ponedeljek, 10. april 2017

DAN V OSNOVNI ŠOLI LILA


Izsek iz spletne strani osnovne šole Lila


Osnovna šola Lila domuje na Langusovi 8, v prostorih Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Konec lanskega leta so po treh letih delovanja šole končno pridobili sklep Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, da je njihov program javno veljaven; zdaj pa poteka še postopek vpisa v razvid izvajalcev osnovne šole. Dokler vsi ti postopki niso zaključeni, je šola še zasebna, kar pomeni, da program financirajo starši, otroci pa so uradno vpisani v javne šole kot šolajoči na domu. V maju in juniju bodo na teh šolah opravljali izpite, na podlagi katerih bodo prejeli javno veljavna šolska spričevala. Z novim šolskim letom pa bodo, upamo, takšna spričevala lahko prejeli na svoji šoli Lila, brez dodatnega dokazovanja znanja drugje. Poleg tega pa bodo, če bo šlo vse po načrtih, imeli svoje enote šole Lila še v Novem mestu, Mariboru, Kranju in na Goričkem.

V tem šolskem letu ima Lila tri skupine učencev: 

-1. razred (9 otrok), 
-kombinirana 2. in 3. razred (11 otrok) 
-kombinirana 4. in 5. razred (8 otrok). 

 
Vir: http://www.sola-lila.si/


Skupine so veliko manjše kot v klasični šoli (vanje sprejmejo največ 15 otrok), a v vsaki poučujeta dva učitelja. Letos jim je prvič uspela takšna kombinacija zaposlenih, da sta v vsakem tandemu zastopana oba spola.

Nekega lepega sončnega dne sredi marca sem lahko nekaj časa prisostvovala pouku v vsaki od treh skupin.



Pouk

Mize v učilnici so zložene skupaj kot sestavljanka, tako da tvorijo poln krog ali podobno obliko. Otroci sedijo v krogu, prav tako je med njimi učitelj(ica).

2. in 3. razred

Najprej se dogovorijo za datume, ko bodo predstavljali doma prebrane knjige, nato se učijo o pojmu skladnosti. Ogledajo si primere papirnatih likov, pa tudi drugih predmetov, in ugotavljajo (ne)skladnost. Vzamejo zvezke, napišejo naslov in eno poved o tem, kateri liki so skladni, nalepijo vsak po dva skladna lika v svoj zvezek.

Pouk vodi učiteljica, medtem ko sedi z učenci za skupno mizo, učitelj pa se premika med njimi in pomaga tistim, ki to potrebujejo.

1. razred

Učiteljica bere pravljico v slovenskem in angleškem jeziku. Otroci med poslušanjem božajo belega zajčka Puhka, ki ta mesec domuje v njihovi učilnici, naslednji mesec pa bodo njegov hlevček preselili v sosednjo skupino. Tako se skupini izmenjujeta pri skrbi za zajčka, šolske počitnice pa Puhko preživlja pri katerem izmed učencev. Ljubljenčka so si otroci kupili z denarjem, ki so ga dobili od mimoidočih, ko so prepevali na Tromostovju.

Po pravljici je čas za malico. Otroci pobrišejo mizo in pomagajo narezati sadje in zelenjavo. Po malici je odmor na prostem – približno eno šolsko uro.

4. in 5. razred

Imajo uro naravoslovja. Učijo se o procesih pri kroženju vode v naravi ter spoznavajo pojme: podtalnica in površinske vode, onesnaževalci, pomen podtalnice kot vira pitne vode, čistilna naprava, greznica... Najprej si ogledajo dva kratka filmčka na kanalu YouTube, nato se dolgo in živahno pogovarjajo.


Skupni elementi mojih opažanj v vseh treh skupinah:

-Pouk ima obliko neformalnega pogovora. Učitelj/ica sedi z njimi za skupno mizo, ne za dvignjenim katedrom. Otroci spontano govorijo in se tudi premikajo – mencajo na stolu, zlezejo na mizo... Zavzeto sodelovanje v učnem pogovoru se izmenjuje z drobnimi navihanostmi.

-Za svoje vedenje otroci niso deležni opozoril, svaril, kritike. Odrasle osebe (občasno je en učitelj sam z njimi, ker ima drugi delo izven učilnice) umirjeno in suvereno usmerjajo tok dogajanja, tako da na koncu vsi skupaj srečno prispejo do zastavljenega cilja.

