POSLOVILNI GOVOR NAJBOLJŠE DIJAKINJE

Leta 2010 je Erica Goldson zaključila srednjo šolo na 

Coxsackie-Athens High School, ZDA. Kot najboljši dijakinji v letniku ji je pripadla čast, da je na zaključni prireditvi, pred podelitvijo diplom, imela poslovilni govor.

To priložnost se je odločila izkoristiti za to, da opozori na nesmiselnost šolskega sistema, ki ne posreduje resničnega znanja, ampak učenje na pamet; ki ne spodbuja kritičnega presojanja in ustvarjalnosti, ampak ukaluplja - v ozadju vsega pa vidi interes kapitala, da šole vzgajajo čim bolj vodljive in čim manj razmišljajoče delavce. Govori o ameriškem šolskem sistemu, a vse ugotovitve brez dvoma veljajo tudi za nas. 

Njen govor v angleščini lahko brez težav najdete na spletu, tako da vtipkate v iskalnik 'Erica Goldson', spodaj pa je prevod v slovenščino. Nekatere dele sem po lastni izbiri podčrtala.

Ilustracija na Ericin govor je bila objavljena na http://pikitiapress.blogspot.si/

Neka zgodba govori o mladem, prizadevnem učencu zena, ki je pristopil k svojemu mojstrskemu učitelju in ga vprašal: »Kako dolgo bom potreboval, da dosežem zen razsvetljenost, če se učim zelo prizadevno?« Mojster je pomislil in odgovoril: »Deset let.« Učenec ga je nato vprašal: »Toda, če se zelo potrudim, se prizadevno in res hitro učim … koliko časa bi potem potreboval?« Učitelj je odgovoril: »Potem pa dvajset let.« »Toda, če se resnično močno potrudim, koliko pa potem?« je vprašal učenec. »Trideset let,« mu je odgovoril mojster. »Toda ne razumem,« je odvrnil razočarani učenec. »Pravite, da bolj prizadevno kot se bom učil, več časa bom potreboval. Kako to?« Mojster mu je odgovoril: »Kadar z enim očesom gledaš svoj cilj, se le z enim očesom osredotočaš na pot.«

Prav takšna razdvojenost je značilna za ameriško šolstvo. Tako zelo se osredotočamo na cilj, naj bo to uspešno opravljen preizkus znanja ali zaključek srednješolskega študija kot najboljši dijak v svojem letniku. Na tak način se ne učimo zares. Počnemo vse, kar je v naši moči, da dosegamo prvotni cilj.

Verjetno nekateri menite sledeče: »Kadar uspešno opravljaš preizkuse znanja ali postaneš najboljši srednješolec svojega letnika, si se s tem že nekaj naučil, mar ne?« Dobro, res se naučiš nekaj, toda ne vse, kar bi se lahko. Verjetno si se naučil, kako si zapomniti imena, kraje in datume, ki jih pozneje pozabiš, zato da si razbremeniš spomin za naslednji preizkus znanja. Šola niti približno ni, kar naj bi bila. Zdaj je predvsem ustanova, kjer večina ljudi ugotovi, da jo želijo čim prej zapustiti. Zdaj dosegam ta cilj. Zaključujem srednjo šolo. To naj bi bilo nekaj spodbudnega, zlasti ker sem najboljša v svojem letniku. Vendar, če se ozrem nazaj, ne morem reči, da sem kaj bolj brihtna kot moji vrstniki. Z gotovostjo lahko trdim le, da sem najboljša v izpolnjevanju šolskih zahtev in da sem jih obrnila sebi v prid. Bila naj bi ponosna, da sem zaključila obdobje nekritičnega sprejemanja učne snovi, vendar menim drugače.

Jeseni se bom vpisala v naslednjo stopnjo izobraževanja, kakor se pričakuje od mene, da bom (po končanem študiju – op.p.) pridobila potrdilo o svoji usposobljenosti za delo. Vendar ugovarjam – nisem delavec – temveč človeško bitje, mislec, pustolovec. Delavec je nekdo, ki je obsojen na opravljanje ponavljajočih se nalog – je suženj ureditve, v katero je vpet. Torej sem dokazala, da sem bila najboljša sužnja. Kar se je zahtevalo od mene, sem počela najbolje od vseh.

