ponedeljek, 16. januar 2017

OPAZOVANJE POUKA V ŠOLI MONTESSORI



Iz majhne slovenske šole montessori sem prejela prijazno povabilo, da si pridem ogledat njihovo delo.

Najprej naj predstavim nekaj osnovnih značilnosti te pedagogike.



Pripravljeno okolje


Okolje v vrtcih in šolah
montessori je pripravljeno tako, da lahko otroci sami jemljejo didaktične materiale in z njimi samostojno delajo. Materiali so narejeni privlačno - imajo nekaj, kar otroka pritegne in ga motivira, da jih začne samostojno uporabljati. Omogočajo tudi, da otrok sam ugotovi, ali je nalogo pravilno končal. Težavnost nalog je prilagojena različnim starostim oziroma razvojnim obdobjem.





Osredotočenost na otroka

Otroci sami izbirajo dejavnosti. V določeni starosti so otroci posebej dovzetni za določene dejavnosti, in te otrok tudi v veliki meri izbira. Vzgojitelji samo ponudijo in predstavijo različne dejavnosti, primerne otrokovemu razvoju, ta pa si nato sam izbere, kaj bo delal. Zgodi se, da se posamezen otrok zelo dolgo posveča isti dejavnosti, na primer samo riše. V montessori okolju je to dopuščeno.

Ob hitrem razvoju IKT tehnologij se vedno bolj govori, da bo to omogočilo prilagajanje procesa učenja vsakemu posameznemu otroku. Zanimivo, da je to Mariji Montessori uspevalo že pred 100 leti! Danes pa to v javnih šolah nikakor ne gre.

Montessorijeva je ugotovila, da so otroci kot gobe, ki srkajo znanje in izkušnje. Zelo zgodaj so zmožni poskrbeti za nekatere temeljne potrebe: hranjenje, oblačenje, počistiti za sabo. Tudi to je vezano na pripravljeno okolje. Vsi pripomočki, ki jih otrok potrebuje za vsakdanja opravila, morajo biti njemu primerni in na voljo.

Pripravljeno okolje je tudi vzpodbudno okolje. Vedno je dovolj možnosti, da otroka izzivajo nove stvari ter ga vzpodbudijo k uporabi določenega materiala in s tem k učenju.

Prve montessori vrtce v Sloveniji so uvedle katoliške ustanove, zato se montessori pedagogike drži stereotip, da je to ’katoliška šola.’ V Sloveniji je zdaj nekaj montessori vrtcev in šol, in nekateri med njimi imajo v kurikulumu katehezo. Na vrtcu – šoli, kjer sem bila gostja, ne vključujejo nobenih verskih elementov. 






Opažanja
 

Sedela sem na stolu v učilnici, kjer je delalo približno dvajset otrok, učencev prvega razreda.

Učilnica je urejena razgibano, razdeljena na kotičke. Ni šolskih klopi, razporejenih v vrste, v kvadrate ali v polkrog, ampak posamezne majhne mizice za enega otroka stojijo na več mestih ob steni, med njimi so večji razmiki, da se vsak učenec lahko v miru posveti delu. Mizic je manj kot je otrok, zato imajo v prostoru tudi več še manjših mizic – nekakšnih pladnjev z zložljivimi podstavki, ki ga otrok, ko ga potrebuje, vzame izpod omare, postavi, opravi svoje delo in pladenj spet pospravi na prejšnje mesto.
 

Otroci so ves čas zaposleni, a ne delajo vsi hkrati istih nalog. Vsak dela nekaj drugega: eni pišejo, drugi berejo, tretji računajo, četrti ustvarjajo likovni izdelek, spet drugi se igrajo, ker so svoje delo že dokončali. Sestavljajo na primer sestavljanke – zemljevide držav ali kontinentov, en deček pa se z učiteljico igra igro Ugani kdo v angleščini.
 

Med delom lahko neomejeno hodijo po prostoru in se pogovarjajo s tihim, umirjenim glasom. Večina otrok lahko zbrano dela kljub temu, da ni popolne tišine; tisti, ki pa imajo s tem nekaj težav, lahko gredo delat v kak bolj odmaknjen prostor, na primer v pisarno učiteljic, ki se stika z učilnico. V bližini sta ves čas dve učiteljici, ki sta na voljo za pomoč, če je potrebno. Otroci zelo dobro vedo, katere učne naloge morajo opraviti ta dan in ne potrebujejo skoraj nič usmerjanja. Danes je petek, zato vsak dokončuje tedenske naloge, ki so mu še ostale. Nekateri so opravili že vse, zato berejo ali se igrajo. Učiteljici nevsiljivo spodbujata povezovanje med njimi ali predlagata aktivnost, če je kdo ostal brez idej ali malo obtičal: »Želiš z Markom sestavljati zemljevid Evrope?«
 

Sistem je tak: učiteljica za vsakega otroka posebej pripravlja tedenske načrte – vsakemu v skladu s tem, kaj že zna in česa še ne, tako da vsak otrok optimalno napreduje glede na njegove sposobnosti in predhodno znanje. Materiali za naloge jih v ponedeljek pričakajo na poličkah z njihovimi imeni. V enem tednu jih bodo naredili, sami pa se lahko odločajo, kdaj bodo kaj delali.
 

Tako opazim: Otrok vzame s poličke material za nalogo, na primer zvezčič z računi. Pripravi si zložljivo mizico, da nanjo zvežčič, svinčnik in radirko. Potem vzame iz stojala majhno zvito platneno preprogo, jo razgrne po tleh poleg mizice. Prinese še škatlo. V njej so pripomočki – ponazorila za računanje: večja kartonska tabela, trakci iz flisa... s polaganjem teh po preprogi si otrok konkretno ponazori vsak račun, ugotovi rezultat in ga zapiše. Ko tako reši vse račune, vse pripomočke spet vestno pospravi vsakega na svoje mesto, ne da bi ga moral kdo na to opozoriti ali mu pomagati. Vse to naredijo umirjeno in zbrano.



 

Če rabijo pomoč pri nalogi, vprašajo najprej vrstnika, in če ta ne zna pomagati, še enega. Takšno je pravilo. Če noben od obeh sošolcev ne ve odgovora na vprašanje, potem otrok stopi do učiteljice in prosi za pomoč njo. V montessori šoli so namreč ozračje povezane skupnosti, medsebojno sodelovanje in pomoč med visoko cenjenimi vrednotami. Nikoli ne uporabljajo besed ’učiteljica’ in ’učenec’, ker to ustvarja distanco, ampak se kličejo po imenih ali pa na primer z besedo ’prijatelj’. »Hvala, prijatelj.« »Bi mi pomagala, prijatelja?«
 

Vzdušje v učilnici je delovno, a sproščeno. Zjutraj imajo približno uro skupinske aktivnosti, med drugim telovadbo za možgane (braingym), skupaj spoznajo kakšno učno snov. Zatem sledi samostojno delo vse do kosila, brez skupnih odmorov – to pa zato, ker si ritem dela otroci itak sami določajo; premor med aktivnostmi naredi vsak sam, ko čuti, da ga potrebuje. Mojo pozornost je pritegnilo, da otrok nihče ne priganja, tudi če se kateri med nalogo ’zamisli’ in nekaj časa samo gleda po prostoru; kljub temu pa je vsak otrok sam od sebe ponovno vzpostavil koncentracijo in dokončal nalogo. Nobene naglice ali nervoze ni bilo čutiti, naredili pa so veliko.
 

V sklopu učilnice je tudi kuhinjski kotiček, kjer je vse pripravljeno za malico. Otroci gredo jest takrat, ko so lačni; sami si vzamejo hrano, pojedo in pospravijo za seboj. V kotičku je prostora ravno za dva učenca, zato se po dva skupaj dogovorita, da gresta jest, ko prejšnja dva končata.

 

Domače naloge

V montessori šolah jih je načeloma zelo malo. Domače delo praviloma vključuje veščine, kjer je potrebna redna vadba, na primer vsak dan deset minut branja. Izdelke, plakate, predstavitve ... delajo izključno v šoli. Učitelj jim pokaže, kako se stvari naredijo, jih pri delu spremlja in usmerja.


Nagrade, pohvale, kazni?
 

Teh zunanjih oblik motivacije ne uporabljajo. Če pride do slabega vedenja, konflikta, otroci to pogosto uredijo že sami. Če mora poseči učitelj, otroka povabi na pogovor, kjer vedno tudi poiščeta drugačne, boljše načine reagiranja v podobnih situacijah v prihodnje.

Kot povratno informacijo učencem in staršem ne uporabljajo ocen, niti rdečega pisala za popravljanje napak v zvezku. Ko se na primer učijo pisanja črk, učitelj naredi pri tistih ne dovolj natančno izpisanih le pikico s svinčnikom, nato jih otrok popravi sam. Namesto na zunanjo pohvalo jih navajajo na samovrednotenje: otrok je pokazal učiteljici stran v zvezku, ki jo je pravkar zapolnil s tiskanimi črkami; učiteljica reče: »Meni so najbolj všeč H-ji, katere pa so všeč tebi?« Če izdelek ne ’zadošča standardom’, ga spodbudi, da sam ugotovi, kaj ni dobro: »Kakšne so tvoje črke v primerjavi z mojo na začetku vrste? Tako je, preširoke. Prosim, popravi.«
 

Vsaka povratna informacija otroku je izrečena enako umirjeno in toplo kot vse ostalo, brez vzhičenja ali karajočega tona. Odrasli otroke nagovarjajo spoštljivo in prijateljsko, otroci uporabljajo prav tak način v komunikaciji z odraslimi in med seboj, brez izjem. Tudi otroci so umirjeni, ne da bi jih bilo treba opozarjati, le tu in tam se zasliši učiteljičin »ššššš«, če postanejo malenkost glasnejši. V vsem dopoldnevu nisem slišala niti enega krika, ne od otrok, ne od učiteljic. Ta mi je pozneje povedala, da ko so na igrišču, je vendarle treba kdaj povzdigniti glas, da doseže tudi bolj oddaljene otroke; v učilnici pa nikoli. 




Zakaj so otroci tako umirjeni? (V običajnih šolah tega nismo vajeni)
 

S pomočjo opažanj sem našla te razloge:

-Veliko manj so omejeni kot v klasični šoli: smejo se pogovarjati, hoditi po prostoru.

-Imajo precej možnosti izbire in samostojnega odločanja: Kdaj bodo naredili katero nalogo, kdaj bodo jedli, kdaj si bodo vzeli odmor, sami določajo tempo svojega dela.

-Imajo možnost, da se počutijo uspešne, a ne večvredne; da se počutijo učinkovite, sposobne in vredne (ni enotnega učnega načrta, ampak dela vsak v skladu z lastnimi možnostmi, zato vsak napreduje).

-Umirjeno, spoštljivo osebje in splošna klima.

-Otroci se ne počutijo primerjani, rangirani ali kakorkoli ocenjeni (samo cenjeni). Tekmujejo le sami s seboj.

-Zaradi nefrontalnega načina dela prihaja do več interakcij, očesnih kontaktov, komunikacij in sodelovanj tako na ravni otrok-učitelj kot med vrstniki; zato se vsak otrok počuti vključen, viden, upoštevan in vreden. Ravno takšne okoliščine so potrebne, da ne bi prihajalo do agresivnega vedenja. In res ne prihaja.
 

Svoboda omogoča motivacijo učencev in preprečuje nemir, ki je posledica dolgotrajnega sedenja pri miru. Svoboda zelo pozitivno vpliva na učno uspešnost in odpravlja veliko disciplinskih težav.
 

Obstaja pa še en razlog, ki mi ga je zaupala učiteljica: prve tri tedne šolskega leta so osvajali izključno pravila vedenja, ki jih zdaj upoštevajo - za moj vtis - povsem samoumevno: način komunikacije, ravnanje s pripomočki, skrb za živali (imajo zlate ribice in paličnjake), kako počakati na vrsto, kako poslušati... Velika večina otrok je hodila že v njihov vrtec, zato so velik del pravil in reda poznali že od prej. Kadar se kdo spozabi, ga osebje samo spomni: kakšno pravilo imamo? In otrok ga aktivno obnovi z besedami.
 

