FINSKI ŠOLSKI SISTEM

Finski šolski sistem velja za enega najbolj učinkovitih šolskih sistemov na svetu. Predstavniki drugih držav množično potujejo v Helsinke, da bi se od Fincev naučili, kako narediti dobro šolo.

Vir: Unsplash

K ČEMU STREMIJO FINCI? 
 
 
»Ne prizadevamo si za najvišje uvrstitve v mednarodnih raziskavah znanja«, pravijo, »ampak izključno za to, da bi bili starši in otroci zadovoljni s tem, kar jim nudimo. Vse raziskave kažejo, da je stopnja zaupanja javnosti v naš šolski sistem vedno okrog 90%, in to je dosežek, s katerim se raje izpostavljamo kot z uvrstitvami na mednarodnih lestvicah znanja.«
 
Ne odobravajo standardiziranih testov pred šestnajstim letom starosti, ne dajejo veliko domačih nalog, začetek šole pred sedmim letom pa dojemajo kot kršitev pravice otrok, da so otroci.

V prvih letih šole ne gre za akademski uspeh, ampak za spodbujanje pripravljenosti na učenje in iskanje lastnih zanimanj, strasti. Otroci dobivajo prva tri leta opisne ocene, od četrtega razreda naprej pa številčne; začetek številčnega ocenjevanja se bo s septembrom 2016 premaknil v drugo polovico petega razreda.
 
Glavni cilj šolskega sistema je služiti kot inštrument za doseganje enakosti v družbi.



FINSKI ŠOLSKI SISTEM V ALINEJAH:


-Finski otroci ne hodijo v šolo pred sedmim letom. 
-Učenci so šoloobvezni do 18. leta starosti; osnovna šola do devetega razreda je obvezna za vse.
-Ocenjevanju zlasti v prvih letih ne dajejo velikega poudarka. Številčno ocenjevanje se začne v četrtem razredu, vendar se bo s šolskim letom 2016/17 to premaknilo v drugo polovico petega.
-Edini obvezni standardiziran test učenci opravljajo, ko so stari šestnajst let.
-Standardizirane teste sicer uporabljajo že v drugem in četrtem razredu za preverjanje znanja maternega jezika, lahko tudi že prej, vendar se rezultati uporabljajo izključno za izboljšavo učnega procesa.
-Finska na učenca porabi približno trideset odstotkov manj denarja kot ZDA.
-Vse otroke, ne glede na njihove sposobnosti, poučujejo v istih učilnicah.
-Trideset odstotkov učencev v prvih devetih letih izobraževanja dobiva dodatno pomoč.
-Šestinšestdeset odstotkov učencev gre na visoko šolo. To je najvišji delež v Evropi.
-Razlika med najslabšimi in najboljšimi učenci je najmanjša v Evropi.
-Število učencev pri urah naravoslovja je omejeno na šestnajst, da lahko pri vsaki uri izvajajo poskuse.
-Triindevetdeset odstotkov dijakov opravi maturo. To je 17,5 odstotka več kot v ZDA.
-Triinštirideset odstotkov finskih srednješolcev obiskuje poklicne šole.
-Finski osnovnošolci imajo v enem šolskem dnevu skupno 75 minut odmora, v ZDA pa v povprečju 27 minut. 
-Na razredni stopnji (do vključno šestega razreda) so vsi odmori obvezno zunaj, na predmetni stopnji pa je obvezni odmor zunaj le en. Dolžina odmora se razlikuje od šole do šole, v večini primerov je to 15 minut, odmor za topli obrok pa je dolg trideset minut.
-Učitelji v učilnicah preživijo povprečno štiri ure na dan, dve uri na teden (ki sta prav tako plačani) pa porabijo za strokovni razvoj.
-Finska ima toliko učiteljev kot New York, vendar veliko manj učencev - 600.000, medtem ko jih je v New Yorku 1,1 milijona.
-Šolski sistem v celoti plačuje država.  
-Vsi učitelji na Finskem morajo imeti magisterij, ki ga v celoti financira država.
-Državni učni načrt predstavlja samo široke smernice, učiteljem je dopuščene veliko svobode.
-Učitelje izberejo izmed najboljših 10% maturantov. Leta 2010 se je 6.600 kandidatov potegovalo za 660 prostih mest v državi na izobraževanju za osnovnošolskega učitelja. 
-Učitelji nimajo dodatka k plači za uspešnost. (Če ga imajo, obstaja nevarnost, da se bo učitelj preveč posvečal kazalnikom lastne kakovosti na škodo učencev. Tak primer je sistem napredovanja v nazive, ki ga imamo pri nas: učitelji mehanično pišejo članke in obiskujejo seminarje, da zberejo potrebno število točk za napredovanje in s tem povišanje plače; učenci imajo od teh učiteljevih dejavnosti praviloma bolj malo koristi, saj ne zagotavljajo povečanja kvalitete pouka in/ali interakcije učitelj-učenci. Seveda se mi zdi prav, da je dobro delo nagrajeno, vendar mora biti sistem zastavljen tako, da ne omogoča izkrivljanj.)
-Učitelji imajo primerljiv ugled kot zdravniki in odvetniki; sicer pa je na Finskem spoštovan vsak poklic, pravi Slovenec, ki živi in dela tam kot učitelj športne vzgoje.
-Pri mednarodnem standardiziranem merjenju leta 2001 so finski otroci pristali na vrhu v rezultatih znanja iz naravoslovja, branja in matematike. Od takrat so bili vedno na vrhu ali blizu.



ČEMU PRIPISUJEJO SVOJ USPEH?


Vzroke za uspeh bi lahko grobo razdelili na ozko šolske in na zgodovinsko-kulturne. Med slednje prištevajo boj naroda za preživetje v pogojih mraza in pomanjkanja; boj za jezik in lastno kulturo na severu, med Rusi in Švedi; protestantsko etiko in odnos do dela; asketskost, umirjenost, pa skromnost in samokritičnost. Raziskave kažejo, da so finski učenci po dosežkih na vrhu lestvic, po samoocenah svojega znanja pa zgolj na sredini - prav nasprotno od slovenskih šolarjev, ki so uvrščeni precej nizko po uspehu in visoko po svojih ocenah lastnega znanja.


Poudarjajo, da kot temelj uspešnosti sistema vidijo osnovno izobraževanje od sedmega do šestnajstega leta, kjer je izredno redek osip ali ponavljanje, 95 odstotkov prebivalcev države od tu nadaljuje na poklicnih ali akademskih srednjih šolah.


Finski pregovor pravi, da 'samo mrtva riba plava s tokom'; in res - Finska plava proti toku 'svetovnega gibanja za reforme izobraževanja' ki temelji na tekmovanju, standardizaciji, nadzoru in veliko preverjanja – finska šola pa na medsebojni pomoči, zaupanju, upoštevanju individualnih potreb, izbirnosti ter minimalno preverjanja.


»Izobraževalno politiko v tem svetovnem gibanju vedno pišejo z namenom, da bi bila ,najboljša' ali ,na vrhu tega ali onega'. Mi nismo taki. Hočemo biti boljši od Švedov - to je dovolj za nas,« se pošalijo na račun rivalstva s sosednjo Švedsko.


Zelo pomemben element finskega uspeha so učitelji, ki se dolgo izobražujejo in so bolj raziskovalno usmerjeni kot naši. Naravnost fascinantna pa je skrb za tiste učence, ki potrebujejo pomoč. V finskih šolah se učitelji tako dolgo in prizadevno ukvarjajo s teboj, tvojo družino, da ti enostavno mora uspeti.



ZGRADBA FINSKEGA ŠOLSKEGA SISTEMA


Predšolsko izobraževanje:

Finski vrtci sprejemajo otroke, stare od približno enega do 6 let. Pri šestih letih se otroci vključijo v enoletno pripravo na šolo, torej v nekakšno malo šolo. Ta je lahko organizirana v prostorih vrtca ali pa v prostorih šole. Priprava na šolo je bila sprva ponujena kot možnost, sedaj pa je del obveznega izobraževanja.


Osnovno izobraževanje:

Osnovna šola traja 9 let, vanjo so vključeni otroci, stari od 7-16 let. Država krije vse materialne stroške: učbenike in druge pripomočke, prehrano, varstvo, prevoz v šolo.

Osnovna šola ima dve stopnji:
1. nižja stopnja – prvih 6 let, večino predmetov poučujejo razredni učitelji
2. višja stopnja - 3 leta, poučujejo predmetni učitelji

V vseh 3 letih višje stopnje imajo po eno svetovalno uro na teden za seznanjanje s poklici in zaposlovanjem, ter v zadnjih dveh razredih po en teden "prakse", katere poglavitni namen je spoznavanje poklicev.


Srednje izobraževanje:

-Poklicne srednje šole

-Akademske srednje šole (gimnazije)

Oboje trajajo 3 leta. Vse srednje šole, vključno s poklicnimi, omogočajo prehod na visokošolski študij.


Visokošolsko izobraževanje:

-Dodiplomsko: traja 3 do 5 let

-Podiplomsko: traja 4 leta


V srednjem in visokem šolstvu se sistem precej razlikuje od našega, kot berem v neki diplomski nalogi. Veliko bolje je na primer poskrbljeno za poklicno usmerjanje in svetovanje; dijaki in študenti imajo svoj individualni načrt šolanja – svoj predmetnik si sestavijo glede na svoja zanimanja in načrte za prihodnost. Veliko poudarka je na vajeništvu in usposabljanju na delovnem mestu, torej na pridobivanju konkretnih poklicnih znanj in kompetenc.


Že v osnovni šoli je več poudarka na naravoslovnih predmetih, v skladu s tem pa je na finskem več študentov na tehničnih področjih in naravoslovju, pri nas pa jih je največ na ekonomskih in družbenih vedah.



KAZALCI KAKOVOSTI


Kot pomembne indikatorje kakovosti finski strokovnjaki za šolstvo izpostavljajo:

-majhne razlike v znanju učencev med posameznimi šolami,

-majhen osip v osnovnih in srednjih šolah,

-visoko izobražene in motivirane učitelje, 

-zmerne količine domačih nalog in

-visoke dosežke v raziskavah PISA in TIMSS.


Posebej poudarjajo, da ob rednem šolskem delu ni potreb po privatnem inštruiranju učencev.

V osnovnošolskem izobraž‍evanju ni nacionalnih preverjanj znanja ali inšpekcijskih pregledov.

Eksterno preverjanje ni obvezno - vsako leto ga opravijo le na vzorcu šol - toda šole oziroma občine se zanj prostovoljno odločijo in za to celo plačajo.
 
Poudarjajo, da ne obstaja razvrstitvena lista šol; prav tako ni tekmovanja ali primerjanja med njimi, ni strahu pred kaznimi ali finančnimi sankcijami. 



BITI UČITELJ NA FINSKEM


Učitelji običajno preživijo v učilnici približno štiri ure na dan, plačani pa so tudi za to, da dve uri na teden porabijo za strokovni razvoj. Za sprejem v magistrski program za učitelje se vsako leto poteguje deset- do dvajsetkrat večje število mladih, kot je prostih mest. Težje je priti v izobraževanje za učitelja kot na pravo ali medicino.
 
Učitelj je na Finskem eden najbolj spoštovanih poklicev. Vsak učitelj mora imeti izobrazbo profesorja, za njihova delovna mesta je velika konkurenca. Čeprav učiteljske plače niso med najvišjimi v državi, se na razpis za eno učiteljsko mesto v povprečju prijavi do 40 kandidatov. Finski šolski sistem učiteljem omogoča veliko svobode. Državni učni načrt predstavlja samo okvirne smernice. Znanja jim ni treba preverjati s standardiziranimi testi, učencem dajejo zelo malo domače naloge, vendar pa le-to sistematično preverjajo vse do devetega razreda.

Pri delu z učenci si zastavijo visoke cilje; predstavniki državnega šolskega organa z učitelji vedno govorijo o ciljih, ne o metodah; slednje prepuščajo učiteljem in se pri tem povsem zanesejo na njihovo inovativnost.

Na Finskem je biti učitelj častno, za ta poklic se v mnogih družinah odločajo iz roda v rod. Finci se zavedajo, da šola poganja tudi narodovo kulturo in ekonomijo.


 
ETIKA
   
Etična usmerjenost finskega izobraževalnega sistema temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju ter nudenju pomoči vsakomur, ki jo potrebuje.
 
Vsi otroci dobijo enako kvalitetno izobrazbo, ne glede na to, če živijo na vasi ali v velikem mestu. Razlike med najslabšim in najboljšim učencem so najmanjše na svetu, ugotavlja študija OECD. »Enakost je najpomembnejša beseda v finskem izobraževanju. O tem so si edine vse politične stranke na levi in desni,« pravi predsednik finskega združenja učiteljev.
 
Med osnovne vrednote izobraževalnega sistema prištevajo spoštovanje življenja in človekovih pravic, spoštovanje različnih kultur, spodbujanje trajnostnega razvoja, spodbujanje odgovornosti in striktno spoštovanje različnosti učencev.



KURIKULUM


Finski nacionalni kurikul je inkluziven, vsevključujoč. Pokriva izobraževanje za vse učence, vendar hkrati upošteva ravnotežje med akademskimi dosežki in kakovostnim življenjem otrok.

Struktura sedanjega kurikularnega sistema je tristopenjska:

-Nacionalni kurikul vključuje osnovne vrednote, cilje, kriterije in učne vsebine.

-Lokalni kurikul povezuje nacionalne cilje in smernice izobraževanja z njihovo lokalno implementacijo. To v praksi pomeni, da učitelji sodelujejo pri pisanju lokalnega kurikuluma; v manjših občinah vsi učitelji, v večjih pa se ustvari delovna skupina učiteljev, ki napiše lokalni kurikulum in nato vsaka šola doda dodatne klavzule glede na svoje zmožnosti in potrebe.


-Šolski kurikul daje učiteljem pristojnost, da upoštevajo potrebe in želje učencev ter njihovih staršev, možnosti konkretnega učnega okolja in specifične veščine učiteljev. Na podlagi šolskega kurikula oblikuje šola svoj letni delovni načrt, učitelji pa svojo letno pripravo in osebne cilje učencev.
 
Z vsako kurikularno prenovo so se povečevale avtonomnost in pristojnosti šol ter strokovna avtoriteta učiteljev (spet obratno kot pri nas!). Finci v praksi uresničujejo spoznanje, da samo samozavestni učitelji, ki uživajo zaupanje šolskih oblasti, lahko vzgajajo samozavestne učence. Nekaj, česar sam nimaš, pač ne moreš dati drugim. 

Kvaliteta izobraževanja se izboljša, ko se v kurikularni proces vključijo učenci, starši, lokalne oblasti, zdravstvene, socialne ustanove in drugi lokalni dejavniki.

Finci vedo, da je najboljši način za strokovni razvoj učiteljev njihovo suvereno razpravljanje o vprašanjih, kot so vrednote, učni cilji, dobri učni procesi, učno okolje in način preverjanja učencev. To pa hkrati zahteva kvalitetno pedagoško vodenje, ustrezen čas in jasno strukturo dolžnosti in pristojnosti članov šolskega kolektiva.
 
Finski šolski strokovnjaki poudarjajo pomembnost šolske kulture v procesu razvoja in izvajanja kurikula. Če učitelji dejavno sodelujejo v procesu razvoja kurikula, pri tem izboljšajo svoje lastne sposobnosti mišljenja, ocenjevanja, izražanja sebe, veščine pogajanja, dela z drugimi, toleriranja drugače mislečih in ustvarjanja. Skozi lastno učenje postanejo bolj sposobni podpirati razvoj teh lastnosti pri učencih.



FINSKA KULTURA


Povprečen prebivalec Finske si vsako leto v knjižnici izposodi 17 knjig. (Brskam po spletu za tovrstnim  podatkom za Slovenijo, vendar ne najdem neke jasne številke; navedbe se gibljejo od tega, da dve tretjini Slovencev prebereta vsaj eno knjigo na leto, do tega, da povprečni Slovenec prebere med dve in tri knjige na leto.)

Vir: Unsplash

 
Na Finskem velja, da je treba dogovorjeno, kaj šele zapisano, uresničiti - brez iskanja izgovorov, brez jamranja, da šolam to povzroča organizacijske težave itd. Takšna drža izhaja iz tradicije. Finci so bili namreč posebna entiteta znotraj ruskega carstva, ki ji je bilo dovoljeno na švedski tradiciji začeto zakonodajo razvijati dalje. V tem so videli svojo veliko priložnost in vztrajali, da je treba zakone spoštovati. To se je vpisalo v njihov nacionalni habitus.
 
Finsko prebivalstvo je homogeno – samo 3 do 5 odstotkov ljudi je rojenih v tujini. Revščine skorajda nimajo, lani pa so celo začeli poskusno uvajati univerzalni temeljni dohodek.
 
Stopnja neenakosti je na Finskem na splošno manjša, tudi razlike v dohodkih so manjše. Dejstvo, da jih je malo (dobrih pet milijonov), jemljejo zares in zato dobro poskrbijo za vsakega otroka. Pomoči v finskih šolah je, kot rečeno, več, pa tudi bolj vztrajna je kot pri nas. Finski otroci so v šoli več kot naši. Zajamčena količina ur pouka je namreč le priporočena, naša, sicer podobna, pa je maksimalna. Če so finski učenci lahko na šoli uro ali dve dlje na javne stroške, so veseli, pri nas pa...



JE DOBER ŠOLSKI SISTEM MOŽNO POSNEMATI?


Takoimenovanega finskega recepta za dober šolski sistem ni mogoče preprosto prenesti v drugo okolje in pričakovati, da bo deloval. Zelo pomembna je namreč celotna kultura posamezne družbe, ter socialno okolje, iz katerega učenke in učenci prihajajo. Ti dejavniki pomembno vplivajo na šolski sistem in na dosežke; zato ne moremo trditi, da so učitelji najpomembnejši posamezni dejavnik, ki pripomore k izboljšanju kakovosti izobraževanja. Dr. Pasi Sahlberg izrecno poudarja, da se z boljšimi učitelji v šolah ne bodo samodejno izboljšali posameznikovi učni dosežki, saj učitelj ne more preseči družbenih dejavnikov, ki vplivajo na otrokove možnosti za učenje. Pomemben je ustroj celotne družbe. Prav dohodkovno ozadje oziroma neenakost na tem področju se zelo odraža v dosežkih v izobraževanju in na drugih pomembnih življenjskih področjih.



ZAKLJUČEK


Če pa se vendarle vprašamo, kaj od vsega bi bilo nemara možno in vredno posnemati?

-Podaljšanje otroštva za eno leto – da;

-Podaljšanje razredne stopnje na šesti razred – da, vsaj po naših izkušnjah: Ob prehodu na predmetno stopnjo, kjer vsako uro zamenjajo učilnico in učitelja (običajno tudi 'premešajo' oddelke), povezanost v razredu upade, prav tako učiteljski nadzor; nasilje ter kaos dobita prosto pot.

-Krajše srednješolsko izobraževanje – da; tako kot iz osnovnošolskega kurikuluma, bi tudi iz srednješolskega lahko izbezali balast in tako pridobili nazaj eno leto, 'izgubljeno' z všolanjem pri sedmih, namesto pri šestih letih.

-Dejansko (ne samo deklarativno) prizadevanje za zmanjševanje neenakosti – da; na primer prelaganje šolskega dela na starše, ki ga slovenske osnovne šole prakticirajo v različni meri, to neenakost povečuje. Prav tako vse večji stroški, vezani na naše 'brezplačno' šolstvo.

-Boljše poklicno usmerjanje, predvsem več seznanjanja z dejansko realnostjo poklicev v praksi – da;

-Izboljšati kvaliteto pedagoškega kadra, z uvedbo tehtne selekcije pri sprejemu na izobraževanje ter z izboljšanjem samega izobraževanja – da;

-Povečati svobodo učiteljev pri izvedbi učnih načrtov, zmanjšati birokracijo in nadzor – da;

-Pomoč šibkejšim učencem, inkluzija, etika, vrednote, vzgojna vloga šole... Birokrati in formalisti našega šolstva bi pri teh točkah ponosno zatrdili, da to pa imamo tudi mi zelo dobro urejeno! Imamo - na papirju, v besedah; v praksi pa niti približno.
 
Ob vsaki od zgornjih točk se seveda pojavi prenekateri 'ampak' in 'kako?!'.

Vse bo možno, ko bo tudi pri nas politika poslušala in upoštevala stroko; ko bodo odločilna in odločujoča mesta zasedali najsposobnejši ljudje, ne pa tisti z največjim pohlepom po moči in lastnih koristih. Dokler je tako kot je, težko pričakujemo karkoli več od kozmetičnih popravkov, kljub temu pa moramo vztrajati, opozarjati, spraševati, iskati...


***

Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.

***