NIKOLI KONČANA ZGODBA O ZASLUŽKIH V ŠOLSTVU

Zapisala profesorica Mojca Logonder.

Vir: Pixabay

 

Svet staršev predlaga oziroma omeji zgornjo vsoto cene za delovne zvezke v nekem razredu. Šola oziroma aktivi se morajo potem dogovoriti, katere delovne zvezke res potrebujejo in katere manj. Vsak, ki je na teh razgovorih kdaj bil, ve, da niso lahki. Večina učiteljev bi čim več gradiv za svoj predmet - učbenike, delovne zvezke, cedejke in spletne učilnice, pa tudi delovne liste … Zdi se jim, da bodo delali lažje, če bodo otroci imeli ta gradiva in dostope do spletnih gradiv. Učitelje pri tem spodbujajo založbe, ki imajo od prodaje gradiv koristi. Če bodo vsi njihovi učenci uporabljali določen delovni zvezek, ga včasih oziroma pogosto založba učitelju da brezplačno, in še kakšno simbolično darilce zraven.

Starši vemo, da številni delovni zvezki niso potrebni, da ostanejo na pol prazni ali pa so namenjeni zgolj obkrožanju odgovorov in vstavljanju kratkih besed, ki jih otroci pogosto celo prepišejo iz rešitev. To ni nič drugega kot komercializacija šolstva, seveda pod krinko avtonomije učitelja pri izboru gradiv. Starši hočejo za otroka samo najboljše, pa bodo kupili še tiste delovne zvezke za 100 ali več evrov, da bi res razumel snov in utrjeval znanje. Mnogi težko, a za otroka zmorejo. Potem jih pa toliko bolj jezi, ko vidijo, da je otrok v tem dragem delovnem zvezku rešil eno ali nekaj strani, da jih v šoli ali doma ni potreboval.

Kritika, da če ne bodo kupili delovnih zvezkov, naj pa plačujejo kopije in še prispevke za avtorstvo, je groba in ne razume, kdaj in zakaj starši odklanjajo nakup določenih delovnih zvezkov. Nikoli nisem naletela na starše (tudi v svetu staršev, kjer smo razpravljali o limitu cen za delovne zvezke na razred), ki bi vse delovne zvezke kar apriori odklonili …

Svojemu poklicu predan učitelj ve, da cilje lahko doseže tudi brez delovnih zvezkov, učbeniki pa so v učbeniških skladih. In brez fotokopij iz učnih gradiv prav tako. Lahko pripravi gradiva sam, nekaj več dela, a je vse rešeno. Če bi bilo nekaj res nujno za pouk, bi to moral presoditi pristojni strokovni svet, to gradivo potrditi kot obvezno in vključiti v učbeniški sklad. Potem bi bile zaradi večjih naklad cene nižje in zaslužki založb manjši. A se ne želijo zameriti založbam, pod krinko avtonomije in potrošniške svobode odločitev o gradivih valijo na svet staršev, aktive, učitelje. Nikoli končana zgodba o zaslužkih v šolstvu. Tudi glede cen gradiv: saj vemo, koliko stane tisk in tudi to, kako velikost naklade zadevo zelo poceni. Z izdajo učbenikov, delovnih zvezkov in drugih gradiv za šolarje založbe ustvarjajo največje dobičke v svoji panogi. Vse po vrsti, če le uspejo z barvami in obkrožanji ali povezovanji prepričati potrošnike, da je to dobro ...

Več kot 25 let delam v šolstvu. Delovni zvezki za moj predmet obstajajo in so solidni. Od učencev pa jih ne zahtevam nikoli. Svetujem, da je dobro, če si jih priskrbijo, lahko že rešene, za pomoč pri utrjevanju znanja. Drugače jim gradiva pripravljam sama. Tudi zato, da ne nosijo vseh teh knjig in delovnih zvezkov v pretežkih nahrbtnikih. Čim več bodo sami pisali, tem bolje bo zanje. S tem se snov veliko bolj utrdi, kot z obkrožanjem ali povezovanjem sličic v delovnem zvezku.