ponedeljek, 07. marec 2016

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA?


Pred nami je osebna izpoved slovenske učiteljice, ki zdaj živi v tujini in učiteljskega poklica ne opravlja več. Še bolj kot razočaranje nad našim sistemom in državo jo je v tujino pognala eksistencialna stiska, saj pri nas ni mogla dobiti redne službe, da bi se lahko dostojno preživljala. Če bi ji bila ta zagotovljena, bi kljub vsem slabostim vztrajala pri poučevanju v Sloveniji - zaradi otrok, s katerimi čuti izjemno močno povezanost.
Takšno učiteljico si želim za svoje otroke ... ne, za vse otroke sveta. Pa čeprav se kot slovenistka včasih malo požvižga na slovnico - takrat ko začuti, da je bolj pomembno
nekaj drugega. Ker je učiteljica - eno samo srce, ki da več na vsebino kot na obliko, več na odnose kot na toge birokratske predpise.
Obljubila je, da bomo lahko zvedeli še kaj več, če nas bo zanimalo.
Pred branjem vas opozarjam, da je besedilo zelo iskreno in  pristno - mogoče bo koga vznemirilo, ker tega nismo ravno vajeni. Vsebuje tudi elektronsko pismo najstnice, zapisano v (namerno) nelektoriranem najstniškem slengu. Pa začnimo.






 

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA?


Najprej pojasnilo grammar nacijem. Sem poredna učiteljica slovenščine. Otroke sem na vse mogoče načine motivirala, naj pišejo. Karkoli. Kakorkoli. Lažje je spolirati nastalo skropucalo, kot vleči besede iz njegovih trdih ust. (Še najmanjši problem je besedilo lektorirati.) Večina se boji, da bom z rdečim svinčnikom vse označila, pa raje nič ne napišejo. Zato sem prosila urednico, naj moje besedilo ostane slikovito in obarvano z vsemi sortami nespodobnih besed. Zanalašč. Morda bo kdo začutil, kaj sem hotela povedati s tem. Če pa ne, se pa opravičujem, če prizadenem kakega lovca na zmaje (obsesivno kompulzivna motnja). Prisežem pa, da sem veliko učencev naučila knjižne slovenščine in da sem imela krasne objektivno merljive rezultate na vseh področjih, ki sem se jih lotila. Opozarjam še na natančno uporabo besed: priden, poreden, ubogati.
 

Izselila sem se. Nisem se niti pod razno nameravala. Oče je od nekdaj vedel, da je z mano nekaj narobe. In mi prigovarjal, naj grem v tujino. Drugih sester nič kaj ni priganjal. Učiteljica slovenščine bom, da mi ja ne bo treba stran. Službo bom pa itak dobila, saj sem pridna učenka.
 

Ko sem bila absolventka s kupom izpitov do konca, me je poklicala bivša učiteljica, zdaj gospa ravnateljica, da me nujno rabijo. Vsak mesec me je vprašala, koliko izpitov še imam do konca. Vsako pomlad me je prosila, naj diplomiram, da me lahko obdrži.
 

Pa nisem mogla. Depresija se reče stanju, v katerem sem bila. Razočarana nad družbo, oh kako sem lepo rekla! Kaj vse človek ne vidi v razredu, polnem kuštravih glav!
 

Včasih me je bilo v kabinetu sram, ker me ni natančno zanimalo, kaj je s tistopatisto vejico. Ali začetnico. Pa ne bi rekla, da sem slabo izobražena. Samo bedno se mi zdi otroke maltretirati s tako natančnostjo, kot jo predvideva naš šolski sistem. Imamo pa krasne rezultate na svetovnih lestvicah, ki merijo zapomnljivost otrok.
 

Če otrok prestrašen z mamo beži pred nasilnim očetom, ga kaj malo zanimajo moje vejice pred tablo. Takih primerov itak ni v našem krasnem sistemu. Mi smo vsi lepo na rob zloženi. Sistem ne predvideva odstopanj. Zato se nihče od nas ne more ukalupiti. Zato smo nesrečni, ker ne spadamo tja v roza oblačke naših zakonikov mnogo.
 

Odmori so bili najtežji. V petih minutah sem uspela samo zamenjati kup knjig, spiti požirek vode, včasih sem uspela na stranišče. Da ne govorim o klimi v nekaterih kabinetih. Ne zanima me, zakaj je kolegica namesto peteršilja v lonec vtaknila nekaj drugega. Pa odnos do učencev! Nekateri učitelji so res kot ene karikature. Posmehujejo se učencem, njihovim oblekam, frizuram. Vse poznajo in vse vedo o vseh. Kdo je s kom kdaj in kdo vse tega ne ve. Skrajno nespoštljivo se mi zdi, da take ljudi naša država postavi v razred.
 

