ponedeljek, 07. december 2015

ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE


S hčerko sva prevedli članek Petra Graya: 
School is a prison and damaging our kids, ki je bil objavljen 26. 8. 2013 na spletni strani http://www.salon.com/ .



Peter Gray je raziskovalni profesor psihologije na Boston College. Njegova knjiga nosi naslov "Free to Learn: Why Unleashing the Instinct to Play Will Make Our Children Happier, More Self Reliant, and Better Prepared for Life" (Basic Books, 2013).
Je tudi avtor učbenika temeljev psihologije  ("Psychology," Worth Publishers, trenutno v šesti izdaji), redno piše blog z naslovom  Freedom to Learn (Svobodno učenje),  za revijo Psychology Today (Psihologija danes), napisal je tudi več akademskih člankov na temo 'naravni načini otroškega učenja'.
Skupaj z nekaj sodelavci je pred kratkim postavil spletno stran (AlternativesToSchool.com), z namenom pomagati družinam, da najdejo ali ustvarijo pogoje za samo-vodeno učenje otrok.




Peter Gray:
ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE


Podaljšanje šolskih let ni rešitev. Težava je šola sama po sebi. Obvezni model poučuj-in-preizkusi (teach-and-test)  preprosto ne deluje.

Starši pošljejo otroke v šolo z najboljšimi nameni, ker verjamejo, da je to tisto, kar potrebujejo, da postanejo produktivni in srečni odrasli. Veliko jih sicer dvomi v dobro delovanje šol, ampak konvencionalna modrost pravi, da se lahko te težave reši z več denarja, boljšimi učitelji, učnimi načrti, ki predstavljajo večji izziv, in/ali zahtevnejšimi testi.






Kaj pa, če je resnični problem šola sama? Žalostno dejstvo je, da ena naših najbolj cenjenih inštitucij v resnici kvari naše otroke in našo družbo.

Šola je kraj, kjer so otroci prisiljeni biti in kjer je njihova svoboda močno omejena – veliko bolj, kot bi prenesla večina odraslih na svojih delovnih mestih. V zadnjih desetletjih smo silili otroke, da preživijo vedno več časa v takem okolju, in veliko dokazov je (povzeti so v moji nedavni knjigi), da to mnogim od njih povzroča resno duševno škodo. Poleg tega, več ko znanstveniki odkrijejo o tem, kako se otroci naravno učijo, bolj spoznavamo, da se otroci učijo najgloblje in z največjim navdušenjem v pogojih, ki so skoraj nasprotni od teh v šoli.

Obvezno šolanje je že več generacij stalnica naše kulture. Danes si je za večino ljudi težko predstavljati, kako bi se otroci brez tega sploh naučili, kar se morajo za uspeh v tej kulturi. Predsednik Obama in minister za izobraževanje sta tako zaljubljena v šolanje, da hočeta še daljše šolske dneve in šolska leta (avtor članka je iz Amerike, op. prev.). 

Večina ljudi verjame, da osnovna zasnova šol, kakršne poznamo danes, izvira iz znanstvenih dokazov o tem, kako se otroci najbolje učijo. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Šole, kakršne poznamo danes, so produkt zgodovine, ne raziskav o tem, kako se otroci učijo. Načrt za današnje šole so razvili v obdobju protestantske reformacije, ko so šole oblikovali, da bi naučili otroke brati Sveto Pismo, mu verjeti, ne da bi se spraševali o njem, in ubogati avtoritete, ne da bi se spraševali o njih. Zgodnji ustanovitelji šol so bili v svojem pisanju zelo jasni o tem. Zamisel, da bi šole lahko bile prostor za gojenje kritične misli, ustvarjalnosti, samoiniciativnosti ali sposobnosti samostojnega učenja – spretnosti, ki so najpomembnejše v sodobni ekonomiji –, jim je bila povsem tuja. Zanje je bila trma greh, ki ga je treba izbiti iz otrok, ne spodbujati. (Mišljena je trma v pozitivnem smislu – kot mešanica entuziazma in vztrajnosti, op. prev.)

