Mama devetošolke je v prvih dneh tega leta na svojem facebook profilu objavila osebno izpoved, ki jo spodaj v celoti objavljam, v nadaljevanju pa analiziram odziv bralcev nanjo, ker so nekateri - na srečo res maloštevilni – izmed odzivov pedagoškega kadra resno zaskrbljujoči.
 |
| Sliko objavljam z dovoljenjem dekličine mame. |
Me grize že nekaj časa, pa sem se danes odločila spraviti še na virtualni papir.
Moja najstniška hčerka, se je lani, konec avgusta na treningu gimnastike hudo poškodovala. Zlomila si je hrbtenico, in sicer tri vretenca in potrgala vse vezi. Prestala je zelo težko operacijo, med katero so ji vstavili vijake čez pol hrbtenice, lajšanje bolečin z narkotiki, okrevanje po operaciji ter različne rehabilitacije. Trenutno je v fazi postrehabilitacije, naslednje leto pa ponovimo zgodbo, saj bo potrebno odstraniti vijake iz hrbtenice.
V šolo je začela hoditi 15.9. in sicer do oktobra le za eno uro na dan, zaradi neznosnih bolečin v hrbtenici. Potem je obiskovanje šole postopoma povečevala na dve uri, tri ure in nekje konec novembra se je pouku pridružila v celoti. Lahko si predstavljate, kako težko je otroka toliko časa šolati sam doma. Kljub vsemu je bila pridna in sproti pridobivala vse ocene.
Opisano je samo uvod v dogodke v šoli. To, da nekateri učitelji niso pokazali nobenega razumevanja ali empatije, ne preseneča. Kar pa me razjezi in boli, pa je njihov brezobziren odnos. Hčerka je bila 10 let športnica in je trenirala štiri- do petkrat tedensko po tri ure na dan in tako je seveda imela vsa leta status športnika. V začetku oktobra, ko je učiteljica matematike napovedala, da bo pričela z nenapovedanim spraševanjem, se je hčerka po uri z njo želela dogovoriti za datum spraševanja. Pač, normalno glede na to, da je šolo obiskovala zelo neredno oziroma je takrat pri pouku praktično sploh ni bilo. Na njeno prošnjo je bil odgovor učiteljice: » Pa saj ti sedaj nimaš več statusa športnika, kajne? Potem si ne moreš sama določiti datuma spraševanja.« Resno?! To si lahko dovolijo? Da otroku, ki ne hodi v šolo, otroku ki je ravnokar izgubil ljubezen svojega življenja (šport-gimnastiko), prestal kar je prestal, si drzne reči, da nima več statusa športnika? In drugo ... kako pa si predstavlja, da bo učenka, ki ne hodi v šolo, lahko nenapovedano vprašana? Hvala gospa učiteljica, da ste jo spomnila, da statusa športnika nima več. Resnično smo vam hvaležni, ker sama tega še ni ugotovila. Sedi lahko le eno uro in ja, verjetno ne more delati premetov in salt! Niti učiti se ne more normalno in delati nalog, ker ji bolečine tega ne dopuščajo!
Pa sem urgirala v šolo. Ker je potrebno za vsako stvar imeti pogodbo, smo se usedli in podpisali pogodbo, v katero smo zapisali, da si lahko vse datume spraševanj in testov določa sama, da ji pripadajo individualne učne ure z učitelji in podobne prilagoditve. Super, olajšanje!
Ali pač ne?
Pa pridemo do problema pri drugi učiteljici. Hčerka je konec novembra manjkala v šoli zaradi štirinajstdnevne rehabilitacije v toplicah. Dan v toplicah je izgledal tako, da je imela dnevne terapije od 8.00 do 14.00, potem si je malo odpočila, saj je imela bolečine od vseh terapij. Čakala je na zapiske, katere so ji pošiljali sošolci, prepisovala snov in se učila za obilico testov, ki so jo čakali po počitnicah.
Ko se je vrnila v šolo in že kak teden obiskovala pouk, pa je slučajno izvedela, da čez nekaj dni pišejo test iz slovenskega jezika. Ker na test nikakor ni bila pripravljena zaradi odsotnosti od pouka in učenja na daljavo, je učiteljico prosila, da ji test prestavi. No, ta učiteljica je pokazala še ostale razsežnosti današnjih pedagogov. Povedala ji je, da je njen problem in da bi se morala pozanimati sama. Hmmmmm, si je morda predstavljala, da bi hči morala sošolce, katere je že tako ali tako morala vsak dan sproti večkrat prositi, da ji pošljejo zapiske in predelano snov, še vsak dan vprašati za vsak predmet posebej, če je kateri od učiteljev določil kakšen nov datum spraševanja ali testa? To naj bi storili učenci sami, učitelji ali razredničarka, takšen je bil dogovor.
Na žalost ni bila obveščena, učiteljica pa ni bila pripravljena sodelovati. Delno sodelovanje se je pričelo šele po moji urgenci na šoli. Potem smo se v enem dnevu čudežno dogovorili za nov datum testa. Da pa zadeva ne bo preveč enostavna, je bil test planiran za prvi datum po počitnicah. V tem tednu ima hčerka kar pet testov. Tri redno planirane, dodatno test slovenščine, ki smo ga morali prestaviti, in pa še eno preverjanje iz domačega branja, saj se je učiteljica pred počitnicami na dan preverjanja iz domačega branja odločila, da je bolje, da pišejo po počitnicah. Nam so se zopet podrli že tako natrpani plani. In tako se je nabralo kar pet ocenjevanj za en teden.
Ker pa to ni dovolj, je učiteljica slovenskega jezika moji hčerki še na dan opravljanja testa zamenjala snov in ji namesto testa (na katerega se je hčerka med počitnicami pripravljala) dala pisati domače branje, na katero pa ni bila pripravljena, saj si je to snov pustila za obnovitev za kasnejši dan v tem tednu. Sedaj se z učiteljico pregovarjamo, zakaj dogovori ne držijo in podobno. Nazaj dobivam komentarje kot na primer, da hčerka odlaša s pridobivanjem ocen, da naj se drugače zorganizira. Kako si drzne uporabiti besedo ODLAŠANJE pri učenki, ki je manjkala pri pouku v letošnjem šolskem letu kar dva meseca in bila na približno 30 zdravniških pregledih? Da števila terapij sploh ne omenjam. Naj povem še to, da ima hčerka ravno toliko ocen pri pouku kot vsi ostali učenci in bi jo lahko za to pohvalili, ne pa da predrzno omeni, da odlaša! Je to odlašanje, da ima pridobljene vse ocene vsem težavam navkljub? Kdo ji daje pravico? Nihče, jemlje si jo sama.
Takšna je podpora današnjih učiteljev. Izpostavila sem samo dva najhujša primera, teh zgodbic imam na zalogi veliko več kot le opisani. Vse prej kot pohvalno. Komaj čakam, da zaključimo ta 9. razred, zapustimo to šolo in se podamo novim zmagam naproti. Upam, da bo v izbrani srednji šoli kaj bolje, saj bo tam spet potrebno enako dogovarjanje, ker jo čaka operacija v avgustu in okrevanje v septembru, ko se prične šola.
Držim pesti, da bo vse potekalo bolj tekoče in seveda s čim manj bolečin in stresa za mojo najdražjo hčerkico.
Sledili so številni komentarji, v katerih so bralci izražali podporo in sočutje mami in hčerki ter jima pošiljali dobre želje. Večina jih je odkrito obsodila ravnanje učiteljic, poleg tega so nekateri omenili lastne podobno grenke izkušnje, dva ali trije so navajali dobre izkušnje s šolo v podobnih situacijah, (nekdanji) učitelji so izrazili obžalovanje in celo sram nad ravnanjem kolegic; vmes je bilo večkrat izpostavljeno, da se vsi zavedajo, da niso vsi učitelji takšni.
Mama se je zahvaljevala za podporo in vmes pojasnjevala:
"Tole sem objavila v pobožni želji, da bi se kdo zamislil in da se bo morda kdaj kaj spremenilo. Pa če le za enega otroka, pa bo to že dovolj. Če smo samo tiho, potem se nikoli ne bo zgodilo nič. In ta zgodba je namenjena točno temu, da kdo sliši, da se kdo zamisli in da kdo kaj spremeni, sam pri sebi.
Jaz sem neizmerno razočarana nad zaposlenimi v šolstvu. Ne vsemi, na žalost pa nad večino. Obnašajo se, kakor da se otroku ni zgodilo nič in da pomoči ne potrebuje. Nobene empatije. In noben dogovor se jim ne zdi vreden spoštovanja. Pri nas so jih opozorili sedaj že neštetokrat."
NEKATERI IMAJO PODOBNE IZKUŠNJE
Nekaj utrinkov iz komentarjev:
- "Imela sem podobno zgodbo. SRAMOTA!"
- "Zato smo mi zapustili to šolo ... sram jih je lahko, kakšni ljudje delajo tam ... takih in podobnih zgodbic imam za celo zbirko. Tudi na drugih ustanovah imajo zelo slabo mnenje o šoli … kamor pridem, se za glavo držijo in me pohvalijo, da smo se spokali stran."
-"Tudi mi smo imeli katastrofalne izkušnje z osnovno šolo, komaj smo čakali, da jo končamo. Pa sta bila oba neproblematična, nismo imeli težav z ocenami. Ampak katastrofa od šole, katastrofa od učiteljev (saj kakšen je bil v redu, mu morda delam s tem pisanjem krivico), predvsem pa KATASTROFA od ravnateljice. Rajši ne bom naštevala, kaj se je dogajalo, ker bom predolga in je težko verjeti."
-"Sama sem imela podobne probleme, ko sem imela operacijo kolena - v gimnaziji, sicer nisem toliko manjkala. Obnašajo se, kot da si si sam kriv, in ti dajo enake možnosti kot tistim, ki "špricajo" pouk. Njihov odnos je popolnoma neprimeren (ena izmed profesoric je moje e-maile in prošnje ignorirala, prav tako mene osebno, rekli so, da mi itak ne bo uspelo izdelat letnika, kaj šele maturo, pa sem na koncu naredila vse). Na žalost - spremenili ne boste nič, ampak ne se jim pustit!"
-"Moja hčerka je bila leta 2014 na operaciji hrbtenice. Imela je skoliozo, to pomeni zasuk hrbtenice. Takrat je hodila v drugi letnik, danes pa hodi v tretjega. Na operaciji je bila 16.9. 2014. V šoli je manjkala mesec in pol. Seveda je veliko zamudila. Ko je začela spet obiskovati pouk, sem šla v šolo, da sem podpisala pogodbo o tem, da ji ni treba imeti vseh ocen od testov in da bo vprašana napovedano. Že takoj drugi dan, ko je prišla v šolo, je morala pisati test. Ko je bila doma, sem ji jaz pisala v zvezke, kopirala zvezke. Hčerka se ni bila sposobna učit, ker ni mogla niti deset minut sedeti, stalno je ležala. Morali sva tudi hoditi v Ljubljano na kontrolne preglede, smo pa iz okolice Ormoža (Štajerska). Spomladi je bila v toplicah za štirinajst dni. Veliko je manjkala v šoli, snov ji je manjkala. Moram povedati, da ji ta pogodba sploh ni nič pomagala, vse ocene je morala imeti, vse teste je morala pisati, tako kot ostali, tudi vprašana je bila nenapovedano. Res hudo, najprej nekaj rečejo, potem pa to ne velja, kot starš ne moreš nič doseči. Letnik je izdelala, moram biti zadovoljna z dobrim uspehom, čeprav je bila v prvem letniku odlična. V hrbtenici ima 18 vijakov in dve železni palici, kar ji bo celo življenje ostalo. Na sredini pa ima še umetno kost. Prestajala je tudi res hude bolečine. Hvala bogu, danes je leto od operacije, je vse v redu, giblje se normalno in dela vse normalno."
NEKATERI IMAJO BOLJŠE IZKUŠNJE
-Mama gimnazijca, ki je utrpel poškodbe v napadu skinheadov:
Jaz sem neizmerno razočarana nad zaposlenimi v šolstvu. Ne vsemi, na žalost pa nad večino. Obnašajo se, kakor da se otroku ni zgodilo nič in da pomoči ne potrebuje. Nobene empatije. In noben dogovor se jim ne zdi vreden spoštovanja. Pri nas so jih opozorili sedaj že neštetokrat."
NEKATERI IMAJO PODOBNE IZKUŠNJE
Nekaj utrinkov iz komentarjev:
- "Imela sem podobno zgodbo. SRAMOTA!"
- "Zato smo mi zapustili to šolo ... sram jih je lahko, kakšni ljudje delajo tam ... takih in podobnih zgodbic imam za celo zbirko. Tudi na drugih ustanovah imajo zelo slabo mnenje o šoli … kamor pridem, se za glavo držijo in me pohvalijo, da smo se spokali stran."