Mi smo pa poslušali Floyde. Sliko sem ustavila točno veste kje, Another brick in the wall. Direkt za na grmado sem, vam rečem! Iron Maiden itak. Nekaj učencev še danes igra kitaro v svojih garažnih bendih. Hvala predvsem očetom rokerjem. Pa Metallica! Na valeti! Takoj za Paranoid! Stereotipno mislim, da elektronska glasba spodbuja jemanje kemičnih drog. Pa sem poiskala novo izrazno sredstvo za tiste, ki so jim besede težke kot Cankarjeve matere težki blatni škornji. Nekateri res ne govorijo z besedami ampak s kitaro. Učiteljica pod odrom vse razume. Če bi lahko, bi ti še eno petico napopala v redovalnico čisto iz lepega miru. Dramatizacija, bi napisala zraven. 
 

V vsakem razredu, če sem le imela priliko, sem ustvarila gledališče. Četudi samo iz kratkega prebranega odlomka. Vsako zgodbo smo po svoje priredili, tako da so sodelovali prav vsi učenci. Ravno v tem je fora. Vsi pač ne želijo, ne morejo na odru govoriti, ampak mi potrebujemo tudi nepremično drevo, kajne? Ali nekoga, ki prinese neko sila pomembo reč v končni prizor. Učencem sem pripisovala čimbolj neverjetne vloge. Zmaj, ki Mišmašu zakuri peč. Boljše sem umaknila v ozadje. Niso zamerili. V mojih igrah blestijo tisti, ki govorijo s srcem. Zanemarjeni. Pozabljeni. Ki jih noben učitelj nima časa vprašati, kako je danes z obolelo mačko. Če takemu učencu posadiš krono na glavo (pa je vseeno, ali kaj reče ali ne), se mu samopodoba dvigne, in, glej no glej, tudi motivacija za šolo. Med odmori ga kličejo za kralja. Prvič začuti, da je pomemben. Spoštovan. Mar nismo s tem rešili eno celo družino? Predstavljajte si ga kot očeta.
 

Seznam za domače branje je dobro zamišljen. A moji otroci so nekaj posebnega. In imajo poredno učiteljico. Vsak izbere svojo najljubšo knjigo, sedemo na tla v krog in nam o njej pripoveduje, debatiramo… Najljubše tematike mojih učencev: Samomor. Spolna zloraba. Posilstvo. Droge. Najstniška nosečnost. Nasilje. Osamljenost. Sodelavke so mi odsvetovale take ekscese. Ravnateljica je rekla, če si upam, naj. Pa so to postale naše najlepše urice! Najboljša motivacija za branje (še vedno si naivno domišljam, da so potem vsi prebrali vse knjige), za učenje, za razmišljanje o sebi. Povedala sem vse nore zgodbe mojih resničnih prijateljev. Globoko. Čustveno. Prava psihoterapija. Biblioterapija se reče, če gledaš učni načrt. Ki ga vsi učitelji natančno poznajo in izvajajo. Učnemu načrtu bi dodala obvezen obisk učiteljev pri psihologu vsak ponedeljek.
 

Nekega vročega junijskega dne sem ta poredne devetarje posedela na glavno stopnišče, v učilnici je bil res pekel. Redko poslušajo, vedno govorijo, danes se mi ni dalo ukvarjati z njimi. Eden bo nekaj bral, da se kao učimo, če kdo pride mimo, drugi se pretvarjamo, da beremo zraven. Ne klepetamo, pišemo si listke. To je bil edini način, da bi lahko preživela v njihovi družbi tisti dan. Ma, ni, hudič, prišla mimo ravno ravnateljica!? Učenci so se pretvarjali, da so nevidni. Lepo sva se pozdravili, nasmehnila se je in rekla, da je res vroč dan. Učenci so me gledali kot boginjo. Češ, kako si upam kršiti tako jasna pravila, kot je sedeti na stolu, roke na hrbtu, ali kako že gre… kaj pa vem. Jaz sem bolj hiperaktivc. Zahvaljevali so se mi, ker sem jih sploh upala peljati iz učilnice, opravičevali so se mi, ker ne ubogajo, jaz sem pa tako dobra do njih, da zanje tvegam kariero. Kar je v bistvu res, če tako gledaš.
 

Kako bi jih skupila, da bi nas zalotila sodelavka, ki prav preži na moje akrobacije! In obvešča ravnateljico o moji nestrokovnosti. Ker nisem slovenistka po njenih merilih. Jaz pa v kostimu! Ki raje igram nogomet z otroki!
 

Večina ravnateljev, ki sem jih srečala, dobro opravlja delo. Trudijo se držati krhko ravnovesje med starši, šolo, okolico, učenci, učitelji. (Da ne rečem še strah pred mediji.) Če se postavim v njihovo kožo, bi me najbolj bolelo spotikanje sodelavcev. Nespoštovanje. Ravnatelj je tvoj šef. In če oceni, da bi bilo za celoto dobro to pa to, mu ne nagajaj, ampak ponudi boljšo rešitev. (Mama, pa kaj si me to ene čudne reči učila? Spoštovanje. Sodelovanje. Skupnost. Vsak malo prispeva in imamo vsi.) Učiteljski zbor sem včasih videla kot poreden razred, ki nič ne posluša. Sploh pa ne uboga. Najbolj žalostno pa je, da niti nismo tam vsi z istim namenom.
 

Shengenfest. Srečam bivši učenki, še pravi čas sem ju zalotila pred zadnjo fazo. Poizkusili sta prekričati kitari (takrat bolj malo slišim), neskončno srečni, da me vidita. Častita mi eno pivo in eno vodo. Kot sem jih učila. Nisem nakladala o škodljivosti alkohola. A toliko le pazite na svoje telo, da ga dovolj hidratirate, da se vaše celice očistijo strupov. Vidim, da se jih je prijelo, da si zapomnijo takele modrosti izkušenih upornikov.
 

Ko sem bila brezposelna, sem večinoma inštruirala za drobiž. Za kosilo pri prijateljicah. Za svežo solato z vrta za ljudi, ki niti ne upajo reči, da mi ne morejo plačati. Rabijo pa. Vsaj čustveno podporo. Zakaj sem torej brezposelna? Ker javni sektor ne zaposluje?
 

Moje zadnje delovno mesto je bila prekrasna vaška šola. Tam sem pristala, ker država smatra, da sem težje zaposljiva oseba, in mi kot deprimiranemu osebku po posebnem programu, ki ga imajo za take cuzalce socialke, pripada neko stransko, od države poslano milostno ničvredno delo na šoli, da ne pozabim vonja po kredi. Pa so kmalu ugotovili, da jaz pa nisem kar tako. In sem lahko pokazala, kar znam. Hvala, gospod ravnatelj. Najlepša hvala kolektivu. Še vedno mislim na vas, kot da sem tam. Pri vas sem zacvetela. Lahko sem bila, kar sem. Ker tam čas teče drugače. Vedno vam bom hvaležna. Še posebej jutranji kavi. Ja, jočem, kaj naj! Vam upam tudi to povedati. Ker objamete. S srcem. <3 Zato imate srečne otroke v razredih.
 

Prijatelj mi je podaril enosmerno vozovnico do toplega otoka, o katerem sem sanjala. Počitnice so se končevale, klicali so me, naj se vendar vrnem, kaj se pa to pravi... Pa sem rekla, ne. Niti nisem se mogla vrniti zaradi zapletov na Zavodu. Nisem se mogla vpisati na njihovo shit listo, ali kako že imajo te reči, ne vem. Tri lepo dišeče gospe sem 30.6. prepričevala, da jutri zjutraj ob 7.00 odpotujem in ne morem priti nekega lista podpisati, če mi ga slučajno lahko danes sprintajo. Nemogoče. Evo, zato se sploh ne morem vrniti. Birokratski zaplet. Jaz pa spet ne ustrezam nekim pogojem, datumom, definicijam. Takole mi je Slovenija pokazala, kako se ravna z ljudmi, ki nočejo ubogati sistema. Pa sem se kaj hitro sprijaznila, da mi pač ne more biti slabše.
 

Če ostanem, me čaka negotova prihodnost. Morda bi mi lahko kaka prijateljica podarila čevlje, da ne bi bila blatna do kolen. A njihove zaščite ne uživa množica takih odpadnikov. Veliko mojih prijateljev nima avta, službe, ponavadi živijo v revščini, večinoma imajo diplome in neskončni status brezposelnega. Ne, ker nimajo ambicij. Ali ker so slabi. Leni (ta mi je najjača). Nis(m)o dovolj pridni. To je narobe z nami.
 

Sram me je bilo v dno duše, kako sem lahko tako nesposobna, da ne morem dobiti državne službe učiteljice, kot bi jo po vseh predpisih morala. Niti na črno ne moreš preživeti s poučevanjem, lektoriranjem, čuvanjem otrok, … Vse sem poizkusila, a nekaj ni šlo. Ampak jaz grem potem kar nekaj po svoje. Ker verjamem v sebe.
 

V času depresije sem imela vsako leto drugo diagnozo. Vse po spisku. Panični napad sredi pouka. Sodelavka me je poslala k zdravniku, da mi da kake tablete. Pa kake tablete, jaz sem samo utrujena! Pa sem jemala antidepresive. Gospodična, pa kaj delajo z vami v šoli, da vsi hodite po tablete za živce? O, ne. Mi pa ne! Mi smo vsi lepo na rob zloženi.
 

Spoznala sem krasne ljudi iz Društva DAM (Društvo za depresivne in anksiozne motnje). Njihov forum mi je večkrat pomagal v težkih trenutkih. To ne moreš verjet, kaki carji! Počutila sem se, kot da sem pomembna, da sem sprejeta, pa te fore, ki jih vsi imamo, pa nihče o njih ne govori.
 