Medtem ko so drugi med poukom brezciljno risali, da bi pozneje postali veliki umetniki, sem si sama delala zapiske, da sem odlično opravljala preizkuse znanja. Medtem ko so sošolci prihajali k pouku brez narejenih domačih nalog, ker so se učili tisto, kar jih zanima, sem sama vedno napravila vse naloge. Ko so drugi ustvarjali glasbo ali pisali pesmi, sem se jaz trudila z dodatnimi nalogami, čeprav jih nikoli nisem potrebovala. Zato se sprašujem, ali sem si sploh kdaj želela biti najboljša v svojem letniku.

Seveda sem si to zaslužila, toda kaj bom imela od tega? Bom uspešna ali povsem izgubljena, ko bom zaključila šolanje v šolskih ustanovah? Sanja se mi ne, kaj bi rada v svojem življenju. Ne vem, kaj me v resnici zanima, ker sem med šolanjem vsak srednješolski predmet dojemala kot nalogo, zato nisem v vseh predmetih izstopala zaradi želje po učenju, temveč zaradi želje izstopati. In odkrito rečeno, zdaj me je strah.

John Taylor Gatto, upokojeni šolski učitelj in borec proti obveznemu šolstvu, pravi: »V otrocih bi lahko spodbujali njihove najboljše odlike, ki so značilne za mlade – radovednost, pustolovstvo, vztrajnost, zmožnost presenetljivih spoznanj – že s tem, da bi se jim časovno bolj prilagajali s spisi in preizkusi znanja, s čimer bi otroke vzgajali v zrele odrasle, in s tem, da bi študentom prepuščali pobudo, ki jo potrebujejo za občasno tveganje. Toda tega ne počnemo.«

V šolskih učilnicah se od vseh pričakuje, da smo enaki. Urimo se za opravljanje ukalupljenih preizkusov znanja z najboljšimi možnimi ocenami, kdor pa se temu upira, ker vidi življenje drugače kot drugi, po merilih javnega šolstva ni nič prida, zato je zaničevan.

H. L. Mencken je v reviji The American Mercury aprila 1924 zapisal, da javno šolstvo ne »vceplja znanja v mlade predstavnike človeške vrste in ne prebuja njihove bistroumnosti. V resnici počne ravno obratno. Stremi zgolj k ukalupljanju šolajočih se v varne okvire, da državljane vzgaja in uri po vnaprej predpisanih merilih, da omalovažuje oporekanje in izvirnost. K temu stremi šolstvo v ZDA.«

V ponazoritev zadeve, ali vas ne mika izvedeti smisel pojma 'kritično mišljenje'? Ali sploh obstaja 'nekritično mišljenje'? Misliti pomeni presojati informacije z namenom ustvariti si mnenje. Toda če takih informacij ne presojamo, ali potem sploh mislimo? Oziroma ali to ne pomeni sprejemati tuja mnenja brez razmisleka o njihovi resničnosti?Prav to sem počela in bila bi pogubljena, če ne bi imela redke sreče, da sem naletela na napredno učiteljico angleščine, Donno Bryan, ki mi je dovolila preverjati v učbenikih zapisane trditve in jih presojati, preden sem jih sprejela. Zdaj sem razsvetljena, toda umsko se še vedno počutim nemočno. Moram se izuriti misliti na novo in obenem ne pozabiti, da je navidezno razumno šolstvo v resnici nezdravo za um. Torej živim lahko v svetu, ki mu vlada strah, v svetu, ki zatira vsem nam lastno samoniklost, v svetu, kjer lahko sprejmemo nečloveško nesmiselnost državno vodenega in podjetniškega nadzora ter pehanje za gmotnimi dobrinami, ali pa si prizadevam spremeniti zadeve. Šolstvo nas ne spodbuja k večji osveščenosti, če nas potihoma pripravlja za delo, ki bi lahko bilo avtomatizirano, da se pač opravlja delo, za sužnost brez želje po doseganju pomembnejših ciljev. V življenju, kjer je glavna spodbuda denar, nimamo druge izbire. Vendar bi nas morala spodbujati strast, ki pa jo izgubimo, čim vstopimo v kolesje šolstva, ki nas uri, namesto da bi nas navdihovalo. 

