Sedaj, ko smo sprožili temo »ocene na zatožni klopi«, veliko bralcev sprašuje: S čim pa potem motivirati učence, če ne z ocenami? Preprosta resnica je, da bi morali samo ohraniti pri življenju njihovo lastno motivacijo za učenje (prirojeno vedoželjnost). Vendar je ne. Objavljam odlomek iz svoje knjige Šola, kam greš?, ki navaja dejavnike, zaradi katerih motivacija za učenje v šoli ugasne.
(V knjigi ne ponujam svojih izvirnih idej, ampak sem zbrala skupaj ideje drugih avtorjev. Pričujoči odlomek temelji na članku Alfieja Kohna How to Create Nonreaders: Reflections on Motivation, Learning, and Sharing Power (»Kako ustvariti nebralce – Razmisleki o motivaciji, učenju in delitvi moči«).)
 |
| Vir: Unsplash |
"V resnici ne moremo motivirati nikogar, razen morda sebe. Učitelj ima dovolj veliko moč, da lahko prisili učence, da nekaj naredijo. Temu so namenjene nagrade (na primer ocene) in kazni (na primer ocene). Ne moreš pa jih pripraviti do tega, da bi naloženo opravili dobro – in ne moreš jih pripraviti do tega, da bi hoteli delati te stvari. Bolj ko se zanašamo na prisilo in zunanje spodbude, manj verjetno se bodo učenci zanimali za kar koli od tega, kar morajo početi v šoli in za šolo.
Vse, kar učitelj lahko naredi, je, da si prizadeva ustvariti takšno kulturo, vzdušje in učno vsebino, ki spodbujajo in ohranjajo nagnjenja, ki jih ima na začetku vsakdo: željo po razumevanju sebe in sveta, po razvoju svojih sposobnosti, po povezovanju z drugimi ljudmi. Notranja motivacija je nekaj, kar je potrebno podpirati ali po potrebi ponovno oživiti. Ne moremo pa je vcepiti učencem z določenim načinom vplivanja nanje. Z drugimi besedami, lahko vprežemo njihovo lastno motivacijo, ne moremo pa »jih motivirati«.
Po drugi strani pa šola res lahko nekaj naredi z motivacijo učencev, in sicer jo lahko ubije. To ni samo teoretična možnost, ampak se prav to minuto dogaja v več učilnicah, kot bi jih lahko prešteli. Nekaj načinov, kako lahko učitelj uniči zanimanje učencev za branje in pisanje:
- Določi količino branja.
Nič ne prispeva bolj k učenčevemu zanimanju za branje (in odličnosti v tem) kot možnost brati knjige, ki jih izbere sam. Toda koristi svobodnega branja ni težko spodkopati: treba je samo zahtevati, naj učenci vsak dan preberejo določeno število strani ali berejo določeno število minut. Ko jim je ukazano, koliko naj berejo, pogosto samo obračajo strani, berejo do predpisane številke strani in nehajo. Ko jim je ukazano, kako dolgo naj berejo – to pogosteje delajo učitelji mlajših učencev – rezultati niso veliko boljši. Kot je povedala Julie King, mama: »Od naših otrok zdaj pričakujejo, da bodo brali dvajset minut vsako popoldne in to zabeležili na listih za domačo nalogo. Starši odkrivamo, da ti otroci, ki so nekoč sedeli in brali za zabavo – otroci, ki so se izgubili v knjigi in jim je bilo treba ukazati, naj jo odložijo in pridejo na primer jest – zdaj nastavljajo odštevalnik … in nehajo brati, ko zazvoni … Branje je postalo opravilo, kot umivanje zob.«
- Sili jih pisati poročila.
Jim DeLuca, učitelj predmetne stopnje, je povzel: »Najboljši način, kako doseči, da bodo učenci zasovražili branje, je zahtevati, naj ti dokažejo, da so brali. Nekateri učitelji uporabljajo dnevniške obrazce, na katere učenci zapisujejo prvo in zadnjo stran svojega časa za branje. Drugi učitelji uporabljajo poročila o knjigah ali podobne izdelke, ki jih je vse prelahko ponarediti. V veliko primerih učenci zaradi nalog zasovražijo knjigo, ki so jo pravkar prebrali, ne glede na to, kaj so do nje čutili pred projektom.«
- Osredotoča se na veščino.
Šola poudarja branje in pisanje kot nabor veščin, zato začne veliko mladih povezovati branje s šolanjem namesto s spoznavanjem tistega, kar jih zanima.