Tri mesece nisem upala iz hiše (socialna fobija). DAM-ovci so organizirali reševalno akcijo. Na forumu so mi napisali, kaj naj oblečem. Prišli so na obisk. In me odpeljali na skupino za samopomoč. 15 ljudi v krogu. Kot v filmu. Govorila sem, govorila, jokala, kaj me sploh poslušate, saj nisem vredna, da me kdo posluša, jaz sem samo lena. S kako ljubeznijo se spominjam vseh vas, počenčkov! Hvala vam za vso podporo! Upam, da ste ok.
 

Perfekcionizem. (Slovenci sicer to jemljemo kot nujno potrebno osebnostno lastnost.) Tudi tole sem našla med diagnozami, ki bi ustrezale mojim odstopanjem od normale. Poizkušala sem, a se ne da. Vsega urediti ob določenem času, na določen način. Včasih pač počakaš inspiracijo in potem narediš, kakor pač najbolje lahko. Nekdo drug naredi drugače. Sicer pa nekateri drugače berejo tudi zakone, mar ne?
 

Po šestih letih sem točno vedela, katera učenka je spisala pričujoče pismo. Obupovala sem od teže, ki me je bremenila, morala sem govoriti z njimi, ki se jih moje življenje pač tiče. Še danes jočem, ko berem. 


22. 1. 2010

hmm. Zakaj bi vi mogl ostat učitelica?? lahko uprašanje z težkim odgovorom...

usi najstniki se bojimo usega. staršov, učitlov, familije, frendov, sami sebe. in skor d ni osebka k bi to priznov. se raiš skregamo z celim svetom al pa samomor nardimo k pa d bi poiskal pomoč.
današna mladina je tok preveč zaverovana u sebe in žvimo tok prehitr d dejansko nimamo caita pogledat okol mau ka se kei s svetom dugaja. je že res, da so med nami tut ludie k zgledajo d se nkol ne zlomjo, ko pa se, majo pa okol sebe poun ludi k ga tolažjo. in tak človk ma vlko srečo d je najdu iskrene prijatle.
 

so pa tut taki k so tem srečnežem lahka samo "fouš". Nimajo best frenda, in so dejansko skoz na podnu. ampak jim noben ne pomaga kr so se že naučil žvet s tem in to dobr skrivat. in zrd našga stupid načina laifa tut tisti k bi radi pomagal ne mormo. kr simply ne vidmo...

vam je pa uspelo človeka potolažt že s parimi urami slovenščine. najprei da človk dobi opčutk d vam lahko zaupa... in pol mu znate dan polepšat že z enim samim "gremo u krog".
 

lahka d tega tut sami niste opazl in to je pr tem še naibolš. sei mamo na šol socialno delauko in psihologinjo, sam kdo bo pa šou k njej pa si naredu sramoto pred celo šolo? noben. kdo bi sploh upu potrkat na tiste vrate pa stopt nekm k neveš kaj te čaka? noben. še posebi pa ne en potrt pubertetnik k se boji stopt že čez vrata svoje lastne sobe, kr ga je strah it spet u tisto samoto. še huiš mu je k pride u šolo, na kteri je skor tisoč ludi, ampak on je še zmer sam...

smo pa usi vajeni učilnc. eni komei čakajo na uro, pa čeprov vejo, da bojo uprašani..samo d bojo z nekom lahka govoril, pa tut če bojo mogl zdrdrat use letnice prve svetovne vojne.
 

pr vas je pa use še trikrat laži... samo prideš pa vi že z unim načinom govorjenja... k maš prov občutk d je use kar rečete namenjen tep.. še pr odvisnikih ste znal kei pametnga povedat.
 

in vrjemte d so te vaše "glupe pripombe", kot jih imenujejo "tapametni" vlik bolš kot pa en psiholog k se tam ukvarja samo s tabo. od psihologa prideš domou in res ti lahko pomaga, ampak se začneš žret... "kam sm jzt pršu, ka se mi je nardil, psihologa sm rabu... jooj." ko prideš pa od ure slovenščine, maš pa občutk, da si biu ti tisti k si si znau vaše besede razlagat na svoj posebn način, k ga noben ne razume. in si srečn k veš da si si sam pomagu, čeprou ste ubistvu bli to vi.

sama sebe uvrščam med une tasredne. k majo tri prjatlce pa k vejo d jim lahka zaupajo čizt use. so pa še vedno teme k bi jih sicr razumele... ampak učasih tut jzt ne naidem pravih besed pa začet pogovora... učasih pa sama vem d bi pa tlele pršla prau pomoč ene bol izkušene osebe in pač jzt resno ne poznam nobenga tko vam podobnga.
 

eni majo starše k so tko ful frendi eni pa ne. in oni nucajo VAS.
 

tko d če hočte obdržat službo je čist up to you. ne more noben uplivat na vašo odločitev. sej čist razumm d je težk pritisk in da smo težauni in use... sei grejo tut men učasih usi skp na k****. pa so moji vrstniki ampak bi sam rada d usi utihnejo. ampak jzt res mislim da bi vi mogl it naprei u tej smeri..
 

sei s časom bo zihr bolš. bo se tut folk umiru in vas bolš razumu. sej če vam bo pa laži pa glejte na vašo službo kot na neko psihološko delo.
 

in da ste tam zato d otrokom pomagate, ne da jih učite.
 

da jim pomagate s tem, da jih učite. nekak tko. xD mam občutk d vi prov čakate na moment k bomo mel čas d gremo u krog pa se mau pogovarjamo..nevem. lahk d se motm..
 
šolal ste se za učitlco slovenščine, učite nas pa kko žvet..ne zna tega usaka..jzt tega nebi tko hitr z rok spustila pa takoi obupala.
no zdei pa dost mojga nakladanja. pa se opravičujem zaradi jezika, ni se ma dal še ukvarjat s tem..sm kr pisala kar sm misnla..

pametno odločitev vam želim…


O, jezas kristus, kdo bi tole znal prebrati! Katera učiteljica ne bi takoj skočila v luft, kako pa to pišeš! Načeloma se mi zdi nespoštljivo, kadar učenec odda kaj takega. Trudili so se, da bi mi izkazali čast in napisali kaj knjižnega včasih. Ne zaradi njih, ampak zaradi mene. Pač spet odvisno od posameznika. Nekateri so pismeni, pa zanalašč nočejo, ti imajo drug problem.
 

Skrajno pa spoštujem tistega malega osmega otroka matere, ki bog ve, kaj jim da v lonec. Kako je on, tiha miška, spregovoril pred celim razredom, naj se ne bojim posvojiti mačke. Miril me je, da če najdejo pesek, gredo vedno tja na potrebo, ker morajo izdelek zakopati, da ga ne najdejo plenilci, kot je zapisano v njegovih genih!
 

Še vedno imam stike z nekaterimi učenci. Vračala sem se v moj mali kraj, kjer sem imela možnost, da jih spet vidim. Priprave na maturo. Kaj dela sistem iz otrok! Lovci na točke. S čirom na želodcu. Najprej smo naročili pico. Se pogovarjali kao nekad. In čudežno vsi vse znajo.
 

Otroci rabijo samo nekoga, ki sedi poleg njih in jim reče, da zmorejo. Čustveno podporo.
 

Prosila sem bivšo učenko, zdaj uspešno študentko, da napiše, česa sem jo naučila.



27. 2. 2016

Še vedno se spominjam trenutka, ko smo izvedeli, kdo bo naša nova učiteljica slovenščine. Spomnim se zato, ker so nam starejši učenci povedali, da je to tista, ki v razredu otroke kliče piškotki, srčki, mucki in podobne ljubkovalne besede. Sprva smo bili prepričani, da je to samo neka igra, nek način pridobitve našega zaupanja in lažji začetek pri delu z novimi otroci.
Vendar to ni bila igra. Ona je v nas resnično videla njene otročke. Iz nas je vedno potegnila najboljše. Verjela je v nas. Spodbujala nas je, da smo se razvijali na področjih, ki so nam ležala. Če komu slovenščina ni šla, tega ni videla kot konec sveta. Zavedala se je, da pač vsem vsi predmeti ne bodo ležali, vendar pa nikomur ni dovolila, da bi ležali na svojih neuspehih, saj je vsak posameznik kljub težavam, z njeno spodbudo in delom, dosegel čisto solidno oceno.
 

Njena energija, ljubezen in iskrena skrb je na meni pustila ogromen pečat. Zaradi nje še vedno stremim k čim boljši verziji sebe. Pokazala mi je, da tudi takrat, ko marsikdo tega ni več verjel, lahko dosežem vse, kar mi narekuje srce. Ni me naučila le, da pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače; naučila me je, da je ljubezen, skrb in odnos do drugih tisto, kar te v življenju naredi uspešnega človeka.
 
Hvala za vso modrost, podporo in nasmehe. Si posebna oseba z neverjetno energijo, ena tistih, ki jo srečaš enkrat v življenju, če imaš srečo. Jaz sem jo imela. Hvala. <3



Ko sem dobila povabilo za gostovanje na tem blogu, sem kar zagorela. Sveta jeza. Kako se mi godi krivica. Pa točno vem, da tak človek ne more biti učitelj. V šoli, ki se jo mi gremo, ne. Ampak jaz trmarim, da moram biti v šoli, ker tam imam največji doseg poslušalcev. In največ tistih, ki me najbolj rabijo.
 

Normalne zaposlitve že dolgo nisem imela. Nadomeščanja sem pa tja, selim se ko kak maček po Sloveniji gore in dole. Povsod se hitro udomačim. Ker sem pač taka. Prijatelji pravijo, naj nikoli ne odneham. In me hranijo. Plačajo kako najemnino. Kupijo zimske čevlje. Še vedno sem dolžna kup denarja. Ker si vse sistematično zapisujem. Pa rečejo, kak denar, hvala, da si moja prijateljica. Me zanima, če bo to rekla država, ko bo odkrila, koliko zavarovanj nimam plačanih.
 

