sobota, 17. december 2016

STROKOVNJAKI, ZAUPANJE, SPOŠTOVANJE IN SODELOVANJE



Izkušnje s strokovnjaki

 

Neka mlada ženska je nekje na internetu delila svojo otroško izkušnjo s psihologinjo. Tako nekako je opisala:

Nikoli, ampak res NIKOLI ne bom pozabila, pa sem bila takrat stara šele šest let. Imela sem psihosomatske težave, stalno me je bolel trebušček, zato so me peljali k psihologu.
Psihologinja mi je dala med drugimi nalogami tudi za narisati dve hiški, v kateri sem morala nato razporediti družino. Najprej sem vse narisala v isto hiško, ampak psihologinja je rekla, da nobena hiška ne sme ostati prazna. Verjetno sem si pomagala z logiko, da grejo fantki skupaj in punčke skupaj, ter v eni hiški narisala mami in mene, v drugi pa brata in očeta. Iz tega je potem prišel cel bum - kakšen odnos imam jaz z očetom - zakaj sem ga narisala v drugo hiško... Klicali so očeta na razgovor - celo družino so mi sprli, jaz pa sem se počutila še bolj krivo za vse! Od takrat dalje ne verjamem nobenemu psihologu in psihiatru!!!

Druga zgodba prihaja iz šolskega področja:
 

Učenci prvega triletja so bili nekega dne med poukom napoteni k šolski pedagoginji, ki je testirala njihove bralne sposobnosti. Nekemu dečku se je pri branju bolj zatikalo kot običajno, njegov testni rezultat se ni čisto ujemal z njegovo bralno sposobnostjo, kot jo je izkazoval sicer v razredu. Ni znano, na čigavem zelniku je zrasla interpretacija tega nepričakovano nižjega bralnega rezultata – ali je nastala v glavi pedagoginje, učiteljice ali obeh skupaj; zgodba pove le to, kaj je učiteljica povedala fantkovi mami, ko ga je ta prišla po pouku iskat: »Vaš sin je pri pedagoginji bral slabše kot bere sicer; sklepamo, da je imel zaradi nove situacije oziroma nove osebe in ker je šlo za testiranje, tremo in posledično naredil več napak; menimo, da je otrok pod pritiskom vaših visokih pričakovanj, zato vam svetujem, da ga malo večkrat pohvalite in da ne zahtevate od njega preveč.«

Mamo je to sporočilo zelo presenetilo, ostala je brez besed. V besedah učiteljice ni mogla razbrati nobenega smisla, nobene povezave z načinom, kako z možem vzgajata svoje tri otroke in kakšna pričakovanja imata do njih.
 

Tudi ta zgodba je priromala na splet v eno od starševskih klepetalnic. Ena izmed bralk opravlja soroden poklic kot šolska pedagoginja, in njena razlaga za mamino reakcijo je bila, da je staršem pač težko sprejeti resnico o otroku. Ta ’strokovnjakinja’ je podprla oceno prve ’strokovnjakinje’, otrokova mama je bila po njenem pač v zmoti in zanikanju. Nikakršnega dvoma ni izrazila glede tega, da ’stroka’ na podlagi nekajminutnega bralnega preizkusa izpeljuje ugotovitve (ne hipoteze!) o storilnostnih pritiskih staršev, teh ugotovitev pa potem ne preveri v pogovoru z otrokovo mamo, ampak se gladko ima za vsevedno.
stroka, zaupanje, spoštovanje, sodelovanje
Vir: Mladina


Tudi sama sem po izobrazbi psihologinja. Pripravništvo sem opravila v svetovalni službi OŠ, torej na enakem delovnem mestu kot omenjena pedagoginja, ki je testirala bralne sposobnosti otrok. Vem, da imajo svetovalni delavci v šolah v povprečju malo stika s posameznim otrokom. Po normativu pripada šoli en tak delavec na 20 oddelkov, to je približno 400 učencev. Svetovalni delavec ima precej birokratskih zadolžitev, občasno opravi kakšno uro v razredu. Več stikov ima s posameznimi učenci, ki imajo izrazite vedenjske in/ali učne težave, ostale, povprečne otroke pozna le površinsko. Staršev ne pozna, razen posameznih, katerih otrok ima kake večje težave, zaradi katerih se starši večkrat oglasijo v šoli. Učenec, o katerem teče beseda, je bil med najboljšimi v razredu (ravno od tu začudenje nad slabšim branjem), zato pedagoginja z njim doslej še ni delala, s starši prav tako ne. Nekaj skopih dejstev - da je deček zelo dober učenec, ki mu gre dobro tudi branje, in ena situacija, ko je bral slabše kot navadno, je pedagoginji (in učiteljici?) zadoščalo za sklep, da so starši storilnostno naravnani, da na otroka pritiskajo, od njega preveč zahtevajo in ga premalokrat pohvalijo. In – hop - že sta se pedagoški delavki počutili upravičeni dajati otrokovi mami vzgojne nasvete.
 

Takšno ravnanje lahko označim z eno besedo: nestrokovnost. (Še vedno govorim o drugem primeru). Takšno precenjevanje lastnega dometa in kompetenc lahko pomeni samo hudo pomanjkljivo strokovno znanje. Če bi bili pedagoginja in učiteljica ustrezno strokovno podkovani, potem bi vedeli: da otrokovih staršev, njunih stališč in ambicij ne poznata dovolj, da bi lahko sodili, kaj je vzrok otrokovega slabšega branja, ko je bil na testu pri pedagoginji; da je možnih še nešteto drugih vzrokov za zatikajoče branje v posameznem trenutku; da tako kompleksnega fenomena, kot je počutje in delovanje otroka v določenem trenutku, ne moremo soditi na hitro, enoznačno in brez zbiranja dodatnih informacij.
 

Skratka, če bi imeli nekaj več znanja, bi vedeli, da imata premalo znanja za takšne sklepe in vzgojne nasvete na podlagi teh sklepov. Ni pa samo nestrokovno, ampak tudi nespoštljivo in neotesano, da se šolsko osebje, ki otroka samo površno pozna ter se mu sploh ne posveča kot celoviti osebnosti, pač pa ’obdeluje’ samo njegov intelekt, niti ga ne obravnava kot posameznika, pač pa le kot del skupine, čuti upravičeno njegovi mami soliti pamet o tem, kaj otrok potrebuje.
 

V določenih primerih je, oziroma bi bila, vzgojna pomoč staršem zelo dobrodošla in potrebna. V vsakem razredu je skoraj zagotovo tudi kak otrok staršev, ki svoji nalogi niso dorasli, kar se kaže v otrokovih težavah. Po mojih opažanjih šolsko osebje slabo izbira situacije, ko se odločijo ponuditi pomoč pri vzgoji. V zvezi z otroki in starši, ki imajo resnično hude težave, vse prevečkrat poslušamo samo kritike, zgražanje in obsojanje. V takih težkih primerih šolniki redko zmorejo kaj več kot to. Tukaj pa je imel en prijeten, bister deček slab trenutek ali slab dan, in že sta imeli ’strokovnjakinji’ pri roki prgišče nasvetov za njegovo mamo. In če teh nasvetov na sprejme s hvaležnostjo, potem lahko dobi še dodatno nalepko: ne zmore sprejeti resnice o otroku.
 

Obstajajo tudi drugačni primeri: Ko se učitelj/svetovalni delavec in starši konstruktivno povežejo v skrbi za otroka, se ujamejo v komunikaciji, se medsebojno podprejo, ponudijo adekvatno pomoč... in iz vsega skupaj izidejo okrepljeni – predvsem otrok. Komur to uspeva vsaj občasno, se v gornjem tekstu zagotovo ne bo prepoznal.


Diagnostični intervju ali manipulacija?

 

Potem je tu še psihologinja z dvema hiškama. Taki testi se imenujejo projekcijski, saj naj bi pacient v risbo ali soroden material projiciral svoje psihične vsebine. Bolj običajen tovrstni preizkus za otroke je risba družine v podobi živali. Za tega z dvema hiškama tu slišim prvič, vendar sem kljub temu prepričana, da uporaba testa na tak način ni korektna. Ne moremo otroku reči, da morata biti zasedeni obe hiški (s tem bi mu sugerirali, naj družino razdeli na dva dela), pozneje pa iz tega sklepati na težave v odnosih! Takšno ’testiranje’ je navadna manipulacija, za katero ni treba biti strokovnjak. Prav to je naredila omenjena psihologinja: deklico je z navodili usmerila, da je narisala družino razdeljeno, potem pa iz tega potegnila zaključke, na osnovi katerih je gradila lastni občutek pomembnosti, ker je nekaj ’ugotovila’ o družini in imela razlog za nove razgovore... Družini pa je naredila zgolj dodatno škodo.
 

Obe zgodbi ponazarjata, da vsi strokovnjaki niso zares strokovnjaki. Razlogi, da si kot psihologinja upam komentirati strokovnost druge psihologinje in pedagoginje, so predvsem naslednji: da je minilo že dobrih dvajset let, odkar sem bila sveža diplomantka psihologije; da sem spoznala delo šolske svetovalne službe, potem pa se umaknila in opazovala sistem še od zunaj, kot mama; da nisem bila vpeta v delovno razmerje, kar bi pomenilo preživljati velik del časa v službi, ob ne vedno smiselnih in koristnih opravilih, in sem lahko prebrala veliko literature; zadnja leta pa si iz družinskega denarja plačujem draga in kvalitetna izobraževanja, na kakršna zaide le redkokatera šolska svetovalna delavka ali klinična psihologinja. Še vedno imam občutek, da sem komaj na začetku in da mi manjka še ogrooomno znanja... a primeri kot sta ta dva bodejo v oči že od daleč.
 

Ena takšnih ’strokovnjakinj’, o katerih tu ne govorim ravno pohvalno, sem bila pred leti tudi sama. S fakultete na delovno mesto sem prišla z nenavadno mešanico občutkov: po eni strani samozavestna, saj po petih letih in toliko opravljenih izpitih ter diplomi menda že nekaj znam?! ... po drugi strani pa povsem nepripravljena za soočenje z realnostjo dela z ljudmi. Fakultetni programi za poklice, ki jih omenjam, ponujajo le za ščepec prakse, a so zvrhano prepolni takšnih in drugačnih teorij – vse niso v pomoč, za povrh pa se rade pozabljajo ali postanejo zastarele. Ko je takšen mlad strokovnjak nenadoma z vso silo vpet v sistem, je odvisno od številnih dejavnikov, ali se bo uspel ob svojem delu razvijati in rasti, ali pa bo zgolj eno od kolesc v mehanizmu, ki ostaja vedno na istem mestu in se vrti venomer v isto smer, vsak dan z enako samoumevnostjo, vedno bolj zarjavelo. Psihologinja in pedagoginja iz pričujočih dveh primerov sta takšni kolesci.

Za takšno stanje je veliko bolj kot posamezni kvazi-strokovnjaki odgovoren sistem, ki njihovo izobraževanje in pripravo na poklic jemlje kaj lahkotno ter se ne obremenjuje s skrbjo za njihovo osebno in poklicno rast. Vsak posameznik se je za poklic odločil iz svojih osebnih razlogov, za katere je verjel, da so pravi.


Zaupanje strokovnjakom

 

Kadar smo v težavah, včasih potrebujemo pomoč strokovnjaka. Pravzaprav - za šoloobvezne otroke je zgodba drugačna: če imajo kakšne težave ali ne, pri določeni starosti vsi pristanejo v rokah pedagoških strokovnjakov; za marsikaterega otroka se težave začnejo ravno takrat...
 

Da bi nam lahko pomagal, strokovnjak potrebuje naše zaupanje, kar pa ni možno na ukaz. Ker imamo vsi že določene življenjske izkušnje, na tej podlagi lažje ali težje zaupamo določenim strokam, ljudem in sistemom. Ženska iz prve pripovedi pravi, da ne zaupa več nobenemu psihologu in psihiatru, potem ko je imela v zgodnjem otroštvu zelo slabo izkušnjo z enim od njih.
 