»Na prvi pogled imajo veliko svobode,« pravi učiteljica, »a v resnici morajo upoštevati ogromno pravil.« Ravno ta pravila pa so vzrok, da vse tako lepo teče, da se otroci počutijo varni. »Je pa na začetku potrebno vložiti ogromno truda, da pravila res osvojijo, potem pa to vzdrževati,« reče učiteljica in se utrujeno nasmehne. Vse osebje je na šoli prisotno vsak dan polnih osem ur ali več.
 

S sogovornico se strinjava, da so otroci na tej šoli vendarle selekcionirani – praviloma prihajajo iz družin z višjim izobrazbenim in ekonomskim statusom in tudi to nekaj pripomore k temu, da so lahko ustvarili tako visok nivo razredne klime in pedagoškega dela. Vendar: Maria Montessori je dokazala, da je vse to možno doseči s katerimi koli otroki.

Montessorijeva je dejala: “Otroci, ki so prišli k nam, so bili iz najnižjih slojev družbe, njihovi starši pa nepismeni. In vendar so se ti otroci do petega leta naučili brati in pisati, ne da bi jih kdorkoli kakorkoli poučeval. Če so jih obiskovalci spraševali: ’Kdo te je naučil pisati?’, so pogosto zgroženi odgovarjali: ’Naučil? Mene ni nihče ničesar učil.’ Dejansko je dobro pripravljeno okolje bilo ključni temelj učenja. Veliko materialov je načrtovanih tako, da pripravljajo otroka na kasnejše naloge.






Odnos šola – starši
 

Starši dobivajo veliko raznovrstnih povratnih informacij o napredku in počutju njihovega otroka: Dvakrat letno prejmejo podrobno pisno poročilo, sicer pa je pogovor z učiteljem možen kadarkoli, prejemajo tudi fotografije in posnetke šolskega dogajanja.
 

Starši imajo možnost, da so kak dan prisotni v učilnici in opazujejo pouk, če želijo. Pogosteje to možnost izkoristijo tisti starši, ki se za vpis otroka v to šolo šele odločajo. Tako lahko od znotraj spoznajo utrip šole in se veliko lažje odločijo.


Zaključek


Že pred koncem nekajurnega opazovanja pouka v montessori šoli mi je postalo še bolj jasno, kako nenaravna je situacija klasičnega, frontalnega pouka, kjer morajo otroci sedeti pri miru in pasivno sprejemati informacije, večino časa ne smejo govoriti, delati pa morajo vsi hkrati isto stvar. 

Gotovo pa ni potrebno posebej omenjati, kako nujno bi VSI otroci potrebovali takšno šolo, kjer so svobodni znotraj smiselnih pravil, kjer lahko razvijajo svoje potenciale in resnično živijo vrednote, ki so v naši družbi že skoraj izginile.

Zahvaljujem se osebju šole za to bogato izkušnjo.



*Vse fotografije so last IBMS Akademija Montessori.*




Značilnosti montessori pedagogike povzete po viru: http://www.casnik.si/index.php/2014/04/14/montessori-za-telebane/




14 komentarjev:

  1. Zelo lepo in pohvalno, me pa zanima podatek v katerem Montesori vrtcu ste bili?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za odziv. Bila sem na tej šoli, od koder so tudi fotografije. Torej bila sem prav s temi otroki in v tej učilnici, ki je na slikah. Na dnu članka piše, katera ustanova je to. Slike so objavljene s privoljenjem staršev.

      Izbriši
    2. In katera osnovna šola ali vrtec je to? Oprostite, žal ste bili premalo natančni. Tudi sama tega podatka nisem nikjer zasledila. Montessori vem, vendar ne vem, v katerem kraju se ta nahaja, ki je omenjen v članku.

      Izbriši
    3. Bi pa Vas opozorila, da je v članku veliko pravopisnih oz. slovničnih napak, kot tudi omenjeno je ime otroka, kolikor vem, imena otrok ni dovoljeno v javnosti uporabljati enako velja tudi za fotografije otrok, na katerih se vidi njihov obraz, brez dovoljenja njihovih staršev, ne bi smele biti objavljene v javnosti. Vsak vrtec je primoran varovati osebne podatke otrok, v lastne namene, ne pa jih javno objavljati. Razen v primeru, ko se starši strinjajo z vsem zgoraj omenjenim.