Živela sem revščino. Tisto čisto ta pravo. Bolj malo jem. Oziroma drugi jedo preveč, če mene vprašaš. Ko pa vidiš lačne otroke v šoli, se pa vse neha. Siti učitelji jih ne vidijo. Še zmrdujejo se nad starši lenuhi. (Kar pač niso vsi, kajne?) Pa da moramo v jedilnico prepovedati vstop nenaročnikom kosila, lepo te prosim! Večji so vedno jedli v družbi in skrivaj hranili sošolce kriminalce. Kdor je v kapitalizmu neuspešen, je len. Pa kako si predstavljajo, da bomo vsi na vrhu?

Hvala, da sem lahko povedala, kako mi je hudo. Hudo za vse tiste, ki isti boj bijete. Učenci, starši, učitelji, ravnatelji. Vsi, ki štrlite ven. Vsi, ki vidite, da nekaj ne štima.
 

Naj se opravičim, ker sem pobegnila? Moji učenci bi rekli, da ne. 


(nadaljevanje preberite TUKAJ.)



Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.


20 komentarjev:

  1. A se bo končno kdo zamislil!? Vsebina dela je pomembna in ne forma, da bo zadoščeno vsem butastim predpisom! Hvala za izpoved!

    OdgovoriIzbriši
  2. Moj globok poklon in iskreno spoštovanje! Na vsako šolo bi Vas morali dati vsaj v dveh, če ne raje še več izvodih!

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo, odlično zapisano! Kapo dol in dol in dol. Vsakdo potrebuje takšno učiteljico. Morda prijateljic, sestro ali mamo. Vseeno. Ampak vsakdo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Kot da bi sebe brala !!!!! Kje si bila ko sem sama čutila isto depresijo???? Hočeš jim dat vse, hočeš jih zanimirat za vso lepoto tam zunaj, za vso umetnost, za vso humanost, enakopravnost in raznolikost, hočeš jih opremit z vsemi veščinami, da bodo dovolj močni, da se ne zlomijo, da ne obupajo v areni zveri "tam zunaj"- med odraslimi. Med odraslimi brez energije, s predpisi, datumi in urniki in poklci, in predalčki in popredalkanosti in hipokrizijo in lažnostjo.... In hočeš in hočeš in se trudiš, in ti država ne da niti možnosti...... moja diploma je nič, moje znanje je nič, moja energija je ful fajna, sam službe mi pa ne bodo dal. Poznam poznam poznam!!!!! Drzni si, glavo gor. pojdi. Za vse nas, ki pač nismo !!!!!! RESPECT

    OdgovoriIzbriši
  5. Najprej se bo treba nehat pritoževati nad učitelji in razumeti staršem, da so učni načrti (napisani od debelih riti iz ministrstva in ne učiteljev) neprimerni; da se bodo starši zavedli, da mora njihov otrok priti v šolo z določeno samostojnostjo in primarno vzgojo (v šoli se ukvarjajo s sekundarno vzgojo); da bodo otroci od doma navajeni na samostojno delo ... Potem se pa lahko SKUPAJ z učitelji spravite urejat slovensko šolsko zakonodajo, rešite učiteljev enormne birokracije, ki jo sami enako sovražijo kot vi v njej vidite nesmisel; in vam bodo z veseljem pomagali vsi ostali, ki jih količkaj zadeve zanimajo. Ampak ko bo ljudstvo dejansko spravilo dobre vodje na vrh naše države, bo jamranje prineslo rešitve (in dali starejšim učiteljem možnost pravočasne upokojitve, da se bodo našla mesta za mlade.

    OdgovoriIzbriši
  6. Le upati si je treba - biti samostojen in početi s srcem ta Poklic ...
    Zelo lepo napisano. "Lajkam" ;)

    OdgovoriIzbriši
  7. Jočem. Za takšno učiteljico, učiteljico življenja bi kot učenka ubijala, saj bi mi bilo tako marsikaj prihranjeno. Hvala ker si.

    OdgovoriIzbriši
  8. Po dolgem času nek zapis, ki sem ga prebrala od začetka do konca. Želela bi si, da bi moj otrok imel tako učiteljico in žalostna sem, da takih ni dosti, ali bolje rečeno, zanje kao ni delovnih mest.
    Sama sem večna absolventka pedagoške smeri. S srcem sem si želela biti učiteljica. Ko danes vidim, kaj se dogaja, vem, da zame ni mesta v našem šolskem sistemu, četudi stisnem zobe in končno diplomiram. Zato se ukvarjam z vsem tistim, kar sem se postrani naučila skozi življenje in furam neko kariero samostojne podjetnice.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi to se mi zdi pogumno in modro - poiskati neko drugo pot, kot je bila prvotno začrtana. Vse prevečkrat ljudje vztrajajo pri prvi izbiri, češ, kaj hočem, to sem študiral-a, ne morem zdaj vsega pustiti... in si zagrenijo življenje. Pri učiteljskem poklicu pa še posebej velja, da se po končanem šolanju, če ne že prej, pri marsikom izkaže, da to ni zanj - a redkokdo to sprejme in si najde drugačno delo. Drugi ostanejo do konca in s tem naredijo veliko slabega sebi in drugim. Tudi sistem bi lahko veliko tega preprečil, če bi bila ustrezna selekcija pri sprejemu na študij.