-Zaradi neformalnega in sproščenega ozračja sem imela občutek, da pouk nekako ni ’resen’ in da delo pravzaprav ne poteka, vendar so na koncu ure imeli vsi učenci v zvezku napisano in nalepljeno, kar je bilo treba, in vsi so razumeli obravnavane pojme. Po zaslugi nam nepojmljivega razkošja dveh učiteljev na skupino približno desetih otrok je imel vsak narejeno vse, ne da bi zato bilo potrebno na silo krotiti njihovo otroško navihanost in naravne impulze po gibanju in govorjenju; pouk je bil možen, ne da bi zato morala bila poškodovana integriteta in samospoštovanje kogarkoli od udeležencev.

-Noben od učiteljev ne govori z značilnim ’pedagoškim glasom’, ampak v povsem naravnem tonu, zato pouk še najbolj spominja na veliko družino, ki se, zbrana okrog mize, živahno pogovarja.

-V odnosu učiteljev do otrok je čutiti naklonjenost in spoštovanje. Otroške živahnosti ne jemljejo osebno – kot napad nase, ampak kot nekaj naravnega in dragocenega, ter z notranjim mirom usmerjajo tok dogajanja vedno znova v pravo strugo. Otroci se v svojem odnosu do vrstnikov in učiteljev ravnajo po zgledu odraslih: so - letom primerno - navihani in polni energije, a ne razdiralni ali nespoštljivi.

-Sem že omenila, da so bili otroci živahni? Res so bili kar precej, vendar je učenje je kljub temu potekalo. V najstarejši skupini je bilo med gledanjem posnetkov o vodi potrebno posredovanje učitelja, ker je en učenec brcal v stol drugega, tretji učenec je bil nemiren... prvega je učitelj odpeljal na drug konec mize, na stol poleg sebe. Nemirnega učenca je že prej posadil poleg sebe, ga ves čas umirjal z božanjem po hrbtu, na koncu mu je ta fant že ležal v naročju. Vse se je odvijalo v ozračju medsebojnega spoštovanja in globoke zavzetosti odraslih za dobrobit otrok. Ko je pogovor o vodah postajal vse živahnejši, so skoraj vsi zlezli na mizo. To ni nikomur predstavljalo težave, učitelja sta samo poskrbela za takšno namestitev, da je vsak lahko videl vse druge; pozorna sta bila na vsakega posameznega otroka in spodbujala, da so vsi sodelovali v razpravi.

-Pobude, ideje in zamisli otrok so slišane. Na primer, med pogovorom o vodi, ko so omenjali onesnaženost, je deklica predlagala, da bi kot razred izvedli čistilno akcijo v okolici. Učitelja sta predlog sprejela, malo so ga ’predebatirali’ in ga uvrstili v načrte za bližnjo prihodnost.

-Ni usodnega pomena, da so črke lepe. V srednji skupini sem opazovala, kako so učenci napisali naslov in tisto poved o skladnosti, ne da bi jim učitelja kukala čez ramo in opozarjala, katera črka je pijana, katera sega čez črto in kje je treba vstaviti presledek. Kar so naredili, ni bilo deležno komentarjev in popravkov. Sicer je učitelj hodil okrog in po potrebi pomagal, a ni komentiral njihovega dela s kozmetičnega vidika. Za običajno miselnost je tak način dela najbrž neresen, šlampast, a sama sem pri svojih letih že uspela dojeti, da je za otroka neprimerno bolje, če ne dobiva pri slehernem svojem gibu napotkov, kaj bi lahko naredil boljše. Stari so komaj osem let. Še ogromno časa imajo, da njihove črke postanejo poravnane. Marsikomu od nas se, kljub vsem opozorilom in rdečim popravkom, nikoli niso hotele postaviti kot je treba, pa vseeno živimo dostojno odraslo življenje; le da nas večino  vseskozi nekje znotraj gloda občutek, da karkoli naredimo, ni dovolj dobro (zaradi celotnega načina naše vzgoje, ne samo zaradi rdečih čačk v naših zvezkih). 



