sreda, 05. julij 2017

OKUPACIJA MOŽGANOV


Prevod prispevka Occupy Your Brain, objavljenega 13. januarja 2012, avtorice Carol Black.

Za pomoč pri prevodu v slovenščino se zahvaljujem svoji hčerki. 💙



Fotografija: Carol Black (originalni članek)


O moči, znanju in vrnitvi zdravega razuma
 

Ena od najglobljih sprememb, ki se zgodijo, ko uvedejo sodobno šolanje v tradicionalne družbe po svetu, je radikalen prenos moči in nadzora nad učenjem od otrok, družin in skupnosti do vedno bolj centraliziranih sistemov avtoritete. Čeprav so kulture različne, otroci v veliko nemoderniziranih družbah uživajo veliko priložnosti za učenje s prosto igro, z interakcijami z drugimi otroki različnih starosti, zlitjem z naravo in neposredno udeležbo v odraslem delu in dejavnostih. Lahko imajo smiselne odgovornosti v gospodarskem življenju družine in praviloma pričakujejo od njih, da bodo spoštljivi do starejših, ampak pogosto je malo neposrednega nadzora odraslih nad njihovim individualnim gibanjem in odločitvami od trenutka do trenutka; učijo se iz izkušenj, eksperimentov, poskusov in napak, z neodvisnim opazovanjem narave in človeškega vedenja ter s prostovoljnim deljenjem informacij, zgodb, pesmi in obredov v skupnosti. Lokalne starešine in izročilo skupnosti so avtonomni in spoštovani kot viri modrosti in praktičnega znanja in otroci so integrirani v lokalne načine preživljanja, sisteme znanja ter etično in duhovno zavest z elegantno staroselsko pedagogiko, ki se je oblikovala več generacij, da bi minimalizirala konflikte in hkrati učinkovito prenašala, kar mora vedeti vsak otrok, da bi bil uspešno delujoč član skupnosti.
 

Ko institucionalizirajo učenje pod določeno avtoriteto, radikalno omejijo tako svobodo posameznika kot tudi spoštovanje do lokalnega. Otrok se v učilnici znajde v situaciji, kjer se ne sme premikati, govoriti, se smejati, peti, jesti, piti, brati, misliti svojih misli ali celo iti na stranišče brez izrecnega dovoljenja avtoritete. Družino in skupnost postavijo na stranski tir in njuno znanje zdaj velja za manj vredno od šolskega učnega načrta. Učitelj ima nadzor nad otrokom, šolsko okrožje ima nadzor nad učiteljem, zvezna država ima nadzor nad okrožjem. Sistemi nacionalnih standardov in financiranja ustvarjajo vedno več nacionalnega nadzora nad zveznimi državami. V razvoju, ki bi se nam moral zdeti srhljiv, se šušlja o ideji ustvarjanja svetovnih standardov izobraževanja – z drugimi besedami, ustanovitvi ene centralizirane avtoritete, ki bi narekovala, kaj se mora učiti vsak otrok na planetu.
 

Problem pri tem scenariju bi moral biti očiten: kdo naj odloči, kaj se bodo učili otroci sveta? Kdo odloči, kako in kdaj in kje so bodo učili? Kdo nadzoruje, kaj je na testu ali kje ga bodo izvajali ali kako bodo uporabljali rezultate? In, enako pomembno, kdo odloči, česa se otroci ne bodo učili? Hierarhije šolske avtoritete so teoretično upravičene z večjim »izvedenstvom« tistih na vrhu institucionalne piramide, kar upravičuje, da drugim narekujejo te stvari. Ampak kdo lahko izbira izvedence? In, ključno, kdo s tem zasluži?
 

V »razvitih« družbah smo tako navajeni centraliziranega nadzora nad učenjem, da je za nas postalo praktično nevidno, in večina ljudi ga sprejema kot naravnega, neizogibnega in skladnega z načeli svobode in demokracije. Privzemamo, da mora osrednja avtoriteta, ker je povezana z nečim, kar se zdi kot nesporno dobro – »izobraževanjem« – sama biti v temeljih dobra, neke vrste dobronamerna diktatura razuma. Dovolimo »izvedencem« v daljavi, da narekujejo, kaj se moramo učiti, kdaj se moramo to učiti in kako se moramo učiti. Dajemo jim pravico, da nas testirajo, da merijo vsebino naših možganov in vrednost naših spretnosti, potem pa nas v otroštvu ožigosajo z numeričnimi rangi, ki imajo neznansko moč nad našimi prihodnjimi priložnostmi za udeležbo v ekonomskem in političnem življenju svoje družbe. Podpiramo stroge zakonske določbe, zaradi katerih je ta proces obvezen, in v resnično orwelovskem obratu mnogi med nami zdaj vidijo to, da jih zakonsko prisilijo k učenju tistega, kar narekuje višja avtoriteta, kot osnovno človekovo pravico.

Vendar je ideja centralno nadzorovanega izobraževanja enako problematična kot ideja centralno nadzorovanih medijev – in iz natančno istih razlogov. Prvi amandma k ustavi ZDA so napisali za zaščito vseh oblik komunikacije, deljenja informacij, znanja, mnenj in prepričanj – kar je Vrhovno sodišče poimenovalo »področje uma in duha« – pred vladnim nadzorom. Nič ne bi moglo biti bolj temeljno za področje uma in duha kot izobraževanje naših otrok, pa vendar svobode izobraževanja niso vključili v prvi amandma skupaj s svobodo govora, tiska in religije, ker v času Ameriške revolucije ideja centraliziranega, državno nadzorovanega šolanja še ni bila jasno na obzorju. Do sredine 19. stoletja, ko je bilo treba še vedno nadvladati Indijance in asimilirati valove priseljencev, pa je skušnjava, da bi našli način nadzora umov vedno bolj raznolike in samostojno misleče populacije, postala prevelika, da bi se ji upirali, in ideja skupne šole se je rodila. Obdržali smo svobodo govora in tiska, ampak pred tem so nas močnejši dobro poučili. Globoko demokratično idejo – brezplačno in enako izobraževanje vsakega otroka – so poročili z globoko protidemokratično idejo – da bodo to izobraževanje od zgoraj navzdol nadzorovali od države določeni vladarji.
 

Ključna zmeda tukaj je zamenjevanje ideje javno podprtega izobraževanja in ideje centralno nadzorovanega, državno vodenega izobraževanja. Da bi zares dojeli to razliko, preprosto nadomestite besedo »šola« z besedo »radio« v naslednjih povedih in poglejte, kaj dobite:
Sem za javno podprt radio.
Sem za centralno nadzorovan, državno voden radio.
Ni isto, kajne?



Sorodne teme:
DEMOKRATIČNE ŠOLE

SREDIŠČE ZA NARAVNO UČENJE SAMOROG

OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI





Ni komentarjev:

Objavite komentar