-"Tudi mi smo imeli katastrofalne izkušnje z osnovno šolo, komaj smo čakali, da jo končamo. Pa sta bila oba neproblematična, nismo imeli težav z ocenami. Ampak katastrofa od šole, katastrofa od učiteljev (saj kakšen je bil v redu, mu morda delam s tem pisanjem krivico), predvsem pa KATASTROFA od ravnateljice. Rajši ne bom naštevala, kaj se je dogajalo, ker bom predolga in je težko verjeti."
-"Sama sem imela podobne probleme, ko sem imela operacijo kolena - v gimnaziji, sicer nisem toliko manjkala. Obnašajo se, kot da si si sam kriv, in ti dajo enake možnosti kot tistim, ki "špricajo" pouk. Njihov odnos je popolnoma neprimeren (ena izmed profesoric je moje e-maile in prošnje ignorirala, prav tako mene osebno, rekli so, da mi itak ne bo uspelo izdelat letnika, kaj šele maturo, pa sem na koncu naredila vse). Na žalost - spremenili ne boste nič, ampak ne se jim pustit!"
-"Moja hčerka je bila leta 2014 na operaciji hrbtenice. Imela je skoliozo, to pomeni zasuk hrbtenice. Takrat je hodila v drugi letnik, danes pa hodi v tretjega. Na operaciji je bila 16.9. 2014. V šoli je manjkala mesec in pol. Seveda je veliko zamudila. Ko je začela spet obiskovati pouk, sem šla v šolo, da sem podpisala pogodbo o tem, da ji ni treba imeti vseh ocen od testov in da bo vprašana napovedano. Že takoj drugi dan, ko je prišla v šolo, je morala pisati test. Ko je bila doma, sem ji jaz pisala v zvezke, kopirala zvezke. Hčerka se ni bila sposobna učit, ker ni mogla niti deset minut sedeti, stalno je ležala. Morali sva tudi hoditi v Ljubljano na kontrolne preglede, smo pa iz okolice Ormoža (Štajerska). Spomladi je bila v toplicah za štirinajst dni. Veliko je manjkala v šoli, snov ji je manjkala. Moram povedati, da ji ta pogodba sploh ni nič pomagala, vse ocene je morala imeti, vse teste je morala pisati, tako kot ostali, tudi vprašana je bila nenapovedano. Res hudo, najprej nekaj rečejo, potem pa to ne velja, kot starš ne moreš nič doseči. Letnik je izdelala, moram biti zadovoljna z dobrim uspehom, čeprav je bila v prvem letniku odlična. V hrbtenici ima 18 vijakov in dve železni palici, kar ji bo celo življenje ostalo. Na sredini pa ima še umetno kost. Prestajala je tudi res hude bolečine. Hvala bogu, danes je leto od operacije, je vse v redu, giblje se normalno in dela vse normalno."
NEKATERI IMAJO BOLJŠE IZKUŠNJE
-Mama gimnazijca, ki je utrpel poškodbe v napadu skinheadov:
"To, da je tisto drugo polovico leta samo hodil v šolo in bil sprejet brezpogojno in delal po svojih močeh, je bila zelo dobra odločitev."
-"Moja mlajša končuje gimnazijo Šentvid, super šola, večinoma res super učitelji in predvsem SUPER SUPER ravnatelj."
-"Tudi naš sin je bil pred leti operiran na hrbtenici, imel je skoliozo (kar hudo) in prav tako športnik gimnastičar kakor vaša hči. Mi pa smo imeli v šoli - bil je v tretjem letniku gimanzije - zelo dobre profesorje, ki so nas razumeli, mu šli zelo na roke glede testov in spraševanja, tudi on je bil odsoten v šoli en mesec in res niso prav nič komplicirali."
NEKATERI PREDLAGAJO VEČ ČASA ZA OKREVANJE – ŠOLA NAJ POČAKA
-"Ne hiteti in dosegati ciljev, ki so trenutno težje dosegljivi. Dovolite, da izostane dlje časa, jo dobro pozdravite, vse bo nadoknadila, ko bo zdrava. Poleg zdravljenja, vseh terapij in njenega slabšega stanja, mora redno pridobivati ocene, tudi vi izgubljate energijo, za boj z nekaterimi profesorji - niso vsi taki. Vzemite si čas, da se pozdravi, njej in vam bo lažje."
-"Na koncu je šola samo šola. Čas v šoli se da nadomestiti, če je zdravje v redu. To naj bo prioriteta, s tem se bo ponovno vrnila ljubezen do športa (morda bo nekega dne pomagala mlajšim) in predvsem sebe."
-"Mojega sina so napadli skini in mu vrgli v obraz tri steklenice ... operacija čeljusti ... psihično ranjen .... smo mu pustili tako doma kot v šoli, da odžaluje, ker ga je to tako prizadelo ... kar nekaj časa so ga namreč zanimale te teme v družbi ... samo o tem je pripovedoval .... hitro smo se sprijaznili, da bo leto ponavljal, ter mu tako doma kot v šoli stali ob strani ... učenje in ocene niso bile na prvem mestu .... s tem smo mu vrnili zaupanje v ljudi in prihodnost ... samostojno postavljanje ciljev - in sedaj je študent točno tam, kjer si je želel, čeprav prvič tudi ni naredil sprejemnih izpitov ... in prepričana sem, da bo uspešen in zadovoljen v svojem poklicu. Kaj hočem povedati: tudi razočaranj se je treba naučiti in si vzeti čas za bolezen in poškodbe – ne se obremenjevati z določenimi roki ... sploh ko so bolečine ... To, da je tisto drugo polovico leta samo hodil v šolo in bil brezpogojno sprejet, ter delal po svojih močeh, je bila zelo dobra odločitev. Torej predlagam leto samo za zdravje."
VELIKO JIH JE IZRAZILO OGORČENJE
-"Saj ne morem verjeti! Sramota! Vsi, ki imamo otroke športnike, se prekleto bojimo vsake poškodbe, ki lahko odnese sanje mladega športnika. In namesto podpore dobijo otroci še nož v hrbet, od tistih, ki bi jim morali stati ob strani in jim pomagati!"
-"Moja mama je bila UČITELJICA, tole so samo osebki z diplomo Pedagoške fakultete. Tam ponavadi končajo tisti, ki niso bili sposobni drugam. Žalostno, a resnično."
-"Verjamem. Iz izkušenj. Če ti bo kaj v tolažbo, tudi jaz sem komaj čakala konec otrokovega 9.razreda in prihod v srednjo šolo. Kar je v bistvu žalostno, otroka so v osnovni šoli poznali osem let in niso bili pripravljeni niti malo sami od sebe sodelovati. V srednji šoli je bilo – presenetljivo - vse veliko bolje, več razumevanja in več dogovarjanja. Držim pesti, da bo tudi pri vas tako!"
-"Predvsem je treba biti človek, potem pa učitelj. Neverjetno je, kako so ljudje brez občutkov. Učitelj bi lahko bil tisti, ki resnično ima rad otroke in ne dela samo zaradi plače. Ampak žal je takih zelo malo."
-"Kako huda nesreča je zadela tvojo hčerko - želim ji čimprejšnjega okrevanja in dobrega počutja. Ne morem pa razumeti profesorjev na šoli, da se tako arogantno obnašajo do svoje učenke, ki je bila odlična športnica s statusom športnice... Namesto, da bi ji pomagali čez težke trenutke v njenem mladem življenju, se obnašajo tako, kot da se je vrnila v šolo popolnoma zdrava. Sramota za šolo in tiste profesorice! – Odgovor mame: Ni mogoče razumeti teh učiteljev, res ne. Obnašajo se kot da se sprenevedamo in izmišljujemo poškodbo. Groza."
-"Sploh ne morem verjeti, da so to pedagogi, pa kam smo mi prišli, nobenega sočutja ni več... pa naši otroci niso roboti... Mene je kar groza kaj se dogaja..."
UČITELJI IN NEKDANJI UČITELJI IZRAZIJO PODPORO UČENKI IN NJENI MAMI
-"Kot nekdanja učiteljica se iskreno opravičujem za neprimerno ravnanje kolegov. Prav sram me je."
-"Kot nekdanja učiteljica se pridružujem mnenju gospe pred menoj ... in ja, nekateri učitelji res ne bi smeli stopiti v učilnice ... a vsi le niso enaki, imamo veliko dobrih učiteljev. Res pa je, da današnji šolski sistem vzpodbuja uravnilovko in delo po liniji najmanjšega odpora. Naše šole pa že dolgo niso več vzgojne, ampak samo izobraževalne, z obilico nepotrebnega balasta... O učenju za življenje in o vrednotah ni ne duha ne sluha. Vsa čast tistim učiteljem, ki tega sistema ne upoštevajo - ja, tudi take poznam. In tudi meni niti slučajno ni žal, da sem zapustila pedagoške vrste... Gospa naj vztraja in ne obupa - ima vso pravico!"
-"Šokirana sem nad prebranim. Treba je napisati, katera šola je to in imena učiteljev! Sama sem bila ravnateljica in poučujem že skoraj 30 let, vendar takšnega odnosa NIKOLI nismo imeli do nobenega učenca, ki je pomoč potreboval. Šolska zakonodaja ščiti otroke z zdravstvenimi težavami, prav tako naš poklic zahteva posluh do otrok in njihovih težav. Če je vse to res, je to nekaj nezaslišanega!"
-"Da, to se dogaja, ko se za učiteljski poklic lahko nepreverjeno odločajo tudi ljudje, ki nimajo osnovnih človeških vrednot, kaj šele sposobnosti in srca za ta poklic... Kar pomeni, da je učiteljska zbornica nujna, samo ta bi edina lahko reševala vrednote poklica."
-"Se vidi, da vodstvo ne opravlja svoje pedagoške funkcije. In kje je tu svetovalna služba, razrednik!? Ne morem verjeti, da se učiteljski zbor ob primeru take deklice ni vsedel skupaj in naredil načrta dela! To je res ravnanje, vredno obsojanja! Seveda je to pisanje ena resnica. Iz lastnih izkušenj pa žal vem, da so tudi take šole. To nam povedo zlasti strokovni delavci CSD, ki so v stiku z mnogimi. Pa tudi, kot že rečeno, imam sama izkušnje kot svetovalna delavka. Tako da, ja, tudi učitelji nismo brez napak. In to ni pljuvanje po njih, je pa žal realnost, kot tudi v vseh drugih poklicih. Povsod so tudi taki, ki tja ne spadajo."
-"Ne morem verjeti, da se to dogaja. Sama sem profesorica na manjši srednji šoli, na kateri imamo posluh za dijake. Žalostno, da se to dogaja v učiteljskih vrstah."
"Čemu je to potrebno, res? Takole mučiti otroke?! Tudi mene vse mine, ko berem in poslušam take zgodbe, priznam ... Trdim, da gre za sadizem", je v svojem komentarju zapisala sodelavka Familylab Slovenija.
ŠE NEKAJ DRUGIH KOMENTARJEV
-"Ljubosumje nedozorelih odraslih, ki se imenujejo učitelji. Kljub vsemu hudemu, ta otrok to zmore. Marsikdo ne bi. Po obnašanju sodeč, te učiteljice ne sežejo temu otroku do gležnjev, pa jim igrajo frustracije. To sem sama kot otrok opazila pri marsikaterem učitelju, poleg tega pa te je želel še prevzgajati. Zato pa bi morali vsakega učenca, ki želi na izobraževanje za ta poklic, dati na psiho teste ! In to take dobre, večplastne!"
-"Šola oziroma učitelji naj bi bili vzor. Žal vzor kaže kam gre ta družba. V individualizem in egoizem. Edina pomembna šola je šola življenja in ljubezni do te ne sme izgubiti nikoli. Ti si super mama in najboljša vzpodbuda za dekle. Tvoja hči bo postala še močnejša in še bolj top punca. Učiteljice bodo pa svoje frustracije stresale naprej na učence. To je narobe, a to omogoča sistem: Da lahko postaneš učitelj, je pomemben samo papir, in ne ljubezen do dela z otroci."
UČITELJICA IN DVA UČITELJA RAZUMEJO TO IZPOVED KOT NAPAD NA UČITELJE; MAMO IN UČENKO IZ ZGODBE DISKREDITIRAJO
Skrb in žalost vzbujajo – čeprav so v izraziti manjšini – odzivi dveh učiteljev in ene učiteljice. Izpoved te mame so označili kot 'pljuvanje po učiteljih', 'metanje slabe luči na vse učitelje' in še kaj. Tako kot vsi ostali, ki so izpoved komentirali, niso udeleženi v zgodbi in akterjev ne poznajo, kljub temu pa mamo in hčerko vnaprej osumijo, da po krivem blatita učitelje, za zaplete pa sta si povsem sami krivi. O sočutju ob težki poškodbi, o spoštovanju spričo dejstva, da učenka kljub vsemu redno pridobiva ocene, medtem ko bi vsak zaposleni odrasli v tem obdobju po operaciji še vedno imel vso pravico do bolniškega dopusta, pa ne duha ne sluha.