- Ponuja jim nagrade.
Na kupe raziskav je potrdilo, da zunanje spodbude večinoma povzročajo izgubo zanimanja za tisto, kar so morali ljudje narediti, da bi jih dobili. To načelo so potrdili v veliko različnih skupinah (pri vseh spolih, starostih in narodnostih), z različnimi nalogami in različnimi vrstami nagrad – z denarjem, odličnimi ocenami, s hrano, pohvalo …
Lahko nam uspe doseči, da učenci preberejo knjigo, če pred njimi mahamo z nagrado za to, njihovo zanimanje za samo branje pa bo verjetno izhlapelo; v primeru otrok, ki že začnejo z majhnim zanimanjem, pa se verjetno ne bo ukoreninilo – ker smo poslali sporočilo, da je branje nekaj, česar nekdo ne bi hotel početi sam od sebe. (Če bi bilo branje nekaj dobrega, zakaj bi me podkupovali, da to počnem?)
Nadaljnja dva pomembna dejavnika šolskega sistema, ki imata uničujoč vpliv na motivacijo za učenje:
1. Izključenost iz odločanja
Učenci so izključeni iz vsake oblike sodelovanja pri pripravi učnega načrta. So samo prejemniki predavanj in vprašanj, nalog in ocenjevanja. Ena od posledic te vsiljene pasivnosti je vpadljiva odsotnost kritičnega, ustvarjalnega mišljenja – nekaj, za kar (kakšna ironija!) najbolj nadzorujoči učitelji pogosto krivijo same učence; pravijo, da so neodgovorni, nemotivirani, apatični, nezreli in tako naprej. Ampak dejstvo je, da se mladi učijo dobro odločati tako, da imajo priložnosti odločati se, ne pa z uboganjem navodil.
Pomanjkanje priložnosti za odločanje se lahko kaže kot pomanjkanje zanimanja za poglavitne šolske dejavnosti – branje in pisanje. Učenci, ki nimajo skoraj nobene besede pri tem, kar se dogaja v razredu, se z večjo verjetnostjo grdo vedejo, se miselno izklopijo, izgorijo ali preprosto pustijo šolo. Potrebujemo nekaj poguma za soočenje z dejstvom, da so ti odzivi povezani s tem, kar počnemo – ali česar ne počnemo – mi odrasli.
2. Odsotnost možnosti izbir
Učitelji boleče dobro poznajo pojav, znan kot »izgorelost«. Kaj pa če bi, hipotetično, ta sindrom prizadel tudi učence? Kako bi oni govorili in se vedli? Učitelji po vsej državi, ki jim je predavatelj Kohn zastavil to vprašanje, so takoj navedli simptome, kot sta neangažiranost in apatija – ali pa nasprotno: nesramnost in agresija. Tako mentalni izklop kot grdo vedenje lahko sporočata, da učenec izgoreva.
Čim začnemo tako skicirati hipotetičnega učenca, ki je izgorel, ga takoj prepoznamo kot podobo iz resničnosti. Dejstvo je, da se številni učenci tako obnašajo vsak dan. Zdaj pa se vprašajmo, kaj o vzroku izgorelosti vemo iz raziskav in izkušenj na delovnem mestu. Izkaže se, da najboljša napoved ni preveč dela, premalo časa ali premalo plačila, ampak nemoč – pomanjkanje nadzora nad tem, kar delaš in kar se s teboj dogaja.
Velik del tega, kar je pri odnosu in vedenju učencev moteče, je lahko posledica dejstva, da imajo malo ali nič besede pri tem, kaj se z njimi dogaja ves šolski dan. Prisiljeni so slediti pravilom nekoga drugega, se učiti po učnem načrtu nekoga drugega in se ves čas podrejati vrednotenju nekoga drugega. Dejansko ni čudno, da je toliko učencev brezbrižnih do šolskega dela, bolj čudno je to, da nekateri niso.
Seveda ideja, da bi morali imeti učenci možnost individualne in skupinske udeležbe pri odločanju, ni nič novega. To prepričanje je že zelo dolgo nazaj zaživelo v šolah, označenih kot napredne, demokratične, odprte, svobodne, eksperimentalne ali alternativne; živi pa tudi v dnevnih praksah učiteljev, katerih naravni instinkt je, da otroke obravnavajo s spoštovanjem."
Več o knjigi Šola, kam greš? lahko prebrete TUKAJ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar