OBIČAJEN ŠOLSKI DAN MOJEGA SINA

V tem prispevku skozi nekoliko literarno obarvano pripoved prikazujem, kako približno poteka dan na osnovni šoli, kot jo poznam jaz in moji otroci.

Preden začnete brati, vam dolgujem nekaj pomembnih pojasnil:

Vsi dogodki in dogajanja so resnični, vendar je pripoved zgoščena – ni se vse zgodilo na isti dan in ne na isti šoli (teoretično pa bi se lahko), pač pa na dveh. 

Poškodovani fant ni sošolec mojega sina, ga pa osebno poznam in mi je sam opisal dogodek, njegova mama pa ostalo, kar je sledilo.

Privoščila sem si čisto malo karikiranja, npr. da 'vržejo vrata s tečajev'. Tokrat jih niso, seveda pa se tudi poškodbe inventarja redno dogajajo. Drugače pa v zgodbi ni pretiravanj, vse je resnično.

Če je namen učenja dobiti dobro oceno na testu, smo zgrešili pravi namen učenja.

OBIČAJEN ŠOLSKI DAN MOJEGA SINA

Ob sedmih zjutraj, potem ko se sama z muko spravim pokonci, gremo jaz in naša psa v Žigovo sobo in ga budimo. Čeprav oba kužka zavzeto skačeta po njem, ga s težavo predramimo. Njegov naravni bioritem, tako kot moj, ni naravnan na tako zgodnje vstajanje. Ampak – kaj hočemo, takšno je življenje, a ne; najbolje je, da se s tem čim prej sprijaznimo. Nikar pa ne poslušati svojega telesa in njegovih sporočil.

Mrkega obraza se pripravi za odhod, mrko pozdravi in se sklonjenih ramen, s težko torbo na hrbtu, odpravi na avtobus. Hodi v deveti razred, zato se ne spomnim več dobro, kdaj je nazadnje šel dobre volje v šolo – ali je to bilo samo v prvem razredu ali je trajalo malo dlje? Dobro se spomnim, da je bil prve šolske dni navdušen, nimam pa jasne slike, kako hitro je navdušenje splahnelo, nato pa preko vmesne faze indiferentnosti prešlo v nedvoumen odpor.

(V prvih treh razredih je imel zelo dobro učiteljico, v četrtem in petem tudi (hvala vam, Suzana, Vanja in Simona :) ), vendar je vse težje prenašal hiperaktivnost sošolcev. Kričanje, cviljenje, tuljenje, pa neprestano boksanje v ramena, ščipanje, odvzemanje in uničevanje potrebščin in drugi načini 'izkazovanja naklonjenosti' - zdi se, da je za večino vse to nekako normalno, nekateri pa to vendarle težko prenašajo. Ob prehodu na predmetno stopnjo, kjer vsako uro zamenjajo učilnico in učitelja, povezanost v razredu upade, prav tako učiteljski nadzor; 'mešanje oddelkov' k temu doda svoje, in nasilje ter kaos dobita prosto pot.)

Prvo uro pouka imajo pri razredničarki. Ta pride v razred slabe volje, ker jo je pravkar svetovalna delavka obvestila, da je k njej prišlo nekaj učenk iz tega razreda, poročat o težavah v odnosih med učenci (nasilje, šikaniranje) in prosit za pomoč. To zanjo, razredničarko, pomeni, da zdaj svetovalna delavka vé, da so v njenem razredu težave, kar meče slabo luč na delo razredničarke; če pa ne bi nihče izven razreda zvedel za te (nerešene) težave, bi bilo vse v redu. Tak je njen način gledanja na stvar, zato nadere razred, kaj vendar letajo tja, k 'svetovalni', nato pa začne z običajnim poukom. Dejanske težave je ne zanimajo, nikoli se z učenci ne pogovarja o njih. Ker ne ve, kako se o takšnih temah govori in kako se jih rešuje. Niti najmanjšega pojma nima o tem. Pedagoška fakulteta jih tega tako ali tako ne nauči. Kako se bo učitelj znašel v takšnih situacijah, je odvisno predvsem od njegove osebnosti, drugi zelo pomemben dejavnik pa je,  kakšen način dela ima v zvezi s tem vodstvo šole - koliko podpira učitelje, kakšna pričakovanja ima do njih …

V odmoru se med vriščem in truščem prebijajo do druge učilnice. Mimo prikoraka fant iz sosednjega oddelka, sicer učenec s posebnimi potrebami. Na hrbtu ima s selotejpom prilepljen velik list papirja, na katerem piše 'JAZ SEM IDIOT'. Žiga se požene za njim in odtrga napis. Preostanek dneva posluša očitke sošolcev, ker jim je pokvaril zabavo.

Drugo šolsko uro je na urniku eden od naravoslovnih predmetov, ki mu sošolci pravijo 'prosta ura', ker pri tej učiteljici lahko počnejo, kar hočejo. Čeprav je zelo sitna, jih nikakor ne more obvladati. Na začetku ure si vzame veliko časa za vpisovanje v dnevnik, med tem pa se v razredu vse bolj razrašča govorjenje in nato že vpitje, tekanje, ropotanje. Ko je dogajanje že v polnem teku, učiteljica zapre dnevnik in poskuša začeti z razlago. Nihče je ne posluša, če pa bi že jo, je ne bi slišal. Žiga sedi v sprednji klopi, učiteljica je tik pred njim, vendar včasih ne sliši (ne razume) čisto ničesar od tega, kar govori. Včasih je hrup malo blažji in jo lahko sliši; takrat pa ugotovi, da je razlaga povsem nepovezana, ne more se orientirati, o kateri snovi pravzaprav teče beseda; ne ve, kaj bi si zapisal v zvezek. Nihče si ne piše, vendar učiteljica zaradi tega nadere samo Žiga, ker je drugi tako ali tako ne bi slišali.

Na koncu – ko je pač treba – tudi pri tem predmetu vsi nekako dobijo ocene. Ni mi jasno, iz česa in kako. Za znanje tu vsekakor ne gre. Tudi Žiga pride do svojih petic; ker je bister, pač nekako uspe iz vse te zmede uganiti, kaj bo učiteljica hotela slišati pri spraševanju in kaj bo v testu, ter kje naj to najde. Je pa ta predmet pri njem najbolj osovražen.

Po malici, tretjo in četrto šolsko uro, na srečo nimajo pouka, ampak gredo v mestno gledališko dvorano na ogled predstave. Zgodba govori o medvrstniškem nasilju; na starosti primeren način in zelo nazorno predstavi vse vidike nasilja – kako se počuti žrtev, možne tragične posledice za vse vpletene … Po Žigovem opisu vidim, da so jim omogočili ogled res kvalitetne predstave. Nek učenec s posebnimi potrebami (ne tisti, ki je danes že bil 'IDIOT'), ki je v šoli deležen največ nasilja vrstnikov, vso pot nazaj do šole joka. 

(Žiga o njem pravi: 'Meni je v šoli grozno, ampak proti temu, kako se godi njemu, sem jaz v nebesih.')

Vrnejo se v šolo in nadaljujejo s poukom. Geografija. Učiteljica je ena izmed najboljših na šoli. Večkrat izkoristi svojo uro tako, da učencem govori o zanimivih in aktualnih temah; včasih jim skuša predstaviti dogajanje v svetu v širši perspektivi (politični, zgodovinski, sociološki …), ne zgolj s suhoparnimi podatki, kakršni so v učbeniku in v učnem načrtu. (To bi si želeli od vseh učiteljev, ampak po naših izkušnjah so takšne učiteljice izjemne.) Včasih se loti tudi moralno etičnih tem.

(Žiga pravi: 'Ta učiteljica bi nas morala učiti etiko.' Pri dejanskem pouku etike pa so samo pisali v zvezek suhoparne definicije; niti ene teme niso obdelali na bolj življenjski način.)

Tudi tokrat je ta pametna gospa izkoristila priložnost in se navezala na pravkar videno gledališko predstavo. Vso uro je govorila o nasilju, Žiga pa je samo začudeno gledal okrog sebe, kajti zavzeto so kimali in ji s svetniškimi obrazi pritrjevali ravno tisti sošolci in sošolke, ki te 'grdobije' tudi največ počnejo, in so jih tudi enako počeli naprej že naslednji odmor.

Po tej uri je dvajsetminutni odmor za kosilo. Ker je vsem jasno, da ni možno  v dvajsetih minutah priti do jedilnice (o umivanju rok tu sploh nihče ne razmišlja), skupaj z vsemi drugimi učenci dobiti kosilo, ga kulturno pojesti in se pravočasno vrniti k pouku – so učenci razvili ustrezne preživetvene strategije: Čim se oglasi zvonec za konec ure, planejo iz učilnice na hodnik in se v divjem stampedu poženejo proti jedilnici, pri tem ubirajo krajšnjice po prehodih in stopniščih, ki niso dovoljena za učence predmetne stopnje; v jedilnici se vrinejo v vrsto pred vse tiste, ki so mlajši in manjši. Ko končno pridejo na vrsto, da naložijo svoj pladenj in sedejo za mizo, se mora vsak pač odločiti, ali bo v nekaj zalogajih pogoltnil še vročo hrano, ali pa si bo privoščil približno normalno hranjenje in tvegal, da ga bo učiteljica pri naslednji uri nadrla zaradi zamujanja. 

Kdor se poskuša izgovarjati, da ni pravočasno dobil kosila, ga bo potolkla s prepričljivim argumentom: Saj ste imeli dvajset minut časa!

Pri nas doma nikoli ne pojemo kosila v dvajsetih minutah od trenutka, ko smo sedli za mizo. Smo pač bolj počasne sorte. Pa še pogovarjamo se zraven.

Pri šolskem kosilu je bila lansko leto tudi ta težava, da ga Žiga ni mogel pojesti, ker so sošolci prišli na domiselno idejo, da so v njegov še poln krožnik metali kose kruha, sira in podobno, kar so imeli pri roki. Te zabave se tako dolgo niso naveličali, da se je Žiga nazadnje odjavil od kosila, ki ga je sicer z veseljem pojedel. 

Letos je ocenil, da so se fantje nekoliko umirili, in se ponovno prijavil na kosilo.

Malo preveč sem se zadržala pri hrani. Čaka nas še ena ura pouka! Uf, to uro ne bodo delali nič, ker je nadomeščanje. Praksa je takšna: Če učitelj za predmet, ki je na urniku, manjka, ga nadomešča drug učitelj, ki je to uro pač prost. Pri takšni uri učitelj samo sedi v razredu, učenci pa delajo kar želijo. Če so v razredu računalniki, jih uporabijo po svoji želji, ali pa vzamejo v roke svoje pametne telefone. 

(Učitelj likovnega pouka je pri eni takšnih ur rekel, da kdor želi, lahko riše, papirji so na policah. 'Buahahaha!' je planila v krohot ena od učenk, 'tako slabo nam pa res še ne gre!')

Danes nadomešča učiteljica, pri kateri je dovoljeno, da se že nekaj minut pred koncem ure nagnetejo pri vratih, da bi jih lahko ob prvem zvoku zvonca vrgli s tečajev in se s huronskim krikom usuli na hodnik. Tokrat se eden od fantov v tem trenutku domisli nečesa res zabavnega: Stopi k sošolcu, ki je danes prvič spet v šoli po treh tednih odsotnosti zaradi poškodbe, in ga trikrat zaporedoma brcne točno v mesto poškodbe. Učiteljica seveda ne opazi ničesar.

Huh. Tale šolski dan je še mene utrudil. Kaj naj še rečem? Svoje najstnike hočem čimbolj vključiti v pomoč pri hišnih delih – nihče v naši družini jih nima ravno rad, ampak narediti jih je pač treba. Ko pride Žiga po takemle masakru domov in se brezvoljno zruši na kavč, si presneto razbijam glavo s tem, koliko časa naj ga pustim 'na off', preden ga začnem še jaz utrujati s stvarmi, ki jih ne mara.

EPILOG POŠKODBE: Že skoraj sanirana poškodba se je zaradi brcanja ponovila v hujši obliki, skupaj s komplikacijami. Fant je za čas okrevanja dobil bergle, v šolo pa ni mogel hoditi skupno približno dva meseca.

Storilec ni bil deležen nobenih posledic. Izgovarjal se je, da ni nalašč, in za ravnateljico ter svetovalni delavki je bilo to dovolj; s tem so vztrajno poskušale pomiriti mamo poškodovanega fanta, ko je prišla v šolo na razgovor. S povzročiteljem poškodbe ni bila soočena, z njegovimi starši še manj, ne ve če so bili le-ti sploh obveščeni o incidentu.

Pediater ji je rekel, da naj dejanje prijavi policiji, če je bilo storjeno namerno. Ni ga prijavila, saj ni bila prepričana, če je bilo namerno, ker so jo v šoli vztrajno prepričevali v nasprotno. Brcnil ga je trikrat zaporedoma z vso močjo, točno v mesto poškodbe. Ampak ne nalašč.

Fant se v tem razredu že prej ni dobro počutil, zato sta z mamo že večkrat pred tem dogodkom prosila za premestitev v drug oddelek. Njuni želji niso mogli ugoditi, ker bi bilo število učencev v tem oddelku z enim učencem manj že pod normativom – ministrstvo bi jim ukinilo oddelek. Več mesecev so ji prali možgane s temi normativi, po dogodku z brcanjem pa je mama nastopila malo odločneje, in tokrat je nekako šlo. Fant se je v drugem oddelku počutil bolje, prejšnja razredničarka pa je bila užaljena.

P.S.:
Če še niste prebrali predhodnih objav, sploh pa, če ste pedagoški delavec in se počutite napadene, prosim preberite tudi:

To ni napad na nikogar
Zakaj pišem o šolstvu