PRVI UČITELJ: VSEGA STA SAMI KRIVI
»Predno se vsi zjokamo in smo ogorčeni ter podobno, bi vseeno vprašal. Kaj pa, če gre za še eno nevrotično, prezaščitniško mamo, polno "pravic", ki hoče za svojega otroka čisto posebno šolo?«, je prvi učitelj zastavil vprašanje, polno sarkazma in ironije.
Ob tem me je stisnilo v prsih. Kako je lahko tako nespoštljiv – ob tako težki poškodbi, in tako prizadevni učenki, ki ima kljub temu enako število pridobljenih ocen kot sošolci?
Spomnimo se tudi, koliko časa so odrasli povprečno na bolniški po takšni operaciji: Rehabilitacija v toplicah praviloma ni na vrsti prej kot dva meseca po operaciji, do nje pa absolutno noben od teh bolnikov ne gre v službo. V vseh primerih traja bolniški dopust najmanj tri mesece, pri večini pol leta po operaciji; nekateri pa ostanejo doma vse leto od operacije do odstranitve vijakov.
Kje je tu vsaj kanček empatije in sočutja? Dekle ni samo poškodovano, ne trpi samo bolečin, ampak je za zelo dolgo, če ne za vedno, prekinjena njena športna kariera, ki jo je gradila od zgodnjega otroštva – deset let.
Učitelj v nadaljevanju vpraša v enakem stilu:
»Če je res mama tako "skrbna", kot bi se rada prikazala, da se hodi vsakič pritoževat in zahtevat poseben tretma, kako da ni šla v šolo povprašat učitelje, kdaj in kaj mora njeno ljubo dete znati, če otrok ni mogel biti v šoli? Dobiti odločbe o posebnih zahtevah za učenca je danes nekaj najlažjega. No, če ugotovimo, da je poskusila vse, kar je normalno za ostale in je ni nihče upošteval, pa bomo začeli viti roke in pljuvati po "grdih" učiteljih. Velja?«
Zelo me čudi to vprašanje, saj je v izpovedi mama vse natančno navedla – kopiram: »… smo se usedli in podpisali pogodbo, v katero smo zapisali, da si lahko vse datume spraševanj in testov določa sama, da ji pripadajo individualne učne ure z učitelji in podobne prilagoditve.«
-"Moja mlajša končuje gimnazijo Šentvid, super šola, večinoma res super učitelji in predvsem SUPER SUPER ravnatelj."
-"Tudi naš sin je bil pred leti operiran na hrbtenici, imel je skoliozo (kar hudo) in prav tako športnik gimnastičar kakor vaša hči. Mi pa smo imeli v šoli - bil je v tretjem letniku gimanzije - zelo dobre profesorje, ki so nas razumeli, mu šli zelo na roke glede testov in spraševanja, tudi on je bil odsoten v šoli en mesec in res niso prav nič komplicirali."
NEKATERI PREDLAGAJO VEČ ČASA ZA OKREVANJE – ŠOLA NAJ POČAKA
-"Ne hiteti in dosegati ciljev, ki so trenutno težje dosegljivi. Dovolite, da izostane dlje časa, jo dobro pozdravite, vse bo nadoknadila, ko bo zdrava. Poleg zdravljenja, vseh terapij in njenega slabšega stanja, mora redno pridobivati ocene, tudi vi izgubljate energijo, za boj z nekaterimi profesorji - niso vsi taki. Vzemite si čas, da se pozdravi, njej in vam bo lažje."
-"Na koncu je šola samo šola. Čas v šoli se da nadomestiti, če je zdravje v redu. To naj bo prioriteta, s tem se bo ponovno vrnila ljubezen do športa (morda bo nekega dne pomagala mlajšim) in predvsem sebe."
-"Mojega sina so napadli skini in mu vrgli v obraz tri steklenice ... operacija čeljusti ... psihično ranjen .... smo mu pustili tako doma kot v šoli, da odžaluje, ker ga je to tako prizadelo ... kar nekaj časa so ga namreč zanimale te teme v družbi ... samo o tem je pripovedoval .... hitro smo se sprijaznili, da bo leto ponavljal, ter mu tako doma kot v šoli stali ob strani ... učenje in ocene niso bile na prvem mestu .... s tem smo mu vrnili zaupanje v ljudi in prihodnost ... samostojno postavljanje ciljev - in sedaj je študent točno tam, kjer si je želel, čeprav prvič tudi ni naredil sprejemnih izpitov ... in prepričana sem, da bo uspešen in zadovoljen v svojem poklicu. Kaj hočem povedati: tudi razočaranj se je treba naučiti in si vzeti čas za bolezen in poškodbe – ne se obremenjevati z določenimi roki ... sploh ko so bolečine ... To, da je tisto drugo polovico leta samo hodil v šolo in bil brezpogojno sprejet, ter delal po svojih močeh, je bila zelo dobra odločitev. Torej predlagam leto samo za zdravje."
VELIKO JIH JE IZRAZILO OGORČENJE
-"Saj ne morem verjeti! Sramota! Vsi, ki imamo otroke športnike, se prekleto bojimo vsake poškodbe, ki lahko odnese sanje mladega športnika. In namesto podpore dobijo otroci še nož v hrbet, od tistih, ki bi jim morali stati ob strani in jim pomagati!"
-"Moja mama je bila UČITELJICA, tole so samo osebki z diplomo Pedagoške fakultete. Tam ponavadi končajo tisti, ki niso bili sposobni drugam. Žalostno, a resnično."
-"Verjamem. Iz izkušenj. Če ti bo kaj v tolažbo, tudi jaz sem komaj čakala konec otrokovega 9.razreda in prihod v srednjo šolo. Kar je v bistvu žalostno, otroka so v osnovni šoli poznali osem let in niso bili pripravljeni niti malo sami od sebe sodelovati. V srednji šoli je bilo – presenetljivo - vse veliko bolje, več razumevanja in več dogovarjanja. Držim pesti, da bo tudi pri vas tako!"
-"Predvsem je treba biti človek, potem pa učitelj. Neverjetno je, kako so ljudje brez občutkov. Učitelj bi lahko bil tisti, ki resnično ima rad otroke in ne dela samo zaradi plače. Ampak žal je takih zelo malo."
-"Kako huda nesreča je zadela tvojo hčerko - želim ji čimprejšnjega okrevanja in dobrega počutja. Ne morem pa razumeti profesorjev na šoli, da se tako arogantno obnašajo do svoje učenke, ki je bila odlična športnica s statusom športnice... Namesto, da bi ji pomagali čez težke trenutke v njenem mladem življenju, se obnašajo tako, kot da se je vrnila v šolo popolnoma zdrava. Sramota za šolo in tiste profesorice! – Odgovor mame: Ni mogoče razumeti teh učiteljev, res ne. Obnašajo se kot da se sprenevedamo in izmišljujemo poškodbo. Groza."
-"Sploh ne morem verjeti, da so to pedagogi, pa kam smo mi prišli, nobenega sočutja ni več... pa naši otroci niso roboti... Mene je kar groza kaj se dogaja..."
UČITELJI IN NEKDANJI UČITELJI IZRAZIJO PODPORO UČENKI IN NJENI MAMI
-"Kot nekdanja učiteljica se iskreno opravičujem za neprimerno ravnanje kolegov. Prav sram me je."
-"Kot nekdanja učiteljica se pridružujem mnenju gospe pred menoj ... in ja, nekateri učitelji res ne bi smeli stopiti v učilnice ... a vsi le niso enaki, imamo veliko dobrih učiteljev. Res pa je, da današnji šolski sistem vzpodbuja uravnilovko in delo po liniji najmanjšega odpora. Naše šole pa že dolgo niso več vzgojne, ampak samo izobraževalne, z obilico nepotrebnega balasta... O učenju za življenje in o vrednotah ni ne duha ne sluha. Vsa čast tistim učiteljem, ki tega sistema ne upoštevajo - ja, tudi take poznam. In tudi meni niti slučajno ni žal, da sem zapustila pedagoške vrste... Gospa naj vztraja in ne obupa - ima vso pravico!"
-"Šokirana sem nad prebranim. Treba je napisati, katera šola je to in imena učiteljev! Sama sem bila ravnateljica in poučujem že skoraj 30 let, vendar takšnega odnosa NIKOLI nismo imeli do nobenega učenca, ki je pomoč potreboval. Šolska zakonodaja ščiti otroke z zdravstvenimi težavami, prav tako naš poklic zahteva posluh do otrok in njihovih težav. Če je vse to res, je to nekaj nezaslišanega!"
-"Da, to se dogaja, ko se za učiteljski poklic lahko nepreverjeno odločajo tudi ljudje, ki nimajo osnovnih človeških vrednot, kaj šele sposobnosti in srca za ta poklic... Kar pomeni, da je učiteljska zbornica nujna, samo ta bi edina lahko reševala vrednote poklica."
-"Se vidi, da vodstvo ne opravlja svoje pedagoške funkcije. In kje je tu svetovalna služba, razrednik!? Ne morem verjeti, da se učiteljski zbor ob primeru take deklice ni vsedel skupaj in naredil načrta dela! To je res ravnanje, vredno obsojanja! Seveda je to pisanje ena resnica. Iz lastnih izkušenj pa žal vem, da so tudi take šole. To nam povedo zlasti strokovni delavci CSD, ki so v stiku z mnogimi. Pa tudi, kot že rečeno, imam sama izkušnje kot svetovalna delavka. Tako da, ja, tudi učitelji nismo brez napak. In to ni pljuvanje po njih, je pa žal realnost, kot tudi v vseh drugih poklicih. Povsod so tudi taki, ki tja ne spadajo."
-"Ne morem verjeti, da se to dogaja. Sama sem profesorica na manjši srednji šoli, na kateri imamo posluh za dijake. Žalostno, da se to dogaja v učiteljskih vrstah."
"Čemu je to potrebno, res? Takole mučiti otroke?! Tudi mene vse mine, ko berem in poslušam take zgodbe, priznam ... Trdim, da gre za sadizem", je v svojem komentarju zapisala sodelavka Familylab Slovenija.
ŠE NEKAJ DRUGIH KOMENTARJEV
-"Ljubosumje nedozorelih odraslih, ki se imenujejo učitelji. Kljub vsemu hudemu, ta otrok to zmore. Marsikdo ne bi. Po obnašanju sodeč, te učiteljice ne sežejo temu otroku do gležnjev, pa jim igrajo frustracije. To sem sama kot otrok opazila pri marsikaterem učitelju, poleg tega pa te je želel še prevzgajati. Zato pa bi morali vsakega učenca, ki želi na izobraževanje za ta poklic, dati na psiho teste ! In to take dobre, večplastne!"
-"Šola oziroma učitelji naj bi bili vzor. Žal vzor kaže kam gre ta družba. V individualizem in egoizem. Edina pomembna šola je šola življenja in ljubezni do te ne sme izgubiti nikoli. Ti si super mama in najboljša vzpodbuda za dekle. Tvoja hči bo postala še močnejša in še bolj top punca. Učiteljice bodo pa svoje frustracije stresale naprej na učence. To je narobe, a to omogoča sistem: Da lahko postaneš učitelj, je pomemben samo papir, in ne ljubezen do dela z otroci."
UČITELJICA IN DVA UČITELJA RAZUMEJO TO IZPOVED KOT NAPAD NA UČITELJE; MAMO IN UČENKO IZ ZGODBE DISKREDITIRAJO
Skrb in žalost vzbujajo – čeprav so v izraziti manjšini – odzivi dveh učiteljev in ene učiteljice. Izpoved te mame so označili kot 'pljuvanje po učiteljih', 'metanje slabe luči na vse učitelje' in še kaj. Tako kot vsi ostali, ki so izpoved komentirali, niso udeleženi v zgodbi in akterjev ne poznajo, kljub temu pa mamo in hčerko vnaprej osumijo, da po krivem blatita učitelje, za zaplete pa sta si povsem sami krivi. O sočutju ob težki poškodbi, o spoštovanju spričo dejstva, da učenka kljub vsemu redno pridobiva ocene, medtem ko bi vsak zaposleni odrasli v tem obdobju po operaciji še vedno imel vso pravico do bolniškega dopusta, pa ne duha ne sluha.
PRVI UČITELJ: VSEGA STA SAMI KRIVI
»Predno se vsi zjokamo in smo ogorčeni ter podobno, bi vseeno vprašal. Kaj pa, če gre za še eno nevrotično, prezaščitniško mamo, polno "pravic", ki hoče za svojega otroka čisto posebno šolo?«, je prvi učitelj zastavil vprašanje, polno sarkazma in ironije.
Ob tem me je stisnilo v prsih. Kako je lahko tako nespoštljiv – ob tako težki poškodbi, in tako prizadevni učenki, ki ima kljub temu enako število pridobljenih ocen kot sošolci?
Spomnimo se tudi, koliko časa so odrasli povprečno na bolniški po takšni operaciji: Rehabilitacija v toplicah praviloma ni na vrsti prej kot dva meseca po operaciji, do nje pa absolutno noben od teh bolnikov ne gre v službo. V vseh primerih traja bolniški dopust najmanj tri mesece, pri večini pol leta po operaciji; nekateri pa ostanejo doma vse leto od operacije do odstranitve vijakov.
