Prevod članka Petra Graya
Seven Sins of Our System of Forced Education.
Avtorja vsak v svojih sedmih točkah opisujeta podobne stvari - vzbujanje odpora in upora, neutemeljenih občutkov sramu ali ponosa, zatiranje naravnih pozitivnih lastnosti pri otrocih, kot so ustvarjalnost, kritično mišljenje, sodelovanje, sledenje lastnim interesom, učenje preko igre...
 |
| Vir: https://unsplash.com |
Peter Gray:
"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA
V svoji prejšnji objavi sem naredil nekaj, zaradi česar mi je, moram priznati, neprijetno. Rekel sem, in to večkrat: »Šola je zapor.«
Neprijetno mi je bilo to reči, ker je šola pomemben del mojega življenja in življenja skoraj vsakogar, ki ga poznam. Kot večina ljudi, ki jih poznam, sem prestal polnih dvanajst let javnega šolanja. Moja mama je več let poučevala v javni šoli. Moja ljuba polsestra je učiteljica v javni šoli. Imam veliko dragih prijateljev, bratrancev in sestričen, ki so učitelji v javnih šolah. Kako lahko rečem, da so ti dobri ljudje – ki imajo radi otroke in predano opravljajo svojo nalogo – vpleteni v sistem, ki zapira otroke v ječo? Iz komentarjev na to objavo je razvidno, da je bilo tudi nekaterim drugim ljudem neprijetno, ker sem šolo imenoval 'zapor'.
Včasih se mi zdi, da moram povedati resnico, ne glede na to, kako neprijetno je ob tem meni ali drugim. Lahko uporabljamo kakršne koli evfemizme, toda resnica je, da so šole, kakršne obstajajo v Združenih državah in drugih sodobnih državah, zapori. Človeška bitja v določenem starostnem obdobju (najpogosteje od šest do šestnajst let) morajo po zakonu veliko časa preživeti tam, ob ukazovanju, kaj naj počnejo, in navodila jim večinoma vsilijo. Nimajo nobene besede pri oblikovanju pravil, ki se jih morajo držati, ali je imajo zelo malo. Zapor je – po pogosti, splošni definiciji – kateri koli prostor, kjer je kdo zaprt proti svoji volji in je svoboda omejena.
Lahko zagovarjate stališče, da so šole, kakršne poznamo, dobre ali potrebne; ne morete pa trditi, da niso zapori. Trditi slednje bi pomenilo trditi, da nimamo sistema obveznega izobraževanja. Ali to ali pa bi šlo za semantični spor, v katerem bi trdili, da zapor pravzaprav pomeni nekaj drugačnega od tega, kar je njegova pogosta, splošna definicija. Menim, da je pomembno, da v kateri koli resni razpravi besede uporabljamo pošteno.
Včasih ljudje uporabljajo besedo zapor v prenesenem pomenu za poimenovanje katere koli situacije, v kateri morajo upoštevati pravila ali početi neprijetne stvari. V tem duhu lahko nekateri odrasli svoje delovno mesto ali celo zakonsko zvezo imenujejo zapor. Toda to ni dobesedni pomen tega izraza, saj gre v teh primerih za prostovoljne, ne za neprostovoljne omejitve. V tej in drugih demokratičnih državah je nezakonito kogar koli prisiliti, da dela v službi, ki je noče, ali se poročiti z nekom, s komer se noče.
Včasih se mi zdi, da moram povedati resnico, ne glede na to, kako neprijetno je ob tem meni ali drugim. Lahko uporabljamo kakršne koli evfemizme, toda resnica je, da so šole, kakršne obstajajo v Združenih državah in drugih sodobnih državah, zapori. Človeška bitja v določenem starostnem obdobju (najpogosteje od šest do šestnajst let) morajo po zakonu veliko časa preživeti tam, ob ukazovanju, kaj naj počnejo, in navodila jim večinoma vsilijo. Nimajo nobene besede pri oblikovanju pravil, ki se jih morajo držati, ali je imajo zelo malo. Zapor je – po pogosti, splošni definiciji – kateri koli prostor, kjer je kdo zaprt proti svoji volji in je svoboda omejena.
Lahko zagovarjate stališče, da so šole, kakršne poznamo, dobre ali potrebne; ne morete pa trditi, da niso zapori. Trditi slednje bi pomenilo trditi, da nimamo sistema obveznega izobraževanja. Ali to ali pa bi šlo za semantični spor, v katerem bi trdili, da zapor pravzaprav pomeni nekaj drugačnega od tega, kar je njegova pogosta, splošna definicija. Menim, da je pomembno, da v kateri koli resni razpravi besede uporabljamo pošteno.
Včasih ljudje uporabljajo besedo zapor v prenesenem pomenu za poimenovanje katere koli situacije, v kateri morajo upoštevati pravila ali početi neprijetne stvari. V tem duhu lahko nekateri odrasli svoje delovno mesto ali celo zakonsko zvezo imenujejo zapor. Toda to ni dobesedni pomen tega izraza, saj gre v teh primerih za prostovoljne, ne za neprostovoljne omejitve. V tej in drugih demokratičnih državah je nezakonito kogar koli prisiliti, da dela v službi, ki je noče, ali se poročiti z nekom, s komer se noče.
Ni pa nezakonito prisiliti otroka, da hodi v šolo; pravzaprav je nezakonito ne prisiliti otroka, da hodi v šolo, če ste starši in otrok noče iti tja. (Da, vem, nekateri starši imajo sredstva, da najdejo alternativno šolanje ali zagotovijo šolanje na domu, ki je sprejemljivo tako za otroka kot za državo, ampak to ni norma v današnji družbi; in zakoni v veliko državah in zveznih državah močno nasprotujejo takim alternativam.) Torej, medtem ko se službe in zakonske zveze v nekaterih žalostnih primerih zdijo kot zapori, šole so zapori.
Obstaja še en izraz, ki si po mojem mnenju zasluži, da ga izrečemo na glas: prisilno izobraževanje. Kot izraz zapor tudi ta zveni trdo. Ampak če imamo obvezno izobraževanje, imamo prisilno izobraževanje. Izraz obvezno, če sploh kaj pomeni, pomeni, da oseba nima nobene izbire.
Vprašanje, o katerem je vredno razpravljati, je to: je prisilno izobraževanje – in posledično zapiranje otrok v ječo – dobra ali slaba stvar? Očitno večina ljudi verjame, da je dobra; jaz pa mislim, da je slaba. Tu bom nanizal nekatere od razlogov, zakaj tako mislim, v seznam, ki mu pravim 'sedem grehov' našega sistema prisilnega izobraževanja.
1. Kratenje svobode na podlagi starosti
V mojem vrednostnem sistemu in v tem, ki ga že dolgo zagovarjajo demokratični misleci, je narobe komur koli kratiti svobodo brez pravičnega razloga. Da bi poslali odraslega v zapor, moramo na sodišču dokazati, da je ta oseba storila kaznivo dejanje ali resno ogroža sebe ali druge. Otroke in najstnike pa zapiramo v šolo samo zaradi njihove starosti. To je najhujši od grehov prisilnega izobraževanja.
Ni lahko prisiliti ljudi, da počnejo, česar nočejo. Ne uporabljamo več palice, kot so jo nekoč učitelji, temveč se namesto tega zanašamo na sistem nenehnega testiranja, ocenjevanja in primerjanja otrok z njihovimi vrstniki. S tem izkoriščamo in izkrivljamo človeške čustvene sisteme sramu in ponosa za motiviranje otrok, da opravijo delo. Otrokom vzbujamo sram, če jim gre slabše kot njihovim vrstnikom, in ponos, če jim gre bolje.
Obstaja še en izraz, ki si po mojem mnenju zasluži, da ga izrečemo na glas: prisilno izobraževanje. Kot izraz zapor tudi ta zveni trdo. Ampak če imamo obvezno izobraževanje, imamo prisilno izobraževanje. Izraz obvezno, če sploh kaj pomeni, pomeni, da oseba nima nobene izbire.
Vprašanje, o katerem je vredno razpravljati, je to: je prisilno izobraževanje – in posledično zapiranje otrok v ječo – dobra ali slaba stvar? Očitno večina ljudi verjame, da je dobra; jaz pa mislim, da je slaba. Tu bom nanizal nekatere od razlogov, zakaj tako mislim, v seznam, ki mu pravim 'sedem grehov' našega sistema prisilnega izobraževanja.
1. Kratenje svobode na podlagi starosti
V mojem vrednostnem sistemu in v tem, ki ga že dolgo zagovarjajo demokratični misleci, je narobe komur koli kratiti svobodo brez pravičnega razloga. Da bi poslali odraslega v zapor, moramo na sodišču dokazati, da je ta oseba storila kaznivo dejanje ali resno ogroža sebe ali druge. Otroke in najstnike pa zapiramo v šolo samo zaradi njihove starosti. To je najhujši od grehov prisilnega izobraževanja.
2. Gojenje sramu po eni strani in prevzetnosti po drugi strani
Ni lahko prisiliti ljudi, da počnejo, česar nočejo. Ne uporabljamo več palice, kot so jo nekoč učitelji, temveč se namesto tega zanašamo na sistem nenehnega testiranja, ocenjevanja in primerjanja otrok z njihovimi vrstniki. S tem izkoriščamo in izkrivljamo človeške čustvene sisteme sramu in ponosa za motiviranje otrok, da opravijo delo. Otrokom vzbujamo sram, če jim gre slabše kot njihovim vrstnikom, in ponos, če jim gre bolje.
Sram vodi nekatere v to, da opuščajo prizadevanja za izobrazbo in postanejo razredni klovni (kar je še najmanj slabo), nasilneži (kar je slabo) ali uporabniki in preprodajalci drog (zelo slabo). Tisti, ki jim vzbudijo pretiran ponos na plitve dosežke, ki jim prislužijo odlične ocene in pohvale, lahko postanejo arogantni, prezirljivi do drhali, ki pri testih ni tako uspešna; prezirljivi, torej, do demokratičnih vrednot in postopkov (in to je mogoče najslabši učinek od vseh).
3. Oviranje razvoja sodelovanja in skrbi za druge
Smo zelo socialna vrsta, ustvarjena za sodelovanje. Otroci po naravi želijo pomagati svojim prijateljem, in celo v šoli najdejo načine, da to naredijo. Toda naš sistem razvrščanja in ocenjevanja učencev, ki temelji na tekmovanju, nasprotuje nagonu po sodelovanju. Preveč pomoči enega učenca drugemu je goljufija. Pomoč drugim lahko celo škoduje pomagajočemu, saj zviša krivuljo ocen in zniža njegov položaj na njej.
3. Oviranje razvoja sodelovanja in skrbi za druge
Smo zelo socialna vrsta, ustvarjena za sodelovanje. Otroci po naravi želijo pomagati svojim prijateljem, in celo v šoli najdejo načine, da to naredijo. Toda naš sistem razvrščanja in ocenjevanja učencev, ki temelji na tekmovanju, nasprotuje nagonu po sodelovanju. Preveč pomoči enega učenca drugemu je goljufija. Pomoč drugim lahko celo škoduje pomagajočemu, saj zviša krivuljo ocen in zniža njegov položaj na njej.
Nekateri učenci, ki najbolje sprejemajo šolsko resničnost, to dobro razumejo; postanejo brezčutni povzpetniki. Poleg tega, kot sem trdil v prejšnjih objavah (glej še posebej ZAKAJ NI DOBRO, DA LOČUJEMO OTROKE PO STAROSTI), nenaravno ločevanje po starosti, ki se dogaja v šoli, že samo po sebi spodbuja tekmovanje in nasilje ter zavira razvoj skrbi za druge.
Skozi človeško zgodovino so se otroci in mladostniki učili biti skrbni in pomagati skozi svoje interakcije z mlajšimi otroki. Šola, ki razvršča po starosti, jih prikrajša za take priložnosti.
4. Oviranje razvoja osebne odgovornosti in usmerjanja sebe
Tema celotne serije esejev na tem blogu (blogu Petra Graya, op. prev.) je, da so otroci biološko nagnjeni k temu, da prevzamejo odgovornost za svoje izobraževanje (glej OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI).
4. Oviranje razvoja osebne odgovornosti in usmerjanja sebe
Tema celotne serije esejev na tem blogu (blogu Petra Graya, op. prev.) je, da so otroci biološko nagnjeni k temu, da prevzamejo odgovornost za svoje izobraževanje (glej OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI).
Igrajo se in raziskujejo na načine, ki jim omogočajo spoznavanje družbenega in fizičnega sveta okrog sebe. Razmišljajo o svoji prihodnosti in se dejavno pripravljajo nanjo. Z zapiranjem otrok v šolo in druga okolja, ki jih vodijo odrasli, ter zapolnjevanjem njihovega časa z nalogami jih prikrajšamo za priložnosti in čas, ki jih potrebujejo, da prevzamejo tako odgovornost.
Poleg tega naš sistem prisilnega šolanja prikrito in včasih tudi odkrito sporoča: »Če narediš, kar ti naročijo v šoli, se bo vse dobro izšlo.« Otroci, ki to sprejmejo, lahko nehajo prevzemati odgovornost za svoje izobraževanje. Lahko zmotno domnevajo, da je nekdo drug ugotovil, kaj morajo vedeti, da bi postali uspešni odrasli, zato jim ni treba razmišljati o tem. Če njihovo življenje pozneje ni ravno dobro, zavzamejo stališče žrtve: "Moja šola (ali starši ali družba) mi je škodila, zato je moje življenje čista polomija."
5. Povezovanje učenja s strahom, z odporom in muko
Mnogim učencem šola povzroča hudo tesnobo, povezano z učenjem. Učence, ki se šele učijo brati in so malo počasnejši od drugih, je strah brati pred drugimi. Testi povzročajo tesnobo pri skoraj vseh, ki jih jemljejo resno. Grožnja neuspeha in sram, povezan z njim, pri nekaterih povzročata izjemno tesnobo.
5. Povezovanje učenja s strahom, z odporom in muko
Mnogim učencem šola povzroča hudo tesnobo, povezano z učenjem. Učence, ki se šele učijo brati in so malo počasnejši od drugih, je strah brati pred drugimi. Testi povzročajo tesnobo pri skoraj vseh, ki jih jemljejo resno. Grožnja neuspeha in sram, povezan z njim, pri nekaterih povzročata izjemno tesnobo.
Pri svojem poučevanju statistike na visoki šoli sem ugotovil, da velik del študentov, celo na moji precej elitni univerzi, trpi zaradi matematične tesnobe, očitno zaradi ponižanja, ki so ga izkusili v šoli v povezavi z matematiko. Osnovno psihološko načelo je, da tesnoba zavira učenje. Učenje poteka najbolje v igrivem stanju, tesnoba pa zavira igrivost.
Prisilna narava šolanja spremeni učenje v delo. Učitelji ga celo imenujejo delo: »Končati moraš delo, preden se lahko igraš.« Tako učenje, po katerem otroci biološko hrepenijo, postane garanje – nekaj, čemur se je treba izogniti, kadar je le mogoče.
6. Zaviranje kritičnega mišljenja
Eden od glavnih ciljev izobraževanja naj bi bilo spodbujanje kritičnega mišljenja. Toda kljub vsemu govorjenju šolskih delavcev o tem cilju se večina učencev – tudi večina 'učencev z odliko' – nauči izogibati kritičnemu razmišljanju o svojem šolskem delu.
6. Zaviranje kritičnega mišljenja
Eden od glavnih ciljev izobraževanja naj bi bilo spodbujanje kritičnega mišljenja. Toda kljub vsemu govorjenju šolskih delavcev o tem cilju se večina učencev – tudi večina 'učencev z odliko' – nauči izogibati kritičnemu razmišljanju o svojem šolskem delu.
Naučijo se, da je njihova naloga v šoli dobiti visoke ocene pri testih, kritično mišljenje pa samo zapravlja njihov čas in jih ovira. Da bi dobil dobro oceno, moraš ugotoviti, kaj učitelj želi, da rečeš, in to reči. Neštetokrat sem slišal visokošolske študente in srednješolce izraziti ta občutek v razpravi zunaj učilnice.
Veliko truda sem vložil v spodbujanje kritičnega mišljenja na ravni visoke šole; razvil sem sistem poučevanja, ki ga spodbuja, pisal članke o tem, in o tem veliko govoril na konferencah o poučevanju. Temu bom posvetil objavo ali dve na tem blogu.
Ampak, naj povem resnico: sistem ocenjevanja, ki je glavna motivacija v našem sistemu izobraževanja, je močna sila proti odkriti razpravi in kritičnemu mišljenju v učilnici. V sistemu, v katerem učitelji ocenjujemo, bo malo učencev kritiziralo ideje, ki jih ponujamo, ali se celo spraševalo o njih; in če poskušamo spodbuditi kritičnost z njenim ocenjevanjem, ustvarjamo lažno kritičnost.
7. Zmanjševanje raznolikosti spretnosti, znanja in načinov razmišljanja
S siljenjem vseh šolarjev z istim standardnim učnim načrtom zmanjšujemo njihove priložnosti za sledenje alternativnim potem. Šolski učni načrt predstavlja droben del spretnosti in znanja, pomembnih za našo družbo. V današnjem času se nihče ne more naučiti več kot drobca vsega, kar je mogoče vedeti. Zakaj bi silili vse, da se učijo istega drobca?
7. Zmanjševanje raznolikosti spretnosti, znanja in načinov razmišljanja
S siljenjem vseh šolarjev z istim standardnim učnim načrtom zmanjšujemo njihove priložnosti za sledenje alternativnim potem. Šolski učni načrt predstavlja droben del spretnosti in znanja, pomembnih za našo družbo. V današnjem času se nihče ne more naučiti več kot drobca vsega, kar je mogoče vedeti. Zakaj bi silili vse, da se učijo istega drobca?
Ko so otroci svobodni – kot sem opazil v Sudbury Valley School in kot so drugi opazili pri tistih, ki ne hodijo v šolo (unschoolers) – izberejo nove, raznolike in nepričakovane poti. Razvijejo strastna zanimanja, zavzeto delajo, da bi postali izvedenci na področjih, ki jih navdušujejo, in ugotovijo, kako se lahko preživljajo s sledenjem svojim interesom.
Učenci, ki jih silijo s standardnim učnim načrtom, imajo veliko manj časa za sledenje lastnim interesom, in s tem dobijo sporočilo, da njihovi interesi niso zares pomembni; šteje samo tisto, kar merijo s šolskimi testi. Nekateri to prebolijo, mnogi pa ne.
 |
| Vir: https://unsplash.com |
Ta seznam 'grehov' ni novost. Veliko učiteljev, s katerimi sem govoril, se dobro zaveda vseh teh škodljivih učinkov prisilnega izobraževanja, in mnogi se jim zelo trudijo nasprotovati. Nekateri poskušajo ustvariti največ občutka svobode in igre, kot sistem sploh dovoli; mnogi naredijo vse, kar lahko, da utišajo sramoto neuspeha in zmanjšajo tesnobo; večina poskuša dovoliti in spodbujati sodelovanje in sočutje med učenci, kljub oviram; veliko jih počne vse, kar lahko, da bi dovolili in spodbujali kritično mišljenje. Vendar sistem deluje proti njim. Morda je celo pošteno reči, da učitelji v našem šolskem sistemu niso nič bolj svobodni, da bi poučevali, kakor želijo, kot so učenci svobodni, da bi se učili, kot se želijo. (Ampak učitelji, za razliko od učencev, lahko dajo odpoved; torej niso v zaporu.)
Dodati moram tudi, da so človeška bitja, še posebej mlada, zelo prilagodljiva in iznajdljiva. Veliko učencev premaga negativne občutke, ki jih povzroča prisilno šolanje, in se osredotoči na pozitivno. Pozabijo grehe in ugotovijo, kako sodelovati, se igrati, pomagati drug drugemu premagati občutek sramu, postaviti neupravičen ponos na svoje mesto, se boriti proti nasilnežem, razmišljati kritično in preživeti nekaj časa pri svojih resničnih interesih kljub silam, ki v šoli delujejo proti njim. A da bi počeli vse to in hkrati izpolnjevali zahteve prisilnega izobraževanja, zahteva veliko napora, in mnogim ne uspe. V najboljšem primeru čas, ki ga morajo učenci preživeti pri nesmiselnem delu in sledenju navodilom v šoli, vzame veliko časa, ki bi ga lahko porabili za samostojno izobraževanje.
Tu sem naštel 'sedem grehov' prisilnega izobraževanja, uprl pa sem se skušnjavi, da bi jih poimenoval Sedem grehov z veliko začetnico. Mogoče jih je več kot sedem. Vabim vas, da jih dodate še več v komentarjih spodaj.
Za konec naj dodam, da ne verjamem, da bi morali preprosto odpraviti šole, ne da bi jih s čim nadomestili. Otroci se sami izobražujejo, odrasli pa smo odgovorni za zagotavljanje okolja, ki jim omogoča, da to počnejo najbolje. To je tema moje naslednje objave.
Drugi članki Petra Graya:
-OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI
-ZAKAJ NI DOBRO, DA OTROKE LOČUJEMO PO STAROSTI
-OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI
-ZAKAJ NI DOBRO, DA OTROKE LOČUJEMO PO STAROSTI
Ni komentarjev:
Objavite komentar