Zaupanja ni mogoče izsiliti ali ukazati, vedno pa si ga je možno pridobiti! Vsakdo, ki dela z ljudmi, ima možnost pridobiti njihovo zaupanje: tako, da jim prisluhne in jih zares sliši; da vodi z njimi dialog (in ne monolog); da jim prizna pravico čutiti, kot čutijo; da ne zanika ali minimalizira njihovih težav; da jih upošteva; jih obravnava spoštljivo in kot sebi enakovredne sogovornike; ne posega v njihovo integriteto in ne ruši njihovega človeškega dostojanstva; da ne zlorablja svoje moči, ki mu jo daje sistem... In seveda se mora ves čas učiti, učiti in še enkrat učiti.


Zaupanje sistemu

 

V Sloveniji pogosto slišimo, da ljudje ne zaupajo več nobenemu sistemu; za Finsko pa na primer velja, da imajo državljani visoko zaupanje v šolski sistem. Nekateri slovenski učitelji to včasih pograbijo in vržejo kot očitek, češ: na Finskem starši spoštujejo učitelje in jim zaupajo, zato pa imajo dobro šolstvo; nas pa starši nočejo spoštovati in nam zaupati, zato je vse narobe. Finski starši so torej dobri, ker zaupajo učiteljem; slovenski starši pa so slabi, ker jim ne - takšna logika pritiče morda otroku. Odrasli pa vemo, da finski starši učiteljem zaupajo zato, ker so zaupanja vredni. Tam so strogi pogoji za sprejem na pedagoški študij, in želja postati učitelj se uresniči samo najboljšim desetim odstotkom tistih, ki se prijavijo. Finskim učiteljem zaupa tudi sistem in jim zato dopušča veliko avtonomije pri delu; isti sistem je te učitelje zelo pazljivo izbral in jih odlično izobrazil – logično, da jim potem tudi zaupa.

Pri nas država učiteljem ne zaupa, ampak jih raje nadzoruje in jim vsak najmanjši korak usmerja z zakoni, pravilniki in drugimi akti. Ravnateljem pošilja razne okrožnice z direktivami, kako naj jih še dodatno preverjajo in nadzorujejo, na primer pri tem, če se res pripeljejo v šolo po najkrajši možni poti in če res stanujejo tam, kot so navedli. Učitelji morajo tudi natančno pisno poročati o vsem, kar delajo, v več izvodih, sicer jim sistem ne bi verjel, da res delajo. (Žal jim s tem načinom daje tudi možnost, da napišejo kaj, česar niso naredili, na primer izvedli razredne ure, to neizvajanje pa gre v škodo učencev.) Nenavadno je pri vsem tem pričakovati, da bodo učiteljem zaupali starši in učenci.


Spoštovanje

 

S spoštovanjem je podobno kot z zaupanjem. Ni mogoče na ukaz, ampak si ga mora vsak sam pridobiti. Tudi otroci niso (več) pripravljeni spoštovati drugih na ukaz, ampak se tega naučijo tako, da so odrasli spoštljivi do njih in sami med seboj.


Sodelovanje

 

Kadar učitelji(ce) govorijo o tem, da bi starši morali s šolo sodelovati, pri tem večkrat zaznam ton, ki pravi, da je sodelovanje to: starši naj naredijo, kar jim rečemo; naj ne sprašujejo, ne dvomijo in ne dajejo predlogov, saj mi vemo vse, kar je treba vedeti. Vpričo otroka starši nikoli ne smejo na glas podvomiti v učiteljev ’prav’. Kritičnost do šole, učitelja ali ravnatelja je pa sploh višek nesramnosti.
 

Sistem je nasploh radodaren s sporočili v smislu: Mi bolje vemo, kaj je dobro za vas. Prepustite se nam, ne razmišljajte in ne sprašujte, samo ubogajte. Skratka: Mi smo strokovnjaki – zaupajte nam!!!



Ni komentarjev:

Objavite komentar