Kje je tu vsaj kanček empatije in sočutja? Dekle ni samo poškodovano, ne trpi samo bolečin, ampak je za zelo dolgo, če ne za vedno, prekinjena njena športna kariera, ki jo je gradila od zgodnjega otroštva – deset let.
Učitelj v nadaljevanju vpraša v enakem stilu:
»Če je res mama tako "skrbna", kot bi se rada prikazala, da se hodi vsakič pritoževat in zahtevat poseben tretma, kako da ni šla v šolo povprašat učitelje, kdaj in kaj mora njeno ljubo dete znati, če otrok ni mogel biti v šoli? Dobiti odločbe o posebnih zahtevah za učenca je danes nekaj najlažjega. No, če ugotovimo, da je poskusila vse, kar je normalno za ostale in je ni nihče upošteval, pa bomo začeli viti roke in pljuvati po "grdih" učiteljih. Velja?«
Zelo me čudi to vprašanje, saj je v izpovedi mama vse natančno navedla – kopiram: »… smo se usedli in podpisali pogodbo, v katero smo zapisali, da si lahko vse datume spraševanj in testov določa sama, da ji pripadajo individualne učne ure z učitelji in podobne prilagoditve.«
Nato v opisu hčerkinih popoldnevov v toplicah, po koncu terapij: »Čakala je na zapiske, katere so ji pošiljali sošolci, prepisovala snov in se učila za obilico testov, ki so jo čakali po počitnicah.« –Tu mama ni eksplicitno pojasnila, da so bile določene osebe zadolžene, da bodo pošiljali snov in vse novice v zvezi s šolo, zato je temu učitelju pozneje še dodatno odgovorila na njegovo vprašanje:
»S hčerko sva bili obe odsotni, zaradi bivanja v toplicah, kamor je bila napotena na rehabilitacijo. V šoli smo imeli pred odhodom na zdravljenje sestanek z razrednikom in svetovalno službo, da smo zorganizirali vse potrebno. Torej, da smo določili, kdo od učencev bo pošiljal sprotno snov in zapiske in kdo nam bo sporočil datume napovedanih testov in spraševanj, priprave govornih nastopov in podobno. Nekako sva iz dogovorjenega s hčerko sklepali, da bo za to poskrbljeno, in ker informacija o napovedanem testu ni prišla do naju, sva seveda mislili, da za ta predmet ni napovedanega testa. Verjetno bi si tudi vi mislili enako.«
Povsem jasno je razvidno, da so bili dekličini sošolci zadolženi za prenos informacij; menim, da bi jih pri tem moral opominjati in preverjati razrednik – poglavitna odgovornost bi morala biti njegova. Kdorkoli je bil zadolžen – vsekakor je nekdo bil – ni izpolnil dogovorjenega. Ampak s tem ni nič narobe, po mnenju tega učitelja, še vedno je kriva mama, ker »ni šla v šolo vprašat, kdaj in kaj mora njeno ljubo dete znati«. Čemu se potem v šoli sklepajo dogovori, če se jih s šolske strani ni potrebno držati, saj bomo v vsakem primeru zvalili krivdo na bolnega učenca oziroma njegove starše: 'Niso se pozanimali!'
Tudi ta dodatna mamina pojasnila učitelja niso omajala. Še naprej je sarkastičen, zraven pa učiteljici iz zgodbe z vso resnostjo prikaže kot ubogi žrtvi:
Povsem jasno je razvidno, da so bili dekličini sošolci zadolženi za prenos informacij; menim, da bi jih pri tem moral opominjati in preverjati razrednik – poglavitna odgovornost bi morala biti njegova. Kdorkoli je bil zadolžen – vsekakor je nekdo bil – ni izpolnil dogovorjenega. Ampak s tem ni nič narobe, po mnenju tega učitelja, še vedno je kriva mama, ker »ni šla v šolo vprašat, kdaj in kaj mora njeno ljubo dete znati«. Čemu se potem v šoli sklepajo dogovori, če se jih s šolske strani ni potrebno držati, saj bomo v vsakem primeru zvalili krivdo na bolnega učenca oziroma njegove starše: 'Niso se pozanimali!'
Tudi ta dodatna mamina pojasnila učitelja niso omajala. Še naprej je sarkastičen, zraven pa učiteljici iz zgodbe z vso resnostjo prikaže kot ubogi žrtvi:
»Mogoče -sklepala. Kot kaže - narobe sklepala. Kot vidim - vsi drugi so krivi. Kdo ve, kaj bi povedale učiteljice, ki so bile opljuvane? Pa še nekaj je zanimivo - ta grd, mrhovinarski način, ko vsi planejo na nekoga. In pri tem "trosijo" strašno moralo ter solzno zaskrbljenost. Tako, dovolj imam za danes. Sedaj pa kar. Vsi tisti, ki morate biti še malo ogorčeni, da se malo sprostite, ker ste imeli zagoveden dan v službi. In da dobite občutek, kako ste "dobri".«
V dekletovi šoli je bil sprejet dogovor, ki se ga s šolske strani niso v celoti držali – niso prenesli vseh informacij. Potem, ko se je to pokazalo – učenka ni vedela za test - je bilo učiteljici pretežko prestaviti test, čeprav je bilo določeno s pogodbo, da ima učenka pravico do tega. Pretežko razumeti, kako je delati šolo na daljavo, zraven imeti številne terapije in prenašati bolečine, v prejemanju snovi in obvestil pa biti povsem odvisen od sošolcev, ki jih je treba za vsako stvar po večkrat spomniti, pa še vedno ti ne bodo prenesli vsega.
V dekletovi šoli je bil sprejet dogovor, ki se ga s šolske strani niso v celoti držali – niso prenesli vseh informacij. Potem, ko se je to pokazalo – učenka ni vedela za test - je bilo učiteljici pretežko prestaviti test, čeprav je bilo določeno s pogodbo, da ima učenka pravico do tega. Pretežko razumeti, kako je delati šolo na daljavo, zraven imeti številne terapije in prenašati bolečine, v prejemanju snovi in obvestil pa biti povsem odvisen od sošolcev, ki jih je treba za vsako stvar po večkrat spomniti, pa še vedno ti ne bodo prenesli vsega.
»Povedala ji je, da je njen problem in da bi se morala pozanimati sama,« je napisala mama o odzivu učiteljice. Po tem, ko je bil sprejet dogovor, kdo in kako jo bo o čem obveščal, bi se morala pozanimati sama. Nek učenec (kaj pa vloga razrednika?) ni izpolnil zadolžitve, vendar to ni nič takega, medtem ko pa je težko poškodovana učenka res nemarna, ker ni vsak dan spraševala: 'A pišemo še kak drug test poleg teh, za katere ste mi povedali? Še kaj drugega? Še kaj drugega?...'
Učiteljice so bile po mnenju tega učitelja 'opljuvane'. Jaz ne vidim pljuvanja v tem, da je mama navedla preprosta in jasna dejstva:
-Zadolženi (s strani šole) odsotne učenke niso obvestili o testu.
-Ko se je to izkazalo, niso prevzeli odgovornosti, ampak so jo prevalili na bolno učenko.
-Učiteljica ni hotela pristati na čisto običajno prilagoditev (prestaviti test na datum, ki učenki bolj ustreza), do katere je učenka po pogodbi - in sploh po šolski zakonodaji - upravičena.
-Po posredovanju mame pri vodstvu šole je učiteljica pristala na prestavitev datuma testa. Ko je ta dan prišel, pa je, hops, namesto predvidenega testa dala učenki drugo preverjanje – domače branje. Tega bi morali, tako je bilo prvotno v načrtu, pisati že pred počitnicami, vendar si je takrat učiteljica nenadoma premislila, da bodo to raje pisali po počitnicah. Spet nič hudega, učiteljica si lahko nenadoma premisli in spremeni načrt, kdaj bo razred pisal domače branje. Za to, da tej učenki ni dala pisati tiste snovi, za katero se je po vnaprejšnjem dogovoru pripravila, pa resnično nimam besed. Še hujše pa je, kar je sledilo:
-Na vprašanja mame, zakaj se ne drži sklenjenih dogovorov, je učiteljica med drugim odgovorila, da »hčerka odlaša s pridobivanjem ocen, da naj se drugače zorganizira«. Kakšna podlost!
Učiteljice so bile po mnenju tega učitelja 'opljuvane'. Jaz ne vidim pljuvanja v tem, da je mama navedla preprosta in jasna dejstva:
-Zadolženi (s strani šole) odsotne učenke niso obvestili o testu.
-Ko se je to izkazalo, niso prevzeli odgovornosti, ampak so jo prevalili na bolno učenko.
-Učiteljica ni hotela pristati na čisto običajno prilagoditev (prestaviti test na datum, ki učenki bolj ustreza), do katere je učenka po pogodbi - in sploh po šolski zakonodaji - upravičena.
-Po posredovanju mame pri vodstvu šole je učiteljica pristala na prestavitev datuma testa. Ko je ta dan prišel, pa je, hops, namesto predvidenega testa dala učenki drugo preverjanje – domače branje. Tega bi morali, tako je bilo prvotno v načrtu, pisati že pred počitnicami, vendar si je takrat učiteljica nenadoma premislila, da bodo to raje pisali po počitnicah. Spet nič hudega, učiteljica si lahko nenadoma premisli in spremeni načrt, kdaj bo razred pisal domače branje. Za to, da tej učenki ni dala pisati tiste snovi, za katero se je po vnaprejšnjem dogovoru pripravila, pa resnično nimam besed. Še hujše pa je, kar je sledilo:
-Na vprašanja mame, zakaj se ne drži sklenjenih dogovorov, je učiteljica med drugim odgovorila, da »hčerka odlaša s pridobivanjem ocen, da naj se drugače zorganizira«. Kakšna podlost!
Razumljivo, da je mama ogorčena: »Kako si drzne uporabiti besedo ODLAŠANJE pri učenki, ki je manjkala pri pouku v letošnjem šolskem letu kar dva meseca in bila na približno 30 zdravniških pregledih? Da števila terapij sploh ne omenjam. Naj povem še to, da ima hčerka ravno toliko ocen pri pouku kot vsi ostali učenci in bi jo lahko za to pohvalili, ne pa da predrzno omeni, da odlaša! Je to odlašanje, da ima pridobljene vse ocene vsem težavam navkljub?«
DRUGI UČITELJ: TO JE MATERIAL ZA PEDOFILE
Drugi učitelj se je čutil upravičenega (ali dolžnega), da to mamo ukori zaradi tega, ker je k svoji izpovedi na facebooku dodala sliko hčerkinega golega hrbta, na katerem se vidijo brazgotine od operacije. Takole piše učitelj:
»Neprimerno je (razen če ste to storili v umetniške namene), da telo hčere javno razgalite in jo s tem izpostavite. Seveda bi me v vašem primeru zanimalo tudi mnenje tistih dveh, ki jima nekorektnost očitate. Zlahka namreč pribijemo nekoga na križ, a mu ne damo priložnosti, da pove svoj del resnice. Če pa je ta stran namenjena temu, da na njej križamo vse slabe učitelje - le teh je med nami ravno toliko, kot je slabih delavcev v vaši službi, zagotovo pa jih je manj, kot staršev, ki delajo svojim otrokom slabo uslugo. Po mojem mnenju ste vi med njimi, tudi sam imam hčere, pa na facebook ne bi dal materiala za pedofile. Upam, da vas bo tole streznilo«, se je postavil v pozicijo boljšega in pametnejšega.
Na tem mestu sem posegla s svojim komentarjem: »Gospod, vašemu pisanju, kaj doživljate kot učitelj, smo verjeli, ne da bi imeli potrebo, da najprej slišimo še drugo stran - njihov del resnice. Zakaj ne bi mogli verjeti tudi tej mami? Zakaj ne bi mogli tudi starši povedati svojih zgodb, ne da bi bili takoj osumljeni pretiravanja?«
(Moj komentar se nanaša na članke, ki jih je pred časom objavil ta isti učitelj, v katerih opisuje nevzdržne razmere, v katerih delajo učitelji, namreč nimajo osnovne varnosti, spoštovanja in dostojanstva, učenci in/ali starši jih lahko verbalno in/ali fizično napadejo oziroma jim grozijo…)
Učiteljev odgovor:
»Saj nisem napisal, da ne verjamem. Ampak žal na tej spletni strani delate z učitelji isto, kot je ku klux klan delal s črnci. Posplošujete, da so vsi slabi in jih slabšalno obsojate. Prvi učitelji otroka so starši. Če starši svojega otroka niso naučili, da se v življenju delajo krivice, potem ga niso pripravili na življenje. Če ne znamo biti kritični do sebe, kako naj bomo kritični do drugih. Takšne šole, kjer so učitelji dežurni krivci za celotno zlo po šolah v Sloveniji mi pokončni, morda tudi dobri učitelji pač NOČEMO…«
Torej, prebrali smo pripoved matere, iz katere je zlahka in jasno razvidno, da sta dve določeni učiteljici storili povsem konkretna neprimerna dejanja. V nekaterih stavkih mama nakaže, da je bilo še več dogodkov, ko učitelji niso spoštovali dogovora – pogodbe, vendar je tu opisala samo dva poglavitna zapleta. Učitelj nas (mamo in vse, ki smo jo v kometarjih podprli) obtožuje posploševanja in vleče pretresljivo primerjavo s ku klux klanom. V zvezi s tem imam vprašanje: Kaj lahko starši naredimo v primeru, da je na isti šoli več neprimernih postopanj (tudi na šoli mojih otrok jih je bilo veliko), zraven pa poznamo še primere z drugih šol – kako naj to povemo, sporočimo, ne da bi se sprožil rafal 'posplošujete!'?
