četrtek, 21. februar 2019

NEUBOGLJIVI STARŠI


Danes starši ne kupimo več vsega, kar nam hočejo prodati »strokovnjaki« v šolah ali zunanji strokovnjaki, ki jih šola najame. Tako pač je, minili so časi absolutne poslušnosti uradnim avtoritetam. Ti časi se ne bodo vrnili. Vse manj staršev bo pripravljenih ’ubogati’, kar nalaga šola. Ti ljudje, katerih otroci hodijo v šolo, imajo tudi svoje zamisli, kako želijo preživljati prosti čas družine, česa naučiti otroke … Ne čakajo samo na navodila učiteljev, kaj je treba početi popoldne, za konec tedna in med krajšimi počitnicami.

Da bi lahko brez pomisli na ugovarjanje in tudi brez slabe volje sledili vsem zahtevam šole, moramo verjeti, da šola ve, kaj dela; da točno ve, kaj je dobro za otroke na splošno in očitno tudi za vsakega posameznega. Da temu ni tako, čivkajo že vrabci na vejah. Šola ni narejena – in nikoli ni bila – v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti koščki znanja, ki jih za vsako ceno hoče vbiti v glave vseh mladih prebivalcev ob istem času, po enakem vrstnem redu, zares tisto, kar naj bi vsakdo znal, da bo primerno pripravljen zakorakal v odraslo življenje. Verjeti kaj takšnega, pri vseh informacijah, ki so danes dostopne, je že (tragi)komično. 


(Tovrstne informacije so zbrane v tej knjigi.)

V osnovi ni nemogoče, da šolstvo ponovno pridobi zaupanje večine staršev. Starši bodo radi verjeli, da je šola v najvišje dobro otrokom, kadar bodo ti prihajali iz šole zadovoljni, umirjeni, navdahnjeni in bodo
navdušeno pripovedovali o svojih učnih doživetjih; ko bo družina svoj prosti čas lahko preživljala po svojih željah; ko ne bo več tako, kot sedaj opažamo preštevilni starši:
"Moj otrok je bil do vstopa v šolo radoveden, željan znanja, znal je gledati na uro, pri štirih letih je znal pisati, brati in računati do 20, veliko je vedel o geografiji, vesolju, dinozavrih ... Danes je zamorjen osmošolec, že od 3. razreda naprej ga nič v zvezi s šolo ne zanima več, izginila je vsa zvedavost, želja po znanju in notranja motivacija za učenje. To je šola uspela narediti v pičlih treh letih."
 V osnovi ni nemogoče, a če pomislimo, koliko je šolstvo na splošno agilno v spremembah, koliko iskrenega zanimanja kaže za zadovoljstvo svojih 'uporabnikov' in koliko je pripravljeno prevzeti odgovornosti za sedanje stanje, potem - ja, potem se zdi nemogoče.

Spodaj objavljam zapis dveh staršev, ki je nastal po obisku predavanja za starše v organizaciji šole.




***Šola organizira predavanje za starše. Predavateljica polni staršem glave, kako morajo otroci samostojno delati domače naloge doma - breme pade na otroka in starše!

Takoj, ko smo uspešno »brcnili« (peticija), se šola spravi na starše, da zaduši požar, preden se razplamti?

Starš je v podrejenem položaju v odnosu do šole.

Šola plača predavatelja, ki govori šoli v prid. Kje so nepristranski predavatelji?

Predavateljica je plačana, da govori šoli v prid. Ali naj starši sami plačajo strokovnjaka, ki bo znal zagovarjati njihovo stališče?

Učiteljice so neizprosne in ne bodo odstopile od svojih zahtev. Ali naj tudi starši enako neizprosno nastopimo in bojkotiramo šolo? Vsekakor bi bilo to na škodo naših otrok, ali pač?

Kdaj bo šola postala odgovorna do svojega dela in do otrok? Ko je otrok odsoten zaradi bolezni, se mora učno snov naučiti sam doma, ker ga pač ni bilo v šoli. (Razen če gre na dopolnilni pouk, ki ga imajo na 14 dni). Kako lahko šola potem ocenjuje otrokovo znanje, če ga ni pridobil v šoli? Veste, v šoli se lahko ocenjuje samo znanje, ki ga otrok pridobi v šoli.

Kdaj bo uspešnost učiteljev merjena po uspehu učencev? Če bi znanje pridobivali samo v šoli, potem bi bilo znanje otrok resnično uspeh dela pri pouku, ne pa samostojnega učenja doma.

Nič nimam proti temu, da se otrok nauči učiti se. Moti me to udrihanje po starših in prepričevanje, da se delovne navade razvijajo z reševanjem domačih nalog. NE! Delovne navade, samodisciplino, zmožnost samonadzora otrok dokaže že s tem, da zjutraj pride točno v šolo, da pri pouku sodeluje, da je sposoben upoštevati pravila in se je pripravljen učiti. Učne navade pa bi morali otroci pridobiti v šoli. Sicer se meni poraja vprašanje, kakšen je smisel obiskovanja šole, ki je tako neuspešna, da mora otrok vaditi in se učiti doma.

Po tem sistemu, ki ga imamo danes, je odnos šole do staršev naslednji: Starši smo nadležni, otroci so nevzgojeni in učiteljice ne morejo opraviti svojega dela, ker mi nočemo delati nalog doma!

Kdo potemtakem vzgoji uspešnega učenca? Šola ali starš?

Torej, kdaj se bo šola podvizala, da pri pouku otroka nauči, kar ga mora naučiti?

Učitelji! 


Zdaj ni čas, da se učitelji proti staršem ali starši proti učiteljem vkopljemo v bojne jarke. Čas je za dialog, za pogovor. Da s skupnimi močmi oblikujemo take predloge in zahteve, da bo ta šolski sistem že enkrat postal človeški za vse! Za otroka, za učitelja, za starša. Čas je naklonjen spremembam. Pokažite dobro voljo, da vam ne bo treba več biti strelovod za »nečloveške« zahteve učnega načrta, »nadležnih« staršev in »nevzgojenih« otrok. Šolstvo je treba spremeniti!***

Kako pa? Poglejte TUKAJ.

Ni komentarjev:

Objavite komentar