      Izbriši
  9. Kot da berem o sebi.....bila zaposlena v šoli in vse to doživela,ko sem učila od 2.do 9.razreda! Ista pisma učencev dobivam jaz in vem kako lepo je, ko jim daš energijo! Danes sem inovatorka novih učnih metod in z mojim super timom Freestyle učenja, kjer nas druži navduševanje KAKO se uciti,ne samo kaj se uciti TE VABIM, DA ME KONATAKTIRAS CIMPREJ ZA DELO Z NAMI!Smo odštekan, mladosten in energičen tim učiteljev, ki spreminjamo učenje na zabaven način! MENE so vedno ucitlce gledale po šoli zakaj nosim vedno na anglescino radio s sabo in zakaj je she, he, it postal shit, da so si ucenci takoj zapomili angl.case ja in vse moje odstekane fore pred 10 leti, ko sem ucila masaze h ucno snovjo in sprostitve pred vsakim testom....danes so to strokovno priznane metode, ki pomagajo nasim ucencem pri ucenju...danes jaz ucim ucitelje....zascitila sem svojo blagovno znamko....ker nocem biti vec ena izmed uciteljic v soli, ki me dusi....zivim svoj Freestyle lajf in imam super sodelavce in sodelavke.Mojca Stojkovič, direktorica Freestyle ucenja www.lazjeucenje.si

    OdgovoriIzbriši
  10. Če se boste vsi skupaj zamislili boste ugotovili da nam usodo kreirajo "fašisti" in "teroristi" v obliki ministrstev, vlade, korporacij,...
    Dobri ljudje vedno ljubijo vse okoli sebe in taki so naj večji sovražnik, saj ko se enkrat povežemo skupaj in jih izrinemo ni več dolgov in minusa ampak samo profit.
    S tem da so nas vse skupaj izolirali in vzgojili kot individualiste (heroji, voditelji, zvezdniki,... naj bi bili vzorniki!!!) smo pozabili na to da če bi vsi sami skrbeli da se sredstva obračajo pravilno ne bi nikoli imeli slabo zdravstvo ali zadolženo državo ali fašističnega šolskega in ekonomskega sistema.

    Torej na bistvo: Če je človek ljubeč do drugih in odprt, če razmišlja s svojo glavo, išče svoje poti in raziskuje svoje potenciale in nima časa/želje za šolsko POSILJEVANE potem ne bo zdržal niti POSILJEVANA v službi in ne bo podložen suženj. Zato je take treba kotrnolirati - ne smejo se osvoboditi in ostati samostojni, družbi morajo biti prikazani kot manj vredni. Ker pa je večina "svobodna" potebujejo PSIHOPATE, ki nimajo sočustva do drugih. Tako oblikujejo sužnje iz svobodnih kolikor se le da. Taki nadzirajo in organizirajo recimo množične poboje i.t.n.
    Če se vam zdi da sem šel predaleč se spomnite na Hitlerja in njegove javne psihopatske izpade ko ga je cel svet koval v zvezde - bil je oboževan. A ne pozabiti da je bil samo figura - psihopat na vajetih - eden izmed mnogih!
    Torej še jasno izluščeno sporočilo:
    V kolikor je človek izoliran s sporočili individualizma, nikoli ne bo začutil družbe ker jo niti sam ne zna dati. Ostal bo potlačen in nesrečen in bo še sam postal maloumen psihopat, ki bo druge učil trpeti tako kot je trpel sam.
    V kolikor pa je človek v stiku z majhno množico somišljenikov bo razvil osebnost (sistem jo skozi šole in službe večinoma tlači) in bo zaživel bolje.
    V kolikor pa je človek v stiku z veliko množico somišljenikov bo vzcvetel ne glede na to kaj to množico veže skupaj. To moč izkoriščajo fašisti in cerkev že dosti, dosti let. Čas je da z blagostanjem, ki ga imamo glede na prejšnja stoletja dosežemo tudi višjo raven razmišljanja.

    Seveda, če bi kdaj "ljudje" prevzeli "sistem" bi imeli tudi veliko odgovornost. V času ExYu po II.sv so ljudje imeli dober začetek, a je zaradi osebne koristi posameznikov sistem uspešno prevzela fašistična korporacija, ki je pobila in posilila veliko otrok, mater in očetov. Tako vsi živimo v revščini namesto v izobilju.

    Pa še nekaj: Vsakič ko slišite sovražen govor proti neki skupini ljudi vedite da ZA TEM STOJI FAŠIZEM. Vsakič ko nekdo ima neprimerno več od drugih je SUŽENJ FAŠIZMA in je DELAL PROTI DOBRIM LJUDEM (z redkimi izjemami). Vsakič ko vas bo šef ali učitelj nadrl ali omalovaževal imate pred sabo IZVOR ZLA, ki ga je treba potlačiti in izbrisati, to pa lahko naredi samo primerno velika in moralno močna skupina!

    LP

    OdgovoriIzbriši
  11. Hvala, Igor Feher, za vaše razmišljanje.
    Hvala vsem za lepe komentarje.

    OdgovoriIzbriši
  12. Mogoče nas pa ni tako malo, kot se zdi na prvi pogled, Marjana? Z različnimi zgodbami sicer, ampak z istimi občutki potrebe po izbiri, ne prisili ! ....Imam občutek, da bolj ko ta pobesneli kapitalizem iz nas dela potrošniške zombije, več ljudi se zaveda potrebe po ukinitvi takega (ne)življenja !? ......verjamem, da se ne motim, če rečem, da se bo slej, ko prej začelo vse več ljudi s takim občutenjem povezovati med seboj v nekakšno gibanje, ki bo sčasoma v prakso pripeljala v šolski sistem tako prakso...ne le učitelji, tudi starši...ali pa nonoti-none in ostali bodo vse bolj čutili potrebo po tem....dokler ne postane prevladujoča praksa vsakdana....drugačen pristop bo povzročil drugačno razmišljanje, drugačno razmišljanje pa tudi drugačno prakso, percepcijo ljudi...in tako se bodo taki in podobni nesmisli, kot si jih opisala, vse bolj utapljali v pozabi smetišča zgodovine ! :-) Drži se , ne obupoaj in nadaljuj..Prej , ali slej se ti pridružijo drugi....Odpri se tej možnosti...naj postane gibanje "Uživej lajf" in vse dobro :-)
    Dušan

    OdgovoriIzbriši
  13. Kapo dol. Prebrala sem do konca. Lepo mi je, ko vas vidim kako ste se imeli vi in piškotki lepo...hudo mi je,ko ste doživeli težke reči. Za vas upam najbolje!!!

    OdgovoriIzbriši
  14. Odličen pristop, draga učiteljica. Takih srčnih ljudi nam manjka, saj imam zadnje čase občutek, da vsi hodijo okrog le z zunanjo embalažo, znotraj pa jih krmili robot. Je pa tipično, da se preveliko razdajanje lahko obrne v depresijo, izpraznjene baterije...prosim vas, poskrbite, da se bodo pravočasno napolnile

    OdgovoriIzbriši
  15. Bravo, bravo in še enkrat bravo. To je zapis, ki bi ga morali prebrati nekateri učitelji, ki za šolski kateder ne sodijo. Zakaj smo že v šoli? Da mlade do konca zafrustriramo z letnicami, pa obnovami, pa dolgočasnimi Franckami, ki tekajo za vozom, pa še in še in še. To, da pa mladi potrebujejo človeka, ki jim zna prisluhniti in jih slišati, to pa ne. to pa je skoraj bogokletno. ja, na mladih svet stoji, zato jim moramo mi pomagati, da bodo stali na trdnih nogah, da se jim svet ne poruši še preden, bodo sploh vdeli za to. Draga učiteljica, tudi jaz sodim med učiteljice, ki vedno ne kimajo in se podrejajo šolskim in vse mogočim oblastem. Še manj pa takšna, ki bi komu lezla v zadnjico, ali celo klečeplazila pred kom. Sem učiteljica, ki ima predvsem rada svoje mulčke, jim rada bere, se z njimi podi po telovadnici in z njimi poje, vriska,čečka, bere in črkuje. Zato sem vas, draga učiteljica, rada prebrala od začetka do konca in od konca spet nazaj do začetka. Le še kaj se javite.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Bravo tudi za vas in za vaš komentar. Učiteljica še piše, najbrž bomo lahko kar kmalu spet kaj prebrali. Pa seveda ne spreglejte drugega dela, ki je že tukaj.

      Izbriši
  16. Evo ene gramar nacistične: "grammar naci" je narobe - ali sloveni eno ali pa oboje, HA!
    Sem sicer en mali birokrat s šolskega ministrstva, popoldne se pa prelevim v aktivista za pravice ljudi v duševnem zdravju. In, pardon, ali tule govorimo, da je imela gospa težave zaradi depresije? A lahko prosim kakšen bolj konkreten podatek, da malo poženemo šolsko in delovno inšpekcijo - ne za to smotano slavistko, za vse druge smotane slavistke, biologinje in fizkarje in knjižničarje in zaradi mene tudi svetovalne delavke (čeprav tiste bi pa jaz malo drugače stisnil, sem pristranski, priznam), ki padajo skozi luknje šolskega sistema?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Prosim pišite mi na marjana.skalic@gmail.com ; bomo videli, kaj lahko naredimo.

      Izbriši