Pravzaprav ni nobena skrivnost, da je naša država v globoki krizi na vseh področjih, v ozadju vsega je splošna kriza vrednot. Šolstvo ni nobena izjema. Zakaj (starši) ne smemo govoriti o tem? Jasno je, da je sam sistem zanič (zastarel, okorel, neživljenjski…), in že s tega vidika (znotraj slabega sistema) je zelo težko narediti dobro šolo. Če bi konkretno mi, v naši družini, imeli v vseh letih šolanja otrok nekaj posameznih problemov, sicer pa bi bilo stanje vsaj solidno – ne samo znosno (pa niti znosno ni bilo), potem ne bi bili upravičeni do posploševanja; tako pa smo.
Vrnimo se k učiteljevemu odgovoru na moj komentar: Ni napisal, da ne verjame, torej najbrž verjame. Ampak vseeno je hud na mamo, ki grdo govori o njegovih kolegih. Možno, da je bilo vse res, ampak ne bi smela javno povedati, ne bi smela izraziti svoje bolečine, ker to je ku-klux-klanovsko obsojanje učiteljev. Učiteljev se ne sme javno obsojati za nesprejemljiva dejanja, samo starše se lahko.
Iz ogorčenih reakcij teh dveh učiteljev je sklepati, da – ne smemo povedati. Biti moramo tiho. Medtem ko nam oni lahko mimogrede podelijo nalepko 'zanič starši, ki škodijo svojemu otroku, zraven pa še pljuvajo po učiteljih'.
Kaj pa nam učitelj sporoča s stavkom »Če starši svojega otroka niso naučili, da se v življenju delajo krivice, potem ga niso pripravili na življenje«? V danem kontekstu je videti, kot da želi povedati, da ni težava v tem, da sta učiteljici naredili učenki krivico, ampak v tem, da je njena mama ni pravočasno podučila, da se v življenju 'pač' dogajajo tudi krivice.
V nadaljevanju komentiranja gospod potoži, da o učiteljih nikoli ne povemo nič dobrega. Še enkrat obžaluje usodo deklice, ki bo zaznamovana, ker je neizkušena mati objavila na facebooku sliko njenega golega hrbta; ne obžaluje pa tega, da se je morala poleg hudih zdravstvenih težav soočati še z aroganco in krivičnostjo nekaterih šolskih delavcev (vsaj omenja tega ne). Nazadnje sklene: »Kot učitelj pa bom celo življenje opozarjal na neumnosti, ki jih starši počnemo-počnejo, četudi zaradi tega na tej strani ne bom preveč popularen.«
Škoda, da ob tem nam staršem odreka pravico, da opozarjamo na neumnosti, ki jih počnejo učitelji.
Še je dodal: »Na koncu še tole. Vedel sem, da boste vse to, kar ste naredili slabo z objavo "razgaljene deklice" naprtili učitelju - tokrat pač meni. Hvala, s tem ste spet pokazali, kako odgovorni smo v Sloveniji. Udarimo po prvem, ki nas opozori, da smo naredili napako. Kakšna sreča za nas, če je ta oseba povrh še učitelj.«
Ne vem, kaj ima v mislih s tem, da smo vse naprtili njemu. Sama sem ga samo vprašala, zakaj ne bi mogli verjeti izpovedi te mame, kot smo pred kratkim verjeli njegovi. Neka gospa pa se je še (kot sem se pri sebi tudi jaz) začudila, kako je lahko prišel na idejo, da je fotografija material za pedofile, takole: "Človeku, ki v šraufih in hrbtu operiranega bitja vidi spolni moment, ne verjamem kaj dosti. Razen kar to pove samo po sebi." Drugih odzivov ni dobil.
Mimogrede, gospod učitelj: mama je opozorila na napake učiteljic, in ste prav tako njej naprtili odgovornost in udarili po njej.
Moj komentar slike golega hrbta: Nič takšnega. Ta hrbet bo skupaj z drugimi hrbti lahko vse poletje razgaljen ob bazenih, ob morju, z dodatkom ene tanke vrvice, ki ne pokrije ničesar, in nihče se ne bo zgražal. Žalostno je, kako si nekdo brez zadržkov dovoli obsojati dejanje, ki samo po sebi ni sporno (lahko pa mu poljubno da pečat pedofilske seksualnosti, kdor se giba v takšnih miselnih okvirih), medtem ko drugi po njegovem ne bi smeli obsoditi nestrokovnega in nečloveškega ravnanja nekih učiteljic.
UČITELJICA: MAMA MANIPULIRA S ČUSTVI BRALCEV, POLEG TEGA PA JI NE VERJAMEM, DOKLER NE SLIŠIM ŠE DRUGE PLATI
Še ena učiteljica je poleg teh dveh gospodov videla v zgodbi 'metanje slabe luči na vse učitelje.' Podrobno je tudi opisala situacijo, ki jo ima trenutno v svojem razredu: Dva učenca veliko manjkata, ogromno se jima mora prilagajati v preverjanjih, pomagati pri pridobivanju snovi, pa vendar njuna mama še vedno ni zadovoljna, stalno se pritožuje in opozarja na pravilnik o ocenjevanju… Zaradi takšne težavne matere (seveda pa ima poleg te še druge izkušnje iz preteklih delovnih let) ta učiteljica ne želi verjeti mami iz naše zgodbe. Ne, dokler ne sliši še druge strani.
Ali naj mi verjamemo njeni pripovedi o težavni mami, dokler ne slišimo tudi druge plati? So učitelji že vnaprej bolj verodostojni kot starši? Jaz ji verjamem (učiteljici). Ne vem pa, kako bi šlo tudi v obratno smer. Kako lahko jaz ali katerikoli starš potožimo o težavnem učitelju, učiteljici, ne da bi nas njegovi kolegi osumili pretiravanja / potvarjanja dejstev / laganja, skratka da 'krivo pričamo.'
Kopiram učiteljico: »In če bi s tiste strani (šole poškodovane učenke, op. p.) prišla informacija, da so pozabili, da je učiteljica spregledala, da je morda res tako reagirala na prvo njihovo prošnjo... Potem tole zgodbo podprem 100%. Dokler pa berem le eno stran, ki je izredno subjektivna... A-a, mene ne boste, jaz še imam lastno glavo in še kar nekaj zdrave pameti v njej. Kako je pa z vami, pa ne vem.«
Učiteljica posplošuje. Ker ima trenutno v svojem razredu neko ekstremno težavno mamo, tudi tejle mami ne bo verjela. 'Pljuva' po starših.
Poleg tega se ji zdi zelo verjetno, da so na šoli že veliko naredili za učenko s poškodbo, ji šli zelo na roko, pa ni bilo nikoli dovolj, zato so potegnili mejo. Takole pravi:
DRUGI UČITELJ: TO JE MATERIAL ZA PEDOFILE
Drugi učitelj se je čutil upravičenega (ali dolžnega), da to mamo ukori zaradi tega, ker je k svoji izpovedi na facebooku dodala sliko hčerkinega golega hrbta, na katerem se vidijo brazgotine od operacije. Takole piše učitelj:
»Neprimerno je (razen če ste to storili v umetniške namene), da telo hčere javno razgalite in jo s tem izpostavite. Seveda bi me v vašem primeru zanimalo tudi mnenje tistih dveh, ki jima nekorektnost očitate. Zlahka namreč pribijemo nekoga na križ, a mu ne damo priložnosti, da pove svoj del resnice. Če pa je ta stran namenjena temu, da na njej križamo vse slabe učitelje - le teh je med nami ravno toliko, kot je slabih delavcev v vaši službi, zagotovo pa jih je manj, kot staršev, ki delajo svojim otrokom slabo uslugo. Po mojem mnenju ste vi med njimi, tudi sam imam hčere, pa na facebook ne bi dal materiala za pedofile. Upam, da vas bo tole streznilo«, se je postavil v pozicijo boljšega in pametnejšega.
Na tem mestu sem posegla s svojim komentarjem: »Gospod, vašemu pisanju, kaj doživljate kot učitelj, smo verjeli, ne da bi imeli potrebo, da najprej slišimo še drugo stran - njihov del resnice. Zakaj ne bi mogli verjeti tudi tej mami? Zakaj ne bi mogli tudi starši povedati svojih zgodb, ne da bi bili takoj osumljeni pretiravanja?«
(Moj komentar se nanaša na članke, ki jih je pred časom objavil ta isti učitelj, v katerih opisuje nevzdržne razmere, v katerih delajo učitelji, namreč nimajo osnovne varnosti, spoštovanja in dostojanstva, učenci in/ali starši jih lahko verbalno in/ali fizično napadejo oziroma jim grozijo…)
Učiteljev odgovor:
»Saj nisem napisal, da ne verjamem. Ampak žal na tej spletni strani delate z učitelji isto, kot je ku klux klan delal s črnci. Posplošujete, da so vsi slabi in jih slabšalno obsojate. Prvi učitelji otroka so starši. Če starši svojega otroka niso naučili, da se v življenju delajo krivice, potem ga niso pripravili na življenje. Če ne znamo biti kritični do sebe, kako naj bomo kritični do drugih. Takšne šole, kjer so učitelji dežurni krivci za celotno zlo po šolah v Sloveniji mi pokončni, morda tudi dobri učitelji pač NOČEMO…«
Torej, prebrali smo pripoved matere, iz katere je zlahka in jasno razvidno, da sta dve določeni učiteljici storili povsem konkretna neprimerna dejanja. V nekaterih stavkih mama nakaže, da je bilo še več dogodkov, ko učitelji niso spoštovali dogovora – pogodbe, vendar je tu opisala samo dva poglavitna zapleta. Učitelj nas (mamo in vse, ki smo jo v kometarjih podprli) obtožuje posploševanja in vleče pretresljivo primerjavo s ku klux klanom. V zvezi s tem imam vprašanje: Kaj lahko starši naredimo v primeru, da je na isti šoli več neprimernih postopanj (tudi na šoli mojih otrok jih je bilo veliko), zraven pa poznamo še primere z drugih šol – kako naj to povemo, sporočimo, ne da bi se sprožil rafal 'posplošujete!'?
Pravzaprav ni nobena skrivnost, da je naša država v globoki krizi na vseh področjih, v ozadju vsega je splošna kriza vrednot. Šolstvo ni nobena izjema. Zakaj (starši) ne smemo govoriti o tem? Jasno je, da je sam sistem zanič (zastarel, okorel, neživljenjski…), in že s tega vidika (znotraj slabega sistema) je zelo težko narediti dobro šolo. Če bi konkretno mi, v naši družini, imeli v vseh letih šolanja otrok nekaj posameznih problemov, sicer pa bi bilo stanje vsaj solidno – ne samo znosno (pa niti znosno ni bilo), potem ne bi bili upravičeni do posploševanja; tako pa smo.
Vrnimo se k učiteljevemu odgovoru na moj komentar: Ni napisal, da ne verjame, torej najbrž verjame. Ampak vseeno je hud na mamo, ki grdo govori o njegovih kolegih. Možno, da je bilo vse res, ampak ne bi smela javno povedati, ne bi smela izraziti svoje bolečine, ker to je ku-klux-klanovsko obsojanje učiteljev. Učiteljev se ne sme javno obsojati za nesprejemljiva dejanja, samo starše se lahko.
Iz ogorčenih reakcij teh dveh učiteljev je sklepati, da – ne smemo povedati. Biti moramo tiho. Medtem ko nam oni lahko mimogrede podelijo nalepko 'zanič starši, ki škodijo svojemu otroku, zraven pa še pljuvajo po učiteljih'.
Kaj pa nam učitelj sporoča s stavkom »Če starši svojega otroka niso naučili, da se v življenju delajo krivice, potem ga niso pripravili na življenje«? V danem kontekstu je videti, kot da želi povedati, da ni težava v tem, da sta učiteljici naredili učenki krivico, ampak v tem, da je njena mama ni pravočasno podučila, da se v življenju 'pač' dogajajo tudi krivice.