      Izbriši
    4. Na dnu članka piše:
      *Vse fotografije so last IBMS Akademija Montessori.* To je torej ime ustanove, katere delo opisujem.
      Fotografije so seveda objavljene s privoljenjem staršev.
      To o slovničnih napakah pa ne bo držalo. Gotovo se kakšna najde, veliko pa res ne.

      Izbriši
    5. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
    6. Smem vprašati, zakaj ste izbrisali moj komentar? Boste rekli, da nimam prav? Želela sem Vas opozoriti, da boste v prihodnje bolj pozorni in nisem želela biti nesramna...to sem tudi zapisala. Mi prosim poveste, v čem je problem?
      Sploh pa morate vedeti, da je vsak, ki piše blog, deležen tako pohval, kot tudi negativnih kritik...oz. dobronamernih (ki morda za nekoga izgledajo žaljive ali nesramne oz. vulgarne) in slabonamerne, ko želiš nekoga osramotiti ali osmešiti, ga podcenjevati.

      Izbriši
    7. Nobenega komentarja ne zbrišem. Pri meni piše pod vašim imenom: Avtor je odstranil ta komentar. Torej ste ga zbrisali sami, morda ste ga pomotoma.

      Izbriši
  2. O hvala, sem spregledala že podan podatek :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Rada preberem kakšen vaš članek. Pri tem članku je morda malo nejasno, zato naj dopolnim: obiskana ustanova je začela z osnovnošolci delati septembra 2016 in je organizirana kakor šolanje na domu. V razvid OŠ pa sta v Sloveniji vpisani dve OŠ montessori: Ljubljani (od 2010) in v Mariboru (od 2015). Lep pozdrav, Melita Kordeš Demšar iz Montessori inštituta

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Gospa Melita, jaz sem Vas videla ta teden v Hiši otrok - vrtcu Montessori v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru, natančneje v vrtcu pri Spominčicah (jaslični skupini), kolikor mi je znano ste Vi zaslužni, da imamo pri nas v Sloveniji vrtec, ki temelji na pedagogiki Montessori. Imam prav? Zanima me, če ste bili zadovoljni ali ne?


      Izbriši
    2. Mogoče malce pozno. Omenjate nekaj zasebnih šol v Sloveniji. Žal večina teh zasebnih šol ni dostopna staršem, ki bi želeli vpisati otroka tja. Zakaj? Ker imajo ravno tako monopol, premalo prostih mest, šolnino....
      Sama tudi nisem zadovoljna z javno šolo, ko pa sem hotela sina prestaviti v Waldorfsko šolo Lj. sem imela
      ravno tako slabo izkušnjo s tamkajšnjimi učiteljicami. Na intervjuju se sin ni izkazal kot "dovolj dober" za
      njihovo šolo, npr. ni imel ritma, ni imel očesnega kontakta, ni pravilno rešil nekega primera na intervjuju itd... Res prav grdo od njih. Kar nekaj. Torej izbirajo elito. Pa nima odločbe, (ravno te šole bi morale imeti še toliko bolj znanje, kako delati z otroki, pa so iskali "dlako v jajcu" . Sedaj je že 5 let v javni šoli, nima nobenih problemov, mogoče včasih živahen, vendar spoštuje meje. Mislim,
      da ni dosti izbire, tako, da bi mi starši izbrali pravo šolo za otroka, namesto tega pa sedaj zasebne šole
      izbirajo pravilne otroke zanje. Neka mama mi je povedala, čez kakšen intervju je morala v Montessori, kjer so
      jo vprašali tudi o premoženjskem stanju (pa naj bi bila to tudi šola za revne, vsaj včasih je bila). In so njeno prošnjo seveda zavrnili. Tako, da tudi med zasebnimi šolami ni dosti bolje. Mi se prebijamo
      čez javno šolo, kjer te vsaj sprejmejo, pa četudi nimaš ritma, nisi premožen, slaven, hiperaktiven...
      Razočarana sem ravno tako nad zasebnimi šolami (konkretno Waldorfsko), po izpovedih drugih mam, pa tudi
      drugje ni lahko vpisati otroka k njim, ker imajo vse zasebne šole zaenkrat pravico zavrniti otroka. Mogoče se to spremeni, nekaj sem o tem brala.

      Izbriši