sobota, 29. julij 2017

PET RAZLOGOV, ZAKAJ OTROKOM NI DOBRO NEPRESTANO GOVORITI: "BRAVO!"


Alfie Kohn, september 2001

Originalni članek je na tej povezavi



razlogi, zakaj ne hvaliti otrok
Vir: unsplash.com


Če se zadržujete na igrišču, obiščete šolo ali se prikažete na otrokovi rojstnodnevni zabavi, lahko računate na to, da boste velikokrat slišali frazo: "Braaavo!" Celo majcene dojenčke hvalijo za udarjanje z dlanjo ob dlan ("Super ploskaš!"). Mnogi med nami tako pogosto izstrelijo te vzklike, da skoraj postanejo govorni tik.

Veliko knjig in člankov odsvetuje uporabo kazni, od udarcev do nasilne izolacije - "premora". Občasno kdo celo predlaga, naj ponovno premislimo o praksi podkupovanja otrok z nalepkami ali s hrano. Zelo težko pa boste našli kako besedo, ki odvrača od uporabe pozitivnega utrjevanja, kot to imenujemo z olepševalnico.

Da ne bi prišlo do napačnega razumevanja: ne postavljamo pod vprašaj pomena podpiranja in spodbujanja otrok, njihove potrebe po tem, da se počutijo ljubljene in sprejete, da jih objemamo in jim pomagamo graditi dobro mnenje o sebi. Pohvala pa je čisto druga zgodba. Sledi razlaga:

1. Manipuliranje z otroki. Predstavljajmo si, da ponudite besedno nagrado, da bi utrdili vedenje dveletnika, ki se pri jedi ni polil, ali petletnice, ki je pospravila svoj pribor za ustvarjanje. Komu ta pohvala koristi? Nima morda manj opraviti z otrokovimi čustvenimi potrebami kot z našim udobjem?

Rheta DeVries, profesorica pedagogike na Univerzi v Severni Iowi, temu pravi olepšan nadzor. Prav tako kot pri otipljivih nagradah ali kaznih gre za način izvajanja nečesa na otrocih, z namenom da bi jih pripravili do upoštevanja naših želja. Lahko je učinkovito za doseganje rezultatov, vsaj za nekaj časa, vendar se močno razlikuje od dela z otroki. Če je pohvala primer dela na otroku, je primer dela z otrokom to, da z njim navežemo pogovor o tem, zaradi česa razred (ali družina) dobro uspeva, ali kako to, kar smo ali česar nismo naredili, vpliva na druge. Zadnji pristop ni samo spoštljivejši, temveč ima tudi več možnosti, da bo otroku pomagal postati razmišljajoča oseba.

Pohvala kratkoročno lahko deluje, ker so majhni otroci lačni našega odobravanja. Ampak odgovorni smo za to, da ne izkoriščamo te odvisnosti za svoje udobje. Pohvala za utrjevanje nečesa, kar nam malo olajša življenje, je lahko primer izkoriščanja odvisnosti otrok. Mladi se lahko zaradi pohval tudi počutijo, kot da z njimi manipuliramo, tudi če ne znajo popolnoma razložiti, zakaj.

2. Ustvarjanje zasvojencev s pohvalo.
Ni vsaka uporaba pohvale preračunana taktika za nadzor nad vedenjem otrok. Včasih otrokom laskamo, ker nas iskreno veseli, kar so naredili. Ampak tudi takrat je vredno pogledati pobliže. Mogoče pohvala ne spodbuja otrokove samopodobe, temveč povečuje njegovo odvisnost od nas. Več ko govorimo: "Všeč mi je, kako delaš …" ali "Dobro delaš …", bolj se otroci začnejo zanašati na naše vrednotenje, naše odločitve, kaj je dobro in kaj slabo, namesto da bi se naučili samostojnega presojanja. Pripravi jih do merjenja svoje vrednosti po tem, kaj bo nam izvabilo nasmeh in še malo odobravanja.

Mary Budd Rowe, raziskovalka na Floridski univerzi, je odkrila, da so bili učenci, ki so jih njihovi učitelji veliko hvalili, previdnejši pri svojih odgovorih in bolj nagnjeni k odgovarjanju v vprašujočem tonu ("Ehm, sedem?"). Pogosto so odstopili od zamisli, ki so jo predlagali, takoj ko se kakšna odrasla oseba ni strinjala z njimi. Z manjšo verjetnostjo so vztrajali pri težkih nalogah ali delili svoje zamisli z drugimi učenci.

Skratka, besedi "Super!" in "Bravo!" ne opogumita otrok; na koncu se zaradi njiju počutijo manj gotovi. Lahko celo ustvarita začaran krog, v katerem otroci dozdevno potrebujejo toliko več hvale, kolikor več jim je damo, zato jih hvalimo vse več. Na žalost bodo nekateri od teh otrok zrasli v odrasle, ki bodo še naprej potrebovali nekoga drugega, da jih bo potrepljal po glavi in jim povedal, če je v redu, kar so naredili. Gotovo nočemo tega za svoje hčerke in sinove.

3. Kraja otrokovega veselja. Poleg problema odvisnosti otroku pripada uživati v lastnih dosežkih, čutiti ponos na to, kar se je naučil ali ustvaril. Zasluži si tudi, da se lahko sam odloči, kdaj se bo tako počutil. Vsakič, ko rečemo "Dobro opravljeno!", ukazujemo otroku, kako naj se počuti.

Včasih so naše ocene primerne in naše vodstvo potrebno – še posebej pri malčkih in predšolskih otrocih. Stalen tok vrednostnih sodb pa ni niti potreben niti koristen za razvoj otrok. Žal mogoče nismo spoznali, da je "Super si naredil!" prav tako sodba kot "Slabo si naredil!". Najopaznejša lastnost pozitivne sodbe ni, da je pozitivna, temveč da je sodba. In ljudje, vključno z otroki, nimamo radi, da nas sodijo.

Cenim priložnosti, ko moji hčerki prvič uspe nekaj narediti ali pa narediti bolje kot kadar koli prej. Toda poskušam se upreti nagonu, da bi rekel: "Bravo!", ker nočem zmanjšati njenega veselja. Hočem, da bi delila veselje z menoj, ne pri meni iskala sodbo. Hočem, da bi vzkliknila: "Uspelo mi je!" - in to pogosto naredi, namesto da bi me negotovo vprašala: "Je bilo dobro?"

4. Izguba zanimanja. Vzklik "Lepa risba!" lahko pripravi otroke do tega, da še naprej slikajo, dokler gledamo in hvalimo. Ampak, kot opozarja Lilian Katz, ena od vodilnih ameriških avtoritet na področju izobraževanja v zgodnjem otroštvu, ko speljemo pozornost, se veliko otrok ne bo več dotaknilo dejavnosti. Vsekakor je impresivna količina znanstvenih raziskav dokazala, da več ko nagrajujemo ljudi za to, da nekaj počnejo, bolj izgubljajo zanimanje za tisto, kar so morali narediti, da bi dobili nagrado. Zdaj ni več bistveno risati, brati, razmišljati, ustvarjati – bistveno je dobiti dobro stvar, naj bo to sladoled, nalepka ali pohvala: "Super!"

V zaskrbljujoči raziskavi, ki jo je izvedla Joan Grusec na Univerzi v Torontu, so bili majhni otroci, ki so jih pogosto pohvalili za izkazovanje radodarnosti, v vsakdanjem življenju malce manj radodarni kot drugi otroci. Vsakič, ko so slišali: "Lepo, da deliš!" ali "Tako sem ponosna nate, ker pomagaš," sta jih deljenje in pomoč začela malo manj zanimati. Teh dejanj niso več videti kot nekaj vrednega zaradi samih dejanj, temveč kot nekaj, kar so morali narediti, da bi od odraslega spet dobili ta odziv. Radodarnost je postala sredstvo na poti k cilju.

Ali pohvale motivirajo otroke? Gotovo. Motivirajo jih za dobivanje pohval. Žal je to pogosto na račun predanosti tistemu, kar so počeli in je sprožilo pohvalo.

5. Zmanjševanje dosežkov. Kot da ne bi bilo dovolj slabo, da lahko pohvale spodkopljejo neodvisnost, veselje in zanimanje, lahko škodujejo tudi temu, kako dobro otroci v resnici opravijo. Raziskovalci vedno znova ugotavljajo, da se otroci, ki jih hvalijo za dobro opravljanje kreativne naloge, pogosto spotikajo pri naslednji nalogi – in ne delajo tako dobro kot otroci, ki jih niso hvalili.

Zakaj se to zgodi? Deloma zato, ker pohvala ustvari pritisk, naj "še naprej tako dobro delajo", pritisk pa prav to ovira. Deloma zato, ker lahko upade njihovo zanimanje za tisto, kar počnejo. Deloma zato, ker postane manj verjetno, da bodo tvegali – tveganje je pogoj za ustvarjalnost – ko začnejo razmišljati, kako bi dosegli, da bi še naprej prihajali ti pozitivni komentarji.

Bolj na splošno so pohvale ostanek pristopa v psihologiji, ki reducira vse človeško življenje na vedenje, ki ga je mogoče videti in meriti. Žal to ignorira misli, občutke in vrednote v ozadju vedenja. Na primer, otrok lahko deli prigrizek s prijateljem, da bi pritegnil pohvalo, ali pa zato, da bi drugi otrok ne bil lačen. Pohvala za deljenje ignorira te različne motive. Še slabše, pravzaprav spodbuja manj zaželeni motiv, saj bodo zaradi tega otroci v prihodnosti bolj verjetno ribarili pohvale.
 

Ko začnete videti pohvalo kot to, kar v resnici je – in kar povzroča – postanejo te stalne majhne ocenjujoče pripombe odraslih kot nohti, ki jih vlečejo po tabli. Začnete navijati, da bi otrok dal svojim učiteljem ali staršem okusiti njihov sladkorni sok, ko bi se obrnil k njim in rekel - z istim saharinovim glasom: "Dobra pohvala!"

Vseeno ni lahko prekiniti te navade. Vsaj na začetku se lahko zdi čudno, če nehate hvaliti: lahko povzroča občutek, da ste hladni ali nekoga za nekaj prikrajšujete. Ampak kmalu postane jasno, da to kaže, da hvalimo bolj zato, ker imamo mi potrebo to reči, kot zato, ker bi otroci imeli potrebo to slišati.

Otroci potrebujejo brezpogojno oporo, ljubezen brez dodatnih zahtev. Ta ni samo drugačna od pohvale – je nasprotje pohvale. "Super si naredil!" so pogojne besede. Pomeni, da ponujamo pozornost in priznanje in odobravanje za izpolnjevanje pričakovanj, za izvajanje stvari, ki razveselijo nas.

Ta argument se, kot lahko opazite, močno razlikuje od kritike nekaterih ljudi, da dajemo otrokom preveč odobravanja ali ga dajemo prehitro. Priporočajo, naj s svojo hvalo postanemo bolj stiskaški in zahtevamo, da si jo otroci "zaslužijo". Toda resničen problem ni, da otroci danes pričakujejo hvalo za vse, kar naredijo. Problem je, da smo mi v skušnjavi, da bi potovali po bližnjicah, manipulirali z otroki s pomočjo nagrad, namesto da bi pojasnjevali in jim pomagali razvijati potrebne spretnosti in prave vrednote.

Kaj je torej alternativa pohvalam? To je odvisno od situacije, ampak karkoli se odločimo reči namesto tega, moramo ponuditi v kontekstu pristnih čustev in ljubezni do tega, kar otroci so, namesto do tega, kar so naredili. Kadar je prisotna brezpogojna podpora, ni potrebe govoriti: "Braaavo!"; kadar pa je ni, ti besedi ne bosta pomagali.

Če hvalimo pozitivna dejanja, da bi odvračali od neprimernega vedenja, to verjetno ne bo dolgo učinkovalo. Tudi ko deluje, ne moremo zares trditi, da se otrok zdaj lepo vede; pravilneje bi bilo reči, da ga pohvala lepo vede. Alternativa je delati z otrokom, odkrivati razloge v ozadju njegovih vedenj. Mogoče bomo morali razmisliti o svojih zahtevah, namesto da samo iščemo način, kako pripraviti otroke do uboganja. (Namesto da bi govorili: "Bravo, priden!", da bi štiriletnik zdržal dolgo mirno sedenje med obiskom ali družinsko večerjo, bi se mogoče morali vprašati, ali je razumno to pričakovati od otroka.)

Otroke moramo tudi vključiti v proces odločanja. Če otrok dela nekaj, kar moti druge, bo verjetno učinkoviteje pozneje sesti z njim in vprašati: "Kaj misliš, da lahko naredimo, da bi rešili ta problem?" kot podkupovati ali groziti. Tako otroku tudi pomagamo pri učenju, kako reševati probleme, in mu pokažemo, da so njegove zamisli in občutki pomembni. Seveda ta proces zahteva čas in talent, skrb in pogum. Ničesar od tega ne potrebuješ, da izstreliš: "Bravo!", ko otrok ravna tako, kot se ti zdi primerno, kar pomaga razložiti, zakaj so strategije "dela na otroku" veliko bolj priljubljene od strategij "dela z otrokom".

In kaj lahko rečemo, kadar otroci naredijo nekaj impresivnega? Razmislite o treh možnih odzivih:

* Ne recite ničesar. Nekateri vztrajajo, da je treba "utrditi" otroška dejanja solidarnosti, ker na skrivaj ali nezavedno verjamejo, da so zlagana. Če so otroci v osnovi zlobni, jim je treba dati umeten razlog za prijaznost (besedno nagrado). Če pa je ta cinizem neutemeljen – in veliko raziskav pravi, da je – pohvala mogoče ni potrebna.

* Povejte, kaj ste videli. Preprosta trditev brez vrednotenja ("Sam si si obul čevlje" ali celo samo "uspelo ti je") pove otroku, da ste opazili. Omogoča mu tudi biti ponosen na to, kar je naredil. V drugih primerih je lahko smiseln bolj izdelan opis. Če otrok nariše sliko, lahko daste povratne informacije – ne sodbe – o tem, kar ste opazili: "Ta gora je ogromna!" "Fant, danes si pa uporabil res veliko vijolične!"

Če otrok naredi nekaj skrbnega ali radodarnega, lahko nežno vodite njegovo pozornost k učinku njegovega dejanja na drugo osebo: "Poglej Abigailin obraz! Zdi se zelo srečna, ker si ji dal nekaj svojega prigrizka." To je nekaj čisto drugega kot pohvala, kjer je poudarek na tem, kaj vi čutite do njegovega ali njenega deljenja.

* Manj govorite in več sprašujte. Vprašanja so še boljša od opisov. Zakaj bi mu povedali, da je del njegove slike naredil vtis na vas, ko ga lahko vprašate, kaj je njemu najbolj všeč na njej? Vprašanja, kot je "Kateri del je bilo najtežje narisati?" ali "Kako si ugotovil, kako doseči pravo velikost stopal?", bodo verjetno spodbujala njegovo zanimanje za risanje. Če rečete: "Super!", pa bo to, kot smo videli, mogoče doseglo ravno nasprotni učinek.

To ne pomeni, da so vsi komplimenti, vse zahvale in vsi izrazi navdušenja škodljivi. Razmisliti moramo o motivih za to, kar rečemo (iskren izraz navdušenja je boljši kot želja po manipulaciji z otrokovim vedenjem v prihodnosti), in tudi o dejanskih učinkih tega. Ali naši odzivi pomagajo otroku čutiti nadzor nad lastnim življenjem – ali neprestano iskati odobravanje pri nas? Mu pomagajo postati bolj navdušen nad tem, kar dela – ali to spreminjajo v nekaj, kar hoče opraviti samo zato, da bi ga potrepljali po glavi?

To niso bila navodila, kakšen nov scenarij si moramo zapomniti, temveč spodbuda k razmišljanju o dolgoročnih ciljih naše vzgoje; spodbuda, da bodimo pozorni na (subtilne) učinke svojih izjav. Slaba novica je, da uporaba pozitivnih utrjevalcev v resnici ni tako pozitivna. Dobra novica je, da za spodbujanje ni potrebno vrednotiti.


Ni komentarjev:

Objavite komentar