sreda, 13. april 2016

DELO Z NADARJENIMI V SLOVENSKIH OSNOVNIH ŠOLAH



Ob prispevkih Matjaža Marussiga o učencih s specifičnimi učnimi težavami (SUT) se je pojavila pobuda, da povemo tudi starši nadarjenih otrok, kako vidimo stvari na tem področju. Precej očitno je, da se tudi njim dela škoda.
Najprej predstavim postopek, po katerem šole odkrivajo nadarjene učence. Če vas ta del preveč dolgočasi, preskočite do podnaslova Kako pa je v praksi?




Postopek odkrivanja nadarjenih
 

Kako se v slovenskih šolah lotevajo dela z nadarjenimi učenci, povzemam iz dokumenta Koncept – Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli. Sprejet je bil na 25. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje enajstega februarja 1999.
 

Strokovna skupina za delo z nadarjenimi učenci Zavoda RS za šolstvo je oblikovala tristopenjski model odkrivanja nadarjenih učencev. Prva stopnja je evidentiranje, druga identifikacija, tretja pa seznanitev staršev ter pridobitev njihovega mnenja.
 

Evidentiranje učencev poteka brez testov ali drugih ocenjevalnih pripomočkov. Učitelji in ŠSS (šolska svetovalna služba) izdelajo seznam učencev, ki bi lahko bili nadarjeni, po naslednjih kriterijih: (odličen) učni uspeh; visoki dosežki na regijskih in državnih tekmovanjih; izjemni dosežki pri likovni, glasbeni, tehnični, športni ali drugih dejavnostih; mnenje učiteljev; mnenje ŠSS; hobiji – interesi, za katere učenec izkazuje trajen in močan interes ter visoke dosežke. V skupino evidentiranih so izbrani učenci, ki izpolnjujejo vsaj enega od teh kriterijev. 

Identifikacija nadarjenih je postopek podrobnejše in poglobljene obravnave evidentiranih učencev, vključuje pa naslednja merila:

-Ocena učiteljev: S pomočjo kakšnega merskega inštrumenta, navadno je to ocenjevalna lestvica, učitelji ocenijo vsakega učenca z vidika več področij: razumevanje in pomnjenje snovi, sposobnost sklepanja in logičnega mišljenja, izjemni dosežki, telesno – gibalne sposobnosti, vodstvene sposobnosti, motiviranost in interesi, ustvarjalnost...

-Test sposobnosti

-Test ustvarjalnosti
 

Teste izvede in ovrednoti šolski psiholog. Kot nadarjeni so identificirani tisti učenci, ki so vsaj na enem od treh področij dosegli nadpovprečen rezultat; to pomeni nadpovprečno oceno učiteljev na posameznem področju nadarjenosti ali inteligenčni količnik enak ali višji od 120 (test sposobnosti) ali pa rezultat na testu ustvarjalnosti, ki spada med zgornjih deset odstotkov rezultatov vseh evidentiranih učencev.
 

Seznanitev in mnenje staršev je tretja stopnja, kjer ŠSS skupaj z razrednikom seznani starše, da je bil njihov otrok spoznan za nadarjenega ter pridobi tudi njihovo mnenje o otroku.
 

Če se šola odloči za izvedbo postopka odkrivanja že v prvem triletju, potem se faza identificiranja (testi) izpusti. Običajno šole izvedejo celoten postopek v drugem triletju, če je iz različnih razlogov kak učenec izpuščen ali spregledan, pa se lahko izvede v tretjem triletju.


Delo z nadarjenimi učenci 


Delo z nadarjenimi učenci v slovenskih šolah naj bi izhajalo iz naslednjih temeljnih načel:

-Širitev in poglabljanje temeljnega znanja;

-Hitrejše napredovanje v procesu učenja;

-Razvijanje ustvarjalnosti;

-Uporaba višjih oblik učenja;

-Uporaba sodelovalnih oblik učenja;

-Upoštevanje posebnih sposobnosti in močnih interesov;

-Upoštevanje individualnosti;

-Spodbujanje samostojnosti in odgovornosti;

-Skrb za celostni osebnostni razvoj;

-Raznovrstnost ponudbe in omogočanje svobodne izbire učencem;

-Uveljavljanje mentorskih odnosov med učenci in učitelji oziroma drugimi izvajalci programa;

-Skrb za to, da so nadarjeni učenci v svojem razrednem in šolskem okolju ustrezno sprejeti;

-Ustvarjanje možnosti za občasno druženje glede na njihove posebne potrebe in interese;


Ostali pogoji

 

Pri pripravi posebnih programov za delo z nadarjenimi je treba še posebej upoštevati naslednje pogoje:

-da izbrana metoda dovolj poudarja razvijanje višjih miselnih procesov in konceptov

-da je metoda dovolj fleksibilna in odprta, da otroku omogoča lasten tempo razvoja

-da zagotavlja okolje, ki daje otroku hkrati čustveno varnost in intelektualne izzive

-…
 

Dokument priporoča številne različne oblike dela z nadarjenimi, od dodatnega pouka, različnih oblik diferenciacije... 



Kako pa je v praksi? 



V neki spletni skupnosti smo starši izmenjevali mnenja, kako doživljamo delo šol z našimi sinovi in hčerami, ki so bili identificirani kot nadarjeni učenci. Povzetek naših mnenj in vtisov je takšen:

-Postopek identificiranja nadarjenih je brezoseben. Starši smo bili povabljeni na kratek pogovor, kjer so nam predstavili rezultate testiranj, a to je bila zgolj formalnost. Psihologinja in še ena šolska svetovalna delavka rutinsko opišeta postopek odkrivanja v nekaj stavkih, suhoparno naštejeta rezultate testov, potisneta predte formular, ki ga je treba podpisati, in že je na vrsti naslednji starš. Za otrokova interesna področja ali za otroka nasploh ne kažeta nikakršnega zanimanja.


-Tudi učencem vse skupaj predstavijo tako zelo formalno, da med njimi potem prihaja do absurdnih pojmovanj: »Jaz nisem nadarjena, ena točka mi je manjkala.«

-Šola ponudi nabor aktivnosti za nadarjene, na primer tabore z vsebinami, ki jih določi - izbere šola, učenci pri tem nimajo besede. Dejansko jim ne omogočajo, da bi se naprej razvijali vsak na svojem interesnem področju, ampak jim ponudijo dodatne pakete snovi, ki so za vse enaki; torej kvantiteta namesto kvalitete.

-Zgodi se, da ure dela z nadarjenimi, če jih šola izvaja, prevzame učiteljica, ki ima sicer premalo ur pouka za izpolnjevanje delovne obveznosti, pri tem pa ni nujno, da ima potrebne sposobnosti in znanja ter ustrezen odnos z učenci. To je lahko potem videti takole:

Mama: Neka grdo gledajoča učiteljica je imela z njimi preduro, vsebino je določila sama oziroma ne vem kdo (je bila 'v programu'?), skratka otrok niso nič vprašali, kaj bi želeli delati, ampak je bilo odločeno, da bodo raziskovali vsak svoj kraj. Prinašati so morali podatke, fotografije, brošure, navodila so bila nejasna... pa še bolj zgodaj so morali vstajati. Skratka vse skupaj ena muka in kazen za njihovo 'nadarjenost'.

Na srečo se tovrstno 'delo z nadarjenimi učenci' ne izvaja v velikem obsegu, saj tega ministrstvo ne bi financiralo. Neka učiteljica je povedala:

"Država na oddelek plača pol ure (22,5 minut) dopolnilnega in pol ure dodatnega pouka na oddelek na teden, kar znese 17,5 šolske ure na leto. Mirno bi lahko ukinili tudi to, saj se v tem času ne da narediti ničesar. Poleg tega nihče noče obiskovati niti dopolnilnega niti dodatnega pouka, ker je to dodatna obremenitev."
 

Kaj pa individualizacija in diferenciacija znotraj rednega pouka? Ne poznamo primera, da bi se nekaj takšnega v resnici izvajalo.
 

Če se zdaj vrnemo na začetek članka, da bi opisane izkušnje primerjali s predpisanimi načeli in smernicami, spoznamo, da ne moremo obkljukati nobene; nobeno od teoretičnih načel se v praksi ne uresničuje. 



Manjka osebni odnos
 

Na splošno starši in učenci s tem področjem dela nismo zadovoljni. Teoretični koncept je morda videti dokaj v redu, v praksi pa ni niti približno tako; manjkata pa predvsem individualni pristop do posameznega učenca in kvaliteten odnos med učenci in učitelji. 

Ugotavljamo, da imajo pedagoški delavci do teh otrok prav tako brezoseben in neempatičen odnos kot do tistih s specifičnimi učnimi težavami. Ne pogovarjajo se z njimi o njihovih zanimanjih; če se pri pouku dolgočasijo, se za to ne menijo. Niti daljših voženj na tekmovanja ne izkoristijo za pogovor, da bi navezali z njimi kvaliteten stik; v vozilu običajno klepetata dve odrasli osebi (učitelj 'mentor' in voznik, dva mentorja...), učence pa prevažajo kot kak brezoseben tovor. Tu ne moremo govoriti o nikakršnem mentorskem odnosu, entuziazmu, navdušenju... Zakaj tega v šolah ni, zakaj so tako učitelji kot učenci apatični, je posebno vprašanje.
 

(V naši spletni skupnosti se ni niti en starš izrazil pozitivno v zvezi s tem področjem šolskega dela. Seveda vemo, da obstajajo posamezni učitelji, ki svoje delo opravljajo predano  in da so takrat izkušnje otrok drugačne; a na žalost ugotavljamo, da splošna klima v sistemu ni takšna, in da večji del otrok ni deležen ustreznega odnosa.)
 

Starši in učitelji smo skupaj ugotavljali, da sicer res nadarjeni prav tako spadajo med učence s posebnimi potrebami kot tisti, ki imajo SUT; vendar pa je treba slednjim pomagati, da najdejo zase ustrezne poti, nadarjeni pa jih najdejo sami, če se jim pusti dovolj časa in svobode. Ta pogoj za slovenske otroke na žalost ni izpolnjen - šola z neprimernimi učnimi načrti in metodami dela zatira vedoželjnost, ubija voljo, krade čas in energijo za razvoj lastnih interesov in potencialov; na enak način ovira branje raznolike literature, širjenje splošne razgledanosti, spremljanje kvalitetnih poučnih vsebin, ki so v nekaterih medijih predstavljene na zelo privlačen način – za vse to ni časa, ker se je treba naučiti snov za številne teste točno tako, kot je zapisana v zvezku ali učbeniku.
 

Dobesedno: Otroci se zaradi šole nimajo časa učiti. Nekatere družine smo v prvih letih osnovnega šolanja otrok začele redkeje hoditi na izlete, skoraj povsem opustili družabne igre in druge prijetne aktivnosti, ki bi otrokom dale več kot šolski pouk. Šolsko znanje je namreč večji del faktografsko, razdrobljeno in površinsko, zato ga v kratkem času po preverjanju večina otrok pozabi - tudi tisti z odličnimi ocenami.




Naj nekateri komentarji staršev spregovorijo sami zase


» Pri nas je porazno. Imam dva prepoznana za nadarjena in tretjega, ki je dejansko nadarjen, a se je na testiranju tako zviral, da je bil rezultat povprečen, voljo do inovativnosti pa itak ubijejo že kmalu... pri nas najkasneje v četrtem razredu.«
 

»Opažam še eno zanimivost, oziroma žalostno stvar: Pri prehodu v srednjo šolo nekateri socialno inteligentni učenci zamolčijo, da so nadarjeni, naivni pa to priznajo. Razlog se skriva v vseh zgoraj navedenih slabostih, v pretirani tekmovalnosti, ker jim šole ponujajo neustrezne vsebine in predvsem v dejstvu, da šteje le uspeh...«
 

»Moja osnovnošolska in srednješolska leta so bila zame čista muka. V šoli sem se grozno počutila, čeprav nisem imela nobenih težav in sem imela lepe ocene. Bilo mi je dolgočasno in za šolo nisem bila motivirana. Šolanje v srednji šoli sem nadaljevala samo zaradi pritiskov s strani moje mame in šolske psihologinje. Čeprav je moja izobrazba naravoslovne smeri, sem vedno brala tudi strokovne knjige iz družboslovja, zato sem konec osemdestih ali začetek devetdesetih odkrila nekaj knjig o nadarjenih otrocih v šolskem sistemu. Mislim, da je v Sloveniji prvi pisal o tem dr. Ivan Ferbežar. Takrat sem ugotovila, da z mano ni pravzaprav nič narobe in da sem najbrž samo nadarjeni otrok v šolskem sistemu, ki takih otrok ne prepoznava. Od takrat je preteklo že precej časa... Šolski sistem je razvil metodologijo prepoznavanja nadarjenih otrok, jaz pa sem postala mama dveh otrok. Oba otroka imata odločbo za otroka s posebnimi potrebami in sta obenem (po običajni metodologiji prepoznavanja nadarjenih otrok) tudi nadarjena. Ko spremljam njuno šolsko pot, mi je povsem jasno, zakaj šolo sovražita še bolj kot sem jo jaz. Moje mnenje je, da je sedanji šolski sistem slabši kot je bil pred približno štiridesetimi leti, ko sem jaz hodila v osnovno šolo.«
 

»V naši družini bi bili vsi zadovoljni, če bi nam popolnoma prepustili, da sami spodbujamo in razvijamo sposobnosti naših otrok, ampak potem bi nas morali manj zasipati z obveznostmi za šolo, ki so enake za vse in obvezne za vse, ne glede na sposobnosti in zanimanja... skratka, veliko balasta, ki jemlje dragoceni čas.« 



Tudi nekaj učiteljev in učiteljic je izrazilo svoje mnenje 

 
»Koncept dela tako z nadarjenimi kot tudi z otroki s posebnimi potrebami je zelo zgrešen, ustvarja pa to, kar pravkar opisujemo: odklonilne otroke, nezadovoljne starše in apatične učitelje. Že z devetletko - kakor se je sprevrgla - smo si ustvarili slabo uslugo, vsa ta parceliranja otrok in predmetov (imamo na primer 142 izbirnih predmetov) pa vse skupaj samo še poglabljajo.«
 

»Jaz mislim, da se večina šol posveča tako nadarjenim kot tudi učencem s SUT samo zato, ker se mora; da preprosto zadosti postavkam pravilnikov in zakonov. Dejstvo je, da so učitelji dandanes v prvi vrsti birokrati, za katere je najbolj pomembno in sveto, da je na papirju vse tako, kot mora biti. Posledično ne ostane kaj veliko časa za kvaliteten pouk tako nadarjenih kot učencev s posebnimi potrebami. … »
 

»Dr. Ivan Ferbežar je bil moj profesor, ki se je ukvarjal z nadarjenimi učenci. Govoril je o stimulativnih okoljih, o razvijanju divergentnega mišljenja, o motivacijah in različnih pristopih... Vsega tega ne potrebujejo samo nadarjeni, ampak vsi otroci. Nadarjeni si ob tem najdejo svoje poti. Nadarjenega šolski sistem obremeni z več dela - s kvantiteto, in ne s kvaliteto. Še vedno smo omejeni z razmišljanjem, da je nadarjen tisti, ki dobiva zlata priznanja na tekmovanjih, ki piše teste s 100 odstotki točk itn.«
 

»Kam pa pridemo, če bomo otroke razvrščali po stopnji 'nadarjenosti', izkazane na testih? Kaj pa če je nadarjen za nekaj, česar testi ne zajemajo?«
 

»Kaj predvsem pogrešam v našem šolskem sistemu? Empatijo, solidarnost, sočutnost. Razmišljanje s svojo glavo. Biti otrok, biti srečen. Srečnega otroka, z razvito empatijo, sočutnostjo, solidarnostjo. To se jemlje kot samo po sebi umevno, vendar ni! Vsega tega jih moramo v skupnosti naučiti, drugače - kakšne generacije bodo to?«


Še drugi vidiki...

O področju dela z nadarjenimi so kritično razpravljali na sestanku sveta staršev neke ljubljanske šole. Spodaj objavljam povzetek mnenja, ki ga je predstavil dr. Damir Josipovič:
 

Najprej naj povem, da je področje tako imenovane nadarjenosti zelo kontroverzno. Pri tem ne gre mešati inteligentnosti (po IQ testih), talentiranosti (za specifična področja), splošne učne uspešnosti, motiviranosti, specifičnih interesov itn. 
Ne bom zahajal v podrobnosti, vendar generalno v Sloveniji sistem "odkrivanja in dela z nadarjenimi" v resnici ne funkcionira. Funkcionira pa dejstvo, da nekateri starši poskušajo doseči posebne ugodnosti za lastne otroke, zase pa dodatna finančna sredstva. To omogoča trenutno popolnoma nesmiseln sistem nagrajevanja s Zoisovimi štipendijami.
Poglejte si denimo pogoje za pridobitev te finančne ugodnosti. Bolj ali manj je vse vezano na splošno učno uspešnost. Od tod borba za petice in pritiski znatnega dela staršev na učitelje in na otroke - za petice. Pri tem petica seveda ne pomeni nikakršnega merila nadarjenosti, saj predstavlja le stoodstotno doseganje postavljenega učnega standarda po učnem načrtu. Posledica tega je 70 odstotkov 'petkarjev', ki se potem vpisujejo največkrat na gimnazije, torej na splošne šole in ne na specifične, ki bi morale razvijati specifična močna področja otrok. Posledično imamo v Sloveniji že leta problem s padajočo kvaliteto fakultet in diplomantov (eno je z drugim povezano). Zato so sposobni ljudje (nekonformisti) pogosto v slabšem položaju na delovnem mestu in seveda že v celotnem šolskem sistemu, zaradi česar se v večji meri izseljujejo, v primerjavi z večinsko populacijo itn.

Morda še ne veste, vendar testi, s katerimi se "izbrane" otroke testira, so zelo stari – izvirajo iz sedemdesetih let preteklega stoletja. Američani, ki imajo s to vrsto odkrivanja posameznikov zares dolgo tradicijo, identificirajo od 2 do 5 odstotkov izstopajočih učencev; vendar je sistem zlasti razvit na področju splošne inteligence - taki otroci potem preskakujejo razrede, kar v Evropi ni zaželjeno (npr. na Švedskem in Finskem), ker naj ne bi razvili socialnih veščin.

No, v Sloveniji so po uveljavitvi strategije v obdobju 2001 - 2005 namerili v povprečju 15 odstotkov nadarjenih. Ko pa so spremenili zakon o štipendiranju, ki je kot conditio sine qua non uveljavil status "nadarjenosti" (po slovenskih testih društva psihologov), je število nadarjenih poskočilo na 25 odstotkov (!) v povprečju. Ker slovenske šole kar v dveh tretjinah primerov nimajo lastnih psihologov, so bili postopki pogostokrat zelo "hecno" izvedeni. Tako imamo šole, kjer so "odkrili" tudi 50 odstotkov nadarjenih!!! Vidimo torej, da gre za kaj absurdno sceno. V ZDA v povprečju od 0 do največ 2 na razred, v Sloveniji tudi po 10 in več. Na zadnji seji sveta staršev v šolskem letu 2012/2013 se je izkazalo, da je bilo na naši šoli kar 33% devetošolcev v enem od oddelkov nadarjenih. Vprašajmo se – zakaj?

Neustrezen način brez uveljavljanja strategije dela s talentiranimi (motiviranimi) otroci ima tudi močno negativno finančno plat. Imamo eno tako strategijo iz leta 1999, a se izvaja le deloma (dokument, ki sem ga navajala na začetku tega prispevka, op.a.).
Na srečo se je sedaj gonja staršev za priznanje otrokove nadarjenosti nekoliko umirila, saj ta ni več pogoj za pridobitev Zoisove štipendije. Pač pa je pogoj 'povprečje ocen zadnjega razreda' dvignjen na 4,7. Torej še vedno popolnoma napačen način stimuliranja "nadarjenih piflarjev", saj se izkaže, da so tudi na fakultetah v povprečju manj izjemni, seveda pa imajo visoka povprečja ocen, ki jim omogoča ohranjanje "žepnine" v višini 140 evrov, z 80 evri dodatka za bivanje, če so od fakultete oddaljeni več kot 25 kilometrov, ter 50 evri dodatka, če imajo zraven še posebne potrebe - to pa lahko nanese zajetnih 270 evrov, kar je več kot znaša socialna podpora za dolgotrajno brezposelne!
 Število štipendistov je zaradi neumnih pogojev do leta 2011 zgalopiralo na skoraj 70.000. Od tega je bilo fantov približno 30.000, deklet pa skoraj 40.000. Ali je mogoče, da so dekleta pri nas drugačna od celotnega sveta? Pustimo ob strani patriarhalnost in moško dominacijo na položajih ekonomske moči, vendar ali ne bi bilo po splošnih zakonitostih pričakovati približno 50% delež žensk? Šolskega sistema, ki je v Sloveniji "uglašen" zlasti na žensko populacijo, pri tem niti ni treba posebej izpostavljati. Ali ste vedeli, da je povprečna štipendija leta 2011 znašala okrog 180 evrov, pri čemer je bila za dijake nižja za približno 20 evrov? Takšno nesmiselno metanje denarja skozi okno, ki glede na strateške dokumente nima nič opraviti s "stimuliranjem nadarjenih", oziroma je v celo nasprotju z nacionalnimi smernicami, nas vsako leto stane kar 13 milijonov evrov.
Na srečo se je število štipendistov zaradi varčevanja in zaostritve pogojev (dvig povprečja ocen in izpust statusa nadarjenca zaradi hudih manipulacij na posameznih šolah) zadnji dve leti precej znižalo, vendar se je štipendija (za izbrance - petkarje) dvignila v povprečju na 200 evrov. Koga že vzgajamo: šablonizirane petkarje ali resnično talentirane inovatorje in inovatorke? Za kontrast je treba pogledati v tujino, na primer na Švedsko - tam se talentirane posameznike išče kvalitativno skozi daljše obdobje spremljanja, saj je uspešnost na testih odvisna od tisoč in enega dejavnika, s tem pa se izpostavimo tveganju, da bomo res dobre spregledali (film Abeceda je v tem smislu zelo poučen).

Če povzamem: Absolutno se strinjam, da je za preprečevanje diskriminacije potrebno testirati kvečjemu vse - vendar pričakujte odgovor: "Šola nima ne časa ne sredstev!" To pa ne pomeni, da nam kot razredu ni treba vztrajati pri izvedbi testiranja vseh učencev v razredu (če se starši s tem strinjajo), saj lahko le s tem pokažemo absurdnost situacije in arbitrarnost presoje v procesu "evidentiranja" in "identificiranja" nadarjenih. Stvar pa je treba urejati zlasti na polju štipendijske politike in vpisnih pogojev za prehajanje med stopnjami izobrazbe.


Še enkrat se vrnimo na začetek tega članka, kjer sem citirala temeljna načela dela z nadarjenimi učenci, kot jih navaja nacionalni strateški dokument. »Ugotovili boste, da nikjer ni omenjeno dajanje denarja! Sistem štipendiranja bi moral služiti izključno socialni funkciji, ne pa da do dodatnih stotakov ponavadi pridejo družine, ki imajo denarja dovolj« - zaključuje Damir Josipovič.



Ali učitelji znajo prepoznavati različne vrste nadarjenosti pri učencih?

 

Ne nujno, kakor kaže naslednja resnična prigoda:
Ko je bila hči v četrtem razredu osemletke, so pri pouku slovenščine v berilu prebrali pesem z naslovom Hitra pesem, nato pa so dobili navodilo, da v svoje zvezke napišejo pesmico z obratnim naslovom: Počasna pesem. Hčerka mi je doma pokazala zvezek in ob njeni pesmici me je preplavilo navdušenje. Povedala mi je, da jo je tudi učiteljica prebrala, brez besed naredila rdečo 'kljukico' in šla naprej. Po naključju nas je kmalu po tem družinska prijateljica, ki dela na neki šoli, obvestila o natečaju Mlada Vilenica, saj je vedela za pesniški opus našega dekleta. Počasna pesem se nam je zdela kot nalašč za ta natečaj, zato sem vprašala v hčerkini šoli, ali sodelujejo na tem natečaju, saj organizatorji pošljejo povabilo na vse slovenske šole, pa tudi v nekaj sosednjih držav. Na šoli niso vedeli nič o tem (očitno so vabilo vrgli v koš, ne da bi ga pokazali učiteljicam), zato smo pesmico na natečaj poslali kar sami; bili smo edini tak primer, vse druge prispevke iz vse Slovenije in tujine so poslale šole. Pesmica je bila izbrana kot najboljša v kategoriji do 10 let; hčerka je prejela kristalno pero na zelo svečani podelitvi v dvorani kraške jame Vilenica. Počasna pesem je bila objavljena v zborniku Mlada Vilenica 2006, skupaj s prevodom Erice Johnson Debeljak v angleški jezik. Jeseni istega leta smo bili povabljeni še na odrasli del natečaja Vilenica, kjer je hči prebrala svojo pesem pred čisto zaresnimi literati iz Slovenije in tujine, na gradu Štanjel. Tega velikega doživetja za našo družino ne bi bilo, če ne bi sami naredili, kar naj bi načeloma naredila šola. 


Kristalno pero


4 komentarji:

  1. A ni vsak za nekaj nadarjen? Meni se zdi, da bi morali pravzaprav pri 100% otrok iskati nadarjenost. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Strinjam se s tem. Po mojem ne potrebujemo takšnih in drugačnih konceptov in smernic, pač pa srčne, zadovoljne, osebnostno zrele in široko izobražene učitelje, ki se bodo z učenci zares in veliko pogovarjali ter po tej poti pomagali odkrivati in razvijati vsakemu učencu njegove talente. Preko osebnega odnosa, ne po smernicah.

    OdgovoriIzbriši
  3. Učitelj, ki se ne rabi ukvarjat z birokracijo in se ukvarja z učenci,ne potrebuje testiranj, ki mu dajo neke merljive rezultate. Takšen učitelj pozna potrebe vsakega učenca in se trudi, da zadosti tem potrebam - potrebam slehernega učenca in učenci sploh ne čutijo, da imajo posebne potrebe, ker jih imajo vsi, čutijo le da so sprejeti, razumljeni in uspešni. Počutijo se varne, zato dajo vse od sebe, so ustvarjalni in produktivni. Pa pravzaprav to vemo vsi. A še vedno delamo kategorije in se ukvarjamo s papirji, namesto da bi dali učiteljem znanje in podporo za kvalitetno delo. Z vsemi učenci.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za odličen komentar. Popolnoma se strinjam z vami.

      Izbriši