Ob tem pa si želim, da se zaradi tega nihče ne bi počutil napadenega. Ne kritiziram nobenega posameznika, še manj krivim posameznike. Sicer bom navedla več primerov, ko so posamezniki delali slabo, ampak to je treba videti v širšem kontekstu.
Šola je slaba kot sistem, prav tako kot so v slabem stanju drugi sistemi v naši družbi - zdravstvo, politika, gospodarstvo ... Vsepovsod okrog sebe lahko vidimo razpad vrednot, padec morale, birokratizem, odsotnost trdnih etičnih načel in zdrave pameti ... Kako bi lahko bilo v šolah kaj drugače?
Trdno verjamem, da vsak posameznik v vsaki situaciji naredi najboljše, kar v tistem trenutku zna in zmore.
Nihče tukaj namerno ne povzroča škode. Delajo pač najboljše, kar znajo. Tudi sami morajo nekako preživeti v sistemu, ki ni prijazen do nikogar. Marsikdo želi delati bolje, zaveda se slabosti in pomanjkljivosti, vendar je težko plavati proti toku.
V skupno 26 letih OŠ, kolikor so je do sedaj opravili moji trije otroci (štejem šolska leta vsakega posebej: 8 + 9 + 9 = 26), smo doživeli nešteto situacij, ko je šolsko osebje slabo opravilo svoje delo. Razočarana sem in jezna, hkrati pa vem in razumem, da vsak konkreten posameznik pač ni znal ali ni zmogel ravnati bolje; tudi on je samo 'produkt' istega sistema, ki ga ni naučil, kar bi ga moral, da bi lahko bil dober učitelj/ravnatelj/svetovalni delavec ...
Želim poudariti, da zelo dobro razumem težavnost dela v današnjih šolah. Sistem je že res globoko potonil.
Nikogar ne želim v nič prepričevati. Če se kdo ne strinja z menoj v tem, da javno šolstvo ni kakovostno, svojega mnenja ne bom zagrizeno branila. Namreč sploh ne gre za to, kdo ima prav, ampak želim samo, da bi čim več staršev pravočasno dobilo signal, da javna OŠ ni edina alternativa; in ker je pomembno, kako bo njihov otrok preživel svojih devet let v osnovni šoli ter kaj bo z njimi pridobil, bodo morda želeli izbrati kakšno drugo pot.
Čeprav ves čas omenjam starše predšolskih otrok - možnost izbire se ne konča z vstopom otroka v šolo. Če ste nezadovoljni, lahko tudi pozneje naredite spremembo. V naši družini smo glede tega precej 'togi', vendar smo se nazadnje vendarle odločili.
Zamenjava šole v sedmem razredu
Moj starejši sin je bil od petega razreda do konca OŠ v razredu tarča verbalnega in psihičnega nadlegovanja. Razredničarka ni nič ukrepala v zvezi s tem (češ da nič takšnega ne opazi), razgovori pri svetovalni službi pa so situacijo še poslabšali - nadlegovalci so svoje početje mirno nadaljevali, k prejšnjim zmerljivkam pa so dodali še 'tožljivec'. S sinom sva se pogovarjala tudi o zamenjavi šole, vendar sva to možnost hitro ovrgla, saj se nama ni zdelo verjetno, da bi bilo na drugih šolah kaj drugače. Zdržal je do konca, zdaj pa je že četrto leto zadovoljen na gimnaziji, kjer se ima s sošolci lepo.
Mlajšemu sinu pa se je na isti OŠ začelo goditi podobno kot prej prvemu. Sicer je prijeten in družaben fant, imel je prijatelje v razredu, kar pa se je spremenilo, ko nekje ob prehodu na predmetno stopnjo premešajo razred (pri starejšem je bilo prav tako). Ni pretirano plašen, stike zna navezovati. Vendar so si ga fantje v razredu izbrali za 'tarčo' (vedno nekoga izberejo, če razred kot skupina nima ustreznega vodstva kompetentne odrasle osebe, kar naj bi bil razrednik), pri tem jim je prišlo prav to, da ne govori lokalnega narečja, ampak pogovorno slovenščino in da je odličnjak - po njihovo piflar. Pri starejšem sinu so bili razlogi za izločanje identični.
Torej izbrali so si ga za tarčo in pri tem šli do konca. Na pogovore v šolo nisem več hodila, zaradi izkušenj pri starejšem sinu. Sam pa je večkrat povedal razredničarki in tudi ravnateljici, kaj se dogaja. Vsakič sta pri tem gledali skozenj, niti najmanjše reakcije ni mogel dobiti od njiju.
Sredi sedmega razreda je postalo res nevzdržno, zato smo se doma odločili za menjavo šole. Kot vsepovsod je bilo tudi na drugi šoli polno težav, vendar vseeno za nekaj stopenj boljše kot na prejšnji. Imeli so manj projektov, nazivov in zastavic, a toliko več človeškega odnosa. Odločitev za menjavo šole je bila povsem pravilna (in praktično neizogibna).
To navajam kot primer tega, da se za spremembo lahko odločimo tudi kasneje tekom šolanja. Hkrati je to en primer, ki pokaže, zakaj se toliko pritožujem nad šolo. V prihodnje jih bom nanizala še veliko, seveda pa bom predstavile tudi druge oblike šolanja in drugačne šolske sisteme. Če vas tema zanima, si dajte ta blog med zaznamke, ali pa se prijavite na novičke - v okvirček zgoraj desno vpišite vaš elektronski naslov. :)
Posodobljeno septembra 2019:
Vabljeni k spremljanju Fb strani Šola, kam greš? in k vstopu v Fb skupino Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo.
Opis knjige Šola, kam greš? lahko preberete TUKAJ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar