nedelja, 26. marec 2017

DANAŠNJA ŠOLA IN DELOVNA MESTA PRIHODNOSTI



Otroke zavajamo, če jim dandanes govorimo, da je čim višja stopnja formalne izobrazbe pogoj za uspešno in srečno življenje. Prav tako jih zavajamo, ko jih v šolah učimo podrejanja, ubogljivosti, memoriranja podatkov, povprečnosti (jih svarimo pred izstopanjem), tekmovalnosti, pravilnosti enega samega odgovora na vsako vprašanje...
 

Vsega tega v življenju ne bodo potrebovali, celo oviralo jih bo, kajti industrijska doba se izteka. Rutinska opravila so v vse večji meri robotizirana. Dela, kjer je še vedno potreben človek, pa zahtevajo samostojno razmišljanje - pogosto ’izven okvirjev’, kreativno reševanje problemov, sveže ideje, vseživljenjsko učenje.
 
zastarel šolski sistem
Vir: pexels.com


V ospredje prihajajo novodobna podjetja, kjer so odnosi humani, avtoriteta nadrejenih je naravna, z zaposlenimi ravnajo kot z najdragocenejšim virom. Delodajalci iščejo predvsem kreativne, inovativne, samoiniciativne posameznike, nato pa z različnimi ugodnostmi spodbujajo njihovo dobro počutje, saj se zavedajo, da je od tega odvisna kvaliteta dela, s tem pa uspeh in obstoj podjetja. O izbiri kandidatov se odločajo predvsem na podlagi motivacijskih pisem in osebnih intervjujev, uradna šolska spričevala jih zanimajo še najmanj od vsega.


PRIMERI


Mariborsko podjetje Mikro Polo, največji slovenski dobavitelj laboratorijske opreme
 

-Zaposleni lahko na delovno mesto pripeljejo svoje hišne ljubljenčke.

-V podjetju so kadarkoli dobrodošli tudi otroci zaposlenih.

-Vsak zaposleni lahko koristi neomejeno število dni plačanega dopusta, če mu ga le odobri tisti sodelavec, ki ga bo med odsotnostjo nadomeščal. Zaradi te možnosti se je občutno zmanjšalo število bolniških staležev.

-Podjetje vsak dan poskrbi za več vrst toplih obrokov, na voljo je tudi brezplačen zajtrk za zaposlene, kot tudi za njihove domače ljubljenčke. Preostalo hrano razdelijo okoliškim družinam v socialni stiski.

-Sami so si naredili zunanji prostor za sproščanje z vrtnim pohištvom iz lesenih palet in blazin, kjer se lahko zadržujejo neomejeno časa. Kljub temu, da zaposlenih nihče ne priganja, podjetje beleži vsako leto večji prihodek. 



ljubljenčki na delovnem mestu
Vir: pexels.com


Škofjeloško podjetje Optiweb, izdelava in optimizacija spletnih strani in spletnih trgovin

 

Ker si med seboj zaupajo, v tem hitro rastočem podjetju ne poznajo ’štempljanja’ ob prihodu na delo, ampak si vsak sam beleži delovne ure. Ko pridejo v službo, je najprej na vrsti kavica in klepet v skupnem prostoru. Tudi med delom si kadarkoli privoščijo počitek, malico, kavo – kar pač potrebujejo glede na svoje počutje. Delodajalec jim občasno omogoči profesionalno masažo.

Zaposleni so povedali:

-Recept za kvalitetno opravljeno delo je dobro počutje.

-Delo je lahko vsebinsko in količinsko zahtevno, a zaradi dobrega vzdušja se zdi, da je vse mogoče.

-Želijo si odkritih odnosov s sodelavci in šefom, da bi se lahko izboljševali.

-Od šefa si želijo mentorstva – da jih vodi in uči, da vlaga v njihovo znanje.
 

