ANONIMNA UČITELJICA: POUČEVANJE ME JE OROPALO ZDRAVJA – IN SKORAJ TUDI ŽIVLJENJA

Prevod članka, ki je bil konec februarja letos objavljen na http://www.theguardian.com

Bojim se, da je tema tudi pri nas enako aktualna kot v okolju, kjer je prispevek nastal.

V enem od prvih prispevkov na blogu sem že zapisala, da naš šolski sistem ni prijazen do nikogar. Otrok ne upošteva prav nič – niti splošnih zakonitosti njihovega razvoja, niti dejstva, da se razvijajo vsak v svojem tempu, niti njihovih individualnih posebnosti, močnih področij in osebnih zanimanj. Zaradi njim neprilagojenih šolskih zahtev so otroci pod pritiskom, s tem pa tudi starši, ki so situaciji bolj ali manj kos, marsikateri pa sploh ne.

V takšno šolo otroci ne hodijo radi, in ker strah pred učitelji praktično ni več prisoten, se učenci odkrito upirajo. Zame sicer povsem razumljiv upor, ki žal nima možnosti biti konstruktiven, se kaže kot motenje pouka, žaljenje učiteljev, nesodelovanje, in v številnih drugih različicah.

Učni načrt slovenskih šol je megalomansko preobsežen, učitelji pa so obvezani, da ga dosledno upoštevajo. Še ob sodelujočih učencih bi ga bilo težko realizirati...

Dober učitelj se zaveda, da je z obsežno učno vsebino (ki je vsiljena vsakemu otroku, ne glede na to, če ga zanima ali ne in če je zanjo sploh mentalno zrel ali ne), ocenjevalnim in tekmovalnim pristopom, dolgotrajnim sedenjem, odtegovanjem prostega časa za igro ter še marsičem drugim otrokom narejena škoda; zato je dobrim učiteljem v našem sistemu še težje.

Pri oblikovanju učnih načrtov in druge šolske politike učiteljem praktikom ne pustijo do besede oziroma jih ne upoštevajo. Pomembne smernice oblikujejo birokrati, ki v resnici ne poznajo otroškega razvoja niti v osnovah, ali pa to znanje namerno ignorirajo.

V zadnjih letih so se učiteljem drastično skrčile možnosti vzgojnega delovanja ter ukrepanja v situacijah nasilja med učenci. Tudi sami so lahko žrtve nasilja.

Močno so obremenjeni z birokracijo.

Pri nas ni selekcije pri vstopu v izobraževanje za učitelje. Tako imamo le majhno število dobrih, kritičnih učiteljev, ki se vseh slabosti jasno zavedajo in se proti njim borijo, dokler se ne izčrpajo in odnehajo; vse več pa slabih, ki visokim zahtevam poklica po eni strani niso kos in s tem povzročajo škodo (ne sistemu, pač pa otrokom in njihovim družinam), po drugi strani pa so nekritični in pasivni, kar sistemu povsem ustreza. Grožnja brezposelnosti ene in druge še dodatno stiska v primež. Iz strahu pred izgubo delovnega mesta se tisti dobri manj upirajo, tisti slabi pa se še bolj trudijo ostati neopaženi.

S splošnim padcem vrednot v družbi sta tudi v šolah kaos in agonija vse hujša. Starši smo razočarani in jezni, otroci vse prej kot srečni in zadovoljni.

Izboljšanja ne bo, ker to še zdaleč ni v interesu tistega segmenta družbe, ki ima moč in vleče vse niti. Rešitev? Bojkot javnega šolskega sistema v čim večji meri, dokler ne bo pripravljenosti na ustrezne in korenite spremembe, ne zgolj na kozmetične popravke. Alternativni vrtci in šole v Sloveniji. 

Primer dobrega šolskega sistema, ki je prijazen do otrok in mu starši zaupajo: FINSKI ŠOLSKI SISTEM.

Poznam učiteljico iz Slovenije, ki je takšnemu stanju rekla 'Dovolj!' in odšla v tujino; tam opravlja drugačno delo, njeno zgodbo pa lahko preberete TUKAJ.

Tokrat pa prevod zapisa anonimne učiteljice, ki ga je objavil The Guardian:

Vir: http://www.theguardian.com/teacher-network

 

Anonimna učiteljica: 
Poučevanje me je oropalo zdravja – in skoraj tudi življenja

V najtemnejšem trenutku, ko sem razmišljala o samomoru, sem spoznala, da hočem živeti – samo nočem biti učiteljica.

Danes je dober dan. Vstala sem iz postelje in pomila posodo, in če bo še naprej dober dan, se bom mogoče stuširala, si umila lase in se preoblekla. Mogoče bom celo šla po otroke v šolo.

To se mogoče zdijo majhne naloge, ampak zadnje tri tedne sem živela v megli - stranskem učinku zdravil, ki sem jih začela jemati zaradi akutne tesnobe in depresije.
Ko se megla razkadi, se prikaže stvarnost in potrebno je sprejeti odločitve. Ohromljena sem od strahu, ampak ne morem nadaljevati z življenjem, kakršno je. Moram biti pogumna, pogledati globoko vase in sprejeti, kaj mi povzroča bolezen. Odločila sem se – nikoli več ne bom stopila v učilnico. Nisem več učiteljica. Končala sem, opravila sem s tem.