Smo več kot le roboti, ki jim šola vceplja znanje iz knjig, da bi znali na pamet naučena dejstva. Vsak izmed nas je zelo samosvoj, vsak človek na tem planetu je nekaj posebnega; ali si torej ne zaslužimo česa boljšega - da svoj um, namesto za brezplodno učenje na izust, raje uporabljamo za ustvarjalnost, da se namesto za duhovno nazadovanje odločimo za razmišljanje in um raje s pridom uporabljamo za iznajdbe?

Ne obiskujemo srednje šole, da si pridobimo dobro spričevalo in nato službo, da bomo lahko porabljali industrijsko potrjena pomirjevala drugega za drugim. Zmoremo več in še dosti več.

Najbolj žalostno pa je, da se večina srednješolcev ne sprašuje in ne razmišlja, kot sem se jaz. Večina gre skozi isti postopek pranja možganov, da postanejo ubogljiva delovna sila, ki dela v prid prikritih namenov vlade in velikih podjetij, česar se srednješolci sploh ne zavedajo, kar pa je sploh najhuje.

Nikoli si ne bom mogla povrniti minulih 18 let. Ne morem pobegniti v drugo državo, kjer bi šolstvo, namesto k podjarmljenju stremelo k razsvetljenstvu. Ta del mojega življenja je minil in storila bom vse, kar je v moji moči, da ne bo noben otrok več podvržen silam, ki stremijo k nadziranju in izkoriščanju. Smo človeška bitja. Smo misleci, sanjači, raziskovalci, umetniki, pisci, inženirji. Lahko postanemo, karkoli si želimo – a le v šolstvu, ki nas ne tlači, temveč spodbuja. Drevo lahko raste le, če imajo korenine zdravo podlago za rast.

Tisti, ki morate še naprej sedeti v šolskih klopeh in požirati samovoljne trditve učiteljev, ne obupujte. Še vedno se lahko uprete, sprašujete, presojate po lastni pameti in si ustvarjate svoj pogled na svet. Zahtevajte šolanje, ki vam bo omogočalo razvijati si um in širiti obzorja, ne pa vas usmerjalo. Zahtevajte, da naj bo pouk zanimiv. Ne pristajajte več na izgovor: »To se morate naučiti za preizkus znanja.« Izobraževanje je odlično sredstvo, če se uporablja pravilno, toda raje se osredotočajte na učenje kot na dobre ocene.

Vas, ki delujete v šolstvu, kakršnega obsojam, nočem žaliti; želim vas spodbuditi. Vi lahko korenito izboljšate obstoječe šolstvo. Vem, da niste postali učitelji ali upravni delavci zato, da bi dolgočasili šolajočo se mladino. Ne smete podleči zahtevam šolskih oblasti, ki vam odrejajo, kaj in kako morate poučevati, ter pretijo, da boste za neupoštevanje teh zahtev kaznovani. Na kocki so naše zmožnosti.

Tiste, ki zapuščate srednjo šolo, pa pozivam, da ne pozabite, kakšen je bil naš srednješolski pouk. Ne dvignite rok od tistih, ki prihajajo za vami. Predstavljamo prihodnost in ne bomo dopustili, da nas obstoječe stanje povozi. Zrušili bomo stene podkupljivosti in omogočili, da se vrtovi znanja razrastejo po vsej Ameriki. Ko bomo pravilno izobraženi, bomo zmogli karkoli in predvsem bomo svoje zmožnosti uporabljali v prid dobrega, kajti bomo izobraženi in pametni. Nič ne bomo verjeli na slepo. Spraševali bomo in zahtevali resnico.

Zato menim takole. Nisem edini najboljši srednješolec. Izoblikovalo me je okolje, torej vsi moji vrstniki, ki sedite in me poslušate. Brez vas ne bi mogla doseči, kar sem. V resnici ste vsi vi zaslužni, da sem postala osebnost, kakršna sem. Z vami sem tekmovala, a zaradi vas sem se tudi umsko mojstrila. Zato smo vsi najboljši srednješolci v letniku.

Menda moram zdaj pomahati v slovo tej ustanovi, vsem, ki jo predstavljate, in tistim, ki menite tako kot jaz ter me podpirate, vendar upam, da se poslavljam bolj v smislu 'nasvidenje', da bomo z združenimi močmi začeli novo pedagoško gibanje. Toda najprej stopimo po tisti kos papirja, ki potrjuje, da smo dovolj pametni za kaj takega!