Direktor Miha Lavtar opaža in razume, da zaposleni želijo biti vedno na tekočem, kaj se v podjetju dogaja, poznati finančno stanje, kje so največji izzivi ter da imajo besedo in možnost soustvarjati prihodnost podjetja. Nikoli se ne odloča sam, ampak se posvetuje z ekipo. Zadovoljnim delavcem ni vseeno za podjetje, želijo prispevati in rasti z njim.
 

Pomembna jim je uravnoteženost dela in prostega časa. Kadar se jim delovnik začne raztegovati na več kot osem ur, skličejo sestanek in pogledajo, kako bi to spremenili. Ali optimizirajo kak proces ali pa pričnejo iskati dodaten kader. So tudi zelo fleksibilni glede delavnika, dela od doma, prostih dni, na primer za rojstni dan.


Mariborsko podjetje Kainoto, agencija za marketing in informatiko
 

Lastnik in direktor Dušan Vrban mi je o svojem pristopu do vodenja zaposlenih povedal naslednje:

Pri vodenju mi je glavno vodilo poslušanje ter razumevanje sodelavcev. Od tu moram vedno izhajati, saj le dobro razumevanje počutja in mnenja omogoča pravilno delegiranje. Sodelavec, ki ima slab dan zaradi družinske situacije, ne more biti vpleten v izrazito samoiniciativno ali kreativno delo. Rabi bolj neposredno usmeritev ter hitrejši rezultat. Po drugi strani visoko motiviran sodelavec, ki je navdihnjen za implementacijo novih idej, ne more kakovostno opravljati rutinskih opravil.

Podlaga za poslušanje je v prvi vrsti odkrit odnos in zaupanje, ki se gradi skozi daljši čas. Bistveno je, da zaposleni čutijo, da lahko izrazijo svoje mnenje odkrito in na način, ki jim ustreza. Kot vodja nikoli ne obsojam mnenja, z njim se le strinjam ali argumentirano ne strinjam.

Zaposleni prav tako svobodno (v okviru možnosti na trenutnih projektih) oblikujejo svoj delovni čas, saj imajo različen bioritem. Nekateri so lahko v pisarni že ob 7:00 in aktivno delajo do 15:00. Spet drugi si delo porazdelijo čez dan in ga opravljajo včasih še v poznih večernih urah.

Delamo hkrati na več projektih ter nalogah, ki si jih sodelavci prav tako med dnevom razporejajo, kakor jim ustreza. Nekdo lažje začne zjutraj z bolj rutinskimi opravili in kasneje preide na razvojne ideje. Kdo drug želi izkoristiti svežino jutra za kreativno delo in nato zaključiti dan z rutinskimi nalogami.

Če primerjam to z učilnico, si preprosto ne znam predstavljati, da bi morali vsi zaposleni ob isti uri opravljati iste naloge in pri tem nihče ne bi upošteval njihovega trenutnega stanja.



Vse več je tudi mladih in manj mladih, ki si svoje delovno mesto ustvarijo sami:


A. G. si s kruhom služi kruh – ker ni našel službe, je odprl butično pekarnico; je le en od člankov na to temo. »Svojo strast je spremenil v posel,« je značilen stavek v takšnih prispevkih. Ko gre človek na svoje, si izbere dejavnost, v kateri uživa.
 


Družba se razvija, šolstvo zaostaja 

Novodobnim delodajalcem je jasno, da je uspeh dela pogojen predvsem z zadovoljstvom zaposlenih in dobrimi odnosi. Slovenskemu šolstvu to splošno znano dejstvo, ki ga potrjujejo tako praksa kot raziskave, še ni prišlo do živega. Pomen izsledkov PISA in drugih mednarodnih raziskav, da slovenski otroci nimajo radi šole, zmanjšujejo, češ da so pomembni visoki dosežki, ne pa dobro počutje. Slednje poskušajo nekako vulgarizirati, tako da govorijo o ’uživanju’ in da ’javne šole niso javne hiše’. Dva primera: uvodnik v Šolskih Razgledih in SVIZ-ovo sporočilo za medije .
 