V nadaljevanju komentiranja gospod potoži, da o učiteljih nikoli ne povemo nič dobrega. Še enkrat obžaluje usodo deklice, ki bo zaznamovana, ker je neizkušena mati objavila na facebooku sliko njenega golega hrbta; ne obžaluje pa tega, da se je morala poleg hudih zdravstvenih težav soočati še z aroganco in krivičnostjo nekaterih šolskih delavcev (vsaj omenja tega ne). Nazadnje sklene: »Kot učitelj pa bom celo življenje opozarjal na neumnosti, ki jih starši počnemo-počnejo, četudi zaradi tega na tej strani ne bom preveč popularen.«
Škoda, da ob tem nam staršem odreka pravico, da opozarjamo na neumnosti, ki jih počnejo učitelji.
Še je dodal: »Na koncu še tole. Vedel sem, da boste vse to, kar ste naredili slabo z objavo "razgaljene deklice" naprtili učitelju - tokrat pač meni. Hvala, s tem ste spet pokazali, kako odgovorni smo v Sloveniji. Udarimo po prvem, ki nas opozori, da smo naredili napako. Kakšna sreča za nas, če je ta oseba povrh še učitelj.«
Ne vem, kaj ima v mislih s tem, da smo vse naprtili njemu. Sama sem ga samo vprašala, zakaj ne bi mogli verjeti izpovedi te mame, kot smo pred kratkim verjeli njegovi. Neka gospa pa se je še (kot sem se pri sebi tudi jaz) začudila, kako je lahko prišel na idejo, da je fotografija material za pedofile, takole: "Človeku, ki v šraufih in hrbtu operiranega bitja vidi spolni moment, ne verjamem kaj dosti. Razen kar to pove samo po sebi." Drugih odzivov ni dobil.
Mimogrede, gospod učitelj: mama je opozorila na napake učiteljic, in ste prav tako njej naprtili odgovornost in udarili po njej.
Moj komentar slike golega hrbta: Nič takšnega. Ta hrbet bo skupaj z drugimi hrbti lahko vse poletje razgaljen ob bazenih, ob morju, z dodatkom ene tanke vrvice, ki ne pokrije ničesar, in nihče se ne bo zgražal. Žalostno je, kako si nekdo brez zadržkov dovoli obsojati dejanje, ki samo po sebi ni sporno (lahko pa mu poljubno da pečat pedofilske seksualnosti, kdor se giba v takšnih miselnih okvirih), medtem ko drugi po njegovem ne bi smeli obsoditi nestrokovnega in nečloveškega ravnanja nekih učiteljic.
UČITELJICA: MAMA MANIPULIRA S ČUSTVI BRALCEV, POLEG TEGA PA JI NE VERJAMEM, DOKLER NE SLIŠIM ŠE DRUGE PLATI
Še ena učiteljica je poleg teh dveh gospodov videla v zgodbi 'metanje slabe luči na vse učitelje.' Podrobno je tudi opisala situacijo, ki jo ima trenutno v svojem razredu: Dva učenca veliko manjkata, ogromno se jima mora prilagajati v preverjanjih, pomagati pri pridobivanju snovi, pa vendar njuna mama še vedno ni zadovoljna, stalno se pritožuje in opozarja na pravilnik o ocenjevanju… Zaradi takšne težavne matere (seveda pa ima poleg te še druge izkušnje iz preteklih delovnih let) ta učiteljica ne želi verjeti mami iz naše zgodbe. Ne, dokler ne sliši še druge strani.
Ali naj mi verjamemo njeni pripovedi o težavni mami, dokler ne slišimo tudi druge plati? So učitelji že vnaprej bolj verodostojni kot starši? Jaz ji verjamem (učiteljici). Ne vem pa, kako bi šlo tudi v obratno smer. Kako lahko jaz ali katerikoli starš potožimo o težavnem učitelju, učiteljici, ne da bi nas njegovi kolegi osumili pretiravanja / potvarjanja dejstev / laganja, skratka da 'krivo pričamo.'
Kopiram učiteljico: »In če bi s tiste strani (šole poškodovane učenke, op. p.) prišla informacija, da so pozabili, da je učiteljica spregledala, da je morda res tako reagirala na prvo njihovo prošnjo... Potem tole zgodbo podprem 100%. Dokler pa berem le eno stran, ki je izredno subjektivna... A-a, mene ne boste, jaz še imam lastno glavo in še kar nekaj zdrave pameti v njej. Kako je pa z vami, pa ne vem.«
Učiteljica posplošuje. Ker ima trenutno v svojem razredu neko ekstremno težavno mamo, tudi tejle mami ne bo verjela. 'Pljuva' po starših.
Poleg tega se ji zdi zelo verjetno, da so na šoli že veliko naredili za učenko s poškodbo, ji šli zelo na roko, pa ni bilo nikoli dovolj, zato so potegnili mejo. Takole pravi:
»Pa vi veste, kolikokrat in kako so se hčerki že prilagodili? Morda so pa naredili že marsikaj, pa ni bilo nikoli dovolj dobro in imajo prestavljanja in pogajanj poln kufer.«
Zakaj se ji zdi to tako zelo verjetno? Ker bi ona tako naredila? To še ne zagotavlja, da bi tudi katerikoli njeni kolegi to naredili. Mama je napisala, da ni bilo narejeno, čeprav dogovorjeno; napisala je, da hčerka redno pridobiva vse ocene, toda to je samo mama; učiteljica meni, da gre bolj zaupati njenim stanovskim kolegom, kot pa neki mami; močno se ji dozdeva, da si je ta punca - z vsemi pridobljenimi ocenami kljub težki operaciji, do pred kratkim vrhunska športnica, ki je zastopala svojo šolo na tekmovanjih - stalno nekaj zmišljevala in odlašala, da so je nazadnje imeli v šoli že čez glavo.
Učiteljica razpolaga še z enim podatkom: Ve, za katero šolo gre v tej pripovedi, in ve, da »vodstvo šole menda tam res ni dobro in kolikor mi je znano kvaliteta in ugled zadnja leta strmo padata.« Toda kljub temu se ji zdi bolj verjetno, da je šola ravnala prav, mama pa v obtožbah pretirava. Šoli s slabim ugledom še vedno lažje zaupa kot pa neki mami, ki je ne pozna; o njej ve zgolj to, da je mama do pred kratkim vrhunske športnice, ki ne glede na težko poškodbo tudi v obdobju rehabilitacije in postrehabilitacije opravlja šolske obveznosti.
Če bi dobila zagotovilo, da so napake res bile storjene, tako kot opisuje mama, »se takoj postavim na stran mame in ji pomagam pri iskanju ustreznih ukrepov in rešitev, da se učiteljicama pristriže krila in zelo verjetno tudi zamenja vodstvo šole«, piše učiteljica. Ampak kaj, ko mamam ne gre kar verjeti na besedo, saj vemo kakšne so. Če si njihov otrok zlomi hrbtenico in se mu v trenutku spremeni življenje, porušijo sanje, pa sploh postanejo čisto nemogoče. Potem si celo predstavljajo, da bodo učitelji otroku v oporo, mu prisluhnili in se mu prilagodili, ter se držali pisno sklenjenih dogovorov; celo to, da se bo razrednik kdaj pa kdaj spomnil na svojo odsotno učenko in preveril v razredu, ali so jo zagotovo obvestili o vsem (ali pa jo celo sam obvestil?!?).
Medtem ko je prej omenjeni učitelj ostro opomnil mamo zaradi objave neprimerne fotografije, jo je ta učiteljica ujela pri še enem nečednem dejanju: Pri bralcih je z besedno manipulacijo zbujala sočutje! Najbolje, da kopiram njeno pretanjeno psihološko analizo, ki se zaključi z moralnim podukom:
»Je zaznati nekaj težav v šoli iz njega (maminega sestavka - ne prvotnega, pač pa ko je tem dvomečim učiteljem še dodatno pojasnjevala okoliščine, op. p.) in so tudi napisane tako, da se jih da razumeti kot velike napake, odstopanja od dogovorov in podobno. Kljub temu pa vam moram napisati, da, če znaš pritisniti pravi gumbek sočutja (lahko berete manipulirati z besedami) pri ljudeh, potem te v minuti zasujejo s sočutjem, dobrimi pismi, želijo te spoznati in s teboj trpeti in seveda, z vso silo udrihati po ničvrednih drugih, ki delajo samo krivice in si skorajda ne zaslužijo poimenovanja "človek".
Večina bi nas znala hitro najti ta gumbek in lahko se takoj začnemo kepati s psovkami, kritikami, pljuvamo, se lasamo, grizemo, streljamo če hočete, pa še kaj.
Ni prav, da ste nastopili na tak način.«
Učiteljica meni, da je mama pri bralcih dosegla sočutje z manipulacijo, medtem ko je čutečim ljudem jasno, da je zgodba sama zase dovolj, da vzbudi sočutje.
Težko rečem in težko verjamem, da je učiteljica res brezčutna; morda je takšna samo v trenutkih, ko čuti, da mora braniti učiteljski stan. Slednje pa je tokrat začutila v napačnem trenutku, v to sem prepričana. Narobe je za vsako ceno braniti 'naše', četudi so naredili očitno napako. Za ugled vsake poklicne skupine bi bilo veliko bolje, če bi napake posameznikov priznali (občasne strokovne napake so neizbežne in povsem človeške, le da v tem primeru ni bilo tako – bile so nečloveške in zlahka bi se jim dalo izogniti), ter se vsi skupaj odločno branili ob neupravičenih napadih – imeli bi več kot dovolj priložnosti! (Glej članek Tudi učitelji so žrtve nasilja.)
Učiteljica razpolaga še z enim podatkom: Ve, za katero šolo gre v tej pripovedi, in ve, da »vodstvo šole menda tam res ni dobro in kolikor mi je znano kvaliteta in ugled zadnja leta strmo padata.« Toda kljub temu se ji zdi bolj verjetno, da je šola ravnala prav, mama pa v obtožbah pretirava. Šoli s slabim ugledom še vedno lažje zaupa kot pa neki mami, ki je ne pozna; o njej ve zgolj to, da je mama do pred kratkim vrhunske športnice, ki ne glede na težko poškodbo tudi v obdobju rehabilitacije in postrehabilitacije opravlja šolske obveznosti.
Če bi dobila zagotovilo, da so napake res bile storjene, tako kot opisuje mama, »se takoj postavim na stran mame in ji pomagam pri iskanju ustreznih ukrepov in rešitev, da se učiteljicama pristriže krila in zelo verjetno tudi zamenja vodstvo šole«, piše učiteljica. Ampak kaj, ko mamam ne gre kar verjeti na besedo, saj vemo kakšne so. Če si njihov otrok zlomi hrbtenico in se mu v trenutku spremeni življenje, porušijo sanje, pa sploh postanejo čisto nemogoče. Potem si celo predstavljajo, da bodo učitelji otroku v oporo, mu prisluhnili in se mu prilagodili, ter se držali pisno sklenjenih dogovorov; celo to, da se bo razrednik kdaj pa kdaj spomnil na svojo odsotno učenko in preveril v razredu, ali so jo zagotovo obvestili o vsem (ali pa jo celo sam obvestil?!?).
Medtem ko je prej omenjeni učitelj ostro opomnil mamo zaradi objave neprimerne fotografije, jo je ta učiteljica ujela pri še enem nečednem dejanju: Pri bralcih je z besedno manipulacijo zbujala sočutje! Najbolje, da kopiram njeno pretanjeno psihološko analizo, ki se zaključi z moralnim podukom:
»Je zaznati nekaj težav v šoli iz njega (maminega sestavka - ne prvotnega, pač pa ko je tem dvomečim učiteljem še dodatno pojasnjevala okoliščine, op. p.) in so tudi napisane tako, da se jih da razumeti kot velike napake, odstopanja od dogovorov in podobno. Kljub temu pa vam moram napisati, da, če znaš pritisniti pravi gumbek sočutja (lahko berete manipulirati z besedami) pri ljudeh, potem te v minuti zasujejo s sočutjem, dobrimi pismi, želijo te spoznati in s teboj trpeti in seveda, z vso silo udrihati po ničvrednih drugih, ki delajo samo krivice in si skorajda ne zaslužijo poimenovanja "človek".
Večina bi nas znala hitro najti ta gumbek in lahko se takoj začnemo kepati s psovkami, kritikami, pljuvamo, se lasamo, grizemo, streljamo če hočete, pa še kaj.
Ni prav, da ste nastopili na tak način.«
Učiteljica meni, da je mama pri bralcih dosegla sočutje z manipulacijo, medtem ko je čutečim ljudem jasno, da je zgodba sama zase dovolj, da vzbudi sočutje.
Težko rečem in težko verjamem, da je učiteljica res brezčutna; morda je takšna samo v trenutkih, ko čuti, da mora braniti učiteljski stan. Slednje pa je tokrat začutila v napačnem trenutku, v to sem prepričana. Narobe je za vsako ceno braniti 'naše', četudi so naredili očitno napako. Za ugled vsake poklicne skupine bi bilo veliko bolje, če bi napake posameznikov priznali (občasne strokovne napake so neizbežne in povsem človeške, le da v tem primeru ni bilo tako – bile so nečloveške in zlahka bi se jim dalo izogniti), ter se vsi skupaj odločno branili ob neupravičenih napadih – imeli bi več kot dovolj priložnosti! (Glej članek Tudi učitelji so žrtve nasilja.)
Skok v obrambno pozicijo takoj, ko nekdo opozori na napako katerega koli učitelja ali šole, ta medsebojna 'solidarnost', nikakor ne vpliva pozitivno na ugled poklica; prej nakazuje na težnjo k neprevzemanju odgovornosti: če bomo družno odbijali vse 'napade', se nikomur od nas ne bo treba soočiti z odgovornostjo, kadar se nam zgodi napaka. Te pa se neizbežno zgodijo vsakomur, ki kaj dela.
Kakorkoli, čeprav učiteljica iz materinih dodatnih pojasnil zdaj že razbere, da je šlo za »velike napake, odstopanja od dogovorov in podobno«, še vseeno mora opomniti to mamo, da ni ravnala prav, ko je 'manipulativno' objavila svojo izpoved.
ŽRTVE SMO V RESNICI MI, UČITELJI – POLEG TEGA PA TEJ MAMI NE VERJAMEMO!
Neverjetno v vsej tej zgodbi je med drugim tudi to: Prebrali smo pripoved o težki poškodbi in prestani težki operaciji ter rehabilitaciji štirinajstletnega dekleta, ter o stresih, ki so sledili še v šoli. Večina komentarjev ostane pri temi: Deklici želijo čim prejšnje okrevanje, obema z mamo veliko moči za prestajanje vsega skupaj, obsodijo postopke v šoli. Samo gledišče treh pedagogov, ki sem jih nazadnje komentirala, je povsem drugačno: V vlogo tistega, ki tukaj trpi, postavijo sebe – učitelje; natančneje svoji kolegici, ki ju sicer osebno ne poznajo, vendar se v tej situaciji z njima zlijejo in identificirajo. Vedejo se enako, kot če bi bila kritika usmerjena na njih same. Dekličin hrbet je poln brazgotin, v njem so vijaki, tu pa beremo o učiteljih, ki da jih 'pribijamo na križ', ku-klux-klanovsko slabšalno obsojamo, pljuvamo po njih, se spravljamo nanje kot mrhovinarji, mečemo nanje slabo luč. O tem, kaj prestaja zadnje mesece ta učenka, pa niti besede.
Vsi trije – dva učitelja in učiteljica, so podvomili v verodostojnost mamine pripovedi; če bodo slišali še drugo plat, potem bodo šele verjeli, prej ne. Potemtakem, če želimo starši povedati karkoli negativnega, nismo verodostojni, dokler se ne 'soočimo' kot na sodišču; obvezno mora biti zraven tudi 'tožena stranka', ki naj pove svojo verzijo zgodbe. V tem je težava, ker to ni izvedljivo.
Res je, težave je treba reševati na licu mesta, vsak mora imeti možnost povedati svoj del zgodbe. Starši to počnemo, kolikor moremo, dokler ne obupamo; hodimo v šolo, pogosto naletimo na mline na veter – nič se ne spremeni. Tej mami je prekipelo, ker so se kršitve pogodbe vrstile, bila je zbegana in osupla ob tako nesočutnem odnosu nekaterih pedagoških delavk. Začutila je, da želi svojo zgodbo povedati drugim, da - po eni strani - izlije svojo bolečino, po drugi strani pa morda tudi prispeva k spremembam v prihodnje, kajti kot vemo – nič se ne bo spremenilo, če bomo tiho.
Kadar sem sama šla v šolo, na pogovor k razredničarki ali svetovalni službi, ker so mojega otroka vrstniki izločali, se po tem ni nikoli nič spremenilo, kvečjemu je bilo še slabše, kajti k prejšnjim zmerljivkam so dodali še 'tožljivec'. Kadar sem na sestanku za starše izpostavila kak problem, da bi se skupaj o njem pogovorili (na primer pretežke torbe), drugi starši niso bili zainteresirani, učiteljica pa ni znala voditi pogovora. Sledila je hitra zamenjava teme pogovora in gostobesednost, da ne bi še kdo prišel do besede, ker je učiteljico strah napadov in želi mučni dogodek čim prej končati. Moj najmlajši otrok je sam večkrat povedal razredničarki in ravnateljici, da ga sošolci nadlegujejo, ker pa takšnih problemov ne znata reševati, sta pri tem gledali skozenj, dokler ni odnehal. Nista se odzvali, nikoli. Nazadnje smo zamenjali šolo. S tem so izgubili enega odličnega učenca, ki vsako leto prinese svoji šoli tudi nekaj priznanj s tekmovanj.
Po takšnih izkušnjah je prav kruto, če mi rečete, da naj probleme rešujem tam kjer so, s konkretnimi udeleženci, ne pa da 'javno pljuvam'. Ko se težav na šoli ni dalo rešiti, sčasoma pa sem se tudi zavedla, da ima problem šolskega sistema zelo globoke in razvejane korenine, takrat ne preostane drugega, kot da o problemih javno govorimo, opozarjamo. Želela bi si, da bi ljudje razumeli razliko med 'pljuvanjem' in opozarjanjem na problem, vendar jih žal veliko ne razume.
Učitelji pogosto tudi ne razumejo tega, da če imamo starši kakršno koli kritiko na določenega učitelja ali na kaj drugega v zvezi s šolo, je ni treba nemudoma vzeti nase; sami so lahko popolnoma mirni, dokler so sami v sebi gotovi, da delajo najboljše, kot v danih razmerah lahko.
In takrat, ko želimo starši povedati svojo zgodbo, nastane vik in krik. Da pljuvamo. Da obtožujemo vsevprek, druga stran pa se nima možnosti braniti. Nekaj se jih družno tolče po prsih, kakšna krivica se dogaja njihovemu stanu.
Kakorkoli, čeprav učiteljica iz materinih dodatnih pojasnil zdaj že razbere, da je šlo za »velike napake, odstopanja od dogovorov in podobno«, še vseeno mora opomniti to mamo, da ni ravnala prav, ko je 'manipulativno' objavila svojo izpoved.
ŽRTVE SMO V RESNICI MI, UČITELJI – POLEG TEGA PA TEJ MAMI NE VERJAMEMO!
Neverjetno v vsej tej zgodbi je med drugim tudi to: Prebrali smo pripoved o težki poškodbi in prestani težki operaciji ter rehabilitaciji štirinajstletnega dekleta, ter o stresih, ki so sledili še v šoli. Večina komentarjev ostane pri temi: Deklici želijo čim prejšnje okrevanje, obema z mamo veliko moči za prestajanje vsega skupaj, obsodijo postopke v šoli. Samo gledišče treh pedagogov, ki sem jih nazadnje komentirala, je povsem drugačno: V vlogo tistega, ki tukaj trpi, postavijo sebe – učitelje; natančneje svoji kolegici, ki ju sicer osebno ne poznajo, vendar se v tej situaciji z njima zlijejo in identificirajo. Vedejo se enako, kot če bi bila kritika usmerjena na njih same. Dekličin hrbet je poln brazgotin, v njem so vijaki, tu pa beremo o učiteljih, ki da jih 'pribijamo na križ', ku-klux-klanovsko slabšalno obsojamo, pljuvamo po njih, se spravljamo nanje kot mrhovinarji, mečemo nanje slabo luč. O tem, kaj prestaja zadnje mesece ta učenka, pa niti besede.
Vsi trije – dva učitelja in učiteljica, so podvomili v verodostojnost mamine pripovedi; če bodo slišali še drugo plat, potem bodo šele verjeli, prej ne. Potemtakem, če želimo starši povedati karkoli negativnega, nismo verodostojni, dokler se ne 'soočimo' kot na sodišču; obvezno mora biti zraven tudi 'tožena stranka', ki naj pove svojo verzijo zgodbe. V tem je težava, ker to ni izvedljivo.
Res je, težave je treba reševati na licu mesta, vsak mora imeti možnost povedati svoj del zgodbe. Starši to počnemo, kolikor moremo, dokler ne obupamo; hodimo v šolo, pogosto naletimo na mline na veter – nič se ne spremeni. Tej mami je prekipelo, ker so se kršitve pogodbe vrstile, bila je zbegana in osupla ob tako nesočutnem odnosu nekaterih pedagoških delavk. Začutila je, da želi svojo zgodbo povedati drugim, da - po eni strani - izlije svojo bolečino, po drugi strani pa morda tudi prispeva k spremembam v prihodnje, kajti kot vemo – nič se ne bo spremenilo, če bomo tiho.
Kadar sem sama šla v šolo, na pogovor k razredničarki ali svetovalni službi, ker so mojega otroka vrstniki izločali, se po tem ni nikoli nič spremenilo, kvečjemu je bilo še slabše, kajti k prejšnjim zmerljivkam so dodali še 'tožljivec'. Kadar sem na sestanku za starše izpostavila kak problem, da bi se skupaj o njem pogovorili (na primer pretežke torbe), drugi starši niso bili zainteresirani, učiteljica pa ni znala voditi pogovora. Sledila je hitra zamenjava teme pogovora in gostobesednost, da ne bi še kdo prišel do besede, ker je učiteljico strah napadov in želi mučni dogodek čim prej končati. Moj najmlajši otrok je sam večkrat povedal razredničarki in ravnateljici, da ga sošolci nadlegujejo, ker pa takšnih problemov ne znata reševati, sta pri tem gledali skozenj, dokler ni odnehal. Nista se odzvali, nikoli. Nazadnje smo zamenjali šolo. S tem so izgubili enega odličnega učenca, ki vsako leto prinese svoji šoli tudi nekaj priznanj s tekmovanj.
Po takšnih izkušnjah je prav kruto, če mi rečete, da naj probleme rešujem tam kjer so, s konkretnimi udeleženci, ne pa da 'javno pljuvam'. Ko se težav na šoli ni dalo rešiti, sčasoma pa sem se tudi zavedla, da ima problem šolskega sistema zelo globoke in razvejane korenine, takrat ne preostane drugega, kot da o problemih javno govorimo, opozarjamo. Želela bi si, da bi ljudje razumeli razliko med 'pljuvanjem' in opozarjanjem na problem, vendar jih žal veliko ne razume.
Učitelji pogosto tudi ne razumejo tega, da če imamo starši kakršno koli kritiko na določenega učitelja ali na kaj drugega v zvezi s šolo, je ni treba nemudoma vzeti nase; sami so lahko popolnoma mirni, dokler so sami v sebi gotovi, da delajo najboljše, kot v danih razmerah lahko.
In takrat, ko želimo starši povedati svojo zgodbo, nastane vik in krik. Da pljuvamo. Da obtožujemo vsevprek, druga stran pa se nima možnosti braniti. Nekaj se jih družno tolče po prsih, kakšna krivica se dogaja njihovemu stanu.
TAKO KOT UČITELJI, TUDI STARŠI NISMO VSI ZA V EN KOŠ
Pri tem seveda dobro vem, kakšna patologija vlada v vsej naši družbi, koliko je v resnici takšnih staršev, ki nezaslišano razvajajo in ščitijo svoje otroke, grozijo učiteljem, se vedejo v šoli prostaško in tako naprej. Tega se dobro zavedam, tudi članek sem napisala o tem. Ampak jaz in moj mož ne spadava med njih. Če se oglasim s kakšno kritično pripombo, pa bom, kar se tiče teh treh učiteljev in njim podobnih, takoj romala v isto malho z njimi (groznimi starši)! Mama, ki je objavila svojo izpoved, je že v njej. Aha, pravzaprav sem tudi jaz že tam – vsi, ki smo se ob brezčutnih odzivih teh treh pedagoških delavcev postavili v bran devetošolki in njeni mami, pozivali k razumevanju, sočutju in empatiji (najprej pa k zaupanju, da sploh govori resnico), smo poleteli tja. Če nas ni zalučal en ali drug, nas je pa tretji.
O kritično slabem stanju v šolskem sistemu, pa tudi na naši bivši osnovni šoli sem že pisala, objavljala na facebooku. Številni odzivi so mi pritrjevali, ljudje so se spominjali lastnih slabih izkušenj s šolo, skupaj smo ugotavljali, da gre z leti še na slabše. Potem sta se pojavila neka učiteljica (iz čisto druge šole, tudi druge regije) in še en gospod, ki sodeluje s slovenskimi šolami, in se uprla: to ni res, to ni mogoče. Pisala sem še dodatna pojasnila, kaj vse je slabega na šoli – slaba kvaliteta pouka, ne obvladujejo učencev - ne vztrajajo pri spoštovanju osnovnih pravil, ob kršitvah ne ukrepajo, pač pa pustijo, da stvari tečejo svojo pot - od slabega na slabše… a mi enostavno nista verjela, še zlasti učiteljica ne. 'Toliko napak na eni šoli, in da se ne bi dalo nič zmeniti, tega enostavno ne verjamem', je napisala. Ni mi verjela, in jaz nisem mogla drugega kot napisati, da sem tudi sama težko verjela, da se vse to dogaja.
Če na neki šoli funkcionirajo tako, da težave ignorirajo, jih zanikajo, preslišijo, spregledajo, pometajo pod preprogo, in je zaradi tega stanje v razsulu… kako naj pridobim verodostojnost s tem, da 'še druga stran pove svojo plat'? Jasno, da bodo uglajeno povedali, da oni pa teh težav niso opazili, da ne vedo, o čem jaz govorim. Tako mi je večkrat odgovorila razredničarka, ko sem prišla na razgovor zaradi izločanja in nadlegovanja mojega starejšega sina, ki je trajalo več let, vse dokler ni odšel na gimnazijo.
DVA TABORA???
Prepričana sem, da starši in učitelji nismo in ne smemo biti dva nasprotna tabora. Smo v istem čolnu. Pred kratkim smo v eni od skupin ugotavljali, da potrebujemo 'Združenje staršev in učiteljev, ki si želijo boljšo šolo'. Moramo se pogovarjati… ampak kako? Kako naj povem, opozorim na probleme, ne da bi nekaj učiteljev poskočilo in začelo kričati, da 'pljuvamo po njih', da mečemo slabo luč na vse, da jih pribijamo na križ…? To vprašanje sem zastavila učiteljici, ki se je odločila, da bo izpoved devetošolkine mame vzela z rezervo, ker pozna že druge težavne mame, ki krepko pretiravajo. Napisala sem:
»Kaj lahko starši naredimo, da bomo za vas kredibilni? Da bomo lahko povedali svoje boleče izkušnje s šolo in nam boste verjeli, ne da bi komunicirali samo kot na sodišču: pripeljite priče, predložite dokaze, potem se bomo pa pogovarjali.
Tudi starši si želimo, da nas učitelji ne mečete vseh v isti koš. Nimamo vsi razvajenih otrok, nemogočih zahtev, nismo vsi nevrotični, prezaščitniški... Kako lahko pokažem, da sem normalna mama, ki bi rada, da se pogovarjamo konstruktivno, skupaj iščemo rešitve?«
Učiteljica je poznala odgovor in mi ga napisala:
»Marjana, korekten odnos, dobra komunikacija, predvsem pa poznati in se ustaviti pred mejo, ki označuje avtonomnost in strokovnost staršev in učiteljev. Sem mnenja, da se vse da pogovorit in dogovorit…«
Ampak ta odgovor je samo teorija, ki mi ne bo pomagala. Namreč jaz lahko nekaj povem in pri tem menim, da sem bila korektna, da sem se potrudila s komunikacijo, da poznam in upoštevam mejo – ampak če učiteljici ne bo všeč, kar pravim, mi bo lahko poočitala, da sem bodisi nekorektna bodisi da sem prestopila mejo… in bom spet diskreditirana. Pojmi, kot so avtonomnost, strokovnost, korektnost in meje, so dovolj ohlapni in raztegljivi, da jih je možno uporabiti na ta način. Da se bo to zgodilo, pa pričakujem zaradi odziva na tukaj obravnavano izpoved mame, ki je bil odziv v smislu, da če ti nekdo stopi na rep, ga v obrambo lahko nečesa obtožiš (blatenja, manipulacije…), najpreprosteje pa je, da mu kratkomalo ne verjameš. Oboje skupaj pa je sploh kombinacija, ki 'trga gate!'
ŽELIMO SI VSE KAJ DRUGEGA
Žalostna sem zaradi takšnih odnosov, a nisem samo jaz - sodelavka Familylab-a je napisala:
»Debata, ki se je razvila, je skoraj še bolj boleča od dogajanja, ki jo je sprožilo. Žalostna in razočarana (sem). Tokratni opis dogajanja s strani matere (še enkrat sem ga šla prebrat) se mi namreč zdi precej jasen, dovolj podroben, ne vsevprek obsojajoč, niti žaljiv, tudi kakšne destruktivne žolčnosti ali zagrenjenosti ne čutim med vrsticami - se mi zdi, da zelo konkretno opisuje konkretne reči in dejanja konkretnih posamičnih učiteljic, ki se ne zdijo korektna niti s strokovnega vidika, kaj šele človeškega. Pa je vseeno sprožil samonanašalne projekcije ... Ta moment je tisti, ki me najbolj žalosti. Ta takojšnji skok v obrambni položaj in streljanje s topovi ("nevrotična mama" ipd.). Škoda. Ker to žal res ni plodna podlaga za konstruktivno debato.«
In še neka gospa:
»Da vas ni sram pljuvati po otroku, ki je prestal tako hudo operacijo. Športniki v večini primerov (sploh taki, ki imajo naporne treninge vsak dan po 3 ure) niso razvajeni otroci. Navajeni so "garati " in prenešati bolečine in so ponavadi tudi izredno disciplinirane osebe, ki si znajo dobro organizirati svoj čas. Tudi mene bi kot mamo težko poškodovanega otroka v fazi rehabilitacije tak odnos učitelja razjezil.«
Na srečo so se nesramno - obrambno odzvale samo tri osebe iz pedagoških vrst, veliko pa jih je (prav tako pedagogov) podprlo mamo in hčer ter obsodilo ravnanje učiteljic. K tem trem ne pozabimo prišteti tistih (vsaj) dveh učiteljic, zaradi katerih je mama napisala izpoved, pa ravnateljice in razrednika, o katerih sicer ne zvemo veliko, je pa vendarle razvidno slabo opravljanje njihovega dela. Takšne zgodbe in takšni odzivi ne bi smeli obstajati. Pomanjkanje sočutja in empatije, nekorektnost, nestrokovnost, celo nečloveškost, nespoštovanje dogovorov, sarkazem in ironija, vzvišenost in nespoštljivost do starša in učenke, ki jih vidimo tukaj, so srhljivi.
Učitelji nikakor niso (edini)krivi, da imamo slabe šole, sploh pa ne za slab šolski sistem, za nesposobnost, neučinkovitost in birokratizem državnih šolskih organov. Na vsak način pa si želimo, da poleg vseh ostalih napak šolskega sistema vsaj med učitelji (ti so vsakodnevno v stiku z našimi otroci) ne bi bilo takšnih, ki jim manjkajo osnovne človeške kvalitete in/ali najosnovnejše kompetence za opravljanje učiteljskega poklica (poslanstva). Vendar so. Ne glede na to, koliko imamo tudi dobrih učiteljev, ali na to, da gotovo včasih tudi slab učitelj naredi kaj dobrega (in obratno), takšni zdrsi, o katerih beremo tukaj, niso sprejemljivi.
NAJ PONOVIM, KAJ SI ŽELIMO IN KAJ PRIČAKUJEMO GLEDE MEDSEBOJNEGA SPOŠTOVANJA UČITELJEV IN STARŠEV:
Ko učitelji govorijo o slabih izkušnjah, ki jih imajo pri svojem delu s starši, pa tudi s kom ali s čim drugim, jih moramo vedno vzeti resno.
Ko starši govorimo o slabih izkušnjah, ki jih imamo ob šolanju naših otrok z učitelji, pa tudi s kom ali s čim drugim, nas morate vedno vzeti resno.
Oboje velja še zlasti in brezpogojno, če je govora o osebah, dogajanju, katerih ne poznamo – kot je to bilo v tokratnem primeru. Soditi nekega starša in/ali učenca, ki ju ne poznate, na podlagi drugih staršev in učencev, ki jih poznate, je nedopustno, pa čeprav ste – verjamem – v svoji karieri doživeli že marsikaj. Prav tako velja obrnjeno: Čeprav poznam že veliko slabih učiteljev, ne bom nikoli na podlagi tega sodila o učitelju, ki ga ne poznam in o njem nimam podatkov, in enako pričakujem tudi od drugih staršev.
To, da smo na podlagi mamine izpovedi obsodili vedenje učiteljic njene hčere, ne pomeni, da smo sodili učitelje, ki jih ne poznamo (res jih ne), ampak da smo mamo vzeli resno, ker nimamo razloga, da je ne bi. Besede kogarkoli lahko vzamemo z rezervo samo v primeru, če je od prej znan kot nezanesljiva oseba in lažnivi kljukec, ne pa samo zato, ker je 'iz nasprotnega tabora'.
Težave lahko rešujemo samo tako, da o njih najprej spregovorimo, jih izpostavimo. Zato moramo drug drugemu dovoliti, da pripovedujemo svoje boleče zgodbe, in si pri tem ne metati v obraz dvomov in sumničenj.
ZAKLJUČEK
Za potrebe tega članka sem postala nekdo, ki secira besede drugih, in to mi ni bilo prijetno. Ni mi podobno. Toda želela sem pokazati, kje imamo problem. Kako daleč smo še od komunikacije na enakovrednem in enakopravnem nivoju. Kako si ne zaupamo, se povzdigujemo eni nad druge. Kako smo sarkastični in sodimo ter obsojamo, ko bi morali biti sočutni in spoštljivi. Se gremo dva tabora: naši in vaši. 'Naše' branimo za vsako ceno, tiste druge pa 'psihološko analiziramo' in jim lepimo razne oznake, jim pripisujemo nečedne namene…
S tem pisanjem se izpostavljam nadaljnjim napadom nekaterih oseb. Sama sem vsekakor odločena ostati na svojem dosedanjem nivoju komunikacije, zato prosim tudi bralce, ki morebiti so ali bodo nastrojeni proti šolstvu ali pedagoškemu osebju, da se v komentarjih ne izražajo napadalno, nestrpno, žaljivo ali kako drugače neprimerno. Moje pisanje vsekakor nima namena in ne sme postati bojno polje, ampak ustvariti prostor za konstruktiven dialog.
Ja izgleda da je pisanje krutih dogodkov takoj posploševanje in žaljenje... to je isto, kot če bi rekli, da smo rasisti, ker smo napisali da je črnec posilil dekle in da mečemo mi slabo luč na črnce, ker je eden zagrešil zločin. Fuj pa taki učitelji. Ni čudnega da je Zlovenija tam kjer je, ko je polno takih Zloveščih učiteljev, da ne znajo razlikovati med dejstvi in obtožbami.
OdgovoriIzbrišiDejansko je težko vzpostaviti dialog, ker se tako pogosto sprožita ta dva tipična odziva: 1.pavšalna obramba - češ ni res, učitelji nismo taki,in 2.pavšalne obtožbe, da smo starši preveč permisivni do otrok in da se preveč vtikamo v delo učiteljev.
IzbrišiTo je podajanje žogice, kdo je v resnici kriv za težave, kar pa ne bo ničesar rešilo.
Spoštovani, na podlagi zakona smo VSI odrasli dolžni poskrbeti za otrokovo najboljšo korist. Izjem ni in preseneča me, da so pri dojemanju vsebine najboljše koristi tolikšna razhajanja.
OdgovoriIzbrišiMenim, da bi bilo primerno uvesti psihološke teste za poklice, ki se, četudi posredno, ukvarjajo z otroki.
Najprej pa za učitelje, saj zanje v večji meri ne velja, da lepa beseda lepo mesto najde. Celo sedaj, ko vsi delimo stisko zaradi epidemioloških okoliščin.
Kot primer naj izpostavim vljudno prošnjo za snov, ki naj bi jo bolan otrok nadomestil. Niso (z)mogli sporočiti tistih par obdelanih strani pri predmetih, raje so si vzeli čas za podrobno razlago distinkcije med odsotnostjo zaradi karantene in odsotnostjo zaradi (druge) bolezni. Podatke o snovi posredujejo le v prvem primeru, v slednjem pa ne. Zdravstveni podatki so strogo osebni in nimamo namena šoli sporočati podrobnosti, pa tudi ne sklepati pogodb o tem, kar je šola dolžna zagotavljati. Otrok bo, ko bo lahko, sam predelal snov po naši laični presoji do kod. Toliko o vrednotah in o skupnosti, pa o tem, kako si moramo stati ob strani. Nekateri učitelji razumejo to dobesedno. Da se postavijo ob stran.
Lep pozdrav, pa zdravi ostanite! Nuska
Pozdravljeni,
Izbrišihvala za vaš komentar. Kar opišete, je res žalostna slika odnosa neke šole oziroma učitelja (učiteljev) do učencev in staršev. Ravno danes sem poslušala izobraževanje o pouku na daljavo za razredno stopnjo, ki ga je pripravila OŠ Dobje. Več učiteljic razrednega pouka je predstavilo, kako uporabljajo orodje Class Notebook, to je nekakšen elektronski zvezek, kjer imajo učenci trajen dostop do vseh predgodno obravnavanih snovi (tabelske slike in vsa druga gradiva so naložena). Vsaj ena učiteljica je rekla (ne spomnim se, če tudi druge), da je to orodje uporabljala že dolgo tudi pri rednem pouku. To pomeni, da je vse, kar se dela pri pouku, shranjeno v elektronski obliki, kar olajša ponavljanje snovi, hkrati pa reši tudi problem za odsotne učence. Ni jim treba iskati zvezkov pri sošolcih, prepisovati ali slikati itn., vse najdejo v elektronski beležnici. Vse to danes omogoča tehnologija, tako da je problem samo še volja oz. pripravljenost.