Vir: http://www.sola-lila.si/


Pogovor z učiteljico

Učiteljica Renata, ki skupaj z učiteljem Lukom poučuje 4. in 5. razred, mi je pojasnila pomen takšnega, na videz neformalnega učnega pogovora, potem ko sem na glas podvomila, ali si na tak način dovolj zapomnijo pojme – navsezadnje bodo letos še morali opravljati izpite na javnih šolah.

»Namen takšnega pogovora je, da otroci pridejo z učno snovjo v stik, se z njo povežejo in dejansko uporabljajo besednjak. Iste pojme bomo utrdili, ko jih bom ponovno uporabila pri slovenskem jeziku. Naknadno še obravnavamo isto snov bolj strukturirano, dobijo na primer list z besedilom in na koncu vprašanja, na katera pisno odgovorijo. Lahko bi neko snov tudi uvedli s takšno aktivnostjo, vendar je potrebno oceniti, ali jih bo v tej obliki dovolj pritegnila. Bistveno je, da se otrok s snovjo najprej poveže, pozneje je čas za utrjevanje.«

Vprašala sem jo tudi, ali sta s sodelavcem vedno in vsak dan tako potrpežljiva, kot sta bila danes. Odgovor: » Seveda imava kdaj slab dan, upad energije... Takrat otrokom to poveva in jih prosiva za sodelovanje. Tisti dan pač narediš, kar lahko, z energijo, ki jo imaš na razpolago.«



Domače naloge
 

Skupnega pravila glede domačih nalog na šoli nimajo. Vsak par učiteljev se samostojno odloča o tem. Bistvo domačih nalog je predvsem v razvijanju lastne odgovornosti do dela, skrb za svoje obveznosti... ne pa utrjevanje in učenje, to je odgovornost učiteljev in se dela v šoli

Tako imajo najstarejši učenci (4. in 5. razred) navadno enkrat na teden domačo nalogo, ki je vezana na več predmetov. Zanjo imajo potem na voljo več časa - lahko cel teden - prav z namenom, da v tem času sami poskrbijo za to, da si delo ustrezno razporedijo, da nanjo ne pozabijo, si jo zapišejo v svoje koledarčke, da ob tem še trenirajo upravljanje s časom. Podobno imajo tudi v skupini 2. in 3. razred, le da naloge nimajo čisto vsak teden. V prvem razredu načeloma nalog nimajo, razen ko je potrebno doma zbirati kakšen material in ga prinesti v šolo.

Izjeme so primeri, ko otroci - predvsem starejši - na lastno željo pripravijo in vodijo kakšno učno uro. Takrat se morajo seveda doma na to pripraviti, učitelj pa jim pomaga z usmeritvami, če to želijo.



Sodelovanje s starši

Starši dobivajo tedensko poročilo, v katerem učitelj opiše učni in socialni proces celotne skupine v preteklem tednu, za vsakega otroka posebej pa še opiše njegov osebni razvoj tega tedna - če je imel kakšen poseben izziv, kakšen poseben uspeh, napredek na področju osebnega razvoja. Ta poročila skupaj s slikovnim materialom - nekaj fotografij različnih dejavnosti - učitelji pošljejo staršem po mailu vsak petek.

Vsak mesec učitelji pripravijo še mesečno poročilo, ki predstavlja nekakšen pregled obravnavane učne snovi ter dogajanja v skupini v celem mesecu.

Ob polletju učitelji pripravijo obsežnejše poročilo, ki vključuje opisne ocene učenčevega znanja in delovanja pri posameznih predmetih ter njegov napredek glede na učne cilje. Poleg tega poročilo vključuje tudi obsežnejši opis otrokovega osebnega razvoja ter njegovega razvoja na področju sodelovanja z drugimi (s sošolci in učitelji). Podobno poročilo, le da obsega vse šolsko leto, učitelji pripravijo še ob koncu šolskega leta. 



Zaključek
 

Moj glavni vtis z obiska na šoli Lila je:

Otroci tukaj smejo biti otroci, odrasli pa prevzemajo odgovornost za potek učnega procesa. Otroške energije ne zatirajo in stigmatizirajo, ampak jo negujejo in usmerjajo kot dragocen vir.
 

Šola Lila poučuje po principih VZŽ – Vzgoja za življenje. Več o tem pristopu in njihovem načinu dela lahko preberete na spletni strani


 

***
 

Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.




Ni komentarjev:

Objavite komentar