Nevrologija že nekaj časa ve, da učenje ne more potekati v kontekstu strahu, dolgočasja in drugih neprijetnih čustev. Šole pa v večini še kar prisegajo na frontalni način dela, spremljan s pritiski in prisilo. Če otroci odklanjajo sodelovanje v tem (industrijskem) procesu, prejmejo različne slabšalne oznake.
 

Delo je lahko užitek, hobi, samouresničitev, … ne pomeni nujno ’znoja in krvi’, skratka trpljenja. Učenje je v resnici vznemirljivo odkrivanje novega, z lastno udeležbo, ne pa pasivno sprejemanje informacij od ene osebe. Za dobro otrok, mladih in vse družbe je nujno, da šole preokvirijo svoja stališča in paradigme. Otroke moramo učiti zastavljanja in doseganja lastnih ciljev, ne zgolj izvrševanja predpisanih nalog; jim pomagati, da odkrijejo svoje življenjsko poslanstvo, svojo strast – to potrebujejo, ne pa ’delovnih navad’. To je zastarel pojem industrijske dobe. Kdor je našel svoj življenjski smisel, poslanstvo in ima cilje, najde tudi svoj način, kako jih bo dosegel. Če nekdo v življenju stagnira, gre za različne vzroke globlje psihične narave, nikoli za ’pomanjkanje delovnih navad’, čeprav je na površini videti tako in za marsikoga tudi najbolj enostavno misliti tako.



***
Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.

sreda, 15. marec 2017

LAŽJE UČENJE Z MOJCO


Kadar se nečesa učimo z veseljem in resničnim navdušenjem, navadno ne potrebujemo nasvetov kako se učiti, ampak učenje nekako samo steče. Drugače pa je, kadar se moramo naučiti stvari, ki nas same od sebe ne bi ’poklicale’. Povprečen šolar se, na žalost, precejšnji del svojega učnega časa otepa z brezvoljnostjo in odporom do učenja snovi, ki jo mora znati za oceno. Nekaterim niti izpiski, niti podčrtovanje, niti miselni vzorci... ne pomagajo, da bi podatki šli v glavo in tam ostali.

učenje s pomočjo sproščanja in masaže

Rešitev za takšne primere ima Mojca Stojkovič, direktorica Centra za lažje učenje in življenje; učiteljica z dvajsetletnimi izkušnjami v poučevanju; inovatorka – avtorica slovenske zaščitene blagovne znamke Freestyle learning. To je skupek učnih metod, ki otrokom in mladostnikom omogočajo motivacijsko učno izkušnjo z zabavnim učenjem še tako suhoparne učne snovi. Uporabljajo zabavne asociacije in zgodbice, vizualizacijo, metodo ustvarjalnega giba (kamor sodi tudi masaža), rime, učenje ob glasbi. K hitrejšemu učenju pripomorejo smeh, sproščenost, komunikacija in sodelovanje, so pokazale sodobne raziskave. Ni res, da je učenje lahko samo mukotrpno delo, saj lahko plešeš na svojo najljubšo glasbo ob učenju snovi! Bistvo je vzpostavitev ključa zapomnitve, s katerim učno snov kateregakoli predmeta shranimo v dolgoročni spomin. S temi načini pridejo končno na svoj račun prav kinestetični tipi učencev - tisti, ki so v običajnih šolah najbolj težavni, saj je zanje prava muka sedeti pri miru in samo poslušati.
 


Vsak odkrije najboljši način učenja zase

Vsega po malem smo pod vodstvom Mojce preizkusili pred nekaj dnevi na delavnici za starše v Mariboru: Na pomoč! Moj otrok se ne zna učiti! Na začetku smo se predstavili z gibom, da smo si hitreje zapomnili naša imena. Naučili smo se definicijo štirikotnika s pomočjo giba; vrste zob in postopek prebave s plesom; s pomočjo sličic smo v trenutku kot za šalo znali našteti vrste žil v telesu... (Saj res, v čem je smisel, da se vsega tega učijo v šolah generacija za generacijo, če pa nas večina vse skupaj spet pozabi?) Privoščili smo si tudi nekaj matematičnih formul v povezavi z zabavnimi, okusnimi in sproščujočimi asociacijami.
 