Pred tremi tedni sem razmišljala, da bi si vzela življenje. Želela sem si končati zmedenost, dvome in ničvrednost, ki sem jih čutila. Nisem hotela nadaljevati – tako sem vsaj mislila.
Več mesecev je nad mojo glavo visel temen oblak depresije. Nisem mogla spati; nisem mogla jesti; dvomila sem o vsem, kar sem naredila; bila sem pozabljiva; bila sem zmedena; in, najbolj zaskrbljujoče, v učilnici sem izgubljala samozavest. Ko se je depresija slabšala, sem začenjala doživljati panične napade. Vstajala sem ob štirih zjutraj, da bi opravila določene obrede, preden sem zbrala pogum za vožnjo na delo.

Na dan, o katerem se sprašujem, sem doživela dve lekciji zapored. Nisem mogla obvladovati razreda in čutila sem, da ne morem nadaljevati s takim življenjem. Na neki točki v tem mrzlem, sivem trenutku pa sem doživela razodetje. V resnici sem hotela živeti. Sem mama, sem žena, sem hči, sem sestra, sem prijateljica mnogih. Nisem pa več hotela biti učiteljica.

Skozi vso mojo trinajstletno kariero poučevanja so mi drugi učitelji, šolski inšpektorji, učenci in starši govorili, da sem dobra učiteljica – »rojena za to«. Dosegla sem odlične rezultate, sem navdušena nad svojim predmetom in strastno skrbim za dobrobit svojih učencev. Ravno pred nekaj tedni je naš svetovalec za vedenjske motnje pri meni parkiral »težavnega« učenca enajstega razreda. Na koncu pouka mi je fant povedal, da je pravkar izkusil najzanimivejšo in najprijetnejšo učno uro doslej in da si želi, da bi izbral moj predmet. Ko je odšel iz razreda, je dodal: »Odlična učiteljica ste, gospodična.«

Kljub vsemu temu pa mi je poučevanje uničevalo življenje. Iztrgalo mi je dušo, me pojedlo in spet izpljunilo. Nisem več brezskrbna, zgovorna oseba, kakršna sem bila nekoč. Oropalo me je zdravja, oropalo me je občutka lastne vrednosti in, najpomembneje, skoraj bi me oropalo življenja.

Javna občila so polna zgodb o pritiskih poučevanja. Vsi se še predobro zavedamo dolgih delovnikov, nenehnega nadzora, obsedenosti s podatki, opazovanja in zastrašujočih šolskih inšpekcij.

Najbolj pa me skrbi negativni odziv na učitelje, ki prekinejo delo zaradi težav z duševnim zdravjem. Ujela sem preveč posmehljivih pripomb o sodelavcih, ki jih odslovijo zaradi stresa ali depresije in tesnobe. Videla sem nejevoljo učiteljev, ki mislijo, da odsotnost sodelavcev preprosto pomeni več dela zanje. Videla sem, kako so te učitelje vzeli na piko, ko so se vrnili v učilnico – pritisk nanje se nakopiči, zato »skočijo«, preden jih »porinejo«. Prestala sem intervjuje pred vrnitvijo v službo, ki niso nič več kot vaja v označevanju kvadratkov, v katero za dobro mero občasno vržejo kakšno puhlico. Opazovala sem pomanjkanje sočutja in pripravljenosti ukreniti kaj glede problemov, ki so učitelju povzročili težave z duševnim zdravjem, zaradi katerih so ga morali poslati na bolniški dopust.

Ni presenetljivo, da sem čutila, da ne bi mogla priznati, da se tudi jaz borim z depresijo in s tesnobo. Bala sem se, da bi me videli kot šibko in kot nekoga, ki ga je treba nadzorovati za primer, da bi kaj naredil zelo narobe. Vedela sem tudi, da bi šola lahko naredila – in želela narediti – zelo malo, da bi mi pomagala.
V teh letih sem opazila tudi, da težave z duševnim zdravjem pogosto doživljajo najboljši učitelji v šoli. Poskušajo obdržati nekaj avtonomije ter ohraniti metode in slog poučevanja, ki najbolje delujejo zanje in za njihove učence. Pogosto se ne držijo pravil. Ti učitelji so enkratni; motivirajo in navdihujejo ter so najboljši v svojem poklicu.

Preveč dobrih učiteljev je odsotnih zaradi stresa, preveč jih preživi samo zahvaljujoč antidepresivom, preveč se jih zdravi z alkoholom in preveč jih je podleglo bolezni in se ubilo. Nekaj je treba narediti.

Oglašam se, ker hočem vsaj nekaj doprinesti k opozarjanju, da je nujno treba najti rešitve. Zakaj mi je mar za poklic, ki mu ni več mar zame? Ker učitelji igrajo odločilno vlogo v družbi, ta pa ne prizna njihove vrednosti. In toliko ljudi, ki jih cenim, še vedno dela v sistemu, ki je gnil v temeljih, uničuje življenja in ne želi poskrbeti za dobrobit tistih, ki so bistveni za njegov uspeh.

Učitelji moramo biti manj vdani v usodo. Moramo držati skupaj, se upreti temu, da bi nas delili in nam vladali, in, najpomembneje, skrbeti drug za drugega in se podpirati v težkih časih.

Nikoli več ne bom stopila v učilnico. Upam, da bom nekje na poti ponovno odkrila osebo, kakršna sem bila nekoč. Moje veselje do življenja se bo vrnilo. Našla bom drugo pot.

Sonce sije, posoda je pomita in odpravljam se pod prho. Danes je dober dan …