Ko je šole prevzela država in so postale obvezne, usmerjene proti sekularnosti, so osnovna zgradba in metode šolanja ostale nespremenjene. Posledični poskusi reform so spodleteli, ker čeprav so malo šušmarile s strukturo, niso spremenile osnovnega načrta. Metoda 'od zgoraj navzdol', poučuj-in-preizkusi, v kateri učenje motivirajo s sistemom nagrad in kazni namesto z radovednostjo in kakršnim koli resničnim hrepenenjem po znanju, je odlično zasnovana za indoktrinacijo in trening ubogljivosti, ne pa za veliko več. Ni čudno, da je veliko najboljših podjetnikov in inovatorjev bodisi zgodaj pustilo šolo (na primer Thomas Edison) bodisi reklo, da so sovražili šolo in se učili kljub njej, ne zaradi nje (kot Albert Einstein).





Ni čudno, da danes tudi »najboljši učenci« (mogoče še posebej ti) pogosto poročajo, da so »izgoreli« od šolskega procesa. Neki nedavni najboljši maturant je v razlagi novinarju, zakaj odlaga študij, povedal takole: »Bil sem zelo zaposlen s tem, da bi dobro opravil, in zadnji dve leti nisem veliko spal. Vsako noč sem imel za pet ali šest ur domače naloge. Zadnja stvar, ki sem si jo želel, je bila več šole.«

Večina učencev – naj bodo tisti z najboljšimi ocenami, s srednjimi ali negativnimi – izgubi užitek ob učenju, še preden dosežejo predmetno stopnjo ali srednjo šolo. 

V nedavni raziskavi sta Mihaly Czikszentmihaly in Jeremy Hunter opremila več kot 800 učencev od šestega do dvanajstega razreda iz 33 šol po vsej državi s posebnimi zapestnimi urami, ki so ob naključnih časih oddajale signale. Kadar koli se je pojavil signal, so morali izpolniti vprašalnik o tem, kje so, kaj počnejo in kako srečni ali nesrečni so ta trenutek. Daleč najnižje ravni sreče so se pojavile, ko so bili v šoli, najvišje pa, ko so se zunaj šole igrali ali pogovarjali s prijatelji. V šoli so bili pogosto zdolgočaseni, napeti ali oboje. Druge raziskave so pokazale, da z vsakim naslednjim razredom učenci razvijajo vedno bolj negativna stališča do šolskih predmetov, še posebej matematike in naravoslovja.

"Edino, kar sem se naučil o matematiki je, da jo sovražim."


Kot družba nagibamo k temu, da ob takih spoznanjih samo skomignemo. Ne preseneča nas, da je učenje neprijetno. O njem razmišljamo kot o neokusnem zdravilu, ki ga je težko pogoltniti, vendar je dolgoročno dobro za otroke. Nekateri celo mislijo, da je prav neprijetnost šole dobra za otroke, da se bodo naučili prenašati neprijetnost, ker je življenje po obdobju šolanja neprijetno. Mogoče ta žalostni pogled na življenje izvira iz šolanja. Seveda ima življenje dobre in slabe trenutke, v odraslosti in otroštvu. Ampak veliko priložnosti je, da se naučiš prenašati neprijetnosti, ne da bi v mešanico dodajali zoprno šolanje.

Raziskave kažejo, da se ljudje vseh starosti najbolje učijo, ko se sami motivirajo, sledijo vprašanjem, ki so njihova lastna resnična vprašanja, in ciljem, ki so njihovi lastni resnični življenjski cilji. V takih pogojih je učenje večinoma polno veselja.

                           


                   
                                                          

Velik del svoje raziskovalne kariere sem posvetil preučevanju tega, kako se otroci učijo. Otroci pridejo na svet čudovito oblikovani za usmerjanje svojega izobraževanja. Naravno so obdarjeni z močnimi izobraževalnimi instinkti, ki vključujejo radovednost, igrivost, družabnost, pozornost na dejavnosti okrog njih, željo odrasti in hrepenenje početi, kar lahko počnejo starejši otroci in odrasli.

