RAZLOGI PROTI OCENJEVANJU V ŠOLAH

Smisel ukinitve ocen je učenje za znanje namesto za ocene.

Ocenjevanje je postalo še posebej aktualna tema v luči peticije staršev za posodobitev šolskega sistema (januar 2019). Razprave v laičnih in strokovnih krogih se vrtijo okrog vprašanj: Ali bi morali vrniti številčno ocenjevanje nazaj v prvi razred? Ali pa ga pomakniti še višje od tretjega razreda? Je bila napaka, da smo začeli nekdaj ’vzgojne’ predmete ocenjevati s številčnimi ocenami? … in tako naprej.

Vir: Pixabay

Praktično nikoli pa nihče ne omeni tega, kar je pri vsem tem največja težava: da so številne raziskave že desetletja nazaj pokazale, da ocenjevanje zaviralno vpliva na učenje. O tem že od devetdesetih let naprej piše priznani ameriški pisec in predavatelj na področju vzgoje in izobraževanja, psihologije vedenja ter starševstva, Alfie Kohn. Po njegovih člankih sem povzela bistvene škodljive učinke ocenjevanja: 

1. Ocenjevanje zmanjšuje zanimanje učencev za tisto, kar se učijo.

Usmerjenost k ocenam in usmerjenost k učenju sta dokazano obratno sorazmerni. Vsaka raziskava, ki je kdaj preučevala vpliv ocen (ali navodil, ki poudarjajo pomen dobrih ocen) na notranjo motivacijo za učenje, je odkrila negativen učinek.

2. Ocenjevanje spodbuja izbiranje najlažjih možnih nalog, kadar jih je možno izbirati.

Če učencem povemo, da bo to, kar bodo naredili, vplivalo na njihovo oceno, bodo zelo verjetno reagirali z izogibanjem nepotrebnemu tveganju. Izbrali bodo tanjšo knjigo ali projekt o dobro znani temi, da bi zmanjšali verjetnost, da se bodo slabo odrezali – kar ne pomeni, da so nemotivirani, temveč, da so racionalni. Logično se odzivajo na sporočila odraslih, da je cilj dobiti dobro oceno, kar je hkrati sporočilo, da je uspeh pomembnejši od samega učenja oziroma znanja. 

3. Ocenjevanje zmanjšuje kakovost miselnih procesov učencev.

Učenci listajo učbenike, enciklopedije in zapiske zato, da bi našli tisto, kar bodo morali znati, in ne iz lastnega zanimanja. Manj verjetno se bodo o učni snovi spraševali, na primer: »Kako smo lahko prepričani, da je to res?«, kot: »Ali bo to v testu?« V nekem eksperimentu so imeli učenci, ki so jim napovedali, da bodo ocenjeni, kako dobro so se naučili družboslovno lekcijo, več težav z razumevanjem bistva besedila kot učenci, ki so jim rekli, da ne bo nikakršnega ocenjevanja. Celo pri merjenju priklica na pamet se je ocenjena skupina čez en teden spomnila manj dejstev.

»Eden od glavnih ciljev izobraževanja naj bi bilo spodbujanje kritičnega mišljenja. Toda kljub vsemu govorjenju šolskih delavcev o tem cilju se večina učencev – tudi večina ‘odličnih’ – nauči izogibati kritičnemu razmišljanju o svojem šolskem delu. Naučijo se, da je njihova naloga v šoli dobiti visoke ocene pri testih, kritično mišljenje pa samo zapravlja njihov čas in jih ovira. Da bi dobil dobro oceno, moraš ugotoviti, kaj učitelj želi, da rečeš, in to reči.« 
–Peter Gray 

4. Ocene niso veljavna, niti zanesljiva niti objektivna mera.

Štirica iz angleščine ne pove ničesar o tem, kaj učenec zna, kaj razume, pri čem bi potreboval pomoč. Prav tako kot je številka neinformativna, je njen temelj subjektiven. Celo rezultat na testu matematike kot eksaktne vede ne odraža samo učenčevega znanja, ampak v veliki meri tudi sestavo testa: kakšne naloge je vseboval in kakšnih ne. Ob drugačni sestavi testa bi bila ocena lahko drugačna. Poleg tega so raziskave potrdile, da lahko katerokoli nalogo dva enako kvalificirana učitelja ocenita različno, pa tudi isti učitelj lahko isto nalogo oceni različno, če jo pregleda v dveh različnih trenutkih. Na kratko, ocene niso natančna mera. 

5. Ocene izkrivljajo učni načrt.

Poučevanje se zaradi ocen nagiba k pristopu ’nizanja dejstev’, ker je to vrsto učenja lažje točkovati. Ocene so v tem primeru rep, ki maha s psom, namesto obratno. 

6. Ocenjevanje porablja velik del dragocenega časa, ki bi ga lahko namenili učenju.

7. Ocene spodbujajo goljufanje.

Lahko še naprej krivimo in kaznujemo učence, ki goljufajo pri testih, ali pa se vprašamo po razlogih, zakaj se to dogaja. Raziskovalci so ugotovili, da bolj ko so učenci usmerjani v dobivanje dobrih ocen, bolj verjetno bodo goljufali, tudi če so sicer mnenja, da je to narobe.
 
8. Ocene kvarijo učiteljev odnos z učenci.

Izjava učitelja:

“Utruja me delati v učilnici, kjer se vse vrti okrog ocen. Naveličan sem svojega sumničenja, kadar me učenci pohvalijo, da morda samo hočejo boljšo oceno. Naveličan sem dolgih ur, preživetih pri ocenjevanju nalog, ki bi jih gotovo lahko skupaj z učenci ovrednotili na veliko boljših in zabavnejših načinov. Naveličan sem spraševanja učencev ’Ali se bo to štelo?’ Še posebej pa sem naveličan vseh teh malih sporov in nestrinjanj okrog ocen, ki učenje in poučevanje oropajo toliko veselja …” 

9. Ocene kvarijo medsebojne odnose učencev.

Daleč najbolj destruktiven pristop k ocenjevanju je prilagajanje ocen normalni ali Gaussovi krivulji – nazor, da zelo dobrih je po statistiki samo manjši del učencev, prav tako kot zelo slabih, največ pa je povprečnih. Ponekod dejansko ocenjujejo tako. Število najboljših ocen je tako umetno omejeno: ne glede na to, kako dobro bi se odrezali kot razred ali večina razreda, vsi ne morejo dobiti odlične ocene. Poleg očitne nepoštenosti ima ta način še drug destruktivni učinek: otroke uči, da so vrstniki potencialna ovira njihovemu lastnemu uspehu. Več ko nas bo dobrih na testu, manjša je verjetnost, da bom jaz med najboljšimi nekaj odstotki, ki dobijo odlično oceno. Sodelovalno učenje, ki dokazano pripomore, da se vsi učijo učinkoviteje, v takšnem okolju nima nobene možnosti. Zamere in tekmovalnost okrog ocen so v opoziciji s sodelovanjem.

Tekmovalnost, ki spreminja šolo v gonjo za zmago, ne vlada le znotraj razreda, ampak se primerjajo tudi razredi med seboj. Otroci so ocenjevani in rangirani; tako prejemajo sporočilo, da temeljni smisel ni učenje ali biti dober, temveč je bistveno premagati druge.

Kot sem napisala že na začetku, pri nas se o tem praktično ne govori. Drugače pa je v Ameriki (njihov način poučevanja v šolah je v temeljih enak našemu). Na spletu zasledim veliko učiteljskih blogov, kjer različni ameriški in kanadski učitelji pišejo, zakaj so se odločili, da bodo prenehali dajati številčne oziroma črkovne ocene, ter kako so to izvedli. Med seboj si izmenjavajo izkušnje in prakse, si pomagajo in se spodbujajo. Veliko jih citira Kohnov članek Tožba proti ocenam, ki je bil tista zadnja potrebna spodbuda, da so se lotili, česar so si že dolgo želeli.

Ameriška šolska zakonodaja omogoča to avtonomnost. Končna letna spričevala ostajajo v javnih šolah obvezna, a je učiteljem prepuščeno, kako pridejo do njih – ni predpisanega števila pisnih in ustnih ocen na ocenjevalno obdobje, kot je to pri nas. Tako imajo učitelji možnost, da skozi celotno obdobje dajejo učencem samo opisne povratne informacije, ne pa črk ali številk – to naredijo šele na koncu, za spričevalo, in praviloma skupaj z učenci.

Ena od učiteljic je takole utemeljila, zakaj noče več dajati črkovnih ocen:

“Preveč mi je mar za učence, da ne bi odpravila ocen! Čutim, da ocene učencem povzročajo nepotreben stres in z ničimer ne pomagajo pri učenju. Po mojih izkušnjah ocene celo zavirajo učenje in odnos do učenja. Otroci preveč pozornosti namenjajo ocenam in premalo procesu resničnega učenja, pomnjenja in pravega razumevanja tistega, kar se učijo.”

Tisti, ki se zavzemajo za odpravo ocen, zagovarjajo podajanje kakovostnejših, opisnih povratnih informacij učencu in staršem: kaj točno že dosega, kaj bi še lahko izboljšal in kako. Vsebinska poročila učitelja, mape z učenčevimi projekti, fizični izdelki in izdelki na spletu, potrdila o opravljenih tečajih, tekmovanjih … lahko nudijo boljši vpogled v dosežke učenca kot spričevalo z golimi številkami. Nekatere srednje šole in fakultete (kolidži) v Ameriki že sprejemajo dijake in študente na podlagi takšne dokumentacije. Mnogi na domu šolani učenci in unschoolerji so sprejeti na fakultete na podlagi takšnih dokazil, pa tudi osebnih intervjujev in motivacijskih pisem.

O čem bi se torej v resnici morali pogovarjati? Kako bomo ocene postopno ukinili in s čim jih bomo nadomestili, kako bo videti pouk brez ocen … Tisti, ki so v tem pred nami, so o tem že veliko napisali. Literaturo in vzornike torej imamo. Ker gre za velik preskok v miselnosti, pa bo treba o tem najprej govoriti, pisati, izobraževati. Argumentov proti praksi ocenjevanja je dovolj. Smisel ukinitve je torej učenje za znanje namesto za ocene, s tem pa tudi kakovostnejše in trajnejše znanje.


Celotno poglavje Kritike ocenjevanja iz moje knjige Šola, kam greš? - 1. del je prosto dostopno na TEJ POVEZAVI. 

Več o knjigi pa najdete na TEJ POVEZAVI.