sreda, 02. marec 2016

DESET STVARI O OTROŠKI TRAVMI, KI JIH MORA VEDETI VSAK UČITELJ


Pri žalovanju je žalost očitna. Pri travmi se lahko zgodi, da je večina ne prepozna, ker se simptomi kažejo podobno kot drugi problemi: frustracija, izražanje jeze ali težave z zbranostjo, s sledenjem navodilom ali z delom v skupini. Pogosto učencem postavijo napačno diagnozo tesnobe, vedenjskih motenj ali motenj pozornosti, namesto da bi razumeli travmo, ki povzroča te simptome in odzive.
 

Za otroke, ki so izkusili travmo, je učenje lahko zelo zahtevno. Ko travmo prepoznamo kot korenino vedenja, pa lahko prilagodimo svoj pristop, da pomagamo otrokom pri spoprijemanju z njo, ko so v šoli. Direktorica Državnega inštituta za travmo in izgubo pri otrocih Caelan Kuban Soma iz Detroita ponuja te nasvete za razumevanje otrok, ki so prestali travmo, in strategije, kako jim pomagati. 




Otroška travma
Vir: Unsplash


 

 1. Otroci, ki so izkusili travmo, vas ne izzivajo.
 

Če ima otrok težave s prihajanjem ali z oddajo nalog na začetku dneva, se spomnite, da lahko otrokom pozornost krade situacija doma, ki jim povzroča skrbi. Namesto da ga oštevate, ker je pozen ali pozablja domače naloge, pomagajte otroku z vzpostavitvijo vidnega namiga ali besednega opomnika. Spomnite se, da vas otrok ne izziva, ampak se spopada z lastno travmo.


2. Otroke, ki so prestali travmo, skrbi, kaj se bo zgodilo.
 

Dnevna rutina v učilnici je lahko pomirjujoča, zato poskusite zagotoviti strukturo in predvidljivost, kadar je le mogoče. Ker za otroke s travmo mogoče besede ne bodo delovale, potrebujejo druge čutne namige. Poleg razlaganja, kako bo potekal dan, imejte znake ali tablo, ki kažejo, katere dejavnosti – matematiko, branje, kosilo, odmor in tako naprej – bo kdaj opravljal razred.


3. Tudi če se situacija vam ne zdi tako slaba, je pomembno, kako se počuti otrok.

 

Poskušajte ne soditi travme. Kot skrbni učitelji lahko nenamerno projiciramo, da situacija v resnici ni tako grozna, ampak najpomembneje je, kako se zaradi stresa počuti otrok. Zapomniti si moramo, da gre za otrokovo dojemanje … Nad situacijo nima nadzora, zato se počuti, da je njegovo življenje ali njegova varnost ogrožena. Ne gre nujno za samo en dogodek, temveč za kopičenje kroničnega stresa – na primer otroka, ki živi v revščini, lahko skrbi, ali bo družina lahko pravočasno plačala najemnino, obdržala službe ali imela dovolj hrane. Ti stalni stresorji lahko povzročijo travmo. Vse, zaradi česar je naš živčni sistem aktiviran dlje kot štiri do šest tednov, definiramo kot posttravmatski stres.


4. Travma ni vedno povezana v nasiljem.
 

Travma je pogosto povezana z nasiljem, vendar lahko otroci trpijo zaradi travme spričo različnih situacij – razveze, selitve, prezaposlenosti ali ustrahovanja. Vsi otroci, še posebej v sodobnosti, kdaj občutijo skrajno stisko. To je pogostejše, kot si mislimo.


5. Ni treba natančno vedeti, kaj je povzročilo travmo, da bi lahko pomagali.
 

Namesto da bi se osredotočali na posebnosti travmatične situacije, se osredotočite na podporo, ki jo lahko nudite otroku, ki trpi. Držite se tega, kar vidite – bolečino, jezo, zaskrbljenost, namesto da bi iskali vsako podrobnost otrokove zgodbe. Zasebnost je pri delu s travmatiziranimi učenci pomembna in šole imajo pogosto protokol o zaupnosti, ki se ga učitelji držijo. Ni se treba poglabljati v travmo, da bi se lahko učinkovito odzvali z empatijo in s prilagodljivostjo.


6. Za otroke, ki izkusijo travmo, je še posebej pomembno zavedanje, da so v nečem dobri in da lahko vplivajo na svet.
 

Najdite priložnosti, ki omogočajo otrokom zastavljati in dosegati cilje, in doživeli bodo občutek obvladovanja in nadzora. Dodelite jim opravila v učilnici, ki jih lahko naredijo dobro, ali jim pustite pomagati komu drugemu. To res daje moč. Omogočite jim uspeh in postavljajte standarde, za katere veste, da so jih sposobni doseči in napredovati na naslednjo stopnjo. Namesto da rečete, da je učenec dober v matematiki, poiščite izkušnje, ki mu omogočijo to čutiti. Ker je travma tako čutna izkušnja, otroci potrebujejo več kot spodbudo – svojo vrednost morajo začuditi pri konkretnih nalogah.


7. Med stresom in učenjem obstaja neposredna povezava.

Ko so otroci pod stresom, se težko učijo. V učilnici ustvarite varno, sprejemajoče okolje tako, da daste otrokom vedeti, da razumete njihovo situacijo in jih podpirate. Otroci, ki so izkusili travmo, se težko učijo, razen če se počutijo varno in imajo podporo. Več ko lahko učitelj naredi, da bi bil otrok manj napet in bi se bolj osredotočil na dano nalogo, bolje bo šlo temu otroku. Obstaja neposredna povezava med zmanjševanjem stresa in akademskimi izidi.


8. Obvladovanje sebe je za učence s travmo lahko velik izziv.

Nekateri otroci s travmo odraščajo s čustveno nedostopnimi starši in se niso naučili sami pomiriti, zato lahko razvijejo načine vedenja, ki speljujejo pozornost, in imajo težave z dolgotrajno zbranostjo. Na začetku dneva povejte razredu, kdaj bodo odmori – za prosti čas, družabno igro ali razgibavanje. Otrok lahko opravi dvajsetminutno enoto dela, če razume, da bo potem odmor, da si opomore pred naslednjo nalogo.


9. V redu je naravnost vprašati otroke, kaj lahko naredite, da jim pomagate preživeti dan.

Vsakega učenca s travmo lahko naravnost vprašate, kako mu lahko pomagate. Kako ti lahko pomagam? Lahko kaj naredim, da se boš vsaj malo bolje počutil? Mogoče bo prosil, da bi lahko s slušalkami poslušal glasbo ali za nekaj minut odložil glavo na mizo...


10. Otroke s travmo lahko podpirate tudi, ko so zunaj vaše učilnice.
 

Vključite širšo šolo. Delite informirane strategije z vsem osebjem, ki srečuje otroka. Spomnite vsakogar: Otrok ni njegovo vedenje. Običajno je za tem nekaj, kar ga povzroča, zato bodimo čuteči. Vprašajmo se: 'Zanima me, kaj se dogaja s tem otrokom?' namesto 'Kaj je narobe z otrokom?' To je velik premik v tem, kako vidimo otroke.



Vir: http://www.weareteachers.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar