pouku, uporabijo pri reševanju resničnih problemov.


OŠ Valentina Vodnika Ljubljana, Renata Filipič
Merjenje hidrostatskega tlaka

Kako?
 

Učence spremenijo v raziskovalce ali umetnike in jih vodijo tako, da:

-si zastavljajo raziskovalna vprašanja,
-napovedujejo odgovore,
-opazujejo (merijo, primerjajo, intervjuvajo, anketirajo, tipajo, vohajo, poslušajo, gradijo modele iz naravnih materialov, ...),
-s tablicami in telefoni snemajo raziskovalni objekt (žuželke, ptiče, dvoživke, cvetlice, ..)
-prevajajo iz angleščine ali obratno,
-zapisujejo rezultate opažanj, jih grafično upodabljajo,
-oblikujejo odgovor na raziskovalno vprašanje,
-sami ustvarjajo likovna, literarna in glasbena dela in celo ples. 



Pouk izven učilnic, SOS-School OutSide
Gradnja modelov: list

Primeri tem:

-gradnja modelov (tloris stanovanja, notranja in zunanja zgradba lista, celice, cveta, žuželke, atoma, destilacijske kolone, vodovoda, mlinčka, padala, kubičnega metra ... iz naravnih in drugih materialov) za nadaljnje raziskovanje;
-ritem in melodija ptičjega petja;
-lastnosti nafte;
-prosti pad;
-moč;
-alkalijske kovine;
-raziskovanje potoka (trdota vode, pH vrednost, hitrost, temperatura, ...);
-mandale v gozdu;
-delovanje vzvoda;
-raziskovanje kamnin;
-drevesne vrste;
-šolska knjigarna; … 



Oš Valentina vodnika Ljubljana
Založniška hiša Knjigoraj


Primer aktivnosti: Celodnevno učenje matematike, kemije, slovenščine in glasbe v gozdu
 

Učenci s pomočjo znanja o premem sorazmerju izračunajo višino debla, izmerijo obseg in izračunajo volumen valja - koliko kubičnih metrov lesa dobimo. Pozanimajo se, za koliko časa bi količina lesa zadostovala za ogrevanje enostanovanjske hiše. Iz gostote suhega lesa izračunajo maso celuloze in iz tega ogljični odtis, ki ga z ogrevanjem spustimo v ozračje. Nato napišejo navodilo za žaganje drevesa, kot si ga zamišljajo, ter življenjsko zgodbo drevesa (na starost sklepajo iz letnic). Na internetu poiščejo pesem o drevesih (npr. Bori) ter vsa tri besedila primerjajo glede na vrsto in pogostost pridevnikov; ugotavljajo vzroke za takšno razporejenost. Oglašanje ptičjega petja poskusijo ritmično in melodično vnesti v notno črtovje. 


OŠ Valentina Vodnika Ljubljana
Ugotavljanje gravitacijskega pospeška


Kako so učenci odgovarjali na vprašanje, kaj jim je pri pouku izven učilnice najbolj všeč:
 

Pri pouku izven učilnice mi je vse všeč.
Všeč mi je to, da se ne učimo, ampak stvari poskušamo v praksi.
Da sem na soncu.
Da smo na svežem zraku.
Da se zabavamo.
Da smo zunaj!!!
Najbolj mi je všeč narava.
Da je nekaj zelo posebnega in zanimivega ter novega.
Da je pouk bolj zanimiv. Tudi bolje poslušam.
Da smo v naravi.
Prosto gibanje, svež zrak, spoznavanje narave.
Všeč mi je, ko delamo modele (lista, cveta,...)
Da ne sedimo v učilnici in da se lahko med seboj pogovarjamo.
Različni prostori.
Veliko se družimo in hecamo.
Da se igramo in delamo.
Različne naloge, ki nas nekatere povežejo, da sodelujemo, pri drugih pa tekmujemo.
Da se lahko pogovarjamo z učiteljico.
Da smo v skupinah.
Poskusi in opazovanje narave.
Da je bolj sproščeno.
Da ni angleščine.
Da se ne učimo. 

Da nismo v šoli. 
Da raziskujemo. 
Da veliko ustvarjamo. 


SOS-School OutSide, OŠ Valentina Vodnika Ljubljana
Gradnja modelov: atom


Bistvene prednosti
 

S povečano vlogo gibanja in čutenja pri učenju v obliki igre krepimo celoten spoznavni proces, ne le spomina.

Brisanje meja med šolskimi predmeti ter med generacijami učencev posnema situacijo učenja v družini in družbi.

Sodelovanje med učenci preide na višjo raven, saj je od tega odvisna uspešnost opravljene naloge oziroma rezultat učenja.

Sodelovanje kot najvišja oblika socialnega vedenja pozitivno vpliva na vse udeležence v procesu razumevanja naravnih pojavov in odnosov med njimi.

Učenje z raziskovanjem je učinkovitejše in olajša razumevanje ter povezovanje informacij v sistem znanja. Mnogi učitelji v procesu lastnega izobraževanja niso bili deležni učenja z raziskovanjem, zato jim je potrebno ponuditi to priložnost profesionalnega razvoja. Snovanje tovrstnih aktivnosti je za učitelje prav tako sodelovalno-ustvarjalen proces. 


Analize anket, fotografij in izkušenj sodelujočih v projektu je pokazala, da se učenci ob teh aktivnostih počutijo dobro, so zavzeti in ustvarjalni. 


Opažanja učiteljev: učenci so bolj sproščeni in kreativni, izboljšajo se odnosi med njimi, prav tako odnos med učenci in učitelji. Potrebno je manj umirjanja učencev v času učnega procesa. 



OŠ Valentina Vodnika Ljubljana, Renata Filipič
Gradnja modelov: padalo


Možnosti
 

S pristopom so pričeli pri naravoslovnih predmetih in matematiki na predmetni stopnji, nato pa uporabo širili na vse stopnje osnovne šole ter na vsa predmetna področja. Kombinacij predmetnih področij in različnih generacij pri izvajanju SOS aktivnosti je nešteto, saj so aktivnosti osredotočene na vsebino, zato so odvisne od domišljije in ustvarjalnosti učiteljev in delno tudi od možnosti organizacije.
 

Trenutno se ukvarjajo z vsebinami, v katerih bodo v SOS aktivnosti povezali glasbeno umetnost in naravoslovje. Načrtujejo tudi večje vključevanje učencev v načrtovanje, izvedbo in evalvacijo aktivnosti SOS. Želijo si postati vzorčna šola za SOS aktivnosti v Sloveniji in ob pomoči fakultet, ZRSŠ, Inštituta za gozdno pedagogiko in CMEPIUS projektne rezultate širiti v domovini in na mednarodni ravni. 


SOS - School OutSide
Preizkušanje vidnosti barv v prometu

Učiteljem in drugim delavcem v vzgoji in izobraževanju lahko predstavijo primere SOS aktivnosti, ki so jih že izvajali. Lahko jih tudi uvedejo v samostojno snovanje SOS aktivnosti. Načrtujejo izdajo priročnika. Pristop se lahko prenese tudi na srednješolsko in univerzitetno izobraževanje.
 

Novost so že predstavili na številnih sestankih, izobraževanjih, srečanjih in konferencah učiteljev in drugih strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ter na roditeljskih sestankih. S predstavitvijo projekta na kontaktnem srečanju so navdušili učitelje iz EU in v letu 2016 pridobil tudi E+ projekt Young European on the Move by Active Learning and Teaching