četrtek, 31. januar 2019

PISMO NEKEMU RAVNATELJU


Prejela sem pismo anonimne avtorice, z dovoljenjem za objavo in deljenje.





Spoštovani gospod ravnatelj!


Pišem vam z namenom, da bi sprožila ponovne polemike o neustreznosti učnih načrtov za osnovno šolo, ker se mi zdi, da je to predpogoj, da bi se morda v prihodnosti na tem področju le kaj spremenilo.

Kot ravnatelj ste vez med učitelji in ministrstvom, ki je odločilni organ, ta pa upošteva strokovno mnenje zavoda za šolstvo. V zavodu za šolstvo se oblikuje učni načrt, ki ga potrjujejo tudi predstavniki učiteljev. Torej učitelji niso popolnoma brez moči. Mogoče je le bolj enostavno plavati s tokom, namesto, da bi pritisnili na svoje predstavnike. Poleg tega je šolska zbornica polna strahu. Deluje po principu: bodi tiho, da ti ne naložijo dodatnega dela ali da ne ostaneš naslednje šolsko leto brez zadostnega števila ur. Poslušnost je pomemben element tega dela in učiteljice se držijo navodil dobesedno, tudi če so ta nesmiselna. Predvsem pa se držijo do pike natančno nalog v delovnih zvezkih, čeprav vemo, da so ti vsebinsko še obsežnejši od učnih načrtov. Otroci imajo tudi po 4 delovne zvezke za en predmet, in to v prvi triadi osnovne šole, vse samo zato, da založbe služijo in ne zato, da bi naši otroci več znali.

Učni načrt je že od prvega razreda osnovne šole prezahteven, prilagojen nadpovprečnemu otroku, ki je ne samo inteligenten, temveč tudi iznajdljiv, samozavesten in razgledan že iz vrtca. Našim otrokom ne dovolimo, da bi si postopoma pridobivali te kvalitete in se razvijali v skladu s svojo starostjo, v skladu z razvojem njihovih možganov. Naloge v delovnih zvezkih so zasnovane tako, da od otroka zahtevajo veščine uma, ki jih pri tej starosti še nima, npr. besedilne naloge pri matematiki v nižji triadi. Povprečno inteligenten otrok (teh je največ, čeprav učiteljice razred delijo le na nadpovprečne in podpovprečne) dobi močan občutek, da ni dovolj sposoben in to je najhuje, kar lahko naredimo otroku.

Čeprav je bil učni načrt že od začetka delovanja devetletne osnovne šole preobsežen, so snovalci uveljavili še dodatne spremembe v zadnjih letih, le te pa so prenesle vsebine iz višjih v nižje razrede osnovne šole. V četrtem razredu se tako učijo tisto, kar so se prej v sedmem, na primer sestavo in delovanje človeškega telesa do absurdnih podrobnosti. Devetletnik si mora zapomniti veliko število strokovnih izrazov, to pa vodi predvsem v učenje na pamet, ker še nimajo dovolj izkušenj in večine izrazov še ne poznajo. Pri slovenščini pa se učijo med drugim o ceniku in telefonskem imeniku. Kje so bile učiteljice s svojimi pripombami na študijskih skupinah?

Nisem zagovornik tega, da bi morali imeti pol razreda odličnjakov, vendar je alarmantno to, da je danes polovica otrok, ki snovi sploh ne razumejo (tako povejo učiteljice).

Testi so zasnovani tako, da zahtevajo eksaktne in točno določene oz. pričakovane odgovore. Če učenec zapiše smiselno primerljiv odgovor ali dopiše nekaj, kar ni bilo zahtevano, se mu točke drastično odštevajo. Tako menim, da se pri tako zastavljenih vprašanjih in takem vrednotenju odgovorov išče predvsem neznanje. Neštetokrat sem otroka ocenila doma, ker imam pri določenem predmetu veliko strokovnega in pedagoškega znanja. Zelo smo bili razočarani, ko je otrok z odličnim znanjem pisal test komaj 3 ali 4. Razlog ni bil v pomanjkljivem znanju, ampak v tem, da ni razumel dvoumnih vprašanj, ni razumel besed, ki jih je prvič srečal šele na testu, ni zapisal pričakovanega odgovora, ali je naredil minimalne in vsebinsko nebistvene napake. Tako strogo je lahko ocenjevanje le na maturi, kjer je vrednotenje računalniško. V osnovni šoli pa bi morali učitelji obravnavati otroka drugače. Predvsem tako, da bi za začetek gradili na tem, kaj otrok zna in kako se v šoli počuti.

Število ocen, ki jih mora otrok pridobiti v šolskem letu, je zaradi obsežnosti učne snovi zelo veliko, pri matematiki celo 7-8 ocen v šolskem letu. Tako se otroka ocenjuje skoraj vsak teden iz različnih predmetov in mora biti ves čas na tekočem z učno snovjo, kar je zelo stresno za otroke in starše.

Iz vseh naštetih razlogov postaja osnovna šola v marsičem zahtevnejša in celo bolj frustrirajoča kot srednja šola. Problem je tudi v tem, ker pridejo učenci na srednjo šolo brez motivacije in brez funkcionalnih znanj, ne upajo si samostojno razmišljati, ampak se raje učijo na pamet, ker so jih tako strenirali na osnovni šoli. Na fakulteti se profesorice pritožujejo, da študentje stresajo iz rokava predvsem veliko naučenih podatkov, ne znajo pa izračunati na primer kvadratne enačbe … Vse, kar navajam, je iz osebnih in strokovnih izkušenj.

Seveda se na roditeljskih sestankih starši ne upajo preveč pritoževati. Razloga sta predvsem dva. Eden je ta, da jih večina nima dovolj strokovnega znanja. Nekateri celo mislijo, da so to pač zahteve 21. stoletja in da je treba otroke pritiskati do onemoglosti, da bodo lahko dobili službo in preživeli v današnji dobi. Ko bi le vedeli, da je v Sloveniji učni načrt za osnovno šolo mnogo obsežnejši in zahtevnejši kot drugod. Drugi razlog za to, da se starši ne izpostavljamo, je, da se bojimo povračilnih ukrepov, ki bi jih bil morda deležen otrok do konca svojega šolanja. Še huje pa je, da je nekatere starše sram, ker je njihov otrok (v taki osnovni šoli) neuspešen.

Bolj, ko smo starši izobraženi, bolj se zavedamo absurdnosti učnega načrta v osnovni šoli. Jeza in žalost naraščata, a ne vidimo drugega izhoda, kot da se vsak dan učimo skupaj z našimi otroki, ki zato še dolgo ne bodo samostojni.

Ali se je treba sprijazniti s tem, da je za tako stanje v osnovni šoli kriv kapitalizem, ki vzgaja poslušne, nesamostojne, nekritične in nesamozavestne potrošnike, ki so navajeni izčrpavanja že od osnovne šole naprej? In da ni politične volje za spremembo, dokler je ministrstvo v navezi z založniki in pišejo učne načrte strokovnjaki brez izkušenj s poučevanjem v osnovni šoli?

Vesela bom vašega odgovora, želim pa si tudi, da bi moje mnenje in podobna mnenja drugih staršev posredovali tistim, ki bodo pobudniki sprememb za boljšo, učencu prijaznejšo osnovno šolo.



Profesorica in mama 



3 komentarji:

  1. Pozdravljeni, sem Žiga Lausegger, profesor fizike in tehnike ter učitelj mentor na srednji tehniški šoli v Kranju. Menim, da učni načrti niso pretežki. Težava tiči v razdrobljenosti urnika. Dovolite mi, da vam pojasnim na svojih lastnih izkušnjah.

    Najtežje obdobje mojega življenja je bilo zagotovo obdobje, ko sem končeval diplomsko nalogo, krati pa opravljal študentsko delo. Preklapljanje med delom in diplomsko nalogo je bil zame neizmeren napor. Včasih sem po prihodu domov potreboval več ur ali celo več dni, da je moja glava uspešno preklopila na diplomsko nalogo.

    Slovenski učenci imajo vsak dan na urniku pet ali več predmetov. Posledično morajo stalno v glavi preklapljati med različnimi znanji in to jim zagotovo predstavlja velik problem. Sam sem imel v zreli dobi težavo preklapljati 2x, od njih pa v otroštvu zahtevamo 5x... In to ima zelo negativne posledice, ki so najbolj izrazite npr. na naši srednji tehnični šoli, kjer večina dijakov zaradi stalnega preklapljanja ne zmore dlje časa zbrano poslušati ali delati npr. na daljših laboratorijskih vajah (strokovni moduli), daljših izračunih (fizika/matematika), zaključnih nalogah...

    Zaradi razdrobljenosti urnika so se morali v osnovni šoli vsak večer pripraviti na pet ali več predmetov! Ali smo znoreli, da to zahtevamo od njih!? Morali bi imeti v ponedeljek samo matematiko, v torek samo slovenščino, v sredo samo naravoslovje... Tako bi se vsak večer poglobili le v en zvezek, dobili bi občutek, da je predmetom mogoče slediti in začeli bi sodelovati! Dobili bi občutek, da se domačo nalogo splača narediti in da jo je mogoče narediti saj bi matematiko imeli le en dan v tednu in dobili bi eno matematično nalogo, ne pa da imajo matematiko trikrat tedensko in matematično nalogo dobijo trikrat! Zaradi tega na srednji šoli že od prvega dne nihče ne želi opravi prostovoljnih domačih nalog, ki jim jih je osnovna šola zagabila!

    Poglejte... Že vsaka aplikacija na pametnem telefonu ali računalniku odnese delček pozornosti vašega otroka. Poskrbite, da to ne bodo sistematično počele tudi šole z razdrobljenim urnikom. Kot starši prosite ravnatelje, da na šolah urnik zastavijo drugače! Za ravnatelja je to popolnoma enostavno! Vse kar mora narediti je, da se obrne na urničarja in zadeva je lahko urejena zelo hitro.

    Sam sem kot profesor to zahteval pri svojih strokovnih modulih, ki sedaj potekajo v blok urah po 4 ali celo 5. Le tako z dijaki lahko kaj konkretnega sprogramiramo, izračunamo, preberemo in naredimo poglobljeno ter na nivoju kot se zagre. Sem zagovornik kvalitete in menim, da učitelji, ki zahtevajo razdrobljenost urnika to želijo zaradi lastnega strahu. Veste, precej profesionalizma je potrebno, da speljete 5 ur predavanj v kosu.

    Kot vidite težava torej ne tiči v učnem načrtu in je enostavno popravljiva.

    Z najboljšimi željami!


    LP, Žiga Lausegger

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar. Vsekakor niste prvi, ki opaža slabosti razdrobljenosti, že veliko jih je na to opozarjalo. Boljših rešitev je na voljo več, samo malo okrog se je treba ozreti. Npr. waldorfska šola poučuje glavne predmete v epohah in blokurah, ki so vedno na vrsti zjutraj; montessori nima klasičnega urnika, itn.

      Izbriši
  2. Rešitev je preprosta. Opravi se elektronska peticija, katere podpisniki lahko vlado pripravijo do tega, da v zakonodajo vnese člen, ki na dan dovoljuje maksimalno dva predmeta. Nato starši pri ravnateljih uveljavljate ta člen. Podpisi se lahko zberejo tudi elektronsko.

    OdgovoriIzbriši