Dokazi o tem ležijo pred očmi vsakogar, ki je opazoval odraščanje otrok od rojstva do vstopa v šolo. S svojimi lastnimi napori se otroci naučijo hoditi, teči, skakati in plezati. Od začetka se naučijo maternega jezika in s tem se naučijo pogajati, prepirati, zabavati, nadlegovati, se spoprijateljiti, očarati in spraševati. S spraševanjem in z raziskovanjem pridobijo neverjetno količino znanja o fizičnem in družbenem svetu okrog sebe in v igri vadijo spretnosti, ki spodbujajo njihov telesni, umski, socialni in čustveni razvoj. To počnejo, preden jih kdor koli na kakršen koli sistematičen način poskuša česa naučiti.

Ta neverjetni zagon in sposobnosti učenja se ne izklopita, ko otroci dopolnijo pet ali šest let. Izklopimo ju s prisile polnim načinom šolanja. Največji, najtrdovratnejši nauk našega šolskega sistema je, da je učenje delo, ki se mu je dobro izogniti, kadar je le mogoče.

Žarišče mojih raziskav je bilo učenje otrok, ki so po starosti šoloobvezni, vendar jih niso poslali v šolo ali vsaj ne v šolo v konvencionalnem pomenu besede.

Preučeval sem, kako se otroci učijo v kulturah, ki nimajo šol, še posebej v lovsko-nabiralskih kulturah, takih, v kakršnih se je naša vrsta razvila. Preučeval sem tudi učenje tistih otrok v naši kulturi, ki jim zaupajo odgovornost za njihovo izobraževanje (da, njim samim) ter jim zagotovijo priložnosti in sredstva, da se izobrazijo. V teh okoliščinah naravna otroška radovednost in strast do učenja vztrajata skozi vse otroštvo in mladostništvo ter v odraslosti.

Drug raziskovalec, ki je dokumentiral moč učenja z lastnim usmerjanjem, je Sugata Mitra. V zelo revnih soseskah v Indiji, kjer večina otrok ni hodila v šolo in je bilo veliko nepismenih, je postavil zunanje računalnike. Kjerkoli je postavil tak računalnik, se je okrog njega zbralo na ducate otrok in brez pomoči odraslih ugotovilo, kako se ga uporablja. Tisti, ki niso znali brati, so se tega naučili z interakcijo z računalnikom in otroki okrog sebe. Računalniki so dali otrokom dostop do znanja vsega sveta – v neki odročni vasi so se otroci, ki prej niso vedeli ničesar o mikroorganizmih, naučili o bakterijah in virusih z delom z računalnikom in začeli primerno uporabljati svoje znanje v pogovorih.

Mitrovi poskusi kažejo, kako se lahko trije osnovni vidiki človeške narave – radovednost, igrivost in družabnost – čudovito kombinirajo, da služijo namenu izobraževanja. Radovednost je pripeljala otroke k računalniku in jih motivirala, da so ga raziskovali; igrivost jih je motivirala, da so vadili veliko spretnosti z računalnikom; in družabnost je omogočila, da se je učenje vsakega otroka kot gozdni požar razširilo na ducate drugih.

                                                         

V naši kulturi je danes veliko načinov, na katere lahko otroci uporabijo naravne nagone, da se naučijo vsega, kar potrebujejo za uspešno odraslost. Za več kot dva milijona otrok v ZDA zdaj izobraževanje poteka na domu in v širši skupnosti namesto na šoli in vedno večji del njihovih družin opušča uveljavljene pristope iz učnega načrta ter daje prednost učenju na lastno pobudo. Ti starši ne pripravljajo učnih ur ali testov, temveč zagotavljajo domače okolje, ki omogoča učenje, in pomagajo povezati svoje otroke z dejavnostmi v skupnosti, kjer se učijo. Nekatere od teh družin so začele s tem pristopom že pred dolgo časa in imajo zdaj odrasle otroke, ki odlično uspevajo v višjem izobraževanju in karierah.

Moja sodelavka Gina Riley in jaz sva pred kratkim preučila 232 takih družin. Kot so te družine poročale, so glavne prednosti tega pristopa v ohranjanju otroške radovednosti, ustvarjalnosti in strasti do učenja ter svobodi in harmoniji, ki ju občuti vsa družina, ko je razbremenjena pritiskov in urnikov šole ter bremena manipuliranja z otroki, da bi delali domače naloge, ki jih ne zanimajo. Kot je rekla ena izmed staršev: »Naša življenja so brez stresa … Imamo zelo bližnji odnos, zgrajen na ljubezni, vzajemnem zaupanju in vzajemnem spoštovanju.« Dalje je napisala: »Kot delavka v izobraževanju vidim, da ima moja hčerka osupljive sposobnosti kritičnega mišljenja, ki jih veliko mojim odraslim univerzitetnim študentom primanjkuje … Moja hčerka živi in se uči v resničnem svetu in to ima rada. Kaj več bi si še lahko želela?«

Rileyeva in jaz trenutno dokončujeva raziskavo približno 80 odraslih, ki so se sami šolali doma na ta način z lastnim vodenjem, ko so bili šoloobvezni. Popolnih rezultatov še ni, jasno pa je, da tisti, ki so uporabili ta pristop, izhajajo iz različnih socialno-ekonomskih skupin in da so, gledano v celoti, zelo uspešni v odraslem življenju.

Ko je pristop lastnega vodenja v izobraževanju na domu postal vse bolj priljubljen, se je pojavilo vedno več središč in omrežij, ki ponujajo vire, socialne povezave in dodatne izobraževalne priložnosti za otroke in družine, ki ga uporabljajo (veliko jih je naštetih na novi spletni strani AlternativesToSchool.com). S temi – skupaj s knjižnicami in drugimi javnimi viri, ki so bili vedno dostopni ter, seveda, internetom – so izobraževalne priložnosti neomejene.

Vendar pa nima vsaka družina sredstev ali želje, da bi poskrbela za izobraževanje otrok z lastnim usmerjanjem na domu. Za mnoge je boljša možnost tako imenovana demokratična šola, kjer so otroci odgovorni za svoje izobraževanje v okolju, ki optimizira njihove izobraževalne priložnosti in kjer je veliko drugih otrok, s katerimi se lahko družijo in učijo. (Takih šol ne smemo zamenjevati s šolami Montessori ali drugimi tipi »naprednih« šol, ki dovolijo več igre in ponujajo več izbire kot standardne šole, a vseeno ohranjajo sistem avtoritete 'od zgoraj navzdol' učitelja nad učencem in razmeroma uniformen učni načrt, za katerega se pričakuje, da mu bodo sledili vsi učenci.)

Dolga leta sem opazoval učenje na enem izmed takih krajev, v Sudbury Valley School v Framinghamu v Massachusettsu. Imenuje se šola, ampak je tako drugačna od tega, kar si običajno predstavljamo kot »šolo«, kot si sploh lahko zamislite. Učenci, ki so stari od štiri do približno osemnajst let, lahko ves dan počnejo, kar hočejo, dokler ne kršijo nobenega od šolskih pravil. Pravila, ki jih demokratično ustvarjajo učenci in osebje skupaj na šolskih sestankih, nimajo ničesar opraviti z učenjem: opraviti imajo z vzdrževanjem miru in reda in jih uveljavlja sodni sistem, zasnovan po vzoru tistega iz naše širše družbe. Šola ima trenutno okrog 150 učencev in deset zaposlenih ter deluje s proračunom na učenca, ki je približno za polovico manjši kot v okoliških javnih šolah. Sprejema vse učence, ki se prijavijo in katerih starši se strinjajo, da jih vpišejo.

Danes v Združenih državah obstajata približno dva ducata šol, ki so izrecno zasnovane po vzoru Sudbury Valley School, obstajajo pa tudi druge, ki imajo večino njenih osnovnih značilnosti. V primerjavi z drugimi zasebnimi šolami te šole računajo nizke šolnine in pri nekaterih se znižujejo. Učenci imajo zelo raznolika ozadja in osebnosti.

Ljudje, ki temu niso bili priča iz prve roke, si težko predstavljajo, kako bi taka šola lahko delovala. Ampak šola Dolina Sudbury obstaja že petinštirideset let in ima na stotine maturantov, ki jim gre v resničnem svetu prav dobro.