Metode Freestyle učenja so namenjene prav vsem: običajnim učencem pa tudi tistim z disleksijo, hiperaktivnim otrokom in ostalim, ki imajo učne težave. S pomočjo mentorja vsak poišče zase najboljšo metodo učenja. Freestyle - prosti slog učenja z upoštevanjem lastnosti posameznikov v njih prebuja skrite potenciale, ki jih večina učiteljev spregleda.
 

Na tečajih in svetovanjih, ki jih izvajajo Mojca in sodelavci, med drugim tudi pomagajo otrokom premagovati stres in strah ob sproščanju v relax sobi ob mirni glasbi, tako da se učenci prepustijo vodenju in vizualizaciji. Predstavijo jim več načinov učenja, od zelo aktivnega – z gibanjem ob glasbi, do zelo umirjenega učenja v alfa stanju, ko so možgani sposobni sprejemati tudi do štirikrat več novih informacij kot v običajnem beta stanju. Mojca in njen tim znajo pomagati tudi pri odpravi učnih blokad, pri tremi pred testi in spraševanjem ... Po Sloveniji izvajajo delavnice in predavanja za starše, na katerih delajo s praktičnimi primeri in odgovarjajo na vprašanja o učenju in motivaciji. 

 Mojca Stojkovič


Toliko ur presedijo v šoli, a se ne znajo učiti

Delavnica, na kateri sem bila iz radovednosti, je namenjena staršem in učiteljem, ki želijo otrokom pomagati odkriti učinkovite metode učenja. Mojca pravi, da šole na splošno niso zelo odprte za sprejemanje novosti. Žal je naš šolski sistem še vedno neprilagodljiv in predvsem nezaupljiv do novih metod poučevanja, predvsem masaž. Res škoda, kajti bolj angažiran, energičen pristop k učenju bi pripomogel ne le do boljšega znanja, ampak bi se zmanjšal tudi problem nemira v razredu: »Seveda, učitelj pa ne ve kaj narediti in kako motivirati takega učenca. Pri nas so ravno taki najbolj ustvarjalni, ker jim enostavno dovolimo, da so to, kar so. Priznamo jim, da z njimi ni nič narobe, tako da nam res ne delajo težav, ker nas začutijo, da verjamemo v njih,« pravi Mojca, ki danes z veseljem sodeluje s šolami, ki jo povabijo. Za učence ali učitelje pripravi delavnice, kjer prikaže, kako se učiti suhoparno učno snov na zabaven način.

Nekoč je bila tudi sama učiteljica v šoli. Zakaj je zapustila to pot in stopila na drugo?


Kljub temu, da je imela vso podporo ravnateljice OŠ Antona Ukmarja Koper, Gabrijele Dolinšek, da je uvajala sprostitve pred testi, masaže z učno snovjo in inovativne metode učenja v običajen pouk od 2. do 9. razreda, je čutila, da je v njej veliko večji potencial; da je v Sloveniji zelo malo ljudi, ki učencem na konkretnih primerih učne snovi povedo in pokažejo, KAKO naj se jo naučijo in zapomnijo na zabaven način. Zanjo ni bilo dovolj, da je učiteljica razrednega pouka ali učiteljica angleščine. Kot ezoterična terapevtka je vedela, da lahko naredi še veliko več in pomaga tistim, ki so trenutno šibki, kot je bila sama v najstniških letih. Vse od dvanajstega  leta naprej jo je zanimalo, zakaj nam učitelji ne povedo, KAKO si zapomiti snov na hiter način. Njeno zaznavanje, da se otroci in najstniki ne znajo učiti kljub tolikim uram, presedenim v šoli, jo je spodbudilo, da je sledila svojemu poslanstvu in razvila Freestyle učenje. Če bi bila še naprej zaposlena v šoli, bi lahko pomagala le svojim učencem, danes pa z mentorji Freestyle učenja, ki jih izobražuje v svojih tečajih, pomaga in navdušuje učence vseh starosti po vsej Sloveniji, kar ji je omogočila samostojna pot.