Pred davnimi leti sva moj sodelavec David Chanoff in jaz izvedla sledilno raziskavo maturantov te šole. Ugotovila sva, da tisti, ki so se vključili v višje izobraževanje (okrog 75 odstotkov), niso imeli nobenih posebnih težavah s sprejemom na šolo po njihovi izbiri, samo šolanje pa jim je šlo dobro. Nekateri, tudi nekaj takih, ki se niso nikoli prej udeleževali formalnih programov, so uspešno nadaljevali na zelo prestižnih višjih šolah in univerzah. Kot skupina, ne glede na to, ali so se vključili v višje izobraževanje, so bili opazno uspešni v iskanju zaposlitve. Šli so v širok razpon poklicev, ki vključuje posel, umetnost, znanost, medicino, druge storitve in specializirane posle. Večina je rekla, da je glavna korist izobraževanja v Dolini Sudbury, da so pridobili občutek osebne odgovornosti in sposobnost samoobvladovanja, ki sta jim dobro služila v vseh vidikih življenja. Veliko jih je tudi hvalilo pomen demokratičnih vrednot, ki so jih v šoli pridobili z uporabo. Pred kratkim sta dve večji raziskavi maturantov, ki ju je izvedla šola sama, dali podobne rezultate in so ju  objavili kot knjigi.

Učenci se v tem okolju naučijo brati, računati in uporabljati računalnike na isti igriv način, kot se otroci v lovsko-nabiralskih kulturah naučijo loviti in nabirati. Razvijejo tudi bolj specializirana zanimanja in strasti, kar lahko neposredno ali posredno vodi do kariere. Na primer, zelo uspešen strojnik in izumitelj je preživel otroštvo v igrivem sestavljanju in razstavljanju stvari, da bi videl, kako delujejo. Drug maturant, ki je postal profesor matematike, se je bil intenzivno in ustvarjalno 'igral' z matematiko. Druga, oblikovalka vzorcev visoke mode, se je igrala izdelovanje oblačil za punčke, pozneje pa zase in za prijateljice.

Prepričan sem, da Sudbury Valley School kot izobraževalno okolje dobro deluje, ker zagotavlja pogoje, ki optimizirajo naravne sposobnosti otrok, da se izobražujejo. Ti pogoji vključujejo:

a) neomejeno priložnost za igro in raziskovanje (kar jim omogoča odkriti zanimanja in jim slediti); 

b) dostop do raznolikih ljubečih in znanja polnih odraslih, ki so pomočniki, ne sodniki;

c) svobodno mešanje otrok in mladostnikov različnih starosti (igra otrok različnih starosti veliko bolj spodbuja učenje kot igra tistih, ki so vsi na isti stopnji) in

d) neposredno udeležbo v stabilni, moralni, demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne samo zase

Razmislite o tem: nobeden od teh pogojev ni prisoten v standardnih šolah.


Ne želim slikati izobraževanja v lastni režiji kot zdravila za vse. Življenje ni vedno gladko, ne glede na pogoje. Ampak moje raziskave in raziskave drugih v teh okoljih so me brez dvoma prepričale, da naravni nagoni in sposobnosti mladih ljudi povsem zadostujejo za motivacijo celotnega izobraževanja. Kadar želijo ali potrebujejo pomoč drugih, prosijo zanjo. Ni nam treba siliti ljudi k učenju; moramo jim samo zagotoviti svobodo in priložnosti za to. Seveda se ne bodo vsi učili istih stvari na isti način in ob istem času. Ampak to je dobro. Naša družba cveti zaradi raznolikosti. Naša kultura potrebuje ljudi z veliko različnimi spretnostmi, zanimanji in osebnostmi. Najbolj pa potrebujemo ljudi, ki živijo strastno in vse življenje prevzemajo odgovornost zase. To so skupne značilnosti ljudi, ki so prevzeli odgovornost za svoje izobraževanje.


Opomba: V prevodu članka sem dodala poudarke (odebeljen tisk, podčrtan tekst) po lastni presoji. Slike niso del originalnega članka, ampak sem jih našla na različnih mestih v spletu.


Prevod še enega članka Petra Graya:
"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA




Ni komentarjev:

Objavite komentar