Čudovita učiteljica, ki vrača upanje, moč in voljo


V intervjuju za revijo Ona v septembru 2014 je med drugim povedala:

»Zame je dober učitelj tisti, ki učence med učno uro nauči bistvo, tako da se jim ni potrebno kasneje doma toliko učiti in piflati. Prav je, da bi učno snov ponovili, si o njej še kaj prebrali, ampak raziskava Emphaty map, ki sem jo pred kratkim opravila z najstniki, je pokazala, da si pri pouku premalo zapomnijo - zaradi slabih metod poučevanja in predvsem neznanja, kako si zapomniti nove podatke. Zelo enostavno je biti učitelj, ki učencem le govori, kaj se morajo naučiti in znati. Mi pa pomagamo učencem pri tem KAKO se naučiti in se pri tem še skupaj zabavamo.« 


Delavnica za starše: Na pomoč! Moj najstnik se ne zna učiti!
Mojca Stojkovič na delavnici za starše v Mariboru, marec 2017

Mojco sem doživela kot zelo toplo, energično in hkrati nežno osebo, ki globoko čuti in razume ljudi, še posebej otroke in mlade, ob tem pa ima tudi široko paleto znanj. Na njenih svetovanjih in tečajih se to odraža tako, da se otroci odprejo in na dan lahko pridejo še druge, ne samo učne težave in stiske; med sproščanjem ali masažo lahko priteče prva solza in potem Mojca preusmeri učenje v dajanje podpore, da iz nemoči zraste moč. Njeni učenci od nje odnesejo več, kot le metode učenja: v vsakem prižge takšno ali drugačno iskrico. »Moje sanje se uresničujejo, ko dajem drugim priložnost, da uresničijo svoje sanje,« je njen moto.

Več o delu Centra za lažje učenje in življenje lahko najdete na http://www.lazjeucenje.si/
ali na facebooku: https://www.facebook.com/freestyleucenje/


***

Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.

***

sreda, 08. marec 2017

DRUŽINA, ŠOLA IN DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK


»Poleg družine je šola najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na otrokovo doživljanje življenja in na njegov razvoj. /.../ … šola vsebuje številne pozitivne in varovalne dejavnike psihosocialnega razvoja, ki nekaterim otrokom vsaj delno nadomestijo ali popravijo družinske neustreznosti in primanjkljaje; šola pa vsebuje tudi številne ogrožajoče dejavnike in je za mnoge otroke vir hudih stresov ter številnih stisk, iz katerih se porajajo psihosocialne in psihosomatske motnje.«
 

»Nekateri starši, pa tudi šolski in zdravstveni delavci, se premalo zavedajo pomena osnovne šole za otrokov psihosocialni razvoj. Stroka je v skladu s teorijami o odločilnem vplivu prvih let življenja in družine na otrokov razvoj naravnana predvsem v preučevanje družinskih odnosov. Preventivno in terapevtsko dejavnost usmerjajo v družino, pri tem pa včasih zanemarijo neugodna dogajanja med otrokom in šolo, obenem pa tudi marsikateremu šolskemu delavcu ustreza domneva, da so za vsa dogajanja v otrokovem življenju in razvoju odgovorni starši. Takšno videnje jih v dokajšnji meri razbremenjuje odgovornosti za otrokovo slabo počutje, neustrezno vedenje ali neuspešnost v šoli.«

Iz teorije sistemov izhaja osnovna predpostavka, »da je za otrokovo duševno zdravje in njegov psihosocialni razvoj pomemben celoten otrokov življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi. ...Motnje v enem delu sistema vplivajo na druge dele sistema. … Pri otroku, ki ima težave v šoli, običajno razmišljamo o tem, kako neugodni družinski dejavniki vplivajo na njegovo delovanje v šoli. Znano je, na primer, da se otrokov šolski uspeh poslabša, če se starši razvežejo. Toda tudi šolske težave vplivajo na družinsko ozračje in družinske odnose. Zaradi otrokovega šolskega neuspeha ali neustreznega vedenja so starši obremenjeni, zaskrbljeni, doživljajo občutke krivde in stiske, družinsko ozračje postane napeto, poslabšajo se odnosi med starši in otrokom, starši pritiskajo na otroka, ga kaznujejo, prihaja tudi do motenj v odnosih med staršema /…/ Motnja v šoli se prenaša tudi na otrokov prosti čas. Starši otroka omejujejo v igri, v druženju z vrstniki, v športnih dejavnostih. / Tako neuspeh, neustrezno vedenje ali druge šolske težave preplavijo otrokovo življenje in ga poslabšajo.«




Šola in duševno zdravje
Vir: www.pexels.com

 

Zgornji navedki so iz knjige Anice Mikuš Kos ŠOLA IN DUŠEVNO ZDRAVJE. Še na več drugih mestih v knjigi avtorica poudarja, da šola lahko prispeva k odklonskemu psihosocialnemu razvoju otroka ali pa ga pred tem zavaruje.
 

V vsakdanjem življenju in v medijih srečujemo veliko zgodb, ko eno ali drugo izmed obeh najpomembnejših življenjskih okolij povzroča otroku škodo. Takrat je drugo okolje na potezi - ima priložnost, da deluje zaščitno. Ob napačnem ravnanju pa se škoda multiplicira.


Ko je otrok trpinčen doma
 

Med starši duševno trpinčenih otrok so številni, ki imajo nerealno visoka pričakovanja glede šolskega uspeha, otroka besedno napadajo, ga ponižujejo in ustrahujejo, mu grozijo... V takem primeru je ena od možnosti šole svetovalno delo s starši, kjer poskušajo omiliti njihova stališča in vzgojna ravnanja; še bolj pomembno pa je, da otroku vsaj učitelji in svetovalni delavci v šoli ustvarijo vzdušje varnosti in sprejetosti ter mu omogočijo dosegati uspehe, s čimer lahko delno sanirajo škodo na njegovi samopodobi in samospoštovanju. Tudi v drugačnih primerih slabih domačih razmer naj šola ravna podobno. Otrokovo samospoštovanje je tisto, kar je predvsem treba čuvati in gojiti, ker predstavlja jedro posameznikove psihične odpornosti v življenjskih preizkušnjah.


Ko odpovesta tako dom kot šola, je lahko na nitki življenje 



Izpoved odrasle ženske:

"Kot otrok sem prvič hotela narediti samomor v četrtem razredu. Za razrednika smo imeli zagrenjenega učitelja invalida, ki nas je ocenjeval glede na njegovo trenutno počutje. Vsake govorilne ure so bile mora meseca, vedela sem, da bom tepena in to konkretno s kuhalnico, ko pa se zlomi, pride na vrsto druga. Prvič in zadnjič v življenju sem bila po učnem uspehu dobra (3). Katastrofa, doma bodo znoreli. Najraje bi skočila z balkona, ponoči sem stala na polici balkona v osmem nadstropju, a nisem zbrala dovolj poguma, davljenje s pasom ni uspelo, zato sem pojedla vse tablete, kar sem jih našla - okoli trideset. Na srečo so bile kontracepcijske in aspirini, zjutraj sem bila še vedno živa. Da ne razlagam še o vbrizganju detergenta za posodo v žilo in pitju le-tega, vse to zato, ker so tako pritiskali name. Nikoli kasneje v življenju nisem imela samomorilnih misli, uspešno sem končala srednjo šolo in se brez težav vpisala na fakulteto, moje življenje pa bi se pri desetih letih skoraj končalo zaradi pritiska lastnih staršev. Počutila sem se kot smet, ni štelo ne lepo obnašanje, ne siceršnja neproblematičnost, ne pomoč pri hišnih opravilih, pomoč sestrici... Zahtevali so, da sem perfektna v šoli, sicer bo joj. Prisegla sem si, da na mojo hčerko ne bom pritiskala, pomagala ji bom, ampak če bo zadostna bo pač zadostna, maltretirala je ne bom in pika."


Pred dnevi smo na spletu brali kratko novico, da se je v neki beograjski šoli desetletna deklica poskusila na stranišču obesiti, a so jo še pravi čas rešili. Članek ni vseboval nobenih informacij o možnem povodu za poskus samomora, o življenjskih razmerah deklice ali njenem šolskem uspehu, a v komentarjih so se takoj pojavila ugibanja o tem, čeprav brez vsake podlage, ter neizogibno iskanje ’krivca’: Šola ali starši?
 

»V prvi vrsti so starši tisti, ki bi morali opaziti, da se z otrokom nekaj dogaja...«, je komentar, ki se praviloma pojavlja v takih primerih. … »Je pa v takih primerih vedno krivec domače okolje« - takšne in podobne so ugotovitve učiteljic med komentatorji. Pogosto je krivec res domače okolje, in v tem primeru ni mogoče pričakovati, da bodo »starši tisti, ki bodo opazili, da z otrokom nekaj ni prav.« Saj ga prav oni potiskajo čez rob! In v tem ne vidijo nič spornega, sicer tega ne bi počeli. Če bi znali odnehati s pritiski ob jasnih znakih otrokove stiske, potem v otroku nikoli ne bi dozorela želja po smrti.
 

Odveč in brezplodno je v takih primerih ponavljati, kaj vse »bi starši morali..." Starši, ki so tega zmožni, to itak naredijo; tisti, ki niso, tega ne preberejo / ne slišijo ali pa ne dojamejo, predvsem pa iz različnih razlogov tega niso zmožni uresničiti. Vsi vedno naredimo najbolje, kar v danem trenutku in situaciji zmoremo.
 

Starš lahko postane kdorkoli, ki je za to biološko sposoben, izpolnjevati ni potrebno nobenega drugega pogoja; zaradi tega je, na žalost, v vsaki družbi precej staršev, ki niso zmožni pozitivnega, še dovolj dobrega starševstva. Zato pa moramo ostali odrasli člani družbe, če se imamo za odgovorne in za boljše od pravkar omenjenih, izrabiti vsako priložnost, da nudimo tem otrokom pozitiven zgled IN pozitiven odnos, stik. Za zdrav razvoj je namreč nujna (in pogosto tudi dovolj) prisotnost vsaj ENE odrasle osebe v otrokovem okolju, ki ga vidi in sprejema takšnega, kot je. Ravno v pedagoških ustanovah je teh priložnosti dovolj, in v nasprotju s pogostimi trditvami ne zahtevajo veliko časa. Niso namreč potrebni dolgi pogovori; in ni toliko pomembno, KAJ delamo, kot pa KAKO to delamo. 


Neizkoriščeni potencial šol za ustvarjanje bolj zdrave družbe
 

Šola je prostor, skozi katerega gredo VSI otroci in se tam zadržujejo več let, zaradi česar bi to lahko bila izjemna priložnost, da ustrezno usposobljeni pedagogi, osvobojeni vladavine učnega načrta in spon birokracije, do neke mere nadoknadijo primanjkljaje družinske vzgoje. Za otroke z neugodnim družinskim ozadjem šola vsekakor lahko pomeni odločilni varovalni dejavnik.
 

In obratno. V primeru šolskih težav smo starši lahko odločilni varovalni dejavnik ali pa težave še poslabšamo.

***


Sorodna vsebina: KO SE